Spominska slovesnost ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Ljubljana (23. avgust 2010) – V Laškem je včeraj ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov potekala spominska slovesnost – Zbor za vrednote, ki se ga je udeležilo okrog 400 ljudi, med njimi tudi direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Spominska slovesnost se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek. Po sveti maši je na trgu pred cerkvijo potekal Zbor za vrednote, na katerem je spregovorila predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Jože Trontelj in direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič.
V celoti objavljamo govor direktorice SCNR mag. Andreje Valič.
Spoštovani,
v čast mi je, da vam lahko spregovorim na današnji spominski slovesnosti v Laškem v počastitev 23. avgusta, vseevropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kot vam je znano, bo Študijski center za narodno spravo skupaj z Občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta počastil spomin na žrtve s slovesnostjo na gradu Štanjel na Krasu, v ponedeljek, 23. avgusta 2010, ob 19. uri. Osrednji govornik bo slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor. Ob tej priložnosti želimo še posebej opozoriti na trpljenje in se spomniti fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem. K temu nas vodita dve pomembni obletnici, in sicer 90. obletnica požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu in 80. obletnica bazoviških žrtev.
Danes pa bi rada z vami delila nekaj misli o spravnem procesu na Slovenskem, ki je del evropskega spravnega procesa, vendar pa na žalost v mnogih pogledih zaostaja za demokratično Evropo. Evropa in svet sta zlasti po tragediji druge svetovne vojne krepila kulturo človekovih pravic in občutljivost na njene kršitve. V različnih institucijah in na različnih nivojih je bila sprejeta cela vrsta deklaracij, resolucij, programov, priporočil.
Vse močnejše je zavedanje, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi uspešne in mirne prihodnosti. Evropski spravni proces, ki si ga ni mogoče predstavljati brez iskanja resnice in pravice, se je poglobil zlasti po padcu železne zavese pred dvajsetimi leti, še bolj pa po vključitvi nekdanjih komunističnih držav v Evropsko unijo. Spoznanju, da Zahodna Evropa slabo pozna in premalo razume trpljenje Srednje in Vzhodne Evrope v času komunizma, je sledilo mnogo novih korakov na poti evropskega soočanja z dediščino totalitarnih in avtoritarnih režimov. Naj omenim zgolj izjemno pomemben prispevek Slovenije v času predsedovanja EU aprila 2008, ko je v Bruslju skupaj z Evropsko komisijo organizirala prvo javno tribuno o zločinih totalitarnih režimov in izdala zbornik Crimes comitted by Totalitarian Regimes, ki prinaša vrsto poglobljenih prispevkov.
Slovenski Študijski center za narodno spravo je eden od stebrov ustanavljanja Evropske platforme spomina in vesti, ki naj bi s svojim delovanjem prispevala k okrepljeni zavesti o evropski preteklosti. Spodbujala naj bi poglobljene razprave o vzrokih in posledicah totalitarnih režimov, pa tudi vrednotah evropske civilizacije. Med njene prioritete sodijo izobraževalni projekti in nastanek skupnega evropskega dokumentacijskega, spominskega in muzejskega centra. Platforma poudarja pomen spomina na žrtve totalitarnega nasilja, še posebej tiste žrtve, ki do sedaj niso imele možnosti spregovoriti. Evropska politika je večkrat potrdila svojo zavezanost in podporo temu projektu.
Na temelju posebnega poročila s pregledom stanja spravnega procesa v vseh 27 državah članicah, bo predvidoma v jeseni letošnjega leta Evropska komisja sprožila široko javno razpravo v okviru EU. Nedvomno bodo poglobljena javna razprava in javne tribune v Evropskem parlamentu pomembni elementi utrjevanja demokratične Evrope. Na to nas opozarjajo teoretiki demokracije, ki poudarjajo, da je pozabljanje oziroma spominjanje napačnih stvari nevarno za demokracijo, ki nam ni dana enkrat za vselej, ampak moramo zlasti mladim generacijam vedno znova pripovedovati zgodbe o njenem nastanku in poskusih njenega uničenja.
Kaj pa slovenska zgodba?
Slovenci smo v dvajsetem stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov. Zločini fašizma in nacizma so bili prepoznani kot zločini in obsojeni, zločini komunizma pa so vse do osamosvojitve Slovenije ostajali ”tabu” tema, o kateri se javno ni smelo govoriti. Trpljenje ljudi, ki so se znašli v neusmiljenem kolesju komunističnega režima, je ostajalo zaprto za zidovi molka. Redki glasovi o sistemskem in sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunizma so se množili v obdobju slovenske pomladi in osamosvajanja. Spravna maša v Kočevskem Rogu julija 1990 je bila zgolj simbolno dejanje, ki je zaznamovalo začetek slovenskega spravnega procesa. V dvajsetih letih, ki so minila od tedaj, je bilo opravljenih nekaj korakov, pomembnih za njegovo uspešnost – naj omenim npr. delo Pučnikove parlamentarne komisije o povojnih izvensodnih pobojih (knjiga Poročilo o pobojih, ki prinaša vmesno poročilo Pučnikove komisije, je pravkar izšla). Pomembno delo opravljajo vladna komisija za popravo krivic, vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijski center za narodno spravo in Muzej za novejšo zgodovino, nevladne organizacije, predani posamezniki, pa vendar vsakodnevno lahko ugotavljamo, da je bilo storjenega mnogo premalo…
Tako npr. pravne presoje celovite medvojne in povojne problematike do sedaj v Sloveniji sploh še nimamo, obstajajo le posamezne pravne ocene revolucionarnih zakonov in komunističnega sodstva. Objektivno razpravo o hudodelstvih zoper človečnost namreč zavirajo globoko zakoreninjena čustva, ki preprečujejo dialog. Zanikanje vsakršne odgovornosti za povojne poboje je privedlo do izrazite razcepljenosti slovenske družbe. Iz različnih razlogov, predvsem zaradi neobstoja arhivov oziroma pomanjkanja trdnih dokazov, je tako težko oziroma skoraj nemogoče dokazati utemeljenost suma, da je kdorkoli storil kazniva dejanja hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju.
Vse bolj se izkazuje kot problem dejstvo, da lustracijska zakonodaja – torej prepoved aktivnega delovanja v politiki ljudem, ki so v času komunističnega sistema kršili človekove pravice – ni bila nikoli sprejeta.
V slovenskem prostoru manjkajo tudi temeljne in primerjalne raziskave o totalitarnih režimih, še zlasti o komunizmu. Študijski center za narodno spravo v tem trenutku izvaja dva temeljna raziskovalna projekta: o revolucionarnem nasilju v Sloveniji v letih 1941-1945 ter o nasilju komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990.
V Sloveniji sicer obstajajo številne razstave in spominska mesta, ki so bili postavljeni v času komunističnega sistema, vendar gre za projekte, ki so služili zahtevam sistema po t.i. »ohranjanju in razvijanju revolucionarnih izročil«. Na eni strani dokumentirajo delovanje fašizma in komunizma, na drugi strani nekateri od njih še vedno nekritično slavijo komunizem.
Za slovenski spravni proces je značilno sprenevedanje politikov in zavlačevanja ter izogibanja odgovornosti in jasnim presojam težkih trenutkov, ki jih je doživljal slovenski narod. Zakaj je prav slovenski prostor tako zatohel? Odgovor bi lahko bil dokaj enostaven: kriva je politika, ki v zadnjih dveh desetletij ni našla volje, da bi se temeljiteje lotila vprašanj, ki kličejo po razrešitvi.
V Sloveniji, kjer so se zgodili najhujši množični izvensodni poboji v Evropi (tudi pripadnikov drugih narodnosti), bi nujno potrebovali nediskriminatoren sveženj vojnih zakonov, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh preminulih, skupno kostnico in spomenik ter razglasitev Hude jame in drugih morišč za kulturne spomenike. A slovenska politika ni zmogla niti toliko moči, da bi potrdila resolucijo, ki jo je aprila 2009 sprejel Evropski parlament in v kateri obsoja vse totalitarne režime. Poniglavo sprenevedanje ob seznanjanju z evropsko resolucijo in poskusih njenega sprejemanja je dokaj slabo sporočilo za prihodnost mladi in razvijajoči se slovenski demokraciji.
Tako ostajajo simbolna dejanja sprave le osamljen zgodovinski torzo, če jim ne sledijo konkretna spravna dejanja na področju politike, pravne države, raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja, izobraževanja, pa tudi, če v naših srcih ni resnične pripravljenosti za strpnost in odpuščanje.
Slovenska tranzicija je zaznamovana z dejstvom, ki ga je dr. Jože Pučnik poimenoval »poškodovane mentalitete« – pasivni državljani, ki so bolj kot v utrjenih demokratičnih družbah naklonjeni patološkemu vedenju. In temu sledi (patološka) politika. V zrelih in utrjenih demokracijah bi težko našli poteze, primerljive s podeljevanjem visoke nagrade šefu tajne politične policije v totalitarnem režimu. Patološko se zdi, če se dvajset let po padcu sistema, ki je bil utemeljen na kršitvah in ogrožanju temeljnih človekovih pravic, poimenuje ulica po njegovem vodji, po krvavem diktatorju. Znani politiki žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in da bo paradoks še večji, zanjo si bolj prizadevajo tisti, ki so bili nekoč žrtve; istočasno pa dobivajo očitke o revanšizmu.
Dvorni zgodovinarji vpijejo o nevarnosti ‘revizije’ zgodovine, kot da je zgodovina enkrat za vselej napisana dogma, nespremenljiva resnica; in odkritja novih zgodovinskih dejstev na naše znanje o preteklosti ne bi smelo imeti nobenega vpliva. Kot da lebdimo zamrznjeni v času in prostoru, s pogledom uprtim v praznino…
Slovenci potrebujemo demokratično prenovo na ravni kulture, šele tej bo sledila normalnost tudi na polju politike. A normalnost ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi akterji, ki sooblikujejo politično in siceršnjo stvarnost, morajo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva.
Pisatelj Boris Pahor nas opozarja, da je »…v resnici poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človekovega dostojanstva.« Upreti se je torej potrebno pozabljanju, upreti se je treba molku, ki ne zdravi ran, pač pa jih poglablja.
Slovenska družba bi morala doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa, v vsej njeni celovitosti.
Potem bo možnosti, da se ponovi »temna stran meseca«, temna stran naše zgodovine, mnogo manj.
Dobro obiskana novinarska konferenca pred ponedeljkovo obeležitvijo spomina na žrtve totalitarnih režimov v Štanjelu
Ljubljana (19.8.2010) – Danes je v prostorih SCNR potekala tiskovna konferenca pred bližnjim Vseevropskim dnevom spomina na žrtve totalitarnih režimov. Študijski center za narodno spravo namreč, skupaj z Občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta, prireja 23. avgusta v Štanjelu na Krasu slovesnost ob zaznamovanju tega dneva. Tiskovna konferenca je bila združena s predstavitvijo knjige “Poročilo o pobojih”, ki jo je izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika in kjer je predstavljeno delno poročilo t.i. “Pučnikove komisije” o povojnih pobojih.
Udeleženci tiskovne konference: mag. Andreja Valič, Mateja Jančar, Uroš Slamič in Sergij Pahor.
Direktorica študijskega centra mag. Andreja Valič je ob tej priložnosti povedala, da slovesnost letos prirejajo drugič zapored, vendar nam žal k sodelovanju še ni uspelo pritegniti državnega vrha. Poudarila je, da sta vedenje in razumevanje pogoja za spravo, “ki jo Slovenija nujno potrebuje, zato želimo, da se spravni proces nadaljuje in zaključi.”
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Omenila je tudi, da je pred nekaj tedni britanski minister za evropske zadeve na video kanalu You tube v pogovoru z volivci izrazil obžalovanje zaradi vrnitve domobrancev po 2. svetovni vojni v Slovenijo, zato je “morda sedaj pravi čas za ustanovitev britansko-slovenske komisije o povojnih pobojih”.
Udeležba novinarjev je bila precejšnja.
Sergij Pahor iz tržaškega društva slovenskih izobražencev je pojasnil, da je skrajni italijanski nacionalizem skoraj 50 let krojil usodo slovenske manjšine v Italiji. “Požigu Narodnega doma so sledila še hujša dejanja. Z razpustom društev in izobraževalnih ustanov je bilo v celoti onemogočeno kolektivno izražanje slovenstva. Uradni Sloveniji zamerimo, ker velikokrat pozablja na ravnanje italijanskega nacionalizma s slovensko manjšino,” poudarja Pahor.
Knjiga “Poročilo o pobojih”, ki jo je predstavila Mateja Jančar (IJP).
Župan Občine Štanjel Uroš Slamič, pa je povedal, da ga veseli, da bo letošnja slovesnost obeleževanja vseevropskega dneva na žrtve totalitarnih režimov potekala ravno v Štanjelu, ki je bil zaznamovan z vsemi tremi totalitarizmi 20. stoletja. Izrekel je povabilo vsem, da se v čim večjem številu udeležijo ponedeljkove slovesnosti.
Vabilo na tiskovno konferenco
Vabimo vas na tiskovno konferenco ob obeležitvi vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bo v četrtek, 19. 8. 2010 ob 11. uri v prostorih Študijskega centra za narodno spravo na Tivolski 42 v Ljubljani.
Na tiskovni konferenci bodo spregovorili organizatorji letošnjega spominskega dneva predstavniki Študijskega centra za narodno spravo, Občine Komen, Inštituta dr. Jožeta Pučnika in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta.
Predstavljena bo knjiga
POROČILO O POBOJIH
Vmesno poročilo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik.
Slovesnost ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov bo v ponedeljek, 23. avgusta 2010, ob 19. uri, na gradu Štanjel na Krasu.
Osrednji govornik bo slovenski pisatelj iz Trsta BORIS PAHOR.
Sledilo bo predvajanje dokumentarnega filma SONJA o trpljenju Primorcev pod fašizmom.
Evropski parlament je aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je pozval k razglasitvi 23. avgusta, dneva, ko je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov, za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Organizatorji letošnje slovesnosti želimo ob tej priložnosti opozoriti na trpljenje in se spomniti fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem. K temu nas vodita dve pomembni obletnici, in sicer 90. obletnica požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu in 80. obletnica bazoviških žrtev.
Vljudno vabljeni!
David Lidington izrazil obžalovanje glede ravnanja britanskih oblasti po 2. svetovni vojni in vračanja Slovencev v Jugoslavijo
Ljubljana (6.8.2010) – David Lidington, britanski Minister za Evropo, je izkoristil svoj blog http://blogs.fco.gov.uk/roller/lidington/ za neposreden stik z državljani in odgovarjal na njihova vprašanja glede britanske politike do Evrope. Za nas pa je bil zanimiv odgovor na vprašanje Keitha Milesa, ali ni čas, da se izrazi obžalovanje, ker so zavezniki po 2. svetovni vojni v Jugoslavijo vrnili 12.000 Slovencev, ki so jih komunistične oblasti pobile brez sojenja. David Lidington je poudaril, da je bila to tragična epizoda zgodovine. Čeprav je poudaril svojo razdvojenost, ko je treba podvomiti v odločitve, ki so jih voditelji sprejeli v danih okoliščinah pred več kot pol stoletja, je izrazil obžalovanje, da so britanske oblasti tistega časa tako ukrepale. Dodal je, da so tako ravnali zaradi sporazuma med zavezniki o vračanju vojnih ujetnikov in da so ljudje enostavno preveč zaupali Stalinu. Je prvi britanski minister, ki je uporabil besedo obžalovanje v zvezi z repatriacijami ob koncu 2. svetovne vojne.
Odgovor si lahko ogledate tudi na povezavi http://blogs.fco.gov.uk/roller/lidington/entry/answering_your_questions (od 13.03 minute).
Vabilo na slovesnost ob 23. avgustu v Štanjel
Študijski center za narodno spravo, Občina Komen, Inštitut dr. Jožeta Pučnika in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta vas ob 23. avgustu – vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov
vabimo na
SPOMINSKO SLOVESNOST
v ponedeljek, 23. avgusta 2010, ob 19. uri
na gradu Štanjel na Krasu.
Osrednji govornik bo
slovenski pisatelj iz Trsta BORIS PAHOR.
Sledilo bo predvajanje dokumentarnega filma SONJA o
trpljenju Primorcev pod fašizmom.
Organizatorji letošnje slovesnosti se želimo ob tej priložnosti spomniti fašističnega preganjanja Slovencev na Primorskem. K temu nas vodita dve pomembni obletnici, in sicer 90. obletnica požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu in 80. obletnica bazoviških žrtev.
Vljudno vabljeni!
Prosimo vas, da potrdite svojo udeležbo na elektronski naslov info@scnr.si
ali po telefonu 01/230 67 00.
