Evropsko državljanstvo – Bremena in priložnosti preteklosti
Ljubljana (3. 1. 2012) – V Centru Evropa v Ljubljani je v sredo, 14. decembra 2011, potekalo tretje srečanje Akademskega foruma. Predavateljici mag. Andreja Valič Zver (SCNR) in dr. Agata Fijalkowski (Lancaster University) sta predstavili evropsko državljanstvo z vidika bremen in priložnosti preteklosti.
Mag. Andreja Valič Zver meni, da so totalitarizmi pustili posledice, njihova zapuščina pa se kaže v poškodovani mentaliteti ljudi. Meni tudi, da ni mogoče zanikati tragične preteklosti vzhodnega bloka, vendar se Zahodna Evropa ne zaveda trpljenja v evropskih državah, ki so bile pod komunizmom. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo meni, da je spravo mogoče doseči s politiko, pravom in zgodovino.
Dr. Agata Fijalkowski, profesorica prava na Lancasterski univerzi v Veliki Britaniji je predstavila izkušnjo Poljske po padcu komunističnega sistema in njihov način obsodbe komunističnega režima. Poudarila je tudi pomembnost reorganizacije poljskega sodstva pri demokratizaciji Poljske.
Sodelavci SCNR smo se poklonili spominu na Vaclava Havla
Ljubljana (20. 12. 2011) – Ob smrti nekdanjega predsednika Češke republike in borca proti totalitarnemu komunističnemu režimu, Vaclava Havla smo se sodelavci Študijskega centra za narodno spravo, poklonili spominu velike osebnosti. Na veleposlaništvu Češke republike v Ljubljani smo se vpisali v žalno knjigo in izrazili obžalovanje ob izgubi borca za človekove pravice, svobodo in demokratično Evropo.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič Zver se vpisuje v žalno knjigo.
Zapis v žalno knjigo.
Sveče in vrtnice pred vhodom na češko veleposlaništvo v RS.
Predstavitev knjige prof. dr. Edvarda Kovača Park spomina Teharje
Ljubljana (20. 12. 2011) – V četrtek 15. decembra 2011 je bila v prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve v Ljubljani predstavitev knjige prof. dr. Edvarda Kovača Park spomina Teharje, monografije o spominskem kompleksu arhitekta Marka Mušiča, ki je izšla pri SAZU. Na predstavitvi so sodelovali predsednik SAZU akad. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Edvard Kovač in prof. dr. Fedja Košir.
Po besedah dr. Trontlja delo izraža spoštovanje do tisočih žrtev medvojne in povojne morije ter totalitarnih režimov preteklega stoletja, hkrati pa tudi do mojstra, ki je oblikoval ta monumentalni sakralni prostor, arhitekta akademika Marka Mušiča. Knjiga ne posega v vprašanje krivde ali zadoščenja, ampak je napisana “v mehkem jeziku sočutja, brez besedice grenkega obsojanja, a z vse prežemajočim humanizmom in spoštljivo ljubeznijo.” “Kdor bo odprtega srca vzel to knjigo v roke, ne bo do te tragedije in njenih žrtev nikoli več ravnodušen. Ravnodušnost bi bila nadaljevanje hudodelstva,” je sklenil dr. Trontelj. Kajti v senci utišanega spomina narod ne more zaživeti srečne in sproščene prihodnosti.
Dr. Kovač je poudaril, da se Mušič v zasnovi parka ne razkrije samo kot vrhunski arhitekt, ampak tudi kot veliki humanist in človek z občutkom za sveto. Spominski park ne pomeni samo spomina, ampak nas etično zaznamuje, zato potrebuje tudi monumentalnost, ki ga predstavljajo prostor svetega z vhodnim portalom, prostor tišine, ki s stezo tišine pelje do osrednjega spominskega obeležja, do mogočnega venca zmage, žrtvenega oltarja in kripte. Kot pravi dr. Kovač so to močni simboli, “kjer upanje zmaguje na trpljenjem, kjer ljubezen daritve prežene sovraštvo in smrt in kjer odsotnost ali nevidnost človeških ostankov kliče k etični dolžnosti ohranjanja spomina na pokojne.” Arhitekt dr. Fedja Košir je zbranim s pomočjo slikovnega materiala razčlenil “stvaritev drugega arhitekta”. Med drugim je opozoril na osrednje obeležje, ki ponazarja trnovo krono in smrt, pa tudi večnost, ki jo označuje simbolna črka omega.
Predstavitev se je končala z željo, da bo v prihodnosti spominski park Teharje končno zaživel v obsegu, ki ga je načrtoval Mušič. Park namreč zaradi pomanjkanja sredstev ni v celoti dokončan. V zasnovi parka sta ostala nerealizirana kostnica in vrt vrnjenih imen. Ta bi bil namenjen vsem pokojnim, katerih ostanki so posejani po Sloveniji, da bi se jim na tem kraju “vrnilo osebno ime in s tem priznanje, da so bili ljudje”, je poudaril dr. Kovač. Nerealizirana ostaja tudi zamisel o sprehajalni poti s križevim potom, ki bi vodila do cerkvice svete Ane, od koder se je nekoč oglašal zvon, ki je bil trpečim v tolažbo.
Konferenca v Litvi
Ljubljana (6. 12. 2011) – Med 28.-29. novembrom 2011 je v Vilniusu v Litvi potekala mednarodna konferenca z naslovom “History and Memory. The Soviet Past – 1953-1990″, ki sta se je med drugimi udeležila tudi mag. Renato Podbersič in Boštjan Kolarič iz SCNR. Pred začetkom konference sta imela 27. novembra srečanje z litovskimi kolegi in ogled Muzeja KGB (The Museum of Genocide Victims), ki so ga odprli leta 1992.
Nekdanji zapor sovjetske tajne službe KGB v Vilniusu, danes spremenjen v zelo obiskan muzej.
Mednarodna konferenca je potekala v parlamentu Republike Litve v okviru projekta “History and Memory”, ki ga podpira Evropska komisija, organizirala pa jo je litovska “International Commission for the Evaluation of the Crimes of Nazi and Soviet Occupation Regimes in Lithuania”. Na konferenci sta sodelavca SCNR predstavila tudi svoja referata z naslovom “Communism in Slovenia – Historical Perspective” (Podbersič) in “Crimes Committed by Yugoslav Communist Regime – Legal Perspective” (Kolarič).
Del udeležencev konference; litovski parlament.
Družinska zgodba – projekt na Gimnaziji Kranj
Ljubljana (25.11.2011) – V sredo, 16. novembra 2011 so sodelavke Študijskega centra za narodno spravo Jelka Piškurić, Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič izvedle drugi del projekta Družinska zgodba – izkušnja intervjuja. Projekt so izvedle v dveh oddelkih prvih letnikov pri pouku zgodovine, v katerih poučuje prof. Nina Zupan Šorli. V prvem delu so dijakom spregovorile o pomenu pričevanj za zgodovinsko stroko, o tehnični opremi, ki je potrebna za izpeljavo snemanj in o navajanju virov, ki jih pri delu uporabljajo. Pokazale so jim posnetke video pričevanj, ki so jih posneli s kamero na Študijskem centru za narodno spravo.
Dijaki so dobili nalogo, da v svojem domačem okolju poiščejo osebo, ki jim je pripravljena spregovoriti o svoji preteklih doživetjih. Opravili so zapis in ga opremili z dodatnim dokumentacijskim gradivom ali fotografijami. Zgodbo so postavili v določeno zgodovinsko obdobje in tudi o tem času zapisali nekaj najbolj značilnih okoliščin. Naslovi in vsebine zgodb so zelo zanimivi. Govorijo o času prve svetovne vojne in soški fronti, o časih med drugo svetovno vojno in po njej, o taboriščih Gonars, Jasenovac, Dachau, o krutih družinskih dogodkih, ki so za vedno zaznamovali mnoge posameznike, o izgubah premoženja ob nacionalizaciji, o preživelih Slovencih iz ladje Titanik, o potresih, prvem pristanku na Luni, o osamosvojitveni vojni za Slovenijo in še čem.
V drugem delu projekta je delo potekalo po skupinah. Dijaki so odgovarjali na zastavljena vprašanja, hkrati so si izmenjali vsebine zgodb, ki so jih zapisali. Nazadnje je vsaka skupina eno zgodbo predstavila pred razredom. Vse zbrane zgodbe bodo predstavljene v razrednem zborniku, ki ga lahko dijaki ob priliki predstavijo tudi ostali šolski skupnosti.
Dijaki so delo zares izvrstno opravili in tudi sami potrdili, da je bilo delo zanje izobraževalno in vzgojno, saj so odstrli delček preteklosti svojih domačih in na ta način bolje spoznali obdobje, v katerem so odraščali njihovi stari starši, pradedki, prababice in ostali sorodniki.
