Predavanje o holokavstu
Ljubljana 31. 1. 2012 – V ponedeljek, 30. januarja 2012, je mag. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo predaval na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Predavanje z naslovom “Preganjanje Judov med holokavstom” je sodilo v okvir obeležitve mednarodnega dne spomina na holokavst, ki se ga po priporočilu OZN vsako leto spominjamo 27. januarja.
Dijaki drugih letnikov so z zanimanjem prisluhnili predavanju in sodelovali v razpravi.
Študijski center za narodno spravo sodeloval na znanstvenem srečanju ob spominu na holokavst
Ljubljana (27. 1. 2012) – Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je v Univerzitetni knjižnici Maribor potekalo znanstveno srečanje “Vsako leto eno ime – Preganjanje Judov na območju okupirane Jugoslavije 1941-1945 in slovenski pravičnik Andrej Tumpej”. Srečanje je organiziral Center judovske kulturne dediščine sinagoga Maribor, ki ga vodi dr. Marjan Toš. Na znanstvenem srečanju je sodeloval tudi mag. Renato Podbersič, sodelavec SCNR. Predstavil je referat “Junaki in žrtve: o avstro-ogrskih častnikih judovskega rodu, ki so trpeli med holokavstom”.
Mag. Renato Podbersič med podajanjem referata.
Veliko zanimanje za predavanje.
Znanstveno srečanje pod naslovom “Šoa – spominjamo se” sodi v okvir prireditev na Slovenskem ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Leta 2005 je namreč Generalna skupščina OZN datum osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz, 27. januar 1945, razglasila za mednarodni dan spominjanja na žrtve holokavsta. Slovenija je začela ta dan uradno obeleževati leta 2008.
Dr. Marjan Toš je predstavil slovenskega pravičnika Andreja Tumpeja, duhovnika-lazarista, ki je v Beogradu med drugo sv. vojno rešil tri pripadnice judovske družine Kalef.
Predstavitev knjige »Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem 1941 – 1945« in pogovor o totalitarizmih 20. stoletja v Kamniku
Ljubljana (27. 1. 2012) – V prostorih frančiškanskega samostana v Kamniku je v petek 20. januarja v okviru rednih mesečnih predavanj v organizaciji Društva sv. Jakoba potekala predstavitev konec lanskega leta izdane knjige “Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem”, avtorja dr. Damjana Hančiča. Avtor je predstavil problematiko in delikatnost raziskovanja medvojnih dogodkov, potrebno distanco do posamezne v vojno vplete strani, na koncu pa podal tudi nekaj svojih osebnih razmišljanj o takratnih dogodkih, ki so tako usodno zaznamovali slovenski narod, da ga ob določenih trenutkih razdvajajo še danes po 70 letih.
Dr. Damjan Hančič in predsednica Društva sv. Jakoba, Marjeta Humar.
Za predstavitev knjige je vladalo veliko zanimanje, saj je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička.
Spominska slovesnost ob 60-letnici zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu
Ljubljana (24. 1. 2012) – V soboto, 21. januarja 2012 je v novomeški stolnici sv. Nikolaja potekala spominska slovesnost ob 60. letnici zažiga ljubljanskega škofa Antona Vovka. Slovesnosti se je udeležila tudi sodelavka SCNR Marta Keršič.
Anton Vovk, pranečak pesnika Franceta Prešerna, se je rodil leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, po drugi svetovni vojni pa je prevzel vodenje ljubljanske škofije. Po smrti škofa Gregorija Rožmana so ga imenovali za ljubljanskega škofa in ga leta 1961 skupaj s škofijo povzdignili v ljubljanskega nadškofa. Leta 1963 je umrl v Ljubljani, leta 1999 pa so izdali škofijski odlok o začetku postopka njegove beatifikacije.
V času svojega pastirstva slovenski cerkvi je doživel mnoge pritiske, zasliševanja in ponižanja s strani takratne oblasti, višek pa je bil poskus zažiga, 20. januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu, ko se je nadenj spravila nahujskana množica in ga sramotila ter pretepala. Varnostni organi škofa niso obvarovali pred nasiljem. Takrat je bil škof Vovk namenjen v bližnje Stopiče na blagoslov na skrivaj postavljenih novih cerkvenih orgel. Vovk je posledice napada s hudimi opeklinami sicer preživel, napadalci pa niso bili nikoli kaznovani.
Mašo v novomeški stolnici je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. V pridigi je poudaril:
„Tudi dandanes, ko na veliko govorimo o človekovih pravicah, to ne pomeni jamstva za njihovo spoštovanje. Če bi človekove pravice spoštovali, pri nas ne bi bilo toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bo kdo spozabil in šel v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Najbolj zaskrbljujoči pa niso tovrstni izpadi sami na sebi. Zaskrbljujoče je, če državne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo.
Slovesnosti so se udeležili tudi birmanci iz novomeške dekanije, ki jim je škof Vovk leta 1952 podelil zakrament birme. Zaradi burnih demonstracij so redne kanonične birme v novomeški dekaniji odpadle, zato je večina birmancev zakrament birme prejela v Ljubljani.
Po maši je bil pred stolnico blagoslov doprsnega kipa škofa Vovka.
Predavanje mag. Renata Podbersiča “Judovski vojaki na soški fronti”
Ljubljana (24. 1. 2012) – V četrtek, 18. januarja je mag. Renato Podbersič, sodelavec SCNR, pripravil predavanje “Judovski vojaki na soški fronti” v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Na judovske vojake, ki jih je bilo v avstro-ogrski armadi med prvo svetovno vojno kar 300.000, danes spominjajo nagrobniki, fotografije lesenih sinagog in zanimive – tako srečne kot tragične življenjske zgodbe.
Ne vemo natančno, koliko judovskih vojakov se je borilo na soški fronti. Na predavanju je bilo predstavljenih nekaj najbolj zanimivih življenjskih zgodb judovskih vojakov, ki so se borili na zahodu našega ozemlja. Nekaj odlikovanih avstro-ogrskih veteranov je namreč končalo svojo življenjsko pot v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Drugi so imeli več sreče, tudi zaradi odlikovanj, ki so si jih zaslužili ob Soči.
Predavanje je očitno zbudilo precejšnje zanimanje med poslušalci, kar dokazuje tudi udeležba.
Poveljnik, ki je branil Markov hrib nad Šempetrom, stotnik Gustav von Sonnewend (1885-1960), in je za to dobil viteški križec reda Marije Terezije. Prav to odlikovanje ga je na Dunaju med drugo svetovno vojno zaščitilo pred koncentracijskim taboriščem. Vojno je tako preživel “samo” v hišnem priporu.
Predstavitev knjige REVOLUCIONARNO NASILJE NA VZHODNEM GORENJSKEM 1941 – 1945
Ljubljana (12. 1. 2012) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekala predstavitev konec lanskega leta izdane knjige “Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem”. Knjigo je predstavil avtor dr. Damjan Hančič, uvodoma pa je namen projekta in zbirke o revolucionarnem nasilhju na Slovenskem predstavila urednica zbirke dr. Mateja Čoh.
Prva knjiga iz projekta Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941 – 1945
Študijski center za narodno spravo (SCNR) je leta 2008 začel obsežen raziskovalni projekt z naslovom Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945. Cilj raziskovanja je celovito prikazati revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno po posameznih slovenskih pokrajinah, torej na Štajerskem in v Prekmurju, na Koroškem, Gorenjskem, Dolenjskem z Belo krajino, Notranjskem in Primorskem. Študijski center bo o tej problematiki v prihodnjih letih pripravil in izdal več monografij, v katerih bodo, poleg uvodnih študij, objavljeni tudi dokumenti in pričevanja o tej raziskovalni temi; izhajale bodo v seriji z naslovom Revolucionarno nasilje.
Urednica zbirke dr. Mateja Čoh.
Problematika raziskovanja medvojnih dogodkov in opredelitev pojma revolucionarno nasilje ter terminologije
V zvezi s preučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem je potrebno izpostaviti, da so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem izvajali hkrati okupacija, kolaboracija (prisilna in prostovoljna), upor proti okupatorju, revolucija in protirevolucija, zato je marsikdaj zelo težko natančno razčleniti in ugotoviti natančno karakteristiko posameznega dogodka ali ravnanja.
V pričujoči študiji izraz »revolucionarno nasilje« pomeni nasilje, ki so ga izvajale vojaške oz. oborožene skupine pod vplivom komunistične partije. Nasilje so lahko izvajale iz politično-ideoloških razlogov ali pa, ker je šlo za vojne razmere tudi iz drugih, čisto vojaško-operativnih razlogov in bi to izvajale tudi, če ne bi bile pod vplivom komunistične partije.
Iz tega sledi naslednja ugotovitev: da je v mnogih primerih zelo težko razmejiti pravo naravo določenih nasilnih dejanj. Zato je študija zastavljena nekoliko širše ter je v njej prikazano poleg nasilja iz čistih ideološko-političnih razlogov tudi nasilje oboroženih skupin (npr. VOS-a, partizanov) pod partijskim vplivom, kjer namen ni bila eliminacija političnih oz. ideoloških nasprotnikov KPS-a (npr. streljanja dezerterjev, usmrtitve resničnih izdajalcev in sodelavcev okupatorja, ustrelitve osumljencev zaradi neposredne nevarnosti sovražnikovega napada, itd…).
Avtor knjige dr. Damjan Hančič.
Oblike revolucionarnega nasilja
Ko je šlo za revolucionarno nasilje, npr. likvidacijo ideoloških nasprotnikov, so ga lahko povzročile bodisi posamezne partizanske enote, bodisi terenci, bodisi vosovci, bodisi oznovci, itd…; razlikovati je treba tudi med usmrtitvami brez sodbe partizanskih vojaških sodišč (likvidacijami) in (justifikacijami) usmrtitvami na podlagi sodb partizanskih vojaških sodišč, ki so začela delovati sredi leta 1943 in so kljub temu, da je šlo za revolucionarna in politično odvisna sodišča, pomenilo v določeni meri večjo pravno varnost.
Terminološki problemi: razlika med likvidacijo in justifikacijo
V dokumentih VOS-a, VDV-ja in Ozne se za likvidacije oseb, povzročene z njihove strani, sicer skoraj vedno rabi izraz justifikacija, vendar ta pojem v pravno-terminološkem smislu ni korekten, ker odločitev nekega represivno- izvršilnega organa ne more šteti za enakovredno odločitvi sodišča. Justifikacija namreč pomeni izvršitev smrtne kazni, ki jo je izreklo sodišče.
Sicer pa sem se srečeval še s številnimi drugimi problemi uporabe pravilnih terminoloških pojmov, ki so v naši zavesti in izrazoslovju zaradi več kot 40 letne ideologizacije zgodovine že čisto »ponarodeli«, vendar pomenijo strokovno nekorektnost in ideologizacijo zgodovine. Pri tem mislim na izraze kot so: vstaja, osvobojeno ozemlje, bela in plava garda,…
Kratka vsebinska predstavitev
V uvodu je predstavljen okvirni položaj na Gorenjskem in v tem okviru na Kamniškem med okupacijo 1941–1945. Na kratko so predstavljeni nemška okupacijska politika in delovanje partizanskih enot ter gonilne sile odporniškega ter revolucionarnega gibanja – komunistične partije.
Sledi osnovni oris organizacije in delovanja enot, ki so izvajale revolucionarno nasilje (VOS, Ozna, VDV) ter poslovanje partizanskih sodišč; osrednja tema pa je prikaz posamičnih primerov revolucionarnega nasilja na vzhodnem gorenjskem območju (območje današnjih Upravnih enot Kamnik, Domžale in Litija). Knjiga skuša prikazati, v kakšni obliki se je kazalo partizansko oziroma revolucionarno nasilje nad prebivalstvom, v kolikšni meri je bilo to nasilje usmerjeno proti resničnim sodelavcem okupatorja in v kolikšni meri le proti politično-ideološkim nasprotnikom OF oziroma njene vodilne sile komunistične partije.
Na koncu sta pregled žrtev na obravnavanem območju, ki so razvidne s seznamov in iz dokumentov povojnih zaplembnih komisij, in grafični prikaz vseh žrtev vojne na primeru območja današnje Upravne enote Kamnik, za kar obstajajo razmeroma dobro zbrani podatki in katerega razmerje med različnimi žrtvami je primerljivo tudi za preostalo območje vzhodne Gorenjske. Na koncu knjige so objavljeni dokumenti o revolucionarnem nasilju ter delovanju partizansko-partijskih represivnih organov na vzhodnem Gorenjskem, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Objavljena so tudi nekatera pričevanja, ki jih hrani Arhiv Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič Zver in veleposlanik Republike Litve Rimutis Klevečka.
Razmišljanja avtorja ob izidu knjige
Avtor knjige, sodelavec SCNR, dr. Damjan Hančič ob izidu knjige poudarja, da je omenjena raziskava pomembno zato, ker odstira do sedaj bolj ali manj neraziskan del medvojnega dogajanja, ki je bil po vojni iz različnih, zlasti pa politično-ideoloških razlogov neznan ali zamolčan in predstavlja dodaten kamenček v mozaiku dogajanj med drugo svetovno vojno. »Krivično bi bilo reči, da se je med vojno dogajalo le to, kar je tematika te knjige, po drugi strani pa brez upoštevanja tudi tega segmenta, ne moremo dobiti objektivne slike celotnega dogajanja v omenjenem obdobju«, dodaja avtor.
Ob tem avtor opozarja še na stereotipno črno-belo prikazovanje in obravnavanje posamezne v državljansko vojno vpletene strani. Večkrat se v javnosti ustvarjata dve črno-beli sliki: po eni strani se ima partizane zgolj za osvoboditelje in borce proti okupatorju, vaške stražarje in domobrance pa za kolaborante, po drugi strani pa se ima partizane zgolj za izvrševalce komunistične revolucije, domobrance pa borce za demokracijo in zahodno civilizacijo. Takšno poenostavljanje je nedopustno in nekorektno. V vsakem posameznem primeru je potrebno pogledati in upoštevati okoliščine ter razmere, v katerih se je posameznik odločil za to ali ono stran. Ob tem je seveda potrebno upoštevati še neusmiljeni vojni čas, ki je zahteval jasne opredelitve brez kolebanj in dejstvo, da takrat ni bilo na voljo toliko različnih virov informacij, pa tudi ljudje so bili formalno veliko manj politično razgledani kot smo danes. Večinoma je šlo za precej mlade ljudi (okoli 20 let), za katere je značilno, da svoje prave politične identitete še nima jasno izoblikovane in so se tako za to ali ono stran odločili po sili razmer.
Žrtve na tej ali oni strani, pa so povečevale tudi osebne zamere in medsebojna nevoščljivosti med sosedi, izvirajoča še iz predvojnega časa, vojni čas pa jim je omogočal lažjo poravnavo računov, ko so zadeve vzeli v svoje roke ali se celo osebno okoristili.
Knjiga naj bo tudi v opomin tistim, ki bi v prihodnje, če bomo prišli v podobne razmere kot so bile leta 1941, želeli razvijati odporniško gibanje. Odporniško gibanje namreč ne more in ne sme služiti nikakršnim ozkim politično-ideološkim interesom (četudi ga organizira neka politično-ideološko sorodna skupina), ampak le boju proti zavojevalcem in upoštevanje »odporniškega pluralizma«; cilj odpora bi moral biti osvoboditev s čim manj slovenskimi žrtvami.
»Po 20 letih demokracije in 70 letni časovni distanci od medvojnih dogodkov je v Sloveniji čas, da tudi potomci ene ali druge v državljansko vojno vpletene strani, stran, ki so ji pripadali naši dedje kritično ovrednotimo in z vsemi pozitivnimi in negativnimi stvarmi postavimo na mesto, ki ji gre, kajti le s odkrivanjem in soočenjem z lastnimi napakami in ne samo kazanju na napake druge strani, bomo dosegli narodno spravo in pomiritev, ki še danes ob različnih dnevno-političnih dogodkih in temah izbruhne na dan«, zaključuje svoje razmišljanje avtor knjige dr. Damjan Hančič, katerega stara očeta sta se med vojno borila na partizanski strani.
Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa
Ljubljana (11. 1. 2012) – V Gorenjskem muzeju v Kranju so v torek, 10. januarja 2011, odprli razstavo Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa. Na otvoritvi sta spregovorila direktor oddelka za publikacije in razstave češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov Michal Hroza in mag. Andreja Valič Zver, ki je predstavila vlogo Študijskega centra za narodno spravo pri postavitvi razstave v Sloveniji.
Radio svobodna Evropa je bil ustanovljen kot sredstvo protikomunistične propagande v času hladne vojne. Ustanovila ge je ameriška protikomunistična organizacija, Narodni odbor za svobodno Evropo (NOSE), v New Yorku leta 1949. Odbor je sestavljalo okrog dva ducata pomembnih osebnosti ameriške politike, znanosti in novinarstva – med njimi je bil tudi bodoči predsednik ZDA Dwight D. Eisenhower.
Cilj NOSE je bila podpora demokratičnim politikom, ki so pred komunističnimi pritiski v Vzhodni Evropi prebegnili v ZDA. Zamisel je bila, uporabiti radio in tiskane medije za okrepitev koncepta nacionalne in individualne svobode med prebivalci vzhodnega bloka. Drugi cilj je bila podpora sodelovanju med v ZDA živečimi podobno mislečimi izgnanci iz različnih evropskih držav. Najpomembnejše dejanje NOSE je bila prav ustanovitev Radia svobodna Evropa (RSE). RSE je imel svoje prostore v New Yorku, ki je pokrivala Ameriške zadeve in v Münchnu, ki je predstavljal strateško lokacijo v centru Evrope, nedaleč od držav, ki jih je oskrboval z informacijami.
Češkoslovaški izgnanci so bili začetniki testnega oddajanja RSE julija 1950 in prvi, ki so začeli z rednim oddajanjem v maju 1951. Material za prvo testno oddajanje je bil posnet v studiu RSE v New Yorku leta 1950 in poslan v München. 14. julija 1950 so iz premičnega oddajnika, ki je bil nameščen na tovornjaku v kraju Lampertheim blizu Češkoslovaške meje prvič predvajali posnetek RSE. Leto kasneje, 1. maja 1951 so z predvajanjem v živo iz Münchna ustoličili češkoslovaško oddajanje. Po padcu železne zavese v letu 1989 je RSE moral poiskati nove umeritve in novo lokacijo. Tako se je RSE zahvaljujoč tudi nekdanjemu predsedniku Vaclavu Havlu in premierju Vaclavu Klausu leta 1995 preselil v Prago.
Vabilo na odprtje razstave Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa
OSA Arhiv in Gorenjski muzej Vas vljudno vabita na odprtje razstave Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa v torek, 10. januarja 2012, ob 18. uri v Galerijo Mestne hiše v Kranju, Glavni trg 4.
Prisotne bo pozdravil dr. Petr Voznica, veleposlanik Republike Češke v Sloveniji.
Uvodne besede mag. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno
spravo.
Vsebino razstave bo predstavil Michal Hroza.
Razstavo bo odprl župan MO Kranj gospod Mohor Bogataj.
Predstavitev knjige Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem 1941 – 1945
Vabimo vas na predavanje ob izidu knjige
Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem 1941 – 1945, v četrtek, 12. januarja 2012 ob 11. uri, v prostorih Študijskega centra za narodno spravo, Tivolska 42, Ljubljana.
O knjigi bosta spregovorila avtor dr. Damjan Hančič, in urednica zbirke dr. Mateja Čoh.
Konec leta 2011 je izšla prva knjiga iz zbirke o revolucionarnem nasilju na Slovenskem v času druge svetovne vojne. Uvodoma je predstavljen položaj na Gorenjskem ob okupaciji leta 1941, s posebnim poudarkom na Kamniškem. Na kratko so predstavljeni nemška okupacijska politika, delovanje partizanskih enot in partije med okupacijo ter organizacija in delovanje enot, ki so izvajale revolucionarno nasilje. V osrednjem delu monografije avtor prikaže konkretne primere revolucionarnega nasilja na vzhodnem gorenjskem območju. Odgovoriti skuša na vprašanja, v kakšni obliki se je kazalo partizansko oziroma revolucionarno nasilje nad prebivalstvom, v kolikšni meri je bilo to nasilje usmerjeno proti resničnim sodelavcem okupatorja in v kolikšni meri le proti politično-ideološkim nasprotnikom OF oziroma njene vodilne sile komunistične partije. V monografiji so objavljeni seznam žrtev na obravnavanem območju, dokumenti o revolucionarnem nasilju na vzhodnem Gorenjskem, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije in pričevanja, ki jih hrani Študijski center za narodno spravo.
Vljudno vabljeni!
Evropsko državljanstvo – Bremena in priložnosti preteklosti
Ljubljana (3. 1. 2012) – V Centru Evropa v Ljubljani je v sredo, 14. decembra 2011, potekalo tretje srečanje Akademskega foruma. Predavateljici mag. Andreja Valič Zver (SCNR) in dr. Agata Fijalkowski (Lancaster University) sta predstavili evropsko državljanstvo z vidika bremen in priložnosti preteklosti.
Mag. Andreja Valič Zver meni, da so totalitarizmi pustili posledice, njihova zapuščina pa se kaže v poškodovani mentaliteti ljudi. Meni tudi, da ni mogoče zanikati tragične preteklosti vzhodnega bloka, vendar se Zahodna Evropa ne zaveda trpljenja v evropskih državah, ki so bile pod komunizmom. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo meni, da je spravo mogoče doseči s politiko, pravom in zgodovino.
Dr. Agata Fijalkowski, profesorica prava na Lancasterski univerzi v Veliki Britaniji je predstavila izkušnjo Poljske po padcu komunističnega sistema in njihov način obsodbe komunističnega režima. Poudarila je tudi pomembnost reorganizacije poljskega sodstva pri demokratizaciji Poljske.
