Direktorica Valičeva v Bruslju sodelovala pri pripravi VSEBINE programa Europe for Citizens
Ljubljana (30. 6. 2011) – Na povabilo Evropske komisije se je direktorica SCNR, mag. Andreja Valič 20. in 21. junija udeležila srečanja izbranih predstavnikov organizacij, ki sodelujejo v programu Europe for Citizens. Na srečanju v Bruslju so oblikovali vsebino prihodnje finančne perspektive 2014 – 2020. Mag. Valičeva je opravila tudi nekaj delovnih pogovorov s predstavniki organizacij s področja Memory/Remembrance.
Program Europe for Citizens se predstavlja.
Jeraldene Lovell – Coll je predstavila delo konference na posebej nazoren način.
Direktorica mag. Andreja Valič s Pavlom Tyhtlom in Lidio Jurak iz Evropske komisije med eno izmed delavnic.
Dne 22.6.2011 se je v Evropskem parlamentu srečala s predstavnikom pisarne evropske poslanke Sandre Kalniete, s katerim sem se dogovarjala o podrobnostih sodelovanja z omenjeno evropsko poslanko, na njeno povabilo pa se je v EP udeležila tudi srečanja skupine evropskih poslancev »Sprava evropskih zgodovin«.
Srečanje “Sprava evropskih zgodovin
Ljubljana (30.6.2011) – Pretekli teden je v prostorih Evropskega parlamenta potekalo srečanje zgodovinarjev z naslovom Sprava Evropskih zgodovin. Na njem je litovski zgodovinar dr. Nerijus Šepetys predstavil svojo knjigo Demokracija v Litvi, ki predstavlja prikaz politične in družbene zgodovine Litve v 20. stoletju. Srečanja se je na povabilo latvijske evropske poslanke Sandre Kalniete udeležila tudi direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Zgodovinar dr. Nerijus Šepetys.
Udeleženci srečanja.
Med udeleženci je bila direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Predstavniki Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) so se udeležili mednarodnega simpozija Na vrhovih in v globelih Balkana: vojna v jugovzhodni Evropi od Srednjega veka do Tretjega Reicha
Ljubljana (18.6.2011) – Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« sta v petek in soboto v Kobaridu organizirala Mednarodni simpozij z naslovom “Na vrhovih in v globelih Balkana: vojna v jugovzhodni Evropi od Srednjega veka do Tretjega Reicha”. Na njem so predstavniki Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, iz Ljubljane, Oddelka za zgodovino Univerze na Dunaju, Oddelka za vojne študije Kraljeve vojaške akademije Sandhurst, Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane, Zgodovinskega inštituta Milka Kosa z ZRC SAZU iz Ljubljane in Fakultete za novejšo zgodovino Univerze v Oxfordu razpravljali o vojnih vihrah, ki so v obdobju zadnje pol tisočletja pretresali območje jugovzhodne Evrope.
Mednarodni simpozij o vojnah na Balkanu.
Predavanje mag. Andreje Valič, direktorice SCNR.
Predavanje mag. Renata Podbersiča.
V enem od panelov sta na simpoziju nastopila tudi sodelavca SCNR, mag. Andreja Valič, ki je predstavila referat “Maj 1945: konec vojne? Primer Slovenije” in mag. Renato Podbersič, ki je predstavil referat “Vzpostavitev komunistične oblasti v Sloveniji med drugo svetovno vojno”.
Ddr. Igor Grdina med predavanjem.
Direktorica mag. Andreja Valič je ob tem dogodku poudarila velik pomen tovrstnih mednarodnih znanstvenih srečanj tako zaradi predstavitve novih zgodovinskih dejstev kot tudi predstavitve gledanja in izmenjave stališč o slovenski zgodovini in zgodovini narodov iz JZ Evrope s strani zgodovinarjev iz drugih delov Evrope; to bi namreč lahko vodilo do večje tolerance med pogledi zgodovinarjev tako znotraj posameznih držav v tem delu Evrope kot tudi med zgodovinarji iz omenjenih držav.
Delovno srečanje evropske povezave organizacij, ki so aktivne na področju spominjanja
Ljubljana (11.5.2011) – Na povabilo Evropske komisije se je direktorica Študijskega centra za narodno spravo v dneh od 3.5.2011 do 4.5.2011 v Belgiji udeležila delovnega srečanja evropske povezave organizacij, ki so aktivne na področju spominjanja (Networking meeting with organisations active in the field of Memory and Remembrance). Ob robu seminarja se je direktorica sestala s predstavniki Evropske platforme spomina in vesti ter se dogovarjala o nadaljnjem sodelovanju. Opravila je tudi več delovnih srečanj s predstavniki različnih EU institucij.
V torek, 3.5.2011 je v dvorani Schuman na sedežu Evropske komisije potekalo prvo delovno srečanje evropskih organizacij, ki so aktivne na področju spominjanja. Srečanje so pozdravili visoki predstavniki Evropske komisije, poleg teoretičnih razmišljanj o spominu na holokavst in zločine komunizma pa so bile predstavljene tudi različne aktivnosti Evropske komisije na področju spominjanja.
Profesor Norman M. Naimark z Univerze Stanford je eden najuglednejših sodobnih zgodovinarjev. V svojem prispevku je poudaril pomen odkrivanja novih zgodovinskih virov. Svojo najnovejšo knjigo je utemeljil na številnih novo odkritih dokumentih, ki jih je našel v zadnjih desetih letih v ruskih arhivih.
Direktorica Študijskega centra z dr. Neelo Winkelmann iz praškega Inštituta za študij totalitarnih režimov, ki je koordinatorkoa Evropske platforme spomina in vesti ter Silvia Fernandez iz International Coalition of Sites of Conscience.
V sredo, 4.5., se je delovno srečanje nadaljevalo v Muzeju Holokavsta v Mechelenu. Muzej se nahaja delu nekdanje vojašnice Dossin, kamor so nacisti med leti 1942 in 1944 prisilno privedli okrog 50.000 Judov. Več kot 25.000 so jih deportirali v Auschwitz, dve tretjini deportiranih so pomorili v plinskih celicah takoj po prihodu. Taborišče smrti je preživelo le 1218 Judov, deportiranih iz Belgije. Prihodnje leto bodo v Mechelenu odprli novo zgrajen muzej, posvečen holokavstu in kršenju človekovih pravic.
Udeleženci delovnega srečanja so ob koncu izoblikovali zaključna priporočila, srečanja evropske povezave pa se bodo v prihodnosti nadaljevala (jeseni 2011 na Poljskem v času poljskega predsedovanja EU, jeseni 2012 na Nizozemskem v Muzeju Anne Frank itd.).
Srečanje članov Platforme evropskega spomina in vesti
Ljubljana (22.4.2011) – V ponedeljek, 28. marca 2011 je v prostorih Evropskega parlamenta v Bruslju potekal delovni sestanek Evropske Platforme spomina in vesti, ki je nastala na podlagi Praške deklaracije o evropski vesti in komunizmu. V razpravi je aktivno sodelovala direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič. Mag. Valičeva je aktivna članica delovne skupine že vse od njene ustanovitve.
Srečanja so se udeležili tudi sodelavci SCNR dr. Mateja Čoh, mag. Renato Podbersič, Boštjan Kolarič, Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.
Sestanek je bil namenjen pregledu opravljenega dela ter oblikovanju in usmeritvam Evropske platforme v prihodnosti. Pogovor je tekel o nadaljnjem sodelovanju in povezovanju članic, o možnostih financiranja in skupnih projektih ter nastopih na evropski ravni. Udeleženci so se strinjali, da se mora Evropska platforma umestiti v trden evropski okvir.
Posebej je bil izpostavljen zbornik z naslovom Crimes Committed by Totalitarian Regimes, ki je bil izdan ob slovenskem predsedovanju Evropski uniji in vsebuje prispevke, ki so bili predstavljeni na prvi mednarodni konferenci o totalitarnih režimih 8. aprila 2008 v Bruslju. Konferenco sta takrat organizirala Evropska komisija in Evropski svet v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje Republike Slovenije. Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo so s prispevki aktivno sodelovali pri izdaji tega zbornika, ki je sedaj izšel tudi v slovenskem jeziku in ga je uredil dr. Damjan Hančič, sodelavec SCNR.
Sestanka sta se udeležila tudi latvijska evroposlanka in vodja skupine poslancev v EP z naslovom Reconciliation of European Histories Sandra Kalniete ter član iste skupine in slovenski evroposlanec dr. Milan Zver.
Zločini komunističnega totalitarizma – Kako razdvajajo narode
Ljubljana (21.4.2011) – Mednarodni znanstveni posvet z naslovom ZLOČINI KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA – KAKO RAZDVAJAJO NARODE je potekal v sredo, 13. aprila 2011, v Londonu, na sedežu Centra za raziskovanje postkomunističnih gospodarstev (The Centre for Research into Post-Communist Economies, 57 Tufton Street). Posvet sta organizirala The Centre for Research into Post-Communist Economies iz Velike Britanije in Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane. Posvet je vodil predsednik Britansko-slovenskega društva prijateljstva Keith Miles.
Slovenski udeleženci posveta s Johnom Corsellisom, ki je bil maja 1945 na Vetrinjskem polju, po 29. juniju 1945 pa v begunskih taboriščih v Peggetzu pri Lienzu, Spittalu in drugih. V Vetrinju je bil zadolžen za higieno in izobraževanje, v Peggetzu in Spittalu je deloval v upravi taborišča, nazadnje pa je bil v vodstvu bolnišnice za begunce s TBC.
Sodelujoči zgodovinarji, pravniki, digitalni oblikovalci in publicisti so spregovorili o vetrinjski tragediji in o še vedno neizmerjenih posledicah tega strašnega obdobja za slovenski narod, o odgovornosti tedanjih britanskih oblasti pri prisilnem vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo po koncu vojne leta 1945, o povojnem preganjanju Cerkve, ilegalnih skupinah, o nastanku ideje o ustanovitvi britansko – slovenske zgodovinske komisije in kako mladim predstaviti bolečo polpreteklo zgodovino.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič s Keithom Milesom.
Mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), je predstavila pobudo za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki naj bi zbrala in ovrednotila vse razpoložljive dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o okoliščinah vrnitve dvanajst tisoč slovenskih beguncev iz taborišča Vetrinj po vojni leta 1945. To njeno pobudo so s podpisi podprli zbrani na spominski slovesnosti z mašo v spomin na vrnjene in pobite v zunajsodnih pobojih v Great Missendenu, Velika Brtanija, 29. oktobra 2010. Temelj dela in sodelovanja naj bi bilo zgodovinsko raziskovanje polpretekle zgodovine, s poudarkom na zgodovinskem raziskovanju okoliščin in dejstev prevare in pobojev.
Na posvetu sta z referati nastopili tudi sodelavka SCNR dr. Mateja Čoh in članica Sveta SCNR, dr. Tamara Griesser Pečar.
Direktorica je predlagala vsebinske cilje in konkretne naloge za delovanje te komisije ter končni cilj, da se v skupnem končnem poročilu o delu te komisije podajo predlogi za ukrepe in rešitve, ki bodo omogočili, da se to poglavje zgodovine lahko z mirom v duši zapre.
Do sedaj je v podporo za ustanovitev meddržavne britansko-slovenske komisije zbranih več kot 1600 podpisov podpore; med podpisniki je mnogo uglednih oseb in institucij. Slovensko-britanska interna komisija Študijskega centra za narodno spravo je že začela izvajati določene ciljne naloge. Direktorica je v svojem prispevku med drugim izpostavila tudi problem nedopustnega oživljanja komunističnih simbolov v Sloveniji v zadnjem obdobju.
Mag. Jim Kosem, dr. Rolf Wiesemes in dr. Dave Kirk so predstavili projekt “Spomenik”, ki je del večjega raziskovalnega projekta “Pervasive Monuments”. Cilj projekta ‘The Pervasive Monuments’ je načrtovanje in kasneje razvoj tako imenovanega ‘vseprisotnega spomenika’. Na podlagi izbranih digitalnih storitev in upodobitve/digitalizacije zapisov izkušenj ljudi in dogodkov, projekt ustvarja trajno digitalno spominsko obeležje, namenjeno določenim, predvsem mlajšim skupinam ljudi in preživelim žrtvam. Tovrstni digitalni spomenik je gledalcu navadno dostopen preko spleta ali kot storitev mobilnih tehnologij z geografsko omejitvijo. Projekt se ukvarja z vprašanji resničnosti, zasebnosti, priznanja, infrastrukture, predstavitve, izobraževanja in motivacije javnosti. Projekt namerava zasnovati dva spomenika žrtvam genocida v množičnih grobiščih, enega v Sloveniji ter drugega v Ruandi.
Grof Nikolai Tolstoy in John Corsellis.
Dr. Mateja Čoh, ki je v prvi polovici aprila 2011 v Londonu (The National Archives) raziskovala gradivo britanskega zunanjega in obrambnega ministrstva iz obdobja po koncu 2. svetovne vojne, je govorila o ilegalnih skupinah v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. V Sloveniji jih je bilo največ na Štajerskem in v Prekmurju. Člani in podporniki ilegalnih skupin so bili v Sloveniji večinoma kmetje. Za delovanje skupin je bilo značilno predvsem dvoje: 1. Bile so protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. 2. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se zato začeli skrivati in so pri svojem delovanju posegali tudi po skrajnih metodah. Ilegalno delovanje je odkrivala Uprava državne varnosti (Udba). Z različnimi ukrepi, predvsem s široko razvejano agenturno-informativno mrežo na terenu in z agenti v skupinah, je Udv precej uspešno odkrivala ilegalno delovanje skupin in zbirala podatke o njihovih članih. Od leta 1945 do 1949 je Udba obravnavala 512 članov ilegalnih skupin in 1325 podpornikov.
Jože Dežman in John Corsellis.
Jože Dežman je spregovoril o žrtvah državljanske vojne in revolucije ter o posledicah tragedije v Vetrinju: o množičnih povojnih grobiščih, emigraciji, diskriminaciji žrtev, o tabujih komunizma. Slovenija (ter njene manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem) je med letoma 1920 in 1990 (kot žrtev in kot storilec) izkusila tri totalitarne režime: fašizem (1920-1943), nacionalsocializem (1938-1945) in komunizem/titoizem (1941-1990). Totalitarni teror je neposredno prizadel več sto tisoč oseb. Temeljni cilj zmagovitih komunistov je bila izvedba boljševistične revolucije in zmaga v državljanski vojni. Titoizem je v letih 1943 – 1950 pod skupnim imenovalcem preganjanja in maščevanja pobil več kot 180.000 vojakov in civilistov vseh narodnosti. V Sloveniji je več kot 600 prikritih grobišč z verjetno sto tisoč žrtvami, Hrvaška pa ima okoli 600 lokacij s prikritimi grobišči z verjetno okoli 90.000 žrtvami. Racionalizacijska teza branilcev titoizma se glasi: “Ujete protikomuniste in civiliste so nam po dogovoru z Jalte vrnili Britanci in so oni krivi za njihovo usodo, saj so vedeli, kaj se dogaja v Jugoslaviji.” Termin “največ pobitih v Jugoslaviji” velja tudi za nemške vojne ujetnike. Ocenjeno število pobitih je več kot 70.000, kar je več kot polovica ujetih; celo iz SZ se je vrnil domov večji delež nemških vojnih ujetnikov.
Dr. Tamara Griesser-Pečar je v prispevku obravnavala Katoliško cerkev na Slovenskem v obdobju treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Vsi trije totalitarizmi so zapustili globoke sledi, najgloblje komunizem, ker je trajal skoraj pet desetletij. Komunizem je preganjal Katoliško cerkev ter njene predstavnike in vernike v vojnem in v povojnem času, vse do demokratičnih sprememb 1990/1991. Katoliško cerkev so po prevzemu oblasti omejevali z zakonskimi predpisi in predvsem s predpisi, ki so bili del paralelnega tajnega pravnega sistema ter z drugimi ukrepi, in sicer s hišnimi preiskavami, stanovanjskim utesnjevanjem, z brisanjem z volilnih seznamov, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, agrarno reformo in nacionalizacijo, omejevanjem verskega tiska, odpuščanje sester iz šol in bolnišnic, čeprav zanje ni bilo nadomestila ter z množičnimi aretacijami in s sodnimi procesi. Višek nasilja pa je bil sežig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952 v Novem Mestu.
Majda Pučnik Rudl med predstavitvijo referata.
Mag. Majda Pučnik Rudl je govorila o množičnih povojnih pobojih, hudem zločinu nad lastnim narodom, ki ga je skrbno načrtovalo in organiziralo najvišje jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, za njegovo izvedbo pa pooblastilo politična in represivna vodstva posameznik republik. Načrt zločinov, njihova povečini izvensodna in brutalna izvedba in ustvarjanje ozračja strahu in molka so bili neločljivi deli sistema in delovanja uradnih ustanov takratne komunistične države in so izražali takšno brezobzirnost in podcenjenost človekovega življenja kot v drugih totalitarnih sistemih (fašizem, nacionalsocializem). Dopolniti je potrebno zgodovinski spomin, izraziti sočutje trpečim in njihovim svojcem ter z obžalovanjem odločno obsoditi zločine komunističnega sistema in sistem, ki je to dopuščal.
dr. Rolf Wiesemes in Dave Kirk.
Mag. Renato Podbersič je govoril o tipičnih primerih hudih kršitev človekovih pravic in onemogočanja temeljnih svoboščin v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne. V svojem prispevku je izpostavil povojne množične poboje, izgone prebivalstva, nasilne preselitve, vpliv partijske oblasti na sodišča, onemogočanje svobodnega političnega združevanja. Konec koncev je tudi krvavi razpad Jugoslavije pokazal vso zgrešenost jugoslovanske povojne totalitarne oblasti.
John Corsellis, avtor knjige »Slovenija 1945«, britanski kveker in pacifist, je bil priča repatriacijam domobrancev in civilistov. Dve leti je skrbel za Slovence, ki so ostali v begunskih taboriščih v Vetrinju, Peggetzu pri Lienzu- in v Spittalu na Koroškem. Govoril je o pričevanjih, ki jih je posnel z ljudmi, ki so bivali v teh begunskih taboriščih in ki so povezani z delovanjem begunskih taborišč na Koroškem. Razmišljal je o tem, kako doseči, da bi učitelji uporabljali razpoložljive materiale in pričevanja (posnetke, transkripte) o novih zgodovinskih dejstvih, kajti nova zgodovinska dejstva so del zgodovine in ne smejo ostati tabu.
Renato Podbersič, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar.
Marcus Ferrar, pisatelj, soavtor knjige »Slovenija 1945«, je med hladno vojno kot dopisnik Reutersa poročal iz Vzhodne Evrope. Govoril je o nesprejemljivosti komunističnega ustrahovanja, ki je ustvarjalo ozračje strahu, omejenega dostopa do znanja v tujini, ipd. Meni, da je Slovenija dosegla pomemben napredek z osamosvojitvijo in s sprejetjem vrednot Evropske unije. Podelil je svoje izkušnje, da se v postkomunističnih državah ljudje ne želijo soočati s svojo polpreteklo zgodovino, kar usodno vpliva na kulturo teh družb. Za razumevanje zgodovine je potreben čas.
Keith Miles, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar pred sedežem britanske vlade.
Grof Nikolai Tolstoy, angleški zgodovinar in avtor zgodovinskih razprav na temo 2. svetovne vojne (The Minister and the Massacres, Victims of Jalta …) je govoril o povojni tragični usodi beguncev: civilistov in vojnih ujetnikov. Izpostavil je vprašanje odgovornosti za prevaro in vrnitev beguncev in kritiziral angleško ravnanje po koncu druge svetovne vojne. Poudaril je, da nihče ne bi smel biti poslan nazaj proti svoji volji ali pod pretvezo, kar je prepovedovala Ženevska konvencija iz leta 1929 in je bilo tudi v neskladju z Jaltskim sporazumom. Bil je prvi, ki je v poznih osemdesetih letih spregovoril o britanski vlogi pri vrnitvi beguncev. Meni, da je obžalovanje pomembnejše, kot opravičilo. Nadalje je poudaril pomen zgodovinskih dejstev in izrazil upanje, da bo peticija in britansko-slovenska zgodovinska komisija dosegla svoje cilje.
Izročitev peticije z več kot 1.600 podpisi britanski vladi.
Po zaključku mednarodnega znanstvenega posveta so udeleženci britanski vladi izročili peticijo z zbranimi več kot 1600 podpisi v podporo ustanovitvi britansko-slovenske zgodovinske komisije. Peticijo namerava Študijski center za narodno spravo izročiti tudi slovenski vladi, zaradi česar je direktorica Študijskega centra že pisala predsedniku slovenske vlade.
Ob tej priložnosti smo se srečali tudi s slovenskimi izseljenci Elizabeto Pleničar, Valentinom Moharjem in Ivanom Lavričem, ki so podali pričevanja o vojnem času, o razlogih in okoliščinah pobega maja 1945 ter o življenju v begunskih taboriščih.
SCNR na konferenci v Londonu
V sredo, 13. aprila 2011, je potekala v Londonu, na sedežu Centra za raziskovanje postkomunističnih gospodarstev (The Centre for Research into Post-Communist Economies, 57 Tufton Street) mednarodni znanstveni posvet z naslovom ZLOČINI KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA – KAKO RAZDVAJAJO NARODE.
Posvet sta organizirala The Centre for Research into Post-Communist Economies iz Velike Britanije in Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane.
Srečanju je predsedoval predsednik Britansko-slovenskega društva prijateljstva Keith Miles, na njem pa so sodelovali zgodovinarji, pravniki, digitalni oblikovalci in publicisti. Sodelujoči bodo spregovorili o Vetrinjski tragediji in še vedno neizmerjenih posledicah tega strašnega obdobja za slovenski narod, o odgovornosti tedanjih britanskih oblasti pri prisilnem vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo po koncu vojne leta 1945, o povojnem preganjanju Cerkve, ilegalnih skupinah, o nastanku ideje o ustanovitvi britansko – slovenske zgodovinske komisije in kako mladim predstaviti bolečo polpreteklo zgodovino.
Po zaključku konference so udeleženci posveta britanski vladi izročili peticijo z zbranimi več kot 1600 podpisi v podporo ustanovitvi britansko-slovenske zgodovinske komisije. Kasneje bo peticija izročena tudi slovenski vladi.
Več o konferenci v prihodnjih dneh
Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih?
Ljubljana (6.4.2011) – Skrb za objektivno in izčrpno informacijo o totalitarni preteklosti, sledenje globljemu razumevanju in diskusija so potrebni pogoji za doseganje integracije vseh evropskih narodov v prihodnosti. Potrebna je ureditev in natančni pregled Evropskih zgodovinskih učbenikov in učnih načrtov tako, da se bodo mlade generacije lahko učile o totalitarnih režimih.
Te uvodne besede na vabilu KAJ MLADI EVROPEJCI VEDO O TOTALITARNIH REŽIMIH so bile rdeča nit posveta, ki se je 29. marca 2011 odvijal v Evropskem parlamentu v Bruslju. Konferenca je bila organizirana na pobudo treh evropskih poslancev: podpredsednika Evropskega parlamenta, evroposlanca iz Romunije Lászla Tőkésa, latvijske evroposlanke in vodje skupine poslancev v EP z naslovom Reconciliation of European Histories Sandre Kalniete in člana iste skupine ter slovenskega evroposlanca dr. Milana Zvera. Tribuno so podprli v Evropski ljudski stranki ter madžarskem predsedstvu Evropske unije.
Udeleženci javne tribune med razpravo v prostorih EP.
Javne tribune so se na povabilo zgoraj imenovanih udeležili direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič s sodelavci dr. Matejo Čoh, mag. Renatom Podbersičem, Marto Keršič, Boštjanom Kolaričem in Mirjam Dujo Jurjevčič. Mag. Valičeva je na konferenci sodelovala s prispevkom v panelu, ki se je spraševal, kako mlade učiti o totalitarni preteklosti.
Sodelavci SCNR pred evropskim parlamentom v Bruslju.
Na konferenci, ki je bila razdeljena na štiri panele se je zvrstilo kar 30 sodelujočih strokovnjakov in številni razpravljavci. Prihajali so iz evropskih držav Litve, Latvije, Estonije, Poljske, Madžarske, Češke, Slovaške, Romunije, Bolgarije, Finske, Švedske, Francije, Nemčije, Španije, Nizozemske, Velike Britanije in Slovenije.
Sodelavke SCNR med razpravo.
Dopoldanski del je nosil naslov HOLOKAVST, GULAG, KATYN, GOLI OTOK… – TEMNA STRAN NAŠE ZGODOVINE. Prvi del pod naslovom Izprašati preteklost. Zakaj je to še vedno potrebno? je vodil László Tőkés. Vodja panela se je vprašal, zakaj je tako pomembno, da uredimo našo skupno preteklost in odgovoril, da mora mlada generacija spoznati, da ni naše skupne prihodnosti, brez prepoznavanja skupne preteklosti. Ne smemo uporabljati dvojnih meril pri obsodbi totalitarnih režimov. Vojni zločini, genocid in množični poboji bodo ostali zločini proti človečnosti.
Na javni tribuni so sodelovalI tudi mnogi pomembni akterji iz procesa demokratizacije vzhodno-evropskih držav pred 20 leti, sedaj v vlogi evropskih poslancev in nosilcev pomembnih funkcij v EU.
S prispevki so sodelovali tudi mnogi pomembni člani Evropskega parlamenta. Vodja prvega panela, romunski poslanec madžarskega porekla in eden voditeljev romunske revolucije leta 1989 Lászlo Tőkés je poudaril pomembnost javne tribune za evropske zgodovinske učbenike, ki bodo napisani v prihodnosti. Prepričan je, da s takšnimi dogodki zdravimo evropski zgodovinski spomin in da ne smemo uporabljati dvojnih standardov, ko govorimo o totalitarizmih.
Joseph Daul iz Francije, sicer predsednik poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu je poudaril pomembnost javne tribune in potrebo evropskih državljanov, da se srečajo s svojo preteklo resničnostjo, z vsemi milijoni žrtev, ki so izginili v totalitarnih režimih. Ustvarjati moramo Evropo, ki bo zaščitila ljudi, ki bo zagotavljala mir in varnost in ki ne sme biti le Evropa denarja. Potrebno je iskanje zgodovinske resnice, kar vključuje tudi boj proti ponarejanju zgodovinskih dejstev. Javna tribuna naj bi po njegovih besedah pomagala pri negovanju evropskega zgodovinskega spomina in graditvi Evrope skupnih vrednot.
Predsednik poslanske skupine EPP, Joseph Daul (prvi z leve); drugi: László Tőkés iz madžarskega dela Romunije, tretja Doris Pack iz Nemčije in četrti Tunne Kelam iz Estonije.
Doris Pack iz Nemčije, predsednica Odbora za kulturo in izobraževanje je opozorila na zapiranje arhivov, pri čemer je navedla primer Srbije, kjer želijo uzakoniti zapiranje arhivov Udbe do leta 2071. Po mnenju Packove je tovrstno ravnanje nesprejemljivo, zato je pozvala k temu, da ne zapiramo zgodovine, ampak pustimo žrtvam, da spregovorijo o vsem, kar se jim je hudega zgodilo. Žrtve imajo pravico izvedeti, kdo je kriv za njihovo trpljenje, to je eden od korakov k spravi. Mladi generaciji moramo omogočati, da se bo o tem učila, sicer bo težko razumela pomembnost in potrebnost obstoja Evropske unije. Izobraževanje lahko poteka na veliko različnih načinov, vloga učiteljev in učbenikov pa je izjemno pomembna. Evropska komisija v okviru programa Comenius pripravlja nove programe izobraževanja učiteljev. Kot primer uspešne vzgoje za demokracijo je izpostavila delo t.i. Gauckovega inštituta in nemško francoski skupni zgodovinski učbenik, ki je bil zanimiv tudi zanjo, saj je iz njega izvedela veliko stvari, ki jih do tedaj ni poznala.
Doris Pack iz Nemčije.
Tunne Kelam iz Estonije je poudaril pomembnost solidarnosti med generacijami. Iz svojega in tujih življenj se moramo nekaj naučiti. Evropa mora postati bogatejša z vsako novo povedano zgodbo. Mladim moramo sporočiti, da je naša zgodovina njihova in obratno, saj si delimo isto preteklost. Stvari, ki so se zgodile v bližnji preteklosti, se lahko ponovijo, če jih ne poimenujemo s pravim imenom. Svoboda je odgovornost in dolžnost obenem, ki nam ni zagotovljena sama po sebi. Predstavil je Estonijo in množične deportacije leta 1949 v sovjetske gulage kot primer, kaj vse je v zgodovini možno. Totalitarizem je povezan z nasiljem, totalitarni komunizem pa je spreobrnil vrednote evropske civilizacije. Brez moralne in politične ocene preteklosti ne moremo preseči uničujočih posledic totalitarne preteklosti. Kelam je izpostavil pomen pravice za žrtve totalitarizmov in navzoče obvestil o ustanovitvi zgodovinske komisije v Rusiji, kjer predsednik Medvedjev želi končati “državljansko vojno, trajajočo že od leta 1917″.
Tunne Kelam, nekadnji politični desident iz Estonija, danes član evropskega parlamenta.
Andrey Kovatchev iz Bolgarije je spregovoril o izkušnjah komunizma in o tranziciji v svoji državi, v kateri so nekdanji komunisti postali milijonarji in v kateri je komunistična dediščina še zelo trdoživa. Tudi Kovatchev je odločno zavrnil srbsko namero po zapiranju arhivov tajne politične policije Udbe in opozoril, da je treba državi v procesu približevanja Evropski uniji poslati jasno sporočilo.
Vytautas Landsbergis iz Litve se je vprašal, ali je potrebno mlado generacijo učiti ali ji je treba zgodovino zamolčati in si hkrati tudi odgovoril, da je v zadnjem primeru Evropa izgubljena. Poudaril je pomen iskanja resnice in pot sprave, po kateri se giblje Evropa predvsem po letu 2004. Citiral je ruskega pisatelja Solženicina, ki je zapisal, da ne smemo živeti v laži. Landsbergis je opozoril na poslabšanje položaja v Rusiji po letu 2000 (procesi proti novinarjem, umori, sprememba šolskih učbenikov, ksenofobni fašizem, sovražnost do baltskih držav in Gruzije…).
Podpredsednik Evropskega parlamenta Alejo Vidal-Quadras iz Španije je govoril o uničevalnem pohodu totalitarizmov in navedel evropski model, ki mora vsebovati visoko stopnjo demokracije, varnosti in miru in biti v tem zgled ostalemu svetu. Pri tem so pomembne visoke demokratične vrednote. Po njegovem mnenju so te dandanes ogrožene zaradi ekstremnega nasilja, ki nam preti. Pluralna demokracija je krhek sistem, za obrambo katerega moramo imeti pogum, odločenost in trdnost.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič s Pavlom Žačkom, svetovalcem direktorja Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage.
Jarosław Leszek Wałęsa s Poljske je predstavil svojo osebno in očetovo izkušnjo (skupaj z očetom Lechom je bil še kot dojenček leta 1981 aretiran, njegova mama je bila tedaj noseča s sedmim otrokom) in poudaril, da hočejo totalitarni režimi uničiti človekovega duha. Poudaril je vlogo pokojnega papeža Janeza Pavla II., ob katerem so Poljaki spet postali ljudje, upali so čutiti drug drugega. To je bilo dovolj, da so si povrnili upanje in zaupanje ter stopili na pot demokracije. Prepričan je, da nas zgodovina uči, da se brez vrednot hitro znajdemo v totalitarizmu.
Heidi Hautala s Finske, predsednica Pododbora za človekove pravice je povedala, kako na Finskem izobražujejo mlade in jih seznanjajo s tem, da so nekateri njihovi vrstniki živeli v totalitarnih režimih. Poudarila je, da mora biti zgodovina prostor odprtega dialoga med različnimi skupinami, vizijami. Pri tem je v pomoč tudi politika, ki mora sprejeti, da ni “levih ali desnih človekovih pravic.” So le človekove pravice, ki predstavljajo jedro demokracije. Opozorila je na moč različnih interpretacij in pomembnost iskanja pravega gledanja na preteklost. Ob koncu je zavrnila srbsko zapiranje arhivov Udbe in kolege evropske poslance pozvala k reagiranju.
Heidi Hautala s Finske, predsednica Pododbora za človekove pravice.
Razpravljavci v drugem panelu, ki ga je vodila Sandra Kalniete, so spregovorili o odkrivanju totalitarne preteklosti na primerih dobrih praks. V uvodu je predstavnik Evropske komisije Aristotelis Gavriliadis predstavil poročilo Evropske komisije o zločinih totalitarnih režimov in poudaril, da se bomo težko razumeli med seboj, če ne bomo poznali trpljenja drug drugega. Negovanje zgodovinskega spomina je nenehno delo. O poročilu Evropske komisije bo v jeseni 2011 v času poljskega predsedovanja organizirana posebna javna tribuna v Evropskem parlamentu.
Na pomanjkanje skupnega evropskega spomina je opozorila tudi Sandre Kalniete. V zadnjih letih je vsak narod raziskoval svojo zgodovino, ne poznamo pa skupnih točk in razlik med nami. Opozorila je na skupne akcije, ki jih moramo prevzeti v prihodnosti. Po 2. svetovni vojni so bile države vzhodne in centralne Evrope izolirane od prava in vrednot, ki so veljale v ostalem delu Evrope. V akciji za spravo je treba prepoznati vse zgodovinske aspekte moderne Evrope, oblikovati skupno obsodbo nacizma in komunizma, jasno definirati zločine komunizma in sprostiti arhive, ki vsebujejo dokumente o totalitarnih režimih. Na podlagi tega morajo vse članice Evropske zveze nediskriminirano obravnavati zločine vseh režimov, zbirati spominske zgodbe žrtev, priznati 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov, prepoznati zločince in jih postaviti pred sodišča. Evropski Svet, Evropska komisija in države članice EU morajo poskrbeti za pripravo nacionalnih poročil o zločinih totalitarizma, omogočiti izobraževanje o zločinih, spodbujati nacionalne raziskovalne inštitute in nevladne organizacije, ki raziskujejo totalitarizme, postaviti spomenik žrtvam v Bruslju, promovirati študije o totalitarizmih, zbirati spomine žrtev, oblikovati skupno evropsko raziskovalno institucijo in dajati spodbudo izobraževalnim in kulturnim iniciativam.
Dr. Anja Becker, vodja Urada za spominska obeležja iz Nemčije, je na podlagi opravljenih anket predstavila stanje v Nemčiji, kjer mladi ne vedo veliko o komunistični izkušnji ne v svoji, ne v drugih evropskih državah. Vprašala se je, kako doseči mlade, katerih starši idealizirajo diktature. Razlog za to je v dejstvu, da so bili v tistem času mladi in so skozi ta očala gledali na življenje v smislu, da jim ni ničesar manjkalo, vsi so hodili v službe, na dopust in niso bili lačni. Mladim je treba danes omogočiti kritični pogled na to obdobje.
V tem panelu je s prispevkom sodeloval še Vasil Kadrinov iz Bolgarije (direktor Centra Hannah Arendt), ki je spregovoril o nepripravljenosti bolgarske politične elite za razčiščevanje preteklosti in dodal, da je njihov predsednik pripadnik nekdanje tajne službe, prav tako pa je veliko vodilnih bolgarskih politikov povezanih z bivšim sistemom. Povedal je, da so žrtve totalitarizma pri njih brez finančnih sredstev oziroma nimajo podpore, ko bi želele spregovoriti o svoji preteklosti. Iz učbenikov pa se ne da ugotoviti, da je v Bolgariji obstajalo kršenje človekovih pravic oziroma da se je v bolgarski preteklosti dogajalo kaj slabega. Mlade pa ne zanima samo, kaj piše v učbenikih, ampak kakšna je bila dejanska resničnost. Evropski komisiji je predlagal, da na podlagi Eurobarometra naredijo analizo, kaj mladi vedo o totalitarnih režimih. Na podlagi izsledkov in rezultatov naj pripravijo usmeritve za naprej. Ž
Dr. Marius Oprea, nekdanji direktor Inštituta za preiskovanje komunističnih zločinov iz Romunije je svojo državo primerjal z Bolgarijo in ugotovil, da je pri njih stanje zelo podobno. Bivši komunisti imajo spet vodilne položaje. Vprašal se je, kako naj se z demokratičnimi prijemi borijo proti totalitarizmom. Zaradi izkopavanja žrtev so ga oblasti skušali že večkrat zapreti. Mnogo ljudi prosi, da jim vrnejo ostanke svojcev. Oblast pri tem noče sodelovati. Odgovorne za izvedbo zločinov je treba postaviti pred sodišče. A kaj, ko je danes približno 100 ljudi, odgovornih za poboje, nekdanjih generalov, varno zaščitenih z visoko pokojnino.
Panel je zaključila evroposlanka Ágnes Hankiss z Madžarske, ki je prav tako govorila o organiziranem kriminalu, ki ga na Madžarskem po osamosvojitvi vodijo pripadniki nekdanje tajne policije oziroma nekdanji KGB-jevci. Mreža organiziranega kriminala pa se preko različnih nevladnih institucij in “mreže starih tovarišev” širi tudi v evropske institucije, torej preko državnih meja. Hankisseva se je vprašala, če v okviru Evropske unije ne potrebujemo skupnega nadzora nad dejavnostmi, ki ogrožajo demokracijo.
Mag. Andreja Valič, direktorica SCNR, je na konferenci aktivno sodelovala z referatom.
Popoldanski del se je odvijal pod naslovom KAKO UČITI O TOTALITARNI PRETEKLOSTI IN KAKO PRIPRAVITI MLADE LJUDI ZA DEMOKRATIČNO PRIHODNOST? Tretji panel je govoril o zgodovinskih učnih načrtih, učbenikih, različnih pristopih in kako z njimi doseči mlade generacije. Vodil ga je evroposlanec iz Madžarske dr. Győrgy Schöpflin. Povedal je, da tako levi kot desni totalitarizem temeljita na prepričanju, da so ideologije nad človekom in da imajo nosilci totalitarizma pravico, da svojo oblast izvajajo do skrajnosti, če je potrebno tudi z nasiljem.
Mag. Andreja Valič med predstavitvijo referata.
Za njim je spregovorila direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, ki je govorila tudi kot učiteljica zgodovine in predsednica šolske sekcije Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Predstavila je svoje večletno delo v razredu, kjer dijake spodbuja k zbiranju družinskih zgodb in jim na tak način približa metodo ustne zgodovine. Predstavila je več konkretnih primerov, kot pomoč učiteljem pri poučevanju zgodovine. Poudarila je pomen razvijanja zgodovinske zavesti pri utrjevanju demokracije. Opozorila je na razmere v Sloveniji, kjer je na podlagi številnih konkretnih dejanj (poimenovanje Titove ulice, kovanec za dva evra s podobo Franca Rozmana – Staneta, zapiranje arhivov tajne politične policije Udbe…) razvidno, da se v zadnjih dveh letih dogaja reafirmacija totalitarnih simbolov, ki slovenski narod razdružujejo in ga vračajo nazaj v preteklost. Demokracija ni dana enkrat za vselej, prihodnost demokracije pa je odvisna od preteklosti, ki deluje v sedanjem času. Ključna težava demokracije je pomanjkanje zgodovinske zavesti. Valičeva je spomnila na britansko raziskavo iz leta 2009, v kateri je presenetljivo veliko šolarjev Adolfa Hitlerja označilo za nogometnega trenerja. Pouk zgodovine igra še posebej pomembno vlogo pri razvoju zgodovinske zavesti in pridobivanju vrednot. Skupna evropska preteklost naj bo osvetljena skozi prizmo vrednot, na katerih temelji evropsko združevanje: človekove pravice, svoboda, demokracija, enakost, solidarnost, spoštovanje drugačnih, multikulturalizem itd. Valičeva je v pomoč pri poučevanju o totalitarizmih predlagala različne učne pripomočke: zgodovinski učbenik, priročnike, delovne zvezke, dvd-je, internetno stran itd. Primeri dobre prakse že obstajajo: nemško-francoski učbenik, baltski učbenik, projekt Človekove pravice in pouk zgodovine, projekt Historiana.eu, projekt Crossroads of European histories, projekt History that Connets etc. Celoten referat si lahko preberete s klikom na povezavo.
Mag. Jim Kosem in dr. Rolf Wiesemes iz Velike Britanije (levo) sta predstavila projekt Spomenik.
V tem panelu je bil predstavljen projekt Spomenik, ki poteka na Univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji in ga vodita mag. Jim Kosem in dr. Rolf Wiesemes. Nanaša se na prikaz med in povojne slovenske zgodovine skozi uporabo sodobnih digitalnih medijev (uporaba spletne strani preko računalnika, mobilnega telefona…) Projekt skuša predvsem mlajši generaciji omogočiti, da preko osebnih zgodb žrtev, ki jim uporabnik sledi preko mobilnega telefona, spremlja dogajanje v določenem kraju, na grobišču, morišču. Uporabnik lahko zgodbi doda tudi svoj pogled, občutja. V tem mednarodnem projektu sodeluje tudi Študijski center za narodno spravo, NUK iz Ljubljane in nekatere slovenske šole.
Dr. Daniel Herman direktor praškega Inštituta za raziskovanje totalitarnih režimov je povedal, da je dobil prve informacije o sovjetskem boljševizmu v svoji družini, od stare mame. Učenje v šoli se je popolnoma razlikovalo od njenega pripovedovanja. Nova generacija nima neposredne izkušnje s totalitarizmom, mora pa poznati dejstva, ki so se dogajala v preteklosti. Le na tej podlagi bo lahko gradila demokracijo in si prizadevala, da se noben totalitarizem v prihodnosti ne bo več pojavil.
Dr. Raluca Grosescu iz Inštituta za preiskovanje komunističnih zločinov v Romuniji je preko izvedene ankete predstavila, kakšno je znanje mladih Romunov o totalitarizmih in na podlagi rezultatov ugotovila, da mladina ve zelo malo o totalitarni preteklosti. Kar 44% anketirancev je odgovorilo, da je ideja komunizma dobra. Naštela je nekaj projektov (poletne šole, učbeniki, izobraževanja za učitelje) s katerimi skušajo mladim približati polpreteklo dogajanje v njihovi državi.
Pogovor udeležencev javne tribune med odmorom.
Dr. Hubertus Knabe direktor zavoda Berlin-Hohenschönhausen Memorial, muzeja in spomenika nekdanjega Stasijevega zapora v Berlinu je v svojem nagovoru poudaril, da mladi pri njih veliko vedo o nacizmu, malo pa o komunizmu. Prizadevajo si, da bi jim pokazali glavne razlike med diktaturo in demokracijo. Mladi namreč nimajo osebne izkušnje s totalitarizmom. Lahko jim približamo to temno plat zgodovine tudi s pričevalci, žrtvami, ki še živijo. Njihove pripovedi so velik zaklad. Glede izobraževanja pa je dodal, da so večkrat bolj problematični učitelji kot učenci, zato je potrebno učitelje stalno izobraževati oziroma njihovo vedenje nadgrajevati. Predstavil je projekt Mobile Learning Centre, v katerem z avtobusom, spremenjenim v muzej, potujejo po Nemčiji in izobražujejo.
Radvilé Morūknaitė-Mikulėnienė iz Litve je predstavila projekt, s katerim skušajo mladim približati polpreteklo zgodovino. Ob aneksiji Litve s strani Sovjetske zveze 1940 je bilo veliko Litvancev izgnanih v delovna taborišča v Sibirijo. Tam jih je mnogo umrlo in so tam tudi pokopani. Pred leti so začeli s projektom, v katerem se mladi vsako leto s posebnim avtobusom odpravijo v Sibirijo in tam urejajo grobove taboriščnikov. Potovanje potem predstavljajo po šolah.
Evroposlanec dr. Győrgy Schöpflin je razmišljal o naravi totalitarnih režimov, ki so režimi moderne dobe, saj za svoj obstoj potrebujejo moderno tehnologijo (orožje za množično ubijanje, mediji itd.). Totalna moč je privlačila intelektualce. Dediščina komunizma sta strah in travmatiziran spomin. Postkomunistična družba je slabo pripravljena za življenje v demokraciji. Zahodu je potrebno poslati sporočilo: Da, to je naša skupna preteklost!
Evropski poslanec dr. Milan Zver je vodil četrti panel.
Javna tribuna se je zaključila s panelom, ki je bil namenjen razpravi o izobraževanju o totalitarizmih za demokratično državljanstvo. Vodja panela dr. Milan Zver je izpostavil vlogo šolstva, znanosti, politike in medijev pri izobraževanju za demokracijo in poudaril, da je potrebno s procesom sprave nadaljevati. Poudaril je, da ne moremo razumeti sedanjosti, niti napovedati prihodnosti, če ignoriramo preteklost. Tisti, ki pozabljajo temno stran preteklosti, so obsojeni, da jo bodo zopet ponovili. Vzgoja za demokracijo je potrebna predvsem zato, da se totalitarni režimi ne bi več ponovili, saj ti uspevajo prav tam, kjer je prisotna nizka politična kultura.
S prispevkom je nadaljevala direktorica Euroclia – evropskega združenja učiteljev zgodovine Joke Van Der Leeuw Roord iz Nizozemske. Povedala je, da pomaga poučevanje zgodovine študentom razumeti svet v katerem živijo in jim daje dediščino, ki jo bodo odnesli s seboj. Pri izdajanju publikacij iz obdobja polpretekle zgodovine je največje povpraševanje za čas komunizma, tega namreč primanjkuje. Potrebno je razumeti totalitarni sistem – kako se je zgodil, kaj je do njega pripeljalo, kakšne so bile njegove posledice, kako je sistem vplival na vrednote ljudi…
Tatiana Milko iz Sveta Evrope je poudarila, da zgodovina ne sme biti drugorazredni predmet in da je potrebno zbirati izkušnje z nacionalnih nivojev za potrebe poučevanja. Veliko moramo vlagati v izobraževanje, ker se le to dotika različnih nivojev. Pri tem pa je pomembnejša vloga učiteljev, kot pa učbenikov. Ko učbenikov namreč v določenem času ni bilo, so se morali učitelji znajti po svoje, zato potrebujejo stalna izobraževanja. Hkrati nam mora biti jasno, da vrednosti sistem ne more biti spremenjen v nekaj dneh, ampak potrebuje daljši čas. Totalitarni vzorci razmišljanja se po njenem mnenju presežejo z izobraževanjem, zato je žalostno, da izobraževanja v zadnjih dveh letih ni med prioritetami Evropske komisije.
Vytautas Landsbergis – oče litovske neodvisnosti.
Anders Hjemdahl iz Švedske, ustanovitelj Inštituta za proučevanje zločinov komunizma, se je vprašal ali lahko ene žrtve poimenujemo in pokopljemo, drugih pa ne. Katere torej lahko pozabimo? Predstavil je anketo, v kateri so raziskovali, kakšno je vedenje o komunizmu med mladimi Švedi.
Pavel Tchytl iz Evropske komisije je predstavil projekt Evropa za državljane, v okviru katerega potekajo razpisi, na katere se lahko prijavo nacionalne institucije. Novo razpisno obdobje je določeno med letoma 2014 in 2020. K sodelovanju bodo povabili številne institucije in organizacije iz držav članic EU, ki si bodo na tak način tudi izmenjale mnenja in poglede.
Bence Rėtvári, državni sekretar iz madžarskega ministrstva za javno upravo in pravosodje, je poudaril, da se totalitarna zgodovina ne sme ponoviti. Poročilo o javni tribuni naj bi madžarska vlada vključila v poročilo o svojem predsedovanju EU, ki ga bo predstavila na vrhu EU v juniju 2011.
Panel je zaključil Mirosław Sielatycki iz poljskega ministrstva za nacionalno izobraževanje, ki je predstavil poljske izkušnje s totalitarizmom in ugotovil, da so v spominjanju Poljakov razlike med nacizmom in komunizmom. O bližnji preteklosti je potrebno učiti ne le mlade, ampak tudi starejše, družine, širšo skupnost. Šolski sistem mora vzgajati in izobraževati državljane za demokratično skupnost. Učenje zgodovine pa naj poteka skozi dialog. Predstavil je pobude poljskega Ministrstva za izobraževanje, ki spodbuja in podpira izpeljave različnih seminarjev, delavnic, podpira samostojne šolske projekte in skuša s tem mladim omogočiti čim širše seznanjanje s preteklostjo. Posebej je izpostavil projekt Blank Spots – Black Spots: Difficult Issues in Polish-Russian Relations 1908 – 2008, opozoril pa je tudi na skupni poljsko-nemški zgodovinski učbenik, ki naj bi predvidoma izšel v naslednjem letu.
Po vsakem panelu je potekala razprava, v katero so se vključevali prisotni na javni tribuni in dodali še veliko zanimivih pogledov, predlogov in razmišljanj. Ideja udeležencev je bila tudi izdaja publikacije s prispevki vseh sodelujočih. V imenu udeležencev javne tribune je Lászlo Tőkés pozval vlade evropskih držav, med drugim tudi slovensko, naj ne zapirajo arhivov, saj je to v nasprotju z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Skupna ugotovitev javne tribune je bila, da mladi o totalitarni preteklosti vedo mnogo premalo in da jim je treba na različne načine omogočiti, da pridejo do čim kompleksnejših informacij. Le tako bodo lahko gradili varno, mirno in demokratično Evropo, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in pravne države .
Znanstveno srečanje o holokavstu v Mariboru
Ljubljana (31.1.2011) – V sredo, 26. januarja 2011, je v Glazarjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor potekalo znanstveno srečanje “Šoa – spominjajmo se“ ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta.
Dogodek je organiziral kulturni center Sinagoga Maribor, v soorganizaciji Ministrstva za zunanje zadeve, Inštituta za novejšo zgodovino in Študijskega centra za narodno spravo. Mag Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo je na znanstvenem srečanju aktivno sodeloval z referatom “Reševanje goriških Judov s poudarkom na obdobju nemške okupacije 1943-1945.”
Srečanju so prisostvovali tudi mednarodni strokovnjaki za proučevanje holokavsta iz Nemčije in Izraela.
Direktorica SCNR na tiskovni konferenci MZZ pred Dnevom spomina na žrtve holokavsta
Ljubljana (25.1.2011) – Na Ministrstvu RS za zunanje zadeve so dan pred znanstvenim srečanjem ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki bo pod naslovom »Šoa – spominjajmo se« potekal v Mariboru, pripravili krajšo tiskovno konferenco, na kateri so poleg predstavnikov MZZ sodelovali tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, ki se ukvarjajo s holokavstom: Wolf Kaiser (Nemčija), Juliane Wetzel (Nemčija), David Silberklang (Izrael), in direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič kot predstavnica soorganizatorja znanstvenega posveta.
Direktorica je v svojem nagovori med drugim povedala: “Še kot predsednica DUZS sem podpirala prizadevanja za obisk slovenskih učiteljev v Jad Vashemu. To je bilo leta 2008, ko smo pripravili prvi uradni obisk učiteljev in strokovnjakov v instituciji, ki sodi v sam vrh svetovnih institucij, ki se ukvarjajo, podobno kot SCNR, s proučevanjem in ohranjanjem spomina na strašne čase, zato da se ne bi več ponovili.
Sodelavci SCNR aktivno sodelujemo pri obeleževanju mednarodnega dneva spomina na holokavst: študija o zaplembah judovskega premoženja, mednarodne znanstveni posveti (Slovaška itd.), predavanja (šole, širša javnost), vodenja po sledeh judovske dediščine pri nas, nastopi v medijih…
V SCNR se še posebej zavedamo, da je potrebno negovati tudi spomin na slovenske Jude, kljub njihovemu dokaj majhnemu številu. Holokavst je namreč tisti zločin, ki pomeni najhujšo obliko kršitve človekovih pravic. Šest milijonov mrtvih so sicer abstraktne številke, a moramo se zavedati težke usode in pomena vsakega posameznika, ki je trpel zaradi holokavsta. Naša dolžnost je spomin na vse, ki so trpeli, saj drugače, kot pravi pregovor: “Zgodovino bo moral znova doživeti tisti, ki je ne pozna!”"
Direktorica je poudarila tudi vloga izobraževanja o holokavstu, pri čemer je izpostavila nekaj svetlih zgledov, npr. švedski primer LIVING HISTORY. Mladi tako lahko spoznavajo, kaj so ljudje sposobni prizadejati drug drugemu v časih, ko so demokratične vrednote uničene in jih nadomestijo nestrpnost, sovraštvo ter nasilje. Na koncu je poudarila tudi pomen dialoga v šolah, dialoga doma, ki ga mnogokrat primanjkuje ter pomen poučevanja o demokratičnih vrednotah in etiki – za sedanjost in prihodnost.
O tiskovni konferenci poročajo tudi na spletni strani MZZ: klik na povezavo.
