V Pragi uradno ustanovljena Platforma evropskega spomina in vesti
Ljubljana (17. 10. 2011) – V petek, 14. oktobra 2011 so v Pragi direktorji enaindvajsetih partnerskih inštitutov in organizacij, specializiranih za raziskovanje totalitarne zgodovine, iz trinajstih evropskih držav, podpisali ustanovni dokument Platforme evropskega spomina in vesti. Študijski center za narodno spravo, pod vodstvom direktorice mag. Andreje Valič Zver, je bil eden izmed podpisnikov Platforme. Na predlog poljske, nemške, madžarske in romunske delegacije je bila direktorica Valičeva izvoljena v petčlanski Izvršilni odbor Evropske platforme; predsednik Platforme je postal Šved Göran Lindblad, izvršna direktorica pa Čehinja dr. Neela Winkelmanova.
Slovesnost, ki je potekala pod pokroviteljstvom in v prisotnosti predsednika vlade Republike Češke Petra Nečasa, predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana in predsednika poljske vlade Donalda Tuska, je bil vzporeden dogodek na vrhu predsednikov vlad Višegrajske skupine.
V prisotnosti predsednika vlade Republike Češke Petra Nečasa, predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana in predsednika poljske vlade Donalda Tuska direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič Zver podpisuje pristop v Evropsko platformo spomina in vesti.
Ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti je 2. aprila 2009 podprl Evropski parlament z Resolucijo o evropskem zavedanju in totalitarizmih. Resolucija je vključevala zahtevo po ustanovitvi Platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotavljala podporo za mreženje in sodelovanje med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za preučevanje totalitarne zgodovine, za ustanovitev skupnega evropskega dokumentacijskega centra ter postavitev obeležja žrtvam vseh totalitarnih režimov.
Člani Izvršnega odbora Evropske platforme (od leve proti desni): Siegfried Reiprich iz Nemčije, Göran Lindblad iz Švedske, mag. Andreja Valič iz Slovenije, Pawel Ukielski iz Poljske in Szolt Szilagyi iz Romunije.
Novembra 2008 je bila ustanovljena stalna delovna skupina Platforme evropskega spomina in vesti, kot skupna iniciativa češke vlade in Inštituta za študij totalitarnih režimov, ki je koordiniral delo delovne skupine. Slovenski Študijski center za narodno spravo je v delovni skupini vse od njene ustanovitve dalje aktivno sodeloval.
Ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti je 15. junija 2009 podprl Svet Evropske unije za splošne zadeve in zunanje odnose, 9. – 10. junija 2011 pa še Svet EU za zakonodajo in notranje zadeve, ter ga potrdil s sprejetjem Varšavske deklaracije 23. avgusta 2011.
Predstavniki enaindvajsetih nacionalnih institucij, ki so v Pragi uradno ustanovile Evropsko platformo spomina in vesti.
Evropska komisija je v svojem poročilu z naslovom » Spomin na zločine totalitarnih režimov v Evropi« z dne 22. decembra 2010, Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije predstavila Platformo evropskega spomina in vesti kot pomembno evropsko iniciativo. Kot razlaga Evropska komisija, je naloga platforme: »…povezovanje akterjev iz držav članic, vključitev akademskih in neodvisnih raziskovalcev in ekspertov, izmenjava izkušenj, analiz in dobrih praks, promoviranje kolektivnega spomina skozi vzgojno – izobraževalne procese…«.
Že v sredo, 19. oktobra 2011, se članice Evropske platforme spomina in vesti udeležujejo javne tribune v Evropskem parlamentu, ki bo spregovorila o poročilu Evropske komisije o spominu na totalitarne režime.
Obeležili 3. Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov 20. stoletja
Ljubljana (25. 8. 2011) – V atriju minoritskega samostana na Ptuju je sinoči potekala osrednja slovenska slovesnost ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov v 20. stoletju, ki so jo pripravili Študijski center za narodno spravo, Mestna občina Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla, Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega in Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Slovesnost, ki je že tretja zapovrstjo, vsako leto pripravimo na osnovi resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je evropski parlament sprejel 2. aprila 2009.
Zbrane so nagovorili ptujski župan Štefan Čelan, direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in prek videa latvijska poslanka v Evropskem parlamentu Sandra Kalniete (nagovor Sandre Kalniete), prebrali pa so tudi poslanico poslanico predstojnika Centra za proučevanje komunističnih gospodarstev v Londonu Ljuba Sirca (Govor – Sirc), ki se je med vojno boril na strani partizanov, po vojni pa ga je komunistična oblast leta 1947 na montiranem procesu obsodila na smrt, vendar je bil kasneje pomiloščen.
Ptujski župan dr. Štefan Čelan.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, ki se je pred dnevi kot edina predstavnica iz Slovenije udeležila tudi torkove počastitve evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Varšavi, je opozorila na odsotnost vladnih predstavnikov. “Vsi navzoči včeraj v Varšavi so s svojo prisotnostjo potrdili svojo zavezanost demokratičnim vrednotam, na katerih temelji Evropska unija,” je izpostavila. “Poklanjam se vsem žrtvam totalitarnih režimov in njihovim družinam z željo, da bi nekoč to zmogla storiti tudi slovenska država,” je zaključila svoj govor mag. Valičeva. Več: Govor mag. Valičeve.
VIDEO: Nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Osrednji govornik pa je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik prof. dr. Jože Trontelj. Kritičen je bil predvsem do neustreznega ohranjanja spomina na povojne poboje, ki se jih v zadnjem času po njegovem mnenju ponovno odriva iz javnih razprav. “Za vsako od teh, danes brezimnih žrtev stoji človek,” je poudaril.
Akademik prof. dr. Jože Trontelj.
Pozivi, da je treba te dogodke prepustiti zgodovini in se raje posvetiti sedanjosti, so po besedah dr. Trontlja “nepremišljen ali pa nameren pogled stran od etike, proč od temeljnih vrednot”. “Klici, naj se že vendar nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz preštevanja kosti iz množičnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe,” je dejal. Takšni pozivi po njegovih ocenah pogosto mejijo na sovražni govor, ki lahko vodi do novih skrajnosti in nasilja.
“Ne smemo še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti. Stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni,” je dodal v govoru, naslovljenem Iskanje izgubljenega sočutja. “Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje in obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje, korak k resnični spravi,” je še dodal. Več: Jože TRONTELJ “V iskanju izgubljenega sočutja“.
Nastopajoči v dokumentarcu “Ormoški Petriček”.
V okviru programa smo si na koncu ogledali še film Ormoški Petriček, ki pripoveduje o usodi otrok, ki jih je tedanja oblast leta 1945 skupaj s starši zaprla v taborišče Šterntal – današnje Kidričevo. Otroci so bili kasneje materam na silo odvzeti in premeščeni v grad Ormož. Film so pripravili sodelavci SCNR, v sodelovanju z Jožetom Jagričem.
Srečanje z vodstvom INŠTITUTA ZA PROUČEVANJE TOTALITARNIH REŽIMOV in ARHIVA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB IZ PRAGE ter PODPIS SPORAZUMA O SODELOVANJU
Ljubljana (8.6.2011) – V četrtek 2. in v petek, 3. junija 2011, je Študijski center za narodno spravo gostil vodstvo Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov (USTR) in Arhiva obveščevalnih služb (ABS), ki deluje v okviru omenjenega Inštituta. V četrtek sta o nastanku in delovanju Inštituta ter Arhiva spregovorila direktor mag. Daniel Herman in nekdanji direktor, sedaj svetovalec dr. Pavel Žáček. V petek, pa je bil podpisan tripartitni sporazum o sodelovanju med Študijskim centrom za narodno spravo, Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov in Arhivom obveščevalnih služb.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pozdravlja češke kolege.
Predavanje “The Czech experience: Don’t hide the truth” in predstavitev Inštituta USTR in Arhiva ABS
Prvi dan obiska sta o nastanku in delovanju Inštituta ter Arhiva spregovorila direktor mag. Daniel Herman in njegov svetovalec dr. Pavel Žáček. Dr. Pavel Žáček, nekdanji študentski aktivist “žametne revolucije” leta 1989, je v uro in pol trajajočem predavanju z naslovom: “The Czech experience: Don’t hide the truth” predstavil delovanje Arhiva obveščevalnih služb in spregovoril o dostopu do arhivskih dokumentov na Češkem. Češka po letu 2008, ko je odprla skoraj vse arhive nekdanje politične policije, velja za najbolj liberalno državo glede dostopa do dokumentov nekdanja tajne policije.
Med predavanjem dr. Pavla Žačka.
Inštitut, ki deluje kot vladna ustanova, upravlja svet, sestavljen iz članov, ki jih na predlog predsednika države, poslanske zbornice in civilnih organizacij imenuje češki parlament. V Arhivu obveščevalnih služb, ki deluje znotraj inštituta, hranijo obsežen fond. Ta zajema več kot 19 kilometrov raznovrstnega gradiva: papirnate dokumente, filme, mikrofilme in več kot 220.000 osebnih dosjejev sodelavcev tajne policije.
Vodja arhiva nekdanjih tajnih služb Jana Poddaná.
Po bedah dr. Žáčka je prav zdaj primeren čas za odpiranje tajnih arhivov policije, saj so nekdanji šefi in informatorji še živi in lahko izpričajo svoje poglede na svoja nekdanja početja. Kljub liberaliziranemu dostopu do arhivskega gradiva, pa Čehi zelo dobro vedo kako varovati občutljive osebne podatke, katerih razkritje bi poseglo v posameznikovo zasebnost. Primeri, kjer omejujejo dostop do gradiva, so na Češkem kljub vsemu redki. Upravičen razlog za nedostopnost posameznih dokumentov je njihova pomembnost za varnost in obrambo države ali poseganje v strateške gospodarske interese.
Na Češkem škandalov zaradi liberalnega dostopa do arhivskega gradiva skorajda ni. Izjema je afera Milana Kundere, ki je za Češko pomenila novo kvaliteto v javni razpravi o preteklosti in spodbudila zanimanje mlajše generacije.
Po predavanju dr. Žáčka, je dr. Neela Winkelmann predstavila še delovanje Evropske platforme spomina in vesti, ki združuje predstavnike različnih evropskih držav, z izkušnjo totalitarne preteklosti. Platforma se ustanavlja na temelju Praške deklaracije in resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Vsebinsko izhodišče platforme izhaja iz dejstva, da so številne evropske države doživele nasilje totalitarnih sistemov in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin v 20. stoletju. Doživete grozote je potrebno osvestiti in jih ovrednotiti kot del skupne evropske zgodovine. To zgodovinsko izkušnjo je potrebno uporabiti v izobraževalnem procesu, in sicer kot sredstvo za poudarjanje pomena temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vladavine prava in drugih vrednot, na katerih temelji Evropska Unija. Temeljno izhodišče je, da je potrebno vse totalitarne sisteme obravnavati z enakimi merili.
Z leve proti desni: direktor USTR, mag. Daniel Herman, direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in češki veleposlanik v Sloveniji, Nj. ekscelenca Petr Voznica.
Podpis sporazuma o sodelovanju
Drugi dan obiska, v petek 3. junija, je bil podlagi poslanstev, ustanovitvenih aktov in sodelovanja v okviru Evropske platforme spomina in vesti med Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage, Arhivom obveščevalnih služb Češke republike in Študijskim centrom za narodno spravo, na sedežu Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani podpisan Sporazum o sodelovanju. Sporazum temelji na pobudi predstavnikov vseh treh institucij o medsebojni izmenjavi znanstveno raziskovalnih izsledkov, strokovnih izkušenj in je pravno neobvezujoč (gentlemen’s agreement).
Nagovor češkega veleposlanika.
Omenjeni sporazum vključuje sodelovanje in izmenjavo izkušenj na področju znanstvenih raziskav, izobraževalnih projektov ter dokumentarnega in arhivskega gradiva. Podpisniki sporazuma so mag. Daniel Herman, direktor Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov, dr. Jana Poddaná, direktorica Arhiva obveščevalnih služb in mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Podpis sporazuma je potekal v navzočnosti češkega veleposlanika v Republiki Sloveniji Njegove ekscelence Petra Voznice. Sporazum je sklenjen za obdobje petih let z izvirniki v češkem in slovenskem jeziku.
Podpis tripartitnega sporazuma o sodelovanju.
Zločini komunističnega totalitarizma – Kako razdvajajo narode
Ljubljana (21.4.2011) – Mednarodni znanstveni posvet z naslovom ZLOČINI KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA – KAKO RAZDVAJAJO NARODE je potekal v sredo, 13. aprila 2011, v Londonu, na sedežu Centra za raziskovanje postkomunističnih gospodarstev (The Centre for Research into Post-Communist Economies, 57 Tufton Street). Posvet sta organizirala The Centre for Research into Post-Communist Economies iz Velike Britanije in Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane. Posvet je vodil predsednik Britansko-slovenskega društva prijateljstva Keith Miles.
Slovenski udeleženci posveta s Johnom Corsellisom, ki je bil maja 1945 na Vetrinjskem polju, po 29. juniju 1945 pa v begunskih taboriščih v Peggetzu pri Lienzu, Spittalu in drugih. V Vetrinju je bil zadolžen za higieno in izobraževanje, v Peggetzu in Spittalu je deloval v upravi taborišča, nazadnje pa je bil v vodstvu bolnišnice za begunce s TBC.
Sodelujoči zgodovinarji, pravniki, digitalni oblikovalci in publicisti so spregovorili o vetrinjski tragediji in o še vedno neizmerjenih posledicah tega strašnega obdobja za slovenski narod, o odgovornosti tedanjih britanskih oblasti pri prisilnem vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo po koncu vojne leta 1945, o povojnem preganjanju Cerkve, ilegalnih skupinah, o nastanku ideje o ustanovitvi britansko – slovenske zgodovinske komisije in kako mladim predstaviti bolečo polpreteklo zgodovino.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič s Keithom Milesom.
Mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), je predstavila pobudo za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki naj bi zbrala in ovrednotila vse razpoložljive dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o okoliščinah vrnitve dvanajst tisoč slovenskih beguncev iz taborišča Vetrinj po vojni leta 1945. To njeno pobudo so s podpisi podprli zbrani na spominski slovesnosti z mašo v spomin na vrnjene in pobite v zunajsodnih pobojih v Great Missendenu, Velika Brtanija, 29. oktobra 2010. Temelj dela in sodelovanja naj bi bilo zgodovinsko raziskovanje polpretekle zgodovine, s poudarkom na zgodovinskem raziskovanju okoliščin in dejstev prevare in pobojev.
Na posvetu sta z referati nastopili tudi sodelavka SCNR dr. Mateja Čoh in članica Sveta SCNR, dr. Tamara Griesser Pečar.
Direktorica je predlagala vsebinske cilje in konkretne naloge za delovanje te komisije ter končni cilj, da se v skupnem končnem poročilu o delu te komisije podajo predlogi za ukrepe in rešitve, ki bodo omogočili, da se to poglavje zgodovine lahko z mirom v duši zapre.
Do sedaj je v podporo za ustanovitev meddržavne britansko-slovenske komisije zbranih več kot 1600 podpisov podpore; med podpisniki je mnogo uglednih oseb in institucij. Slovensko-britanska interna komisija Študijskega centra za narodno spravo je že začela izvajati določene ciljne naloge. Direktorica je v svojem prispevku med drugim izpostavila tudi problem nedopustnega oživljanja komunističnih simbolov v Sloveniji v zadnjem obdobju.
Mag. Jim Kosem, dr. Rolf Wiesemes in dr. Dave Kirk so predstavili projekt “Spomenik”, ki je del večjega raziskovalnega projekta “Pervasive Monuments”. Cilj projekta ‘The Pervasive Monuments’ je načrtovanje in kasneje razvoj tako imenovanega ‘vseprisotnega spomenika’. Na podlagi izbranih digitalnih storitev in upodobitve/digitalizacije zapisov izkušenj ljudi in dogodkov, projekt ustvarja trajno digitalno spominsko obeležje, namenjeno določenim, predvsem mlajšim skupinam ljudi in preživelim žrtvam. Tovrstni digitalni spomenik je gledalcu navadno dostopen preko spleta ali kot storitev mobilnih tehnologij z geografsko omejitvijo. Projekt se ukvarja z vprašanji resničnosti, zasebnosti, priznanja, infrastrukture, predstavitve, izobraževanja in motivacije javnosti. Projekt namerava zasnovati dva spomenika žrtvam genocida v množičnih grobiščih, enega v Sloveniji ter drugega v Ruandi.
Grof Nikolai Tolstoy in John Corsellis.
Dr. Mateja Čoh, ki je v prvi polovici aprila 2011 v Londonu (The National Archives) raziskovala gradivo britanskega zunanjega in obrambnega ministrstva iz obdobja po koncu 2. svetovne vojne, je govorila o ilegalnih skupinah v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. V Sloveniji jih je bilo največ na Štajerskem in v Prekmurju. Člani in podporniki ilegalnih skupin so bili v Sloveniji večinoma kmetje. Za delovanje skupin je bilo značilno predvsem dvoje: 1. Bile so protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. 2. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se zato začeli skrivati in so pri svojem delovanju posegali tudi po skrajnih metodah. Ilegalno delovanje je odkrivala Uprava državne varnosti (Udba). Z različnimi ukrepi, predvsem s široko razvejano agenturno-informativno mrežo na terenu in z agenti v skupinah, je Udv precej uspešno odkrivala ilegalno delovanje skupin in zbirala podatke o njihovih članih. Od leta 1945 do 1949 je Udba obravnavala 512 članov ilegalnih skupin in 1325 podpornikov.
Jože Dežman in John Corsellis.
Jože Dežman je spregovoril o žrtvah državljanske vojne in revolucije ter o posledicah tragedije v Vetrinju: o množičnih povojnih grobiščih, emigraciji, diskriminaciji žrtev, o tabujih komunizma. Slovenija (ter njene manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem) je med letoma 1920 in 1990 (kot žrtev in kot storilec) izkusila tri totalitarne režime: fašizem (1920-1943), nacionalsocializem (1938-1945) in komunizem/titoizem (1941-1990). Totalitarni teror je neposredno prizadel več sto tisoč oseb. Temeljni cilj zmagovitih komunistov je bila izvedba boljševistične revolucije in zmaga v državljanski vojni. Titoizem je v letih 1943 – 1950 pod skupnim imenovalcem preganjanja in maščevanja pobil več kot 180.000 vojakov in civilistov vseh narodnosti. V Sloveniji je več kot 600 prikritih grobišč z verjetno sto tisoč žrtvami, Hrvaška pa ima okoli 600 lokacij s prikritimi grobišči z verjetno okoli 90.000 žrtvami. Racionalizacijska teza branilcev titoizma se glasi: “Ujete protikomuniste in civiliste so nam po dogovoru z Jalte vrnili Britanci in so oni krivi za njihovo usodo, saj so vedeli, kaj se dogaja v Jugoslaviji.” Termin “največ pobitih v Jugoslaviji” velja tudi za nemške vojne ujetnike. Ocenjeno število pobitih je več kot 70.000, kar je več kot polovica ujetih; celo iz SZ se je vrnil domov večji delež nemških vojnih ujetnikov.
Dr. Tamara Griesser-Pečar je v prispevku obravnavala Katoliško cerkev na Slovenskem v obdobju treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Vsi trije totalitarizmi so zapustili globoke sledi, najgloblje komunizem, ker je trajal skoraj pet desetletij. Komunizem je preganjal Katoliško cerkev ter njene predstavnike in vernike v vojnem in v povojnem času, vse do demokratičnih sprememb 1990/1991. Katoliško cerkev so po prevzemu oblasti omejevali z zakonskimi predpisi in predvsem s predpisi, ki so bili del paralelnega tajnega pravnega sistema ter z drugimi ukrepi, in sicer s hišnimi preiskavami, stanovanjskim utesnjevanjem, z brisanjem z volilnih seznamov, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, agrarno reformo in nacionalizacijo, omejevanjem verskega tiska, odpuščanje sester iz šol in bolnišnic, čeprav zanje ni bilo nadomestila ter z množičnimi aretacijami in s sodnimi procesi. Višek nasilja pa je bil sežig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952 v Novem Mestu.
Majda Pučnik Rudl med predstavitvijo referata.
Mag. Majda Pučnik Rudl je govorila o množičnih povojnih pobojih, hudem zločinu nad lastnim narodom, ki ga je skrbno načrtovalo in organiziralo najvišje jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, za njegovo izvedbo pa pooblastilo politična in represivna vodstva posameznik republik. Načrt zločinov, njihova povečini izvensodna in brutalna izvedba in ustvarjanje ozračja strahu in molka so bili neločljivi deli sistema in delovanja uradnih ustanov takratne komunistične države in so izražali takšno brezobzirnost in podcenjenost človekovega življenja kot v drugih totalitarnih sistemih (fašizem, nacionalsocializem). Dopolniti je potrebno zgodovinski spomin, izraziti sočutje trpečim in njihovim svojcem ter z obžalovanjem odločno obsoditi zločine komunističnega sistema in sistem, ki je to dopuščal.
dr. Rolf Wiesemes in Dave Kirk.
Mag. Renato Podbersič je govoril o tipičnih primerih hudih kršitev človekovih pravic in onemogočanja temeljnih svoboščin v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne. V svojem prispevku je izpostavil povojne množične poboje, izgone prebivalstva, nasilne preselitve, vpliv partijske oblasti na sodišča, onemogočanje svobodnega političnega združevanja. Konec koncev je tudi krvavi razpad Jugoslavije pokazal vso zgrešenost jugoslovanske povojne totalitarne oblasti.
John Corsellis, avtor knjige »Slovenija 1945«, britanski kveker in pacifist, je bil priča repatriacijam domobrancev in civilistov. Dve leti je skrbel za Slovence, ki so ostali v begunskih taboriščih v Vetrinju, Peggetzu pri Lienzu- in v Spittalu na Koroškem. Govoril je o pričevanjih, ki jih je posnel z ljudmi, ki so bivali v teh begunskih taboriščih in ki so povezani z delovanjem begunskih taborišč na Koroškem. Razmišljal je o tem, kako doseči, da bi učitelji uporabljali razpoložljive materiale in pričevanja (posnetke, transkripte) o novih zgodovinskih dejstvih, kajti nova zgodovinska dejstva so del zgodovine in ne smejo ostati tabu.
Renato Podbersič, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar.
Marcus Ferrar, pisatelj, soavtor knjige »Slovenija 1945«, je med hladno vojno kot dopisnik Reutersa poročal iz Vzhodne Evrope. Govoril je o nesprejemljivosti komunističnega ustrahovanja, ki je ustvarjalo ozračje strahu, omejenega dostopa do znanja v tujini, ipd. Meni, da je Slovenija dosegla pomemben napredek z osamosvojitvijo in s sprejetjem vrednot Evropske unije. Podelil je svoje izkušnje, da se v postkomunističnih državah ljudje ne želijo soočati s svojo polpreteklo zgodovino, kar usodno vpliva na kulturo teh družb. Za razumevanje zgodovine je potreben čas.
Keith Miles, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar pred sedežem britanske vlade.
Grof Nikolai Tolstoy, angleški zgodovinar in avtor zgodovinskih razprav na temo 2. svetovne vojne (The Minister and the Massacres, Victims of Jalta …) je govoril o povojni tragični usodi beguncev: civilistov in vojnih ujetnikov. Izpostavil je vprašanje odgovornosti za prevaro in vrnitev beguncev in kritiziral angleško ravnanje po koncu druge svetovne vojne. Poudaril je, da nihče ne bi smel biti poslan nazaj proti svoji volji ali pod pretvezo, kar je prepovedovala Ženevska konvencija iz leta 1929 in je bilo tudi v neskladju z Jaltskim sporazumom. Bil je prvi, ki je v poznih osemdesetih letih spregovoril o britanski vlogi pri vrnitvi beguncev. Meni, da je obžalovanje pomembnejše, kot opravičilo. Nadalje je poudaril pomen zgodovinskih dejstev in izrazil upanje, da bo peticija in britansko-slovenska zgodovinska komisija dosegla svoje cilje.
Izročitev peticije z več kot 1.600 podpisi britanski vladi.
Po zaključku mednarodnega znanstvenega posveta so udeleženci britanski vladi izročili peticijo z zbranimi več kot 1600 podpisi v podporo ustanovitvi britansko-slovenske zgodovinske komisije. Peticijo namerava Študijski center za narodno spravo izročiti tudi slovenski vladi, zaradi česar je direktorica Študijskega centra že pisala predsedniku slovenske vlade.
Ob tej priložnosti smo se srečali tudi s slovenskimi izseljenci Elizabeto Pleničar, Valentinom Moharjem in Ivanom Lavričem, ki so podali pričevanja o vojnem času, o razlogih in okoliščinah pobega maja 1945 ter o življenju v begunskih taboriščih.
Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih?
Ljubljana (6.4.2011) – Skrb za objektivno in izčrpno informacijo o totalitarni preteklosti, sledenje globljemu razumevanju in diskusija so potrebni pogoji za doseganje integracije vseh evropskih narodov v prihodnosti. Potrebna je ureditev in natančni pregled Evropskih zgodovinskih učbenikov in učnih načrtov tako, da se bodo mlade generacije lahko učile o totalitarnih režimih.
Te uvodne besede na vabilu KAJ MLADI EVROPEJCI VEDO O TOTALITARNIH REŽIMIH so bile rdeča nit posveta, ki se je 29. marca 2011 odvijal v Evropskem parlamentu v Bruslju. Konferenca je bila organizirana na pobudo treh evropskih poslancev: podpredsednika Evropskega parlamenta, evroposlanca iz Romunije Lászla Tőkésa, latvijske evroposlanke in vodje skupine poslancev v EP z naslovom Reconciliation of European Histories Sandre Kalniete in člana iste skupine ter slovenskega evroposlanca dr. Milana Zvera. Tribuno so podprli v Evropski ljudski stranki ter madžarskem predsedstvu Evropske unije.
Udeleženci javne tribune med razpravo v prostorih EP.
Javne tribune so se na povabilo zgoraj imenovanih udeležili direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič s sodelavci dr. Matejo Čoh, mag. Renatom Podbersičem, Marto Keršič, Boštjanom Kolaričem in Mirjam Dujo Jurjevčič. Mag. Valičeva je na konferenci sodelovala s prispevkom v panelu, ki se je spraševal, kako mlade učiti o totalitarni preteklosti.
Sodelavci SCNR pred evropskim parlamentom v Bruslju.
Na konferenci, ki je bila razdeljena na štiri panele se je zvrstilo kar 30 sodelujočih strokovnjakov in številni razpravljavci. Prihajali so iz evropskih držav Litve, Latvije, Estonije, Poljske, Madžarske, Češke, Slovaške, Romunije, Bolgarije, Finske, Švedske, Francije, Nemčije, Španije, Nizozemske, Velike Britanije in Slovenije.
Sodelavke SCNR med razpravo.
Dopoldanski del je nosil naslov HOLOKAVST, GULAG, KATYN, GOLI OTOK… – TEMNA STRAN NAŠE ZGODOVINE. Prvi del pod naslovom Izprašati preteklost. Zakaj je to še vedno potrebno? je vodil László Tőkés. Vodja panela se je vprašal, zakaj je tako pomembno, da uredimo našo skupno preteklost in odgovoril, da mora mlada generacija spoznati, da ni naše skupne prihodnosti, brez prepoznavanja skupne preteklosti. Ne smemo uporabljati dvojnih meril pri obsodbi totalitarnih režimov. Vojni zločini, genocid in množični poboji bodo ostali zločini proti človečnosti.
Na javni tribuni so sodelovalI tudi mnogi pomembni akterji iz procesa demokratizacije vzhodno-evropskih držav pred 20 leti, sedaj v vlogi evropskih poslancev in nosilcev pomembnih funkcij v EU.
S prispevki so sodelovali tudi mnogi pomembni člani Evropskega parlamenta. Vodja prvega panela, romunski poslanec madžarskega porekla in eden voditeljev romunske revolucije leta 1989 Lászlo Tőkés je poudaril pomembnost javne tribune za evropske zgodovinske učbenike, ki bodo napisani v prihodnosti. Prepričan je, da s takšnimi dogodki zdravimo evropski zgodovinski spomin in da ne smemo uporabljati dvojnih standardov, ko govorimo o totalitarizmih.
Joseph Daul iz Francije, sicer predsednik poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu je poudaril pomembnost javne tribune in potrebo evropskih državljanov, da se srečajo s svojo preteklo resničnostjo, z vsemi milijoni žrtev, ki so izginili v totalitarnih režimih. Ustvarjati moramo Evropo, ki bo zaščitila ljudi, ki bo zagotavljala mir in varnost in ki ne sme biti le Evropa denarja. Potrebno je iskanje zgodovinske resnice, kar vključuje tudi boj proti ponarejanju zgodovinskih dejstev. Javna tribuna naj bi po njegovih besedah pomagala pri negovanju evropskega zgodovinskega spomina in graditvi Evrope skupnih vrednot.
Predsednik poslanske skupine EPP, Joseph Daul (prvi z leve); drugi: László Tőkés iz madžarskega dela Romunije, tretja Doris Pack iz Nemčije in četrti Tunne Kelam iz Estonije.
Doris Pack iz Nemčije, predsednica Odbora za kulturo in izobraževanje je opozorila na zapiranje arhivov, pri čemer je navedla primer Srbije, kjer želijo uzakoniti zapiranje arhivov Udbe do leta 2071. Po mnenju Packove je tovrstno ravnanje nesprejemljivo, zato je pozvala k temu, da ne zapiramo zgodovine, ampak pustimo žrtvam, da spregovorijo o vsem, kar se jim je hudega zgodilo. Žrtve imajo pravico izvedeti, kdo je kriv za njihovo trpljenje, to je eden od korakov k spravi. Mladi generaciji moramo omogočati, da se bo o tem učila, sicer bo težko razumela pomembnost in potrebnost obstoja Evropske unije. Izobraževanje lahko poteka na veliko različnih načinov, vloga učiteljev in učbenikov pa je izjemno pomembna. Evropska komisija v okviru programa Comenius pripravlja nove programe izobraževanja učiteljev. Kot primer uspešne vzgoje za demokracijo je izpostavila delo t.i. Gauckovega inštituta in nemško francoski skupni zgodovinski učbenik, ki je bil zanimiv tudi zanjo, saj je iz njega izvedela veliko stvari, ki jih do tedaj ni poznala.
Doris Pack iz Nemčije.
Tunne Kelam iz Estonije je poudaril pomembnost solidarnosti med generacijami. Iz svojega in tujih življenj se moramo nekaj naučiti. Evropa mora postati bogatejša z vsako novo povedano zgodbo. Mladim moramo sporočiti, da je naša zgodovina njihova in obratno, saj si delimo isto preteklost. Stvari, ki so se zgodile v bližnji preteklosti, se lahko ponovijo, če jih ne poimenujemo s pravim imenom. Svoboda je odgovornost in dolžnost obenem, ki nam ni zagotovljena sama po sebi. Predstavil je Estonijo in množične deportacije leta 1949 v sovjetske gulage kot primer, kaj vse je v zgodovini možno. Totalitarizem je povezan z nasiljem, totalitarni komunizem pa je spreobrnil vrednote evropske civilizacije. Brez moralne in politične ocene preteklosti ne moremo preseči uničujočih posledic totalitarne preteklosti. Kelam je izpostavil pomen pravice za žrtve totalitarizmov in navzoče obvestil o ustanovitvi zgodovinske komisije v Rusiji, kjer predsednik Medvedjev želi končati “državljansko vojno, trajajočo že od leta 1917″.
Tunne Kelam, nekadnji politični desident iz Estonija, danes član evropskega parlamenta.
Andrey Kovatchev iz Bolgarije je spregovoril o izkušnjah komunizma in o tranziciji v svoji državi, v kateri so nekdanji komunisti postali milijonarji in v kateri je komunistična dediščina še zelo trdoživa. Tudi Kovatchev je odločno zavrnil srbsko namero po zapiranju arhivov tajne politične policije Udbe in opozoril, da je treba državi v procesu približevanja Evropski uniji poslati jasno sporočilo.
Vytautas Landsbergis iz Litve se je vprašal, ali je potrebno mlado generacijo učiti ali ji je treba zgodovino zamolčati in si hkrati tudi odgovoril, da je v zadnjem primeru Evropa izgubljena. Poudaril je pomen iskanja resnice in pot sprave, po kateri se giblje Evropa predvsem po letu 2004. Citiral je ruskega pisatelja Solženicina, ki je zapisal, da ne smemo živeti v laži. Landsbergis je opozoril na poslabšanje položaja v Rusiji po letu 2000 (procesi proti novinarjem, umori, sprememba šolskih učbenikov, ksenofobni fašizem, sovražnost do baltskih držav in Gruzije…).
Podpredsednik Evropskega parlamenta Alejo Vidal-Quadras iz Španije je govoril o uničevalnem pohodu totalitarizmov in navedel evropski model, ki mora vsebovati visoko stopnjo demokracije, varnosti in miru in biti v tem zgled ostalemu svetu. Pri tem so pomembne visoke demokratične vrednote. Po njegovem mnenju so te dandanes ogrožene zaradi ekstremnega nasilja, ki nam preti. Pluralna demokracija je krhek sistem, za obrambo katerega moramo imeti pogum, odločenost in trdnost.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič s Pavlom Žačkom, svetovalcem direktorja Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage.
Jarosław Leszek Wałęsa s Poljske je predstavil svojo osebno in očetovo izkušnjo (skupaj z očetom Lechom je bil še kot dojenček leta 1981 aretiran, njegova mama je bila tedaj noseča s sedmim otrokom) in poudaril, da hočejo totalitarni režimi uničiti človekovega duha. Poudaril je vlogo pokojnega papeža Janeza Pavla II., ob katerem so Poljaki spet postali ljudje, upali so čutiti drug drugega. To je bilo dovolj, da so si povrnili upanje in zaupanje ter stopili na pot demokracije. Prepričan je, da nas zgodovina uči, da se brez vrednot hitro znajdemo v totalitarizmu.
Heidi Hautala s Finske, predsednica Pododbora za človekove pravice je povedala, kako na Finskem izobražujejo mlade in jih seznanjajo s tem, da so nekateri njihovi vrstniki živeli v totalitarnih režimih. Poudarila je, da mora biti zgodovina prostor odprtega dialoga med različnimi skupinami, vizijami. Pri tem je v pomoč tudi politika, ki mora sprejeti, da ni “levih ali desnih človekovih pravic.” So le človekove pravice, ki predstavljajo jedro demokracije. Opozorila je na moč različnih interpretacij in pomembnost iskanja pravega gledanja na preteklost. Ob koncu je zavrnila srbsko zapiranje arhivov Udbe in kolege evropske poslance pozvala k reagiranju.
Heidi Hautala s Finske, predsednica Pododbora za človekove pravice.
Razpravljavci v drugem panelu, ki ga je vodila Sandra Kalniete, so spregovorili o odkrivanju totalitarne preteklosti na primerih dobrih praks. V uvodu je predstavnik Evropske komisije Aristotelis Gavriliadis predstavil poročilo Evropske komisije o zločinih totalitarnih režimov in poudaril, da se bomo težko razumeli med seboj, če ne bomo poznali trpljenja drug drugega. Negovanje zgodovinskega spomina je nenehno delo. O poročilu Evropske komisije bo v jeseni 2011 v času poljskega predsedovanja organizirana posebna javna tribuna v Evropskem parlamentu.
Na pomanjkanje skupnega evropskega spomina je opozorila tudi Sandre Kalniete. V zadnjih letih je vsak narod raziskoval svojo zgodovino, ne poznamo pa skupnih točk in razlik med nami. Opozorila je na skupne akcije, ki jih moramo prevzeti v prihodnosti. Po 2. svetovni vojni so bile države vzhodne in centralne Evrope izolirane od prava in vrednot, ki so veljale v ostalem delu Evrope. V akciji za spravo je treba prepoznati vse zgodovinske aspekte moderne Evrope, oblikovati skupno obsodbo nacizma in komunizma, jasno definirati zločine komunizma in sprostiti arhive, ki vsebujejo dokumente o totalitarnih režimih. Na podlagi tega morajo vse članice Evropske zveze nediskriminirano obravnavati zločine vseh režimov, zbirati spominske zgodbe žrtev, priznati 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov, prepoznati zločince in jih postaviti pred sodišča. Evropski Svet, Evropska komisija in države članice EU morajo poskrbeti za pripravo nacionalnih poročil o zločinih totalitarizma, omogočiti izobraževanje o zločinih, spodbujati nacionalne raziskovalne inštitute in nevladne organizacije, ki raziskujejo totalitarizme, postaviti spomenik žrtvam v Bruslju, promovirati študije o totalitarizmih, zbirati spomine žrtev, oblikovati skupno evropsko raziskovalno institucijo in dajati spodbudo izobraževalnim in kulturnim iniciativam.
Dr. Anja Becker, vodja Urada za spominska obeležja iz Nemčije, je na podlagi opravljenih anket predstavila stanje v Nemčiji, kjer mladi ne vedo veliko o komunistični izkušnji ne v svoji, ne v drugih evropskih državah. Vprašala se je, kako doseči mlade, katerih starši idealizirajo diktature. Razlog za to je v dejstvu, da so bili v tistem času mladi in so skozi ta očala gledali na življenje v smislu, da jim ni ničesar manjkalo, vsi so hodili v službe, na dopust in niso bili lačni. Mladim je treba danes omogočiti kritični pogled na to obdobje.
V tem panelu je s prispevkom sodeloval še Vasil Kadrinov iz Bolgarije (direktor Centra Hannah Arendt), ki je spregovoril o nepripravljenosti bolgarske politične elite za razčiščevanje preteklosti in dodal, da je njihov predsednik pripadnik nekdanje tajne službe, prav tako pa je veliko vodilnih bolgarskih politikov povezanih z bivšim sistemom. Povedal je, da so žrtve totalitarizma pri njih brez finančnih sredstev oziroma nimajo podpore, ko bi želele spregovoriti o svoji preteklosti. Iz učbenikov pa se ne da ugotoviti, da je v Bolgariji obstajalo kršenje človekovih pravic oziroma da se je v bolgarski preteklosti dogajalo kaj slabega. Mlade pa ne zanima samo, kaj piše v učbenikih, ampak kakšna je bila dejanska resničnost. Evropski komisiji je predlagal, da na podlagi Eurobarometra naredijo analizo, kaj mladi vedo o totalitarnih režimih. Na podlagi izsledkov in rezultatov naj pripravijo usmeritve za naprej. Ž
Dr. Marius Oprea, nekdanji direktor Inštituta za preiskovanje komunističnih zločinov iz Romunije je svojo državo primerjal z Bolgarijo in ugotovil, da je pri njih stanje zelo podobno. Bivši komunisti imajo spet vodilne položaje. Vprašal se je, kako naj se z demokratičnimi prijemi borijo proti totalitarizmom. Zaradi izkopavanja žrtev so ga oblasti skušali že večkrat zapreti. Mnogo ljudi prosi, da jim vrnejo ostanke svojcev. Oblast pri tem noče sodelovati. Odgovorne za izvedbo zločinov je treba postaviti pred sodišče. A kaj, ko je danes približno 100 ljudi, odgovornih za poboje, nekdanjih generalov, varno zaščitenih z visoko pokojnino.
Panel je zaključila evroposlanka Ágnes Hankiss z Madžarske, ki je prav tako govorila o organiziranem kriminalu, ki ga na Madžarskem po osamosvojitvi vodijo pripadniki nekdanje tajne policije oziroma nekdanji KGB-jevci. Mreža organiziranega kriminala pa se preko različnih nevladnih institucij in “mreže starih tovarišev” širi tudi v evropske institucije, torej preko državnih meja. Hankisseva se je vprašala, če v okviru Evropske unije ne potrebujemo skupnega nadzora nad dejavnostmi, ki ogrožajo demokracijo.
Mag. Andreja Valič, direktorica SCNR, je na konferenci aktivno sodelovala z referatom.
Popoldanski del se je odvijal pod naslovom KAKO UČITI O TOTALITARNI PRETEKLOSTI IN KAKO PRIPRAVITI MLADE LJUDI ZA DEMOKRATIČNO PRIHODNOST? Tretji panel je govoril o zgodovinskih učnih načrtih, učbenikih, različnih pristopih in kako z njimi doseči mlade generacije. Vodil ga je evroposlanec iz Madžarske dr. Győrgy Schöpflin. Povedal je, da tako levi kot desni totalitarizem temeljita na prepričanju, da so ideologije nad človekom in da imajo nosilci totalitarizma pravico, da svojo oblast izvajajo do skrajnosti, če je potrebno tudi z nasiljem.
Mag. Andreja Valič med predstavitvijo referata.
Za njim je spregovorila direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, ki je govorila tudi kot učiteljica zgodovine in predsednica šolske sekcije Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Predstavila je svoje večletno delo v razredu, kjer dijake spodbuja k zbiranju družinskih zgodb in jim na tak način približa metodo ustne zgodovine. Predstavila je več konkretnih primerov, kot pomoč učiteljem pri poučevanju zgodovine. Poudarila je pomen razvijanja zgodovinske zavesti pri utrjevanju demokracije. Opozorila je na razmere v Sloveniji, kjer je na podlagi številnih konkretnih dejanj (poimenovanje Titove ulice, kovanec za dva evra s podobo Franca Rozmana – Staneta, zapiranje arhivov tajne politične policije Udbe…) razvidno, da se v zadnjih dveh letih dogaja reafirmacija totalitarnih simbolov, ki slovenski narod razdružujejo in ga vračajo nazaj v preteklost. Demokracija ni dana enkrat za vselej, prihodnost demokracije pa je odvisna od preteklosti, ki deluje v sedanjem času. Ključna težava demokracije je pomanjkanje zgodovinske zavesti. Valičeva je spomnila na britansko raziskavo iz leta 2009, v kateri je presenetljivo veliko šolarjev Adolfa Hitlerja označilo za nogometnega trenerja. Pouk zgodovine igra še posebej pomembno vlogo pri razvoju zgodovinske zavesti in pridobivanju vrednot. Skupna evropska preteklost naj bo osvetljena skozi prizmo vrednot, na katerih temelji evropsko združevanje: človekove pravice, svoboda, demokracija, enakost, solidarnost, spoštovanje drugačnih, multikulturalizem itd. Valičeva je v pomoč pri poučevanju o totalitarizmih predlagala različne učne pripomočke: zgodovinski učbenik, priročnike, delovne zvezke, dvd-je, internetno stran itd. Primeri dobre prakse že obstajajo: nemško-francoski učbenik, baltski učbenik, projekt Človekove pravice in pouk zgodovine, projekt Historiana.eu, projekt Crossroads of European histories, projekt History that Connets etc. Celoten referat si lahko preberete s klikom na povezavo.
Mag. Jim Kosem in dr. Rolf Wiesemes iz Velike Britanije (levo) sta predstavila projekt Spomenik.
V tem panelu je bil predstavljen projekt Spomenik, ki poteka na Univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji in ga vodita mag. Jim Kosem in dr. Rolf Wiesemes. Nanaša se na prikaz med in povojne slovenske zgodovine skozi uporabo sodobnih digitalnih medijev (uporaba spletne strani preko računalnika, mobilnega telefona…) Projekt skuša predvsem mlajši generaciji omogočiti, da preko osebnih zgodb žrtev, ki jim uporabnik sledi preko mobilnega telefona, spremlja dogajanje v določenem kraju, na grobišču, morišču. Uporabnik lahko zgodbi doda tudi svoj pogled, občutja. V tem mednarodnem projektu sodeluje tudi Študijski center za narodno spravo, NUK iz Ljubljane in nekatere slovenske šole.
Dr. Daniel Herman direktor praškega Inštituta za raziskovanje totalitarnih režimov je povedal, da je dobil prve informacije o sovjetskem boljševizmu v svoji družini, od stare mame. Učenje v šoli se je popolnoma razlikovalo od njenega pripovedovanja. Nova generacija nima neposredne izkušnje s totalitarizmom, mora pa poznati dejstva, ki so se dogajala v preteklosti. Le na tej podlagi bo lahko gradila demokracijo in si prizadevala, da se noben totalitarizem v prihodnosti ne bo več pojavil.
Dr. Raluca Grosescu iz Inštituta za preiskovanje komunističnih zločinov v Romuniji je preko izvedene ankete predstavila, kakšno je znanje mladih Romunov o totalitarizmih in na podlagi rezultatov ugotovila, da mladina ve zelo malo o totalitarni preteklosti. Kar 44% anketirancev je odgovorilo, da je ideja komunizma dobra. Naštela je nekaj projektov (poletne šole, učbeniki, izobraževanja za učitelje) s katerimi skušajo mladim približati polpreteklo dogajanje v njihovi državi.
Pogovor udeležencev javne tribune med odmorom.
Dr. Hubertus Knabe direktor zavoda Berlin-Hohenschönhausen Memorial, muzeja in spomenika nekdanjega Stasijevega zapora v Berlinu je v svojem nagovoru poudaril, da mladi pri njih veliko vedo o nacizmu, malo pa o komunizmu. Prizadevajo si, da bi jim pokazali glavne razlike med diktaturo in demokracijo. Mladi namreč nimajo osebne izkušnje s totalitarizmom. Lahko jim približamo to temno plat zgodovine tudi s pričevalci, žrtvami, ki še živijo. Njihove pripovedi so velik zaklad. Glede izobraževanja pa je dodal, da so večkrat bolj problematični učitelji kot učenci, zato je potrebno učitelje stalno izobraževati oziroma njihovo vedenje nadgrajevati. Predstavil je projekt Mobile Learning Centre, v katerem z avtobusom, spremenjenim v muzej, potujejo po Nemčiji in izobražujejo.
Radvilé Morūknaitė-Mikulėnienė iz Litve je predstavila projekt, s katerim skušajo mladim približati polpreteklo zgodovino. Ob aneksiji Litve s strani Sovjetske zveze 1940 je bilo veliko Litvancev izgnanih v delovna taborišča v Sibirijo. Tam jih je mnogo umrlo in so tam tudi pokopani. Pred leti so začeli s projektom, v katerem se mladi vsako leto s posebnim avtobusom odpravijo v Sibirijo in tam urejajo grobove taboriščnikov. Potovanje potem predstavljajo po šolah.
Evroposlanec dr. Győrgy Schöpflin je razmišljal o naravi totalitarnih režimov, ki so režimi moderne dobe, saj za svoj obstoj potrebujejo moderno tehnologijo (orožje za množično ubijanje, mediji itd.). Totalna moč je privlačila intelektualce. Dediščina komunizma sta strah in travmatiziran spomin. Postkomunistična družba je slabo pripravljena za življenje v demokraciji. Zahodu je potrebno poslati sporočilo: Da, to je naša skupna preteklost!
Evropski poslanec dr. Milan Zver je vodil četrti panel.
Javna tribuna se je zaključila s panelom, ki je bil namenjen razpravi o izobraževanju o totalitarizmih za demokratično državljanstvo. Vodja panela dr. Milan Zver je izpostavil vlogo šolstva, znanosti, politike in medijev pri izobraževanju za demokracijo in poudaril, da je potrebno s procesom sprave nadaljevati. Poudaril je, da ne moremo razumeti sedanjosti, niti napovedati prihodnosti, če ignoriramo preteklost. Tisti, ki pozabljajo temno stran preteklosti, so obsojeni, da jo bodo zopet ponovili. Vzgoja za demokracijo je potrebna predvsem zato, da se totalitarni režimi ne bi več ponovili, saj ti uspevajo prav tam, kjer je prisotna nizka politična kultura.
S prispevkom je nadaljevala direktorica Euroclia – evropskega združenja učiteljev zgodovine Joke Van Der Leeuw Roord iz Nizozemske. Povedala je, da pomaga poučevanje zgodovine študentom razumeti svet v katerem živijo in jim daje dediščino, ki jo bodo odnesli s seboj. Pri izdajanju publikacij iz obdobja polpretekle zgodovine je največje povpraševanje za čas komunizma, tega namreč primanjkuje. Potrebno je razumeti totalitarni sistem – kako se je zgodil, kaj je do njega pripeljalo, kakšne so bile njegove posledice, kako je sistem vplival na vrednote ljudi…
Tatiana Milko iz Sveta Evrope je poudarila, da zgodovina ne sme biti drugorazredni predmet in da je potrebno zbirati izkušnje z nacionalnih nivojev za potrebe poučevanja. Veliko moramo vlagati v izobraževanje, ker se le to dotika različnih nivojev. Pri tem pa je pomembnejša vloga učiteljev, kot pa učbenikov. Ko učbenikov namreč v določenem času ni bilo, so se morali učitelji znajti po svoje, zato potrebujejo stalna izobraževanja. Hkrati nam mora biti jasno, da vrednosti sistem ne more biti spremenjen v nekaj dneh, ampak potrebuje daljši čas. Totalitarni vzorci razmišljanja se po njenem mnenju presežejo z izobraževanjem, zato je žalostno, da izobraževanja v zadnjih dveh letih ni med prioritetami Evropske komisije.
Vytautas Landsbergis – oče litovske neodvisnosti.
Anders Hjemdahl iz Švedske, ustanovitelj Inštituta za proučevanje zločinov komunizma, se je vprašal ali lahko ene žrtve poimenujemo in pokopljemo, drugih pa ne. Katere torej lahko pozabimo? Predstavil je anketo, v kateri so raziskovali, kakšno je vedenje o komunizmu med mladimi Švedi.
Pavel Tchytl iz Evropske komisije je predstavil projekt Evropa za državljane, v okviru katerega potekajo razpisi, na katere se lahko prijavo nacionalne institucije. Novo razpisno obdobje je določeno med letoma 2014 in 2020. K sodelovanju bodo povabili številne institucije in organizacije iz držav članic EU, ki si bodo na tak način tudi izmenjale mnenja in poglede.
Bence Rėtvári, državni sekretar iz madžarskega ministrstva za javno upravo in pravosodje, je poudaril, da se totalitarna zgodovina ne sme ponoviti. Poročilo o javni tribuni naj bi madžarska vlada vključila v poročilo o svojem predsedovanju EU, ki ga bo predstavila na vrhu EU v juniju 2011.
Panel je zaključil Mirosław Sielatycki iz poljskega ministrstva za nacionalno izobraževanje, ki je predstavil poljske izkušnje s totalitarizmom in ugotovil, da so v spominjanju Poljakov razlike med nacizmom in komunizmom. O bližnji preteklosti je potrebno učiti ne le mlade, ampak tudi starejše, družine, širšo skupnost. Šolski sistem mora vzgajati in izobraževati državljane za demokratično skupnost. Učenje zgodovine pa naj poteka skozi dialog. Predstavil je pobude poljskega Ministrstva za izobraževanje, ki spodbuja in podpira izpeljave različnih seminarjev, delavnic, podpira samostojne šolske projekte in skuša s tem mladim omogočiti čim širše seznanjanje s preteklostjo. Posebej je izpostavil projekt Blank Spots – Black Spots: Difficult Issues in Polish-Russian Relations 1908 – 2008, opozoril pa je tudi na skupni poljsko-nemški zgodovinski učbenik, ki naj bi predvidoma izšel v naslednjem letu.
Po vsakem panelu je potekala razprava, v katero so se vključevali prisotni na javni tribuni in dodali še veliko zanimivih pogledov, predlogov in razmišljanj. Ideja udeležencev je bila tudi izdaja publikacije s prispevki vseh sodelujočih. V imenu udeležencev javne tribune je Lászlo Tőkés pozval vlade evropskih držav, med drugim tudi slovensko, naj ne zapirajo arhivov, saj je to v nasprotju z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Skupna ugotovitev javne tribune je bila, da mladi o totalitarni preteklosti vedo mnogo premalo in da jim je treba na različne načine omogočiti, da pridejo do čim kompleksnejših informacij. Le tako bodo lahko gradili varno, mirno in demokratično Evropo, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in pravne države .
Znanstveno srečanje ob drugi obletnici Hude jame
Ljubljana (3.3.2011) – Ob drugi obletnici odkritja grobišča v rovu Barbara v Hudi Jami pri Laškem je danes v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo potekalo mednarodno znanstveno srečanje, na katerem so govorili o tabuizaciji in detabuizaciji, spominih na Hudo Jamo, temeljnih problemih družbene morale na Slovenskem, psihologiji žrtev in rabljev in o fizičnih posegih v prikrita grobišča.
Prvi panel, ki ga je vodil dr. Matija Ogrin, SAZU.
Prav na današnji dan leta 2009 so v rovu Barbara odkrili večje število posmrtnih ostankov, po ocenah več tisoč ljudi. V rovu so začeli dela že avgusta 2008 z namenom ugotovitve, ali se tam nahaja prikrito grobišče, saj je bila lokacija na seznamu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.
Uvodni referat direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Pri izkopavanjih v Hudi Jami so doslej našli posmrtne ostanke 801 žrtve povojnih pobojev. Po zadnjih predvidevanjih naj bi bili v rovu posmrtni ostanki več kot 4.000 žrtev. Rudarji Rudnika Trbovlje Hrastnik so namreč uredili dostop do male dvorane, kjer je prostor za okostja 801 žrtve, ki so bila že forenzično pregledana. Dosedanje ugotovitve kažejo, da gre v Hudi Jami za pobite vojne ujetnike in civiliste, ki so jih pripeljali iz taborišča na Teharjah.
Drugi panel, ki ga je vodila dr. Mateja Čoh, SCNR.
Na srečanju so z referati v prvem panelu nastopili: asist. mag. Andreja Valič (Študijski center za narodno spravo), z referatom “Na dnu človeških usod”, Jože Dežman (Gorenjski muzej Kranj), z referatom “Tabuizacija in detabuizacija”, Marko Štrovs (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), z referatom “Hudi spomini na Hudo jamo”, dr. Lia Katarina Kompan Erzar (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Družina v primežu generacij in viš. znans. sod. dr. Bojan Žalec (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Temeljni problemi (družbene) morale na Slovenskem”.
Prostor sejne sobe SCNR je bil premajhen za vse, ki so želeli prisostvovati znanstvenemu srečanju.
V drugem panelu so nastopili: izr. prof. dr. Tomaž Erzar (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Izgubljeno sočutje” (zaradi njegove odsotnosti je referat prebrala dr. Katarina Erzar), Pavel Jamnik (Ministrstvo za notranje zadeve) z referatom “Fizični posegi v prekrita grobišča”, Jim Kosem, MARCA (Halfman Research & Design – consultant to Horizon Digital Economy Research/Univerza Nottingham) z referatom “Medijski projekt Spomenik” in Margarita Maria Dolinar (slikarka), ki je z referatom “Slovenska svetloba – dosežek sprave” razložila svojo sliko “Slovenska Guernica”.
Slikarka Marjetka Dolinar z detajlom slike “Slovenska Guernica”.
Predstavitev knjige dr. Milka Mikole “Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji” v Petišovcih
Ljubljana (24.2.2011) – Študijski center za narodno spravo, Izpostava Inštituta za narodnostna vprašanja v Lendavi – Etnikai Kutatóintézet-Lendvai Kutatócsoport, KS in KD Horváth József Petišovci – Petesházi HK és a Horváth József ME in Zavod za kulturo madžarske narodnosti Lendava – Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet so v torek v vaškem domu v Petišovcih pripravili predstavitev knjige dr. Milka Mikole dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.
Obisk delegacije SCNR v kulturnem domu madžarske narodne skupnosti v Lendavi.
Na predstavitvi knjige so poleg avtorja, dr. Milka Mikole sodelovali še zgodovinar dr. Attila Kovacs in sodelavki SCNR, dr. Mateja Čoh in Marta Keršič.
Predavanja se je udeležilo precejšnje število domačinov, predstavnikov medijev (tudi madžarski program TV SLO), številni kulturni delavci madžarske manjšine in poslanec madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru RS, Laszlo Göncz, ki je v svojem nagovoru poudaril pomen tovrstnega raziskovanja in pohvalil SCNR, da se je lotil predstavitve tudi te, za madžarsko narodno skupnost, pomemembne problematike. Vsi udeleženci pa so se strinjali, da je potrebno tovrstne raziskave nadaljevati.
Poslanec madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru RS, Laszlo Göncz.
Spomenik med leti 1948 – 1951 izgnanim Petišovčanom.
V publikaciji so objavljeni dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške narodne manjšine v letih 1945 in 1946. Kot ugotavlja avtor, tedaj o množičnih izgonih slovenskega prebivalstva iz kraja bivanja še ni mogoče govoriti; ti so se začeli spomladi 1947, z izgoni prebivalstva iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko. Decembra 1948 in aprila 1949 je oblast iz prekmurske vasi Petišovci izgnala 215 tamkajšnjih družin, kar je bil zadnji množični izgon prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji.
Udeleženci predstavitve knjige.
Izjava za novinarje.
Poleg knjige, v kateri so obravnavani tudi povojni pregoni madžarske narodne skupnosti (tretja z leve), je bil na voljo tudi asortima drugih publikacij, ki jih je v zadnjih dveh letih izdal Študijski center za narodno spravo.
Okrogla miza “Pravo in prav”
Ljubljana (3.2.2011) – Študijski center za narodno spravo je včeraj organiziral okroglo mizo z naslovom Pravo in prav, na kateri so pravniki prof. dr. Lovro Šturm, doc. dr Matej Avbelj in dr. Jernej Letnar Černič predstavili problematiko slovenske pravne države. Pri tem so poudarili, da problem slovenske pravne države ni v sprejetih zakonskih predpisih, ampak v nespoštovanju prava v vsakdanjem življenju.
“Dejstvo je, da so bili pred in med drugo svetovno vojno ter po njej pobiti civilisti in zunajsodni poboji civilistov zločin, ki ne zastara. Trupla so, zločini so, a zanje ni nihče odgovarjal, saj do pregona ni prišlo, ker pravo ni bilo uporabljeno,” je povedal doc. dr. Matej Avbelj, ki meni, da je zadevo nedvomno treba končati enkrat za vselej, kar pa po njegovem mnenju lahko dosežemo samo z obsodbami odgovornih za te zločine na sodiščih in s spoštljivim odnosom do svojcev pobitih. Po njegovem mnenju je to edina pot do sprave in “katarze” naroda.
Dr. Jernej Letnar Černič je povedal, da izgovorov za zunajsodne poboje ni. Po mednarodnem vojnem pravu so bili taki poboji že pred letom 1945 označeni za zločinska dejanja najhujše vrste.
“Pri takih zločinih tudi ne smemo razlikovati med zmagovalci in poraženci, ampak je treba vse obravnavati enako, saj pravo ne sme poznati dvojnih meril. To so na evropskem sodišču za človekove pravice pokazali v primeru Kononov proti Latviji,” je še pojasnil.
Kononov proti Latviji
Jernej Letnar Černič je predstavil primer Kononov proti Latviji in dejal, da je Evropsko sodišče s svojo razsodbo povedalo, da je treba storilce kaznivih dejanj obravnavati ne glede na politično pripadnost.
Poveljnik ruske partizanske enote Vasilij Makarovič Kononov je namreč 27. maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati dal pobiti devet ljudi. Sodišče v Rigi je Kononova pravnomočno obsodilo. Sodišče je sodbo izreklo na podlagi Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, IV. haške konvencije 1907 in IV. ženevske konvencije iz leta 1949.
Kononov se je na latvijsko razsodbo pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tam je potekala razprava na prvi stopnji pod vodstvom slovenskega sodnika Boštjana M. Zupančiča. Na prvi stopnji so razsodili v korist Kononova zaradi domnevne uporabe kazenskega zakonika »za nazaj« oz. retroaktivnosti. Po pritožbi je primer obravnaval še veliki senat evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa je potrdil sodbo latvijskega vrhovnega sodišča v primeru Kononov proti Latviji.
Nevarnost ponovitve zločinov
Dr. Lovro Šturm je prepričan, da je zamolčanje zločinov proti človečnosti na prostoru nekdanje Jugoslavije eden izmed razlogov, da so se ob razpadu skupne države enaki zločini ponovili. “Če ne bi imeli pred očmi takratnih vzorcev in če v zavest ne bi bila vtkana miselnost, da zmagovalci vojn ne morejo biti kaznovani, se Srebrenica ne bi zgodila,” je dejal.
“Rešitev iz stanja družbene korozije”
Avbelj je zatrdil, da je pot iz stanja “družbene korozije” do gradnje pravne države mogoča le z ljudmi z integriteto. Integriteta bi se po njegovem mnenju morala izvajati na treh ravneh: na osebni ravni, institucionalni ravni in družbi kot celoti. Pred začetkom gradnje pravne države pa je treba jasno povedati, da so bili poboji zločini v pravnem smislu, da je nepregon teh zločinov v nasprotju s pravom in da takšno ravnanje ne more postati standard našega ravnanja v prihodnje.
Direktorica SCNR na tiskovni konferenci MZZ pred Dnevom spomina na žrtve holokavsta
Ljubljana (25.1.2011) – Na Ministrstvu RS za zunanje zadeve so dan pred znanstvenim srečanjem ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki bo pod naslovom »Šoa – spominjajmo se« potekal v Mariboru, pripravili krajšo tiskovno konferenco, na kateri so poleg predstavnikov MZZ sodelovali tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, ki se ukvarjajo s holokavstom: Wolf Kaiser (Nemčija), Juliane Wetzel (Nemčija), David Silberklang (Izrael), in direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič kot predstavnica soorganizatorja znanstvenega posveta.
Direktorica je v svojem nagovori med drugim povedala: “Še kot predsednica DUZS sem podpirala prizadevanja za obisk slovenskih učiteljev v Jad Vashemu. To je bilo leta 2008, ko smo pripravili prvi uradni obisk učiteljev in strokovnjakov v instituciji, ki sodi v sam vrh svetovnih institucij, ki se ukvarjajo, podobno kot SCNR, s proučevanjem in ohranjanjem spomina na strašne čase, zato da se ne bi več ponovili.
Sodelavci SCNR aktivno sodelujemo pri obeleževanju mednarodnega dneva spomina na holokavst: študija o zaplembah judovskega premoženja, mednarodne znanstveni posveti (Slovaška itd.), predavanja (šole, širša javnost), vodenja po sledeh judovske dediščine pri nas, nastopi v medijih…
V SCNR se še posebej zavedamo, da je potrebno negovati tudi spomin na slovenske Jude, kljub njihovemu dokaj majhnemu številu. Holokavst je namreč tisti zločin, ki pomeni najhujšo obliko kršitve človekovih pravic. Šest milijonov mrtvih so sicer abstraktne številke, a moramo se zavedati težke usode in pomena vsakega posameznika, ki je trpel zaradi holokavsta. Naša dolžnost je spomin na vse, ki so trpeli, saj drugače, kot pravi pregovor: “Zgodovino bo moral znova doživeti tisti, ki je ne pozna!”"
Direktorica je poudarila tudi vloga izobraževanja o holokavstu, pri čemer je izpostavila nekaj svetlih zgledov, npr. švedski primer LIVING HISTORY. Mladi tako lahko spoznavajo, kaj so ljudje sposobni prizadejati drug drugemu v časih, ko so demokratične vrednote uničene in jih nadomestijo nestrpnost, sovraštvo ter nasilje. Na koncu je poudarila tudi pomen dialoga v šolah, dialoga doma, ki ga mnogokrat primanjkuje ter pomen poučevanja o demokratičnih vrednotah in etiki – za sedanjost in prihodnost.
O tiskovni konferenci poročajo tudi na spletni strani MZZ: klik na povezavo.
PREDLOG ZA USTANOVITEV BRITANSKO- SLOVENSKE ZGODOVINSKE KOMISIJE
Podpis pobude
Zbrani na spominski slovesnosti z mašo v Great Missendenu, Velika Britanija, 29. oktobra 2010, v spomin na žrtve kot posledice britanske vrnitve Slovencev iz Taborišča Vetrinj po drugi svetovni vojni maja 1945, predlagamo britanskim in slovenskim oblastem ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo.
Pobudo na spominski slovesnosti v Veliki Britaniji so med drugimi podpisali: Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, Tamara Griesser-Pečar, zgodovinarka, Nikolai Tolstoy, zgodovinar, John Corsellis – avtor knjige Slovenija 1945, Marcus Ferrar – avtor knjige Slovenija 1945, Evelina Ferrar, Keith Miles, predsednik Društva britansko-slovenskega prijateljstva, Jože Dežman, predsednik Komisije za prikrita grobišča in bivši direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Milan Zver, poslanec Evropskega parlamenta in član parlamentarne skupine Evropskega parlamenta za spravo evropskih zgodovin, Lojze Peterle, poslanec Evropskega parlamenta, prvi predsednik Vlade RS, Anton Stres, ljubljanski nadškof in metropolit, Ljubo Sirc, profesor ekonomije, Lisl Biggs Davidson, direktorica Inštituta CRCE, Stanislav Cikanek, župnik za Slovence v Veliki Britaniji, Jože Plut, vojaški vikar v Slovenski vojski, Timothy Russ, župnik v Great Missendenu, Alan Wilson, škof v Buckinghamu, Valentin Z. Mohar, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa za Veliko Britanijo, Ivan Lavrič, Charles Crawford, novinar, Diana Poberaj, Peter Corsellis, Tomaž Slivnik in drugi.
Svoj podpis lahko prispevate v elektronski obliki s klikom na povezavo.
Doslej so pobudo med drugim podpisali: Andreja Valič, Tamara Griesser-Pečar, Nikolai Tolstoy, John Corsellis, Marcus Ferrar, Evelina Ferrar, Keith Miles, Jože Dežman, Milan Zver, Lojze Peterle, Anton Stres, Ljubo Sirc, Lisl Biggs Davidson, Stanislav Cikanek, Jože Plut, Timothy Russ, Alan Wilson, Valentin Z. Mohar, Ivan Lavrič, Charles Crawford, Diana Poberaj, Peter Corsellis, Tomaž Slivnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Lovro Šturm, Branko Grims, Janez Janša, Ivanka Kavčič, Matija Kavčič, Peter Kavčič, Jelka Oblak, Jožef Malovrh, Polde Oblak, Marko Košir, Klemen Demšar, Pavla Oblak, Mateja Maček, Francka Kavčič, Vid Klančar, Joži Droftina, Matej Matija Kavčič, Nina Leskovec, Marcos E. Mehle, Frančiška Kavčič, Mojca Kavčič, Marko Kavčič, Martina Ferlan Kavčič, Breda Dolenc, Klara Marija Keršič, Peter Keršič, Breda Kavčič, Anita Kavčič Klančar, Blaž Wraber, dr. Milan Sagadin, Vera Ban, Neža Strajnar, Marta Milena Keršič, Renato Podbersič, Damjana Čemažar, dr. Mateja Čoh, Mirjam Jurjevčič, Jelka Piškurić, Peter Stres, Jožica Stres, Mojca Stres, Urša Oven, Zorko Simčič, Viktor Blažič, Bogomira Šekoranja, Tomaž Šalamun, Majda Pučnik Rudl, Janez Lampret, Anton Šemrl, Stane Štrbenk, Mitja Slane, Jože Olup, Jože Drobnič, Vincenc Bambič, Alojz Podlogar, Janez Črnej, Marija Lavtar, Irena Ahčin, Mojca Kucler Dolinar, Sonja Benda Heine, Marija Zupančič, Marija Juteršek, Nadja Prosen, Jelka Mrak Dolinar, Primož Simoniti, dr. Tatjana Srebot Rejec, mag. Igor Klinar, Bogomir Štefanič, Simona Luckmann, Daniel Malenšek, Vera Kočar, Marinka Smodiš, Drago Sopčič, Marie Ann Prelog, Biborka G. Molnaŕ, Vladimir Premrov, Vili Bahovec, Edo Pirkmajer, dr. Boris Kravanja, Marko Gogala, Novak Leopold – Zora, Peter Logar, Zdenka Goriup, Martin Jaklič, Matjaž Košir, David Ashton, Marko Attila Hoare, Brendan Simms, Caroline Cox, Lord Carey, Mark Thompson, Annette Moslyn, Brun Kent, Nataša Šuštar, Mateja Jančar, Mihael Brejc, Žiga Turk, Jernej Letnar Černič, Russell A. Hart, Janos M. Rainer, Ljudmila Valič, Nina Zupan Šorli, Jan Šorli, Saša Kristan, Jure Kristan, Bojan Homan, Klemen Valter, Gregor Tomše, Darko Jarc, Milanka Dragar, Štefanija Pergar, Cvetka Brodnjak, Rajko Topolovec, Marjeta Hliš, Terezija Kekec, Majda Šerona, Ivana Pustotnik, Simon Petrovič, Anton Fras, Franc Plohl, Jože Petek, Peter Pribožič, Milan Kos, Ana Marija Horvat, Janez Horvat, Danica Lisec, Janez Janžekovič, Ivan Kušar, Janez Kmetec, Franc Luš, Marjan Škvarc, Marija Kolenko, Marija Arbeiter, Petra Kosi, Helena Ocvirk, Veronika Plestenjak, Vinko Horvat, Ana Horvat, Elizabeta Furek, Marjan Furek, Miroslav Luci, Anton Jože Osvald, Marija Zver, Štefan Čelan, Aleš Arih, Tomaž Majcen, Božena Čačkovič, Ivan Jurkovič, Nada Jurkovič, Jakob Emeršič, Doroteja Emeršič, Angela Šegula, Alojz Šegula, Jurij Ošlovnik, Janez Rožmarin, Stanislav Lozar, Marija Lozar, Milan Trop, Marija Kušar, Virineja Goričan, Damjan Grobelnik, Ivana Gaiser, Rupert Gaiser, Marjan Šemica, Marica Šemica, Bernarda Sipoš, Janez Sipoš, Luka Škvorc, Venčeslav Zrin, Mira Zrin, Anton Kolenko, Aleksander Potočnik, Marjan Hrenko, Ivan Pišek, Kaja Draksler, Eva Pajtler, Kory Golob, Peter Minodraš, Dušan Strnad, Maja Strnad, Sebastjan Apat, Damjan Hančič Boštjan Kolarič, Jože Pučnik, Uroš Šušterič, Božidar Fink, Tomaž Porenta, Marija Porenta, Marko Kremžar, Pavla Hribovšek Kremžar, Anica Anton Lešnjak, Leopold Blaznik, Vladimir Dajč, Stop Guter, Matevž Menčak, Breda Filipovič, Jaša Jelen, Pavla Murekar, Dejan Kozličnik, Ada Sekovač, Jakob Sillo, Milan Varg, Dimitrij Kovačič, Silvo Mesojedec, Klement Perko, Igor Vajda, Aleš Medle, Anja Bah Žibert, Anton Hauko, Janez Vidmar, Ladka Furlan, Milan Ivkovič, Anže Logar, Jože Korže, Marjan Doberšek, Janko Marovt, Mojca Škrinjar, Milan Petek, Matjaž Medved, Franc Kelher, Ivan Kopina, Pavel Rupar, Srečko Hvanc, Alenka Helbl, Alenka Koren Gomboc, Jožef Grah, Robert Šehran, Silvo Šerkanj, Peter Stermecki, Milan Dežman, Lado Lavrič, Urška Toplak, Robert Kurnik, Matej Zavec, Lovro Perčič, Ida Medved, Mirko Brnič Jager, Jernej Zorko, Jože Becalek, Milan Beričič, Vili Močenik, Bojan Šinko, Iva Zorenč, Janez Podbornik, Cvetka Jaklič, Metod Kraševec, Maja Prezelj, Stjepan Dernan, Branko Karneža, Karel Šoš, Sonja Ramšak, Uroš Minopraš, Jože Cep, Branko Šumenjak, Erland Košec, Sergij Pahor, Uroš Slamič, Bunc Karlo, Mira Cencič, Valentin Cencič, Ivo Jevnikar, Vojko Pavlin, Peter Černic, Darko Rudl, Gorazd Rudl, Mirjam Rudl, Alja Črnej, Renata Črnej, Maja Burger, Mima Burger, Irena Debeljak, Alojzij Debeljak, Helena Bidovec, Milko Mikola, Alojz Rebula, Zora Tavčar-Rebula, Dimitrij Kavčič, Draga Kavčič, Anton Golež, Marija Milač Golež, Tine Golež, Marjana Golež, Marija Magdalena Senk, Klemen Karlin, Neža Karlin, Lojze Dolinar, Peter Lah, Alojzij Pavel Florjančič, Tomaž Mikuš, Ambrož Demšar, Cristina Alicia Vovk-Fink, Seta Oblak, Tilen Demšar, Marko Ušeničnik, Blaž Karlin, Alojzij Slavko Snoj, Eva Omejc, Janez Cerar, Zofija Poženel, Robert Albreht, Martina Albreht, France Megušar, Mojca Berce, Gregor Berce, Gorazd Stergar, Marija Stergar, Magdalena Ančimer Pirnat, Janez Pirnat, Miran Mihelič, Matija Cencelj, Valerij Grašič, Tomaž Metelko, Lojze Žumer, Jožef Šturm, Dominik Oblak, Srečko Klančar, Lucija Demšar, Janez Omejc, Marija Omejc, Marija Jerman, Anton Zupančič, Luka Klobučar, Polonca Novak, Vladimira Peneš, Silva Bizjan, Jožefa Mandelj, Marija Zupančič, Petra Šuštarič, Ana Golmajer, Lenka Zupan, Marija Stariha, Lado Košnik, Francka Košnik, Mojca Prosen, Danica Rihar, Majda Samotorčan, Daniela Kotar, Nerina Kodarin Gamze, Nataša Semolič, Marija Bojc, Lucija Bojc, Marija Šterbenc, Ljudmila Novak, Angela Ovčak, Nežka Novak, Gabrijela Zupan, Marija Terčelj, Alenka Marin, Ela Blaznik, Nikolaja Malalan Narobe, Rezka Rauh, Mojca Bertoncel, Helena Janežič, Alojz Mund, Tadej Vengust, Jenko Tanja, Metod Trajbarič, Miha Movrin, Elizabeta Jakoš Hosta, Marjan Hosta, Blaž Bratkovič, Peter Repovž, Marija Repovž, Hanzi Filipič, Jože Celjar, Igor Suhorepec, Katja Zupanič, Tomaž Zajec, Boris Gabrič, Pavel Ferluga, Leopold Kolenc, Jože Lenarčič, Ida Radan, Marijan Šenk, Miriam Šenk, Erika Tatiana Šenk, Pavla Tomaževič, Terezija Šenk, Eduardo Hernan Cimato,
Marcos Gaser, Robert Kržič, Majda Kržič, Tone Rode, Katja Masnec, Tone Jeretina, Martin Retelj, Ladislav Cvetko, Ljudmila Cvetko, Jože Malovrh, Lidija Malovrh, Jože Gašperšič, Ivan Mesarec, Jože Pintar, Franko Rebec, Ksenija Sever, Marta Novak, Liviana Borko, Vlasta Ivić, Smiljana Mayer Škofic, Branka Ermenc, Metka Zevnik, Nada Skuk, Dušanka Ozmec, Terezija Kokol, Ana Vozlič, Veronika Emeršič, Anka Šinko, Eva Irgl, Jelena Konda, Urška Toplak, Miroslav Pernovšek, Hilda Pernovšek, Jože Lovšin, Marijana Lovšin, Kajetan Gantar, Roža Gantar, Andrej Kolenc, Celina Kolenc, Maja Kolenc, Janez Bernot, Olga Vrbošek, Jelka Škarabot, Ana Bahun, Štefan Bahun, Leopold Rožič, Lojze Tomažič, Nada Tomažič, Marija Vilfan, Marija Grad, Franc Grad, Avrelij Škarabot, Janez Bevec, Marija Bevec, Pavla Groznik, Albin Groznik, Ajda Hajdinjak, Marija Grintal, Marija Ornik, Viktorija Dolinar, Alojzij Starman, Marija Starman, Jože Ilc, Anna Ilc, Anna Arba, Helena Zdolšek, Johana Kronansvetter, Frančiška Habjan, Renata Šmon, Matjaž Dolinar, Irma Ščerbič, Jože Treven, Marjeta Pušavec, Stanislava Malej, Barbara Šoberl, Katica Horvat, Kati Čušin, Gregor Palovšnik, Mojca Čušin, Vasiljka Mihalj, Amalija Marinčič-Schein, France Rihtar, Helena Rihtar, Martin Rihtar, Andrej Rihtar, Lucija Rihtar, Aneja Rihtar, Miha Rihtar, Helena Rihtar, Matic Rihtar, Marko Vombergar, Blaž Knez, Urška Knez, Irenej Šenveter, Marijan Koželj, Aleksander Igličar, Jerica Šimec, Klemen Štefka, Angela Mikek, Janez Dular, Branko Majerle, Nataša Semolič, Antonio Kostelec, Izidor Trstenjak, Vida Trstenjak, Štefan Šumah, Marija Zupančič, Miran Prnaver, Klemen Štibelj, Denis Jakša, Matej Bec, Darko Plut, Marjanka Oblak, Sonja Valič, Boštjan Zadnikar, Eva Šoleman, Irena Košir, Stane Okoliš, Andrej Vovko, Jernej Vidmar, Lucijan Cencič, Valdij Peric, Lilijana Lavrenčič, Jurij Rosa, Hugo Šekoranja, Jože Čad, Mateja Čad, Zorko Milošič,Uroš Čad, Josip Čad, Bernarda Čad, Marija Čad, Vesna Čad, Borut Zrimšek, Boris Svetek, Vida Svetek, Jelka Svetek, Maja Česnik Svetek, Jožef Jakša, Janez Pintar, Marko Cerar, Ivan Grahek, Andrej Črnič, Stanislav Marn, Jože Povšič, Marta Gačnik, Eva Starič, Valerija Zupančič, Marija Šket, Alojz Rogelj, Ema Vidmar, Marija Korbar, Alojz Pate, Marjan Pavlin, Jure Golenc, Anica Gabrijel, Miloš Košir, Mirjam Černigoj, Ana Vidmar, Alojzij Kastelic, Ivanka Železnik, Majda Mežan, Marjeta Uhan, Emiljana Pavlin, Miran Candellari, Branko Gregorič, Ivanka Višček, Milena Globočnik, Darinka Kovačič, Borut Bassin, Marija Zagožen, Janez Globočnik, Dora Mlakar, Eda Mergolits, Marina Vidonja, Vera Rutar, Milan Oražen Adamič, Maks Strlič, Božo Dolenc, Jožef Vončina, Andrej Cunder, Božidar Brudar, Robert Sodja, Vlasta Krmelj, Natalie Furek, Elizabeta Grill, Natalija Kutnjak, Dušanka Ozmec, Zora Kosovič, Nataša Štipula, Samantha Sršen, Darinka Mikšla, Ivanka Habjanič, Darinka Roj, Bernarda Mandres, Aleksandra Topolnik Slatinek, Isabella Rafolt Baumerl, Kaja Medved, Hilda Romič, Lilijana Rižnar Lazarevič, Marina Rački, Urška Kabaj Pleterski, Tatjana Močan, Patricija Čular, Milena Bartelj, Danica Čučič, Milena Tekavec, Francka Brunček, Anica Roman, Marija Brdornik, Jožefa Lenassi, Roman Lenassi, Magda Šega, Anica Stres, Franc Žibert, Ana Žibert, Roman Oberč, Zvonka Senčar, Rezka Debevec, Rozina Švent.
