Odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”
Ljubljana (22.6.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekalo odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”. Ob odprtju razstave je spregovorila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki je predstavila referat “Demos – fragmenti v ogledalu časa”, ki temelji na njenih večletnih raziskovanjih zgodovinske vloge koalicije Demos.
VIDEO: Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič o razstavi.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in moderatorka Marta Keršič Kavčič.
Mag. Andreja Valič med predavanjem.
Razstava je bila prvič na ogled v Evropskem parlamentu v Bruslju aprila 2010, kjer je v počastitev dvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji potekala tudi slavnostna konferenca v organizaciji Slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (ELS/EPP) in Študijskega centra za narodno spravo.
Udeleženci predstavitve in otvoritve razstave, med njimi šolski minister v času Demosove vlade, dr. Peter Vencelj.
Konferenco je moderiral dr. Milan Zver – vodja slovenske delegacije, osrednji govornik konference pa je bil Lojze Peterle – predsednik prve demokratično izvoljene vlade v Sloveniji. O demokratičnih spremembah izpred 20 let so govorili še prof. dr. Janko Prunk – slovenski zgodovinar, László Tőkés – evropski poslanec iz Romunije in Elmar Brok – evropski poslanec iz Nemčije. Konference so se udeležili mnogi vidnejši predstavniki javnega življenja v Bruslju, med drugim tudi vsi trije veleposlaniki Slovenije v Bruslju – pri Belgiji, EU in NATO – ter evropska poslanca Ivo Vajgl in Tanja Fajon.
Med gosti na SCNR je bil tudi češki veleposlanik v RS, dr. Petr Voznica.
Takrat je v video nagovoru predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek poudaril: »Slovenci so v Evropi znani kot zelo delovni, slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so močan glas za Slovenijo,« ter dodal: »ponosen sem, da kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam tudi Slovenijo v EU, ki je osnovana na spoštovanju, demokraciji in solidarnosti.«
Med ogledom razstave v prostorih SCNR. .
Predstavitev dveh knjig nekdanjega častnika SOE Johna Earla
Ljubljana (18.6.2010) – Študijski center za narodno spravo in založba Mladika iz Trsta sta v prostorih SCNR pripravila srečanje z angleškim časnikarjem in bivšim častnikom SOE Johnom Earlom iz Trsta ob izidu dveh njegovih knjig pri založbi Mladika: najnovejših spominskih zapisov v angleščini From Nile to Danube, A Wartime Memoir (Od Nila do Donave, Spomini iz vojnega časa) in lanskega slovenskega prevoda odmevne knjige o primorskih padalcih in britanskih misijah na Primorskem Cena domoljubja (The Price of Patriotism).
Avtor obeh knjig John Earl s predstavitelji knjig. Razgovor je vodil tržaški časnikar Ivo Jevnikar. O knjigah sta spregovorili publicistka in pisateljica Alenka Puhar in prevajalka “Cene domoljubja” Nataša Stanič.
Prisotne sta pozdravila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo ter glavni urednik založbe in revije Mladika Marij Maver.
Veliko število udeležencev je dokaz, da do sedaj neznane ali zamolčane teme iz polpretekle zgodovine čedalje bolj zanimajo tako strokovno kot laično znanost.
Druga plat Titove vladavine – Goli otok
Ljubljana (29.5.2010) – Letos maja je minilo 30 let od smrti nekdanjega predsednika SFRJ in jugoslovanskega partijskega voditelja Josipa Broza Tita. Čeprav je njegov sistem in državna tvorba propadla že pred 20 leti, se danes spominjamo njegove vladavine z mešanimi občutki. Medtem, ko se ga nekateri nekritično spominjajo in prirejajo razne štafete mladosti ter ga skušajo vsaj s pomočjo imitatorja ponovno oživiti, pa se ga drugi spominjajo z grenkobo – zaradi njihovega kritičnega razmišljanja do njegove vladavine jim je uničil mladost.
VIDEO: Titoistično kazensko taborišče Goli otok 60 let kasneje.
V organizaciji Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane, smo se s skupino slovenskih novinarjev (Delo, Kanal A, Jana, Primorske novice, Večer, Radio Maribor) in 4 preživelih nekdanjih zapornikov (Andrej Aplenc, Igo Sajevic, Franc Cukjati in Vladimir Bobinac) odpravili obiskat to zloglasno komunistično kazensko taborišče.
Goli otok – najbolj viden ostanek Titove vladavine; nekatere druge ostanke – tuje kredite za nekoliko boljše življenje v 70-tih letih, mlajše generacije občutimo nekoliko bolj posredno in jih bodo še tudi naslednje generacije.
Zapor na Golem otoku je nastal po sporu Tita in Stalina leta 1949, nanj so zapirali najhujše nasprotnike Titovega režima. Pri tem ni šlo vedno za podpornike Stalina, čeprav so uradno rekli, da gre za »informbirojevce«. Potem, ko je Titov komunistični režim že med vojno in takoj po vojni obračunal z katoliško in liberalno usmerjenimi političnimi nasprotniki in kmalu nato še s sopotniki OF, je kmalu začel z obračunom še v lastnih vrstah.Tako kot vsi totalitarizmi, kot “otrok” stalnističnega pa zaradi Stalinove osebne paranoje še posebej, se je lahko titoizem obdržal pri življenju samo z nenehnim obnavljanjem sovraštva do drugače mislečih, in če drugih ni bilo, jih je moral ustvariti v lastnih vrstah.
Kompleks taborišča na Golem otoku.
Zaporniki iz južnih jugoslovanskih republik so zaradi močne zgodovinske tradicije rusofilstva večinoma bili za Stalina (zaprta je bilo skoraj polovica črnogorskega partijskega vodstva), medtem ko so iz Slovenije in Hrvaške v zaporu pristali tudi tisti komunisti, intelektualci in nekdanji partizani, ki so preveč kritično razmišljali o novi Titovi oblasti. Sprva je bil režim izjemno strog, kasneje se je omilil; politični zaporniki pa so bili tam zaprti vse do leta 1988, torej še 35 let potem, ko nekateri trdijo, da jugoslovanski komunistični sistem ni bil več totalitaren. Najbolj znan politični zapornik na Golem otoku iz 80-tih let 20. stol. je bil Hrvat Dobroslav Paraga, kasneje podpredsednik HSP. Največ političnih zapornikov na Golem otoku so tvorili Srbi (44%) in Črnogorci (21%), Slovenci le 3,41%. Več…
Mag. Andrej Aplenc po 60 letih ponovno na Golem otoku: »Tu ni bilo zaprtega nobenega domobranca ali duhovnika, tu smo bili zaprti komunisti, SKOJ-evci in partizani. To je bil komunistični zapor za komuniste”.
Taboriščne stavbe za zapornike…
Igo Sajevic, nekdanji partizan (poveljnik na Sremski fronti) in nato zapornik na Golem otoku: »Neki sozapornik na Golem otoku, ki je bil med vojno že zaprt v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau je upravniku Golega otoka izjavil, da je Goli otok trikrat hujši od Dachauva. Mladina naj zato spozna še drugo plat zgodovine kot se jo uči v šoli«.
Tudi sosednji otok Sv. Grgur je delil isto usodo kot Goli otok. Tu so bile zaprte ženske politične zapornice. Na vrhu hriba so morale napraviti in nato vzdrževati napis “TITO” (in nad njim zvezda). Ironija usode je, da to sedaj po nekaterih slovenskih hribih to počnejo ravno največji “Tito-nostalgiki”.
Skratka, mlada generacija se mora zavedati, da vsak totalitarni sistem pa naj bo, nacizem, fašizem, komunizem ali njegove različice kot so stalinizem, titoizem ali frankizem /salazarizem povzročajo krivice in trpljenje in vsaka na svoj način omejujejo pravico kritičnega in svobodnega razmišljanja. Vsak od omenjenih sistemov je imel, gledano kratkoročno, tudi svoje pozitivne strani (zmanjšanje brezposelnosti, množična gradnja cest, mostov, izsuševanje močvirij, ..), a gledano dolgoročno, se kljub terorju nobeden ni obnesel, za njimi pa ostale materialne, ruševine, množice trupel in poškodovanost družbenih mentalitet.
Delavnice na Golem otoku.
In ne pozabimo: to kar se je dogajalo na Golem otoku se v blažji ali še hujši obliki še dandanes dogaja na Kitajskem, Kubi in Severni Koreji.
Ljubo Sirc “delavno” proslavil svoj 90. rojstni dan
Ljubljana (5.5.2010) – V Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije je Založba Nova obzorja pripravila slovesno obeležitev 90. letnice rojstva zadnjega še živečega obtoženca na t.i. “Nagodetovem procesu” leta 1947 – Ljuba Sirca, na kateri so predstavili tudi dve njegovi deli: “Dolgo življenje po smrtni obsodbi” in “Brezpotja komunizma”.
Poleg slavljenca so na predstavitvi sodelovali urednik tednika Demokracija Metod Berlec, umetnostni zgodovinar dr. Milček Komel, ekonomist mag. Bernard Brščič in direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Moderator predstavitve , urednik Demokracije Metod Berlec.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič je v svojem nagovoru na kratko predstavila pomen Ljuba Sirca v slovenski novejši zgodovini in med drugim poudarila, da smo Slovenci ponosni, da ga imamo. Na koncu nagovora mu je izročila tudi šopek rož.
Mag. Bernard Brščič, pa je Ljuba Sirca označil kot enega redkih ekonomskih teoretikov, ki je že pred desetletji natančno napovedal propad komunističnega modela ekonomije in to kot edini z “orožjem”, ki so ga imeli komunisti sami” torej z njihovimi lastnimi kritikami, ki so jih jugoslovanski ekonomisti izražali v strokovnih ekonomističnih revijah. “Za znanstvenika ne more biti lepšega občutka, kot da čas potrditi njegovo teorijo”, je dejal Brščič. To se je v primeru Ljuba Sirca zagotovo zgodilo.
Direktorica SCNR na mednarodni konferenci “Evropa se spominja za prihodnost”
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič se je 29. in 30. aprila 2010 v Berlinu udeležila mednarodne konference Europa erinnert sich für die Zukunft (Evropa se spominja za prihodnost).
Konferenco je pod pokroviteljstvom predsednika Evropskega parlamenta Jerzya Buzeka in medijskim pokroviteljstvom časnika Die Welt, organizirala Evropska akademija iz Berlina, na njej pa so sodelovali poslanci Evropskega parlamenta, ministri, diplomati, ugledni zgodovinarji in novinarji, ki so razpravljali o vlogi totalitarizmov v evropski zgodovini, o poteh preseganja le teh, o demokraciji, njenih slabostih in potencialih, o pomenu zavedanja skupne evropske zgodovine, o možnosti skupnih evropskih znanstvenih del in še posebej zgodovinskih učbenikov ter o preseganju slabih izkušenj in predsodkov v odnosih med evropskimi narodi.
Na uvodnem panelu z naslovom Moramo napisati novo zgodovino Evrope po koncu hladne vojne? so sodelovali nemška zvezna komisarka za arhiv Stasija Marianne Birthler, evropska poslanka Sandra Kalniete, zgodovinar Horst Moeller in evropski poslanec Pawel Zalewski.
Mag. Valičeva z direktorico Inštituta Zsuzso Breier.
Na konferenci so med drugim sodelovali Marianne Birthler, komisarka za arhiv Stasija, Sandra Kalniete, poslanka EP, Markus Meckel, nekdanji nemški minister za zunanje zadeve, Maria Schmidt, direktorica Hause of Terror iz Budimpešte, Urlike Ackermann, politologinja z Univerze v Heildelbergu, Martin Sabrow iz Centra za sodobne zgodovinske raziskave iz Potsdama, Germina Nagat iz Nacionalnega sveta za raziskave arhiva Securitate, Bernd Faulenbaach z Univerze v Bochumu, Joachim Scholtyseck z Univerze v Bonnu, Alvidas Nikzentaitis z zgodovinskega inštituta akademije znanosti iz Litve, Marek Prawda, veleposlanik Poljske, Pawel Zalewski, poslanec EP, Andreas Wirsching z Univerze v Augsburgu, Rudolph Jindrák, veleposlanik Češke republike, Milan Zver, evropski poslanec ter Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane.
Poleg mag. Valičeve so na zaključnem panelu sodelovali še nemški zvezni minister Eckart von Klaeden, veleposlanik Poljske Marek Prawda ter filozof in teolog Richard Schröder.
V uvodnem govoru je direktorica inštituta Zsusza Breier poudarila vlogo in pomen spomina na krivice, ki so jih povzročili različni totalitarizmi v 20. Stoletju v Evropi. Med drugim je citirala oceno komunizma v Evropi slovenske zgodovinarke dr. Griesser-Pečarjeve.
Mag. Andreja Valič je na panelu z naslovom »Kaj smo dosegli? Kako naprej?« na povabilo organizatorjev prispevala uvodno predavanje. V njem je opozorila na pomembnost evropskega spravnega procesa, v okviru katerega je še posebej izpostavila vlogo politike, zgodovinopisja in pouka zgodovine. Predstavila je nastajanje Evropske platforme spomina in vesti. Ob tem je izrazila upanje, da sprememba političnih razmer na Češkem ne bo negativno vplivala na nadaljevanje tega projekta, začetega pod češkim predsedovanjem.
Med predstavitvijo referata…
Mag. Andreja Valič, ki je imela tudi zaključno besedo na zadnjem panelu konference, je k temu dodala, da se moramo v prihodnje z vso občutljivostjo lotevati vprašanj kulture spomina, sprave, krivic in krivde. V nobenem primeru pa ne smemo pozabiti na žrtve, ki imajo pravico povedati svoje zgodbe in upravičeno zahtevati, da se jim storjene krivice tudi popravijo. Njihove zgodbe je potrebno uporabiti v izobraževalnem procesu, kar lahko prispeva k razvijanju demokratične kulture mladih. Zavedati se namreč moramo, da se zgodovina, tudi totalitarna, lahko ponovi in da demokracija ni sama po sebi večna, je še menila Valičeva.
Ponovno je poudarila potrebo in možnost skupnega evropskega zgodovinskega učbenika. Tiste, ki dvomijo vanj, je spomnila, da takšni učbeniki že obstajajo. Najbolj odmevnega je pripravila skupina francoskih in nemških zgodovinarjev. Skupina zgodovinarjev in učiteljev zgodovine je napisala tudi skupni učbenik za baltske države. Sedaj se pripravlja še podoben nemško-poljski učbenik. EUROCLIO pripravlja projekt Historiana.eu, v okviru katerega bodo zgodovinarji in učitelji iz petnajstih evropskih držav izdelali multimedijski projekt s skupnimi temami iz evropske zgodovine. Poudarila je izjemno vlogo nemške ministrice za izobraževanje dr. Annette Schawan. Ta proces se po mnenju Valičeve mora nadaljevati na način, da ne bi usodno posegli v avtonomijo nacionalnih zgodovin.
V panelu so poleg mag. Andreje Valič sodelovali še nemški zvezni minister Eckart von Klaeden, veleposlanik Poljske Marek Prawda ter filozof in teolog Richard Schröder, ki so v pogovoru z moderatorjem Jacquesom Schusterjem razpravljali o zgodovinskih odnosih Nemčije s sosedi (zlasti s Poljsko) ter o njeni vlogi v procesih evropskega združevanja.
Direktorica SCNR se je ob robu konference v judovskem spominskem parku poklonila žrtvam holokavsta.
V razpravi, ki je bila pretežno namenjena poljsko-nemško-ruskim odnosom, je Valičeva na vprašanje, kakšen odnos so imeli Slovenci do Nemcev, odgovorila, da je bilo po vojni mnogo stereotipov, naperjenih proti Nemcem. Od šestdesetih let naprej, ko so Slovenci začeli množično odhajati na delo v Nemčijo, pa se je javno mnenje, ne glede na uradno politiko, vse bolj spreminjalo. Ljudje so začeli pozitivno sprejemati Nemčijo, njihov način življenja in blaginjo, ki smo si je pri nas lahko samo želeli.
SCNR v Evropskem parlamentu obeležil 20. obletnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji
Bruselj (14.4.2010) – Slovenska delegacija Evropske ljudske stranke – krščanskih demokratov v Evropskem parlamentu (ELS/EPP) in Študijski center za narodno spravo so v Evropskem parlamentu gostili slavnostno konferenco v počastitev 20. obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji. Konferenco je moderiral dr. Milan Zver – vodja slovenske delegacije, osrednji govornik konference pa je bil Lojze Peterle – predsednik prve demokratično izvoljene vlade v Sloveniji. O demokratičnih spremembah izpred 20 let so govorili še dr. Janko Prunk – slovenski zgodovinar, László Tőkés – evropski poslanec iz Romunije in Elmar Brok – evropski poslanec iz Nemčije.
VIDEO: RAZSTAVA O KATYNU IN 20 LETNICI PRVIH DEMOKRATIČNIH VOLITEV V SLOVENIJI V EVROPSKEM PARLAMENTU.
Konference so se udeležili mnogi vidnejši predstavniki javnega življenja v Bruslju, med drugim tudi vsi trije veleposlaniki Slovenije v Bruslju – pri Belgiji, EU in NATO – ter evropska poslanca Ivo Vajgl (Zares) ter Tanja Fajon (SD).
V video nagovoru je predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek poudaril: »Slovenci so v Evropi znani kot zelo delavni, slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so močan glas za Slovenijo,« ter dodal: »ponosen sem, da kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam tudi Slovenijo v EU, ki je osnovana na spoštovanju, demokraciji in solidarnosti.«
Lojze Peterle je v svojem govoru predstavil svoj pogled na razvoj dogodkov in izpostavil, da so bile volitve 8. in 22. aprila 1990 v Sloveniji prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni in so bile »najpomembnejše volitve v zgodovini slovenskega naroda, ker so pomenile uvod in predpogoj za uresničitev samostojne slovenske državnosti, o kateri so sanjali številni slovenski rodovi.«
Peterle je razložil, da je na teh volitvah pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika zmagal Demos: » edina politična opcija, ki je šla na volitve s programom samostojne in demokratične slovenske države,« ter dodal: »Če ne bi zmagal Demos, bi vsaj še nekaj časa vodila Slovenijo pro-jugoslovanska večina strank komunističnega porekla. Do osamosvojitve ne bi prišlo.
Lojze Peterle je poudaril, da so bile prve demokratične volitve priborjene s strani novih demokratičnih sil, ne pa podarjene velikodušno s strani stare zveze komunistov: »Imeli smo vizijo, program, strategijo, pogum in podporo. Znotraj Demosa sta dobili največ glasov stranki SKD in SKZ, za katerimi so bili volivci tistih slojev, ki so plačali največji davek komunizmu – kristjani in kmetje.«
Peterle je poudaril še, da je Slovenija v preteklih dvajsetih letih veliko dosegla, da pa »bo naša tranzicija dokončana, ko se bodo v Sloveniji v polnosti uveljavila evropska načela, ko bomo jasno ločevali med napako in zločinom ter med resnicoljubnostjo in revanšizmom, ko bo privatizacijsko obsedenost in divji kapitalizem nadomestilo resnično socialno tržno gospodarstvo, ko bo naš zgodovinski spomin izčiščen, ko bo imela pri nas domovinsko pravico tudi pravica do resnice,« ter zaključil: “Ne moremo imeti združene Evrope in razdeljene Slovenije.”
Elmar Brok je primerjal borbo za svobodo v Sloveniji s tisto v Vzhodni Nemčiji in povedal, da je bila borba za svobodno Slovenijo dokončana šele s 1. majem 2004. Od takrat, pa je Brok povedal, so se zahodni politiki mnogo naučili od vzhodnih kolegov: »za svobodo se je potrebno boriti še naprej, saj bomo lahko rekli, da smo vsi ljudje svobodni šele, ko bo vsak človek svoboden.« Na koncu je Brok spomnil še, da je bila EU osnovana na želji: »nikoli več vojne, nikoli več diktature.«
László Tőkés, ki je bil med voditelji odpora proti komunizmu v Romuniji, je povedal, da je bil trud za demokracijo v Sloveniji nekaj posebnega, a da so hkrati potekali podobni napori v drugih Evropskih državah: na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji in drugje, ter poudaril: “Ne smemo pozabiti zločinov proti človeštvu, ki so se zgodili pod Titom, pa tudi ne tistih pod Securitate v Romuniji in drugje po Evropi.”
Prof. dr. Janko Prunk je kot ključno izpostavil zmago Demosa, ki je pomenila konec petdesetletne državljanske vojne v Sloveniji oz. izrednega stanja političnega in pravnega nasilja, ki se je začelo med fašistično okupacijo Slovenije med drugi svetovno vojno 1941 in se nadaljevalo v desetletjih komunističnega režima.«
Prunk je bil jasen, da je imel razvoj v Sloveniji tudi svoje interne temelje in svojo lastno dinamiko, ki se je, kot je povedal, »precej razlikovala od tempa razvoja in sprememb v sovjetskem bloku in tudi precej od razvoja v drugih jugoslovanskih republikah in je prehitevala njihov razvoj.«
Nadalje je Prunk citiral volilni program Demosa iz decembra 1989, ki se je navezoval na majniško deklaracijo, kjer je bilo jasno zapisano, da se bo Demos »zavzemal za miren prehod iz totalitarizma v demokratično urejeno družbo. K temu ga zavezujejo lastna moralna načela in krvave žrtve in druge posledice revolucije. Zato svojega lastnega odnosa ne bo gradil na protipartijskem revanšizmu, prizadeval pa si bo za resnico o preteklosti in popravo krivic, ki se sploh dajo popraviti.« Prunk je to označil za demokratičen in etičen program ter povedal, da je Demos v težkih razmerah vseeno izpeljal program državne osamosvojitve in institucionalne konsolidacije in demokratizacije.
V imenu Študijskega centra za narodno spravo in direktorice mag. Andreje Valič, je Marta Keršič predstavila razstavo, ki so jo pripravili ob tej priliki, da bi z besedo in sliko nazorno obeležili pomembne dogodke izpred 20 let. Razstava bo obkrožila Slovenijo.
Marta Keršič je v predstavitvi med drugim izpostavila: “Slovenija je ob koncu 80. let 20. stoletja doživljala hudo gospodarsko, nacionalno in socialno krizo v jugoslovanski državi. Hkrati je bil to čas novega prebujenja, saj so se okrepila nova družbena gibanja, pojavili so se neodvisni mediji in strokovna združenja, ustanovljene so bile prve politične zveze in stranke. Z eno besedo to dogajanje imenujemo slovenska pomlad.
Leta 1990 so se novo oblikovane stranke združile in oblikovale koalicijo Demos (Slovenska demokratska zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Kmečka zveza, Zeleni Slovenije in Slovenska obrtna-podjetniška stranka). Z Majniško deklaracijo so javnosti predstavile pravico Slovencev do samoodločbe, zavezanost k demokraciji in zahtevo po izvedbi plebiscita o neodvisnosti Slovenije. Z njo so nagovorile široke ljudske množice.
Pred 20. leti, natančneje 8. 12. in 22. aprila 1990 so v Republiki Sloveniji potekale prve povojne večstrankarske demokratične volitve. V skladu z ustavo iz leta 1974 so stranke, društva in podjetja predlagali kandidate za tri skupščinske zbore: Družbenopolitični zbor, Zbor občin in Zbor združenega dela. V vsakega od njih je bilo izvoljenih 80 poslancev.
Na volitvah je zmagal Demos z 52, 91% glasov in uvedel demokratični sistem.
Nova slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta je bila imenovana na skupni seji vseh treh zborov skupščine 16. maja 1990. Ministri so bili imenovani izmed vseh strank, združenih v Demos, in nekdanje komunistične stranke ZKS – SDP.
Predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle- sedanji poslanec v evropskem parlamentu je postal predsednik vlade, predsednik skupščine pa dr. France Bučar.
Istočasno so potekale volitve za člane in za predsednika predsedstva Republike Slovenije. V drugem krogu je bil za predsednika predsedstva izvoljen nekdanji voditelj komunistov in predsednik centralnega komiteja ZKS – SDP Milan Kučan.
Ena ključnih osebnosti tega obdobja je bil prav gotovo dr. Jože Pučnik, slovenski intelektualec, sociolog in politik. V času komunističnega režima je bil eden glavnih kritikov totalitarnega režima in je odkrito opozarjal na pomanjkanje državljanskih svoboščin v nekdanji Jugoslaviji. Sedem let je kot politični zapornik preživel v zaporu. Nato je šel v Nemčijo, kjer je postal univerzitetni profesor. Po vrnitvi v Slovenijo je postal predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije in vodja Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Prav tako velja za enega od očetov slovenske samostojnosti v obdobju osamosvajanja od Jugoslavije.
Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente in razglasila neodvisnost Republike Slovenije. Dan zatem se je začela desetdnevna vojna za neodvisnost. Zadnji vojak JLA je slovensko ozemlje zapustil konec oktobra 1991. Slovenija je postala članica Združenih narodov maja 1992, v EU in NATO pa je vstopila maja 2004. Leta 2007 je dotedanje plačilno sredstvo slovenski tolar zamenjala z evrom. Januarja 2008 je Slovenija prevzela predsedovanje EU.
V posebno veselje in ponos nam je, da je naša prva razstava, ki predstavlja zametek stalne razstave v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani, dobila mesto prav v srcu in političnem centru Evrope, to je v prostorih evropskega parlamenta v Bruslju.
Razstavo predstavlja izbrano fotografsko in slikovno gradivo iz arhiva Muzeja novejše zgodovine Slovenije s temeljnimi vsebinskimi poudarki, ki so oblikovali takratno dogajanje.
Razstavo bomo predstavili po različnih krajih Slovenije, njena praktična prenosljivost pa nam omogoča, da z njo obiščemo tudi vzgojno izobraževalne institucije (šole) tako v Sloveniji, kot tudi med zamejci in Slovenci po svetu”.
Milan Zver, vodja slovenske delegacije v ELS, ki je konferenco tudi povezoval, je poudaril pomen takih konferenc in obletnic, ker so pomembni procesi demokratizacije v raznih državah v Evropi slabo prikazani. Povedal je tudi, da demokracija »ni bila izvozni artikel Nemčije ampak smo si jo v Sloveniji izborili sami. Ko je Demos prevzel vlado ni bilo velike sile, ki bi podpirala samostojno Slovenijo.«
Zver je ob koncu podal pobudo in izpostavil željo, da bi vsi slovenski poslanci v Evropskem parlamentu prihodnje leto skupaj organizirali konferenco s katero bi obeležili 20. obletnico samostojnosti Slovenije.
Konferenco ob 20. obletnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji so organizirali evropski poslanci ELS iz Slovenije: dr. Romana Jordan Cizelj, Lojze Peterle in dr. Milan Zver.
Predavanje dr. Lovra Šturma ob 20 letnici prvih demokratičnih volitev
Ljubljana (7.4.2010) – Ob 20. obletnici prvih povojnih demokratičnih volitev v Sloveniji je na SCNR potekalo predavanje dr. Lovra Šturma o tem, ali so bile prve volitve leta 1990 demokratične in svobodne ter ali so bile tudi poštene. Dr. Šturm je bil namreč ob prvih demokratičnih volitvah leta 1990 član Republiške volilne komisije.
Osnovna ugotovitev dr. Lovra Šturma je bila, da so bile volitve leta 1990 demokratične in svobodne, niso pa bile v polnosti poštene, ker so si preko volilne zakonodaje dotedanje Družbeno-politične organizacije zagotovile določeno prednost, kar zlasti velja za kandidiranje v Zbor združenega dela. Vsekakor pa so prve demokratične volitve prvič po 45 letih izrazile demokratično voljo ljudi in pripomogle k nadaljni demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.
Predavanje je sodilo v uvodno predstavitev PRILOŽNOSTNE RAZSTAVE IN KONFERENCE ob 20. obletnici prvih demokratičnih volitev, ki bo potekala naslednji teden v evropskem parlamentu v Bruslju.
Uvodni pozdrav sodelavke Jelke Piškurić in direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Predavanja se je udeležilo tudi nekaj tedanjih političnih akterjev, ki so obudili spomine na takratni čas (Anton Tomažič, Janez Stergar, Marjan Cerar, Daniel Malenšek…).
Eden od tedanjih predvolilnih plakatov.
Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji
Ljubljana (24.3.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekala predstavitev publikacije dr. Milka Mikola z naslovom “Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji“, ki so se ga udeležili tudi nekateri pričevalci.
Študijski center za narodno spravo je konec leta 2009 izdal knjigo, v kateri je dr. Milko Mikola zbral dokumente in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pri pozdravnem nagovoru.
Avtor v uvodni študiji opozori, da so bili izgoni prebivalstva eden tistih represivnih ukrepov, ki so jih na Slovenskem v 20. stoletju izvajali vsi trije totalitarni sistemi. Mnogi primorski Slovenci so morali ob vzponu italijanskega fašizma zapustiti svoje domove že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zagotovo pa je ta ukrep dosegel največje razsežnosti v času druge svetovne vojne na nemškem okupacijskem območju, tj. na Štajerskem in Gorenjskem. Ne smemo pozabiti Prekmurja, od koder so madžarske okupacijske oblasti že leta 1941 izgnale del slovenskega prebivalstva.
Dr. Mateja Čoh SCNR in avtor publikacije dr. Milko Mikola.
Z izgoni prebivalstva v Sloveniji je po vojni nadaljevala komunistična oblast. Žrtve izgona so bili najprej pripadniki nemške in deloma madžarske narodne manjšine, nato pa tudi slovensko prebivalstvo. Ob tem dr. Mikola poudarja, da je bila med izgoni nemškega prebivalstva ter izgoni slovenskega in madžarskega prebivalstva velika razlika, saj je pri prvih šlo za izgon iz Slovenije oziroma Jugoslavije, pri drugih pa »le« za izgon iz kraja bivanja.
V publikaciji Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji so zbrani dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške narodne manjšine v Avstrijo in jugoslovanske republike v letih 1945 in 1946, o množičnih izgonih prebivalcev iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, ki so se začeli spomladi 1947 ter o izgonih prebivalcev iz prekmurske vasi Petišovci decembra 1948 in aprila 1949 (to je bil tudi zadnji množični izgon prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji).
Predstavitve so se med drugim udeležili nekateri pričevalci, ki so za publikacijo prispevali svoja pričevanja, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman ter litovski veleposlanik v RS, Rimutis Klevečka.
Največ izvirnikov v publikaciji objavljenih dokumentov hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. Pričevanja so objavljena v prepisu, vendar tako kot so jih posredovali pričevalci; izvirniki pričevanj, razen treh, se nahajajo v gradivu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic pri Ministrstvu za pravosodje.
Prva obletnica odkritja Hude jame
Ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina v rovu sv. Barbare v Hudi jami, sta Študijski center za narodno spravo in Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravila srečanje, na katerem so predstavili dosedanje delo, načrti za naprej, dileme in nemoči, ki se pojavljajo ob odkritju tega slovenskega Katyna. Hkrati je bil tudi predstavljen zbornik z mednarodnega simpozija z naslovom Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, ki je potekal novembra lansko leto in na katerem je s prispevkom med drugimi sodeloval tudi grof Nikolaj Tolstoy.
VIDEO: Dr. Mitja Ferenc o prvi obletnici odkritja Hude jame.
Pri izkopavanjih v Hudi Jami je bilo najdenih nekaj več kot 700 okostij žrtev, po predvidevanjih pa naj bi jih bilo v rovu nekaj tisoč, morda več kot 5000, je ob obletnici odkritja grobišča dejal predsednik komisije za prikrita grobišča Jože Dežman. Trenutno poteka urejanje rova, kot ga zahteva zakonodaja, nato pa se bodo izkopavanja nadaljevala.
Zbornik z novemberskega simpozija z naslovom Totalitarizmi je predstavila dr. Mateja Čoh.
Po dosedanjih izkopavanjih gre sklepati, da so bili v Barbarinem rovu pobiti slovenski vojni ujetniki in civilisti, pripeljani iz taborišča na Teharjah, med njimi tudi ženske. Pobijanje je potekalo v več valovih, na več načinov, izvajale pa so ga slovenske enote Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (Knoja), je na srečanju, ki sta ga ob obletnici pripravila Študijski center za narodno spravo in Muzej novejše zgodovine Slovenije, dejal Jože Dežman. Vodja kriminalistične akcije Sprava Pavel Jamnik je bo tem dodal, da za zdaj za nobeno od žrtev ne vedo njenega imena in priimka. Na koncu razprave je tudi pozval, da se na obeh v državljansko vojno vpletenih straneh (tako na partizanski kot domobranski strani) preneha delitev žrtev na “vaše in naše”, ampak da se vse žrtve obravnavajo enkopravno, morebitno krivdo pa ugotavlja individualno.
Člani vladne komisije za evidentiranje povojnih grobišč so bili precej kritični do odnosa slovenske vlade do primernega označevanja in urejanja teh grobišč.
Vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo Marko Štrovs je izrazil prepričanje, da gre v primeru Hude Jame za veliko odprto vprašanje, ki ga je treba rešiti, če hočemo biti “spodobna država”. Zdajšnja vlada je po njegovem podobno kot prejšnja izkopavanju naklonjena in če “bo tako tudi v izvršilni fazi, bomo naredili velik korak naprej”. Hude Jame namreč po njegovem ni več mogoče prikriti: “Prej ali slej bodo vsa grobišča odkrita, saj bodo ljudje vedno poskrbeli za svoje mrtve.” Huda Jama pri Laškem je po njegovem sicer le za eno od 594 grobišč, ki jih je treba še urediti, eno večjih med njimi pa je t.i. tankovski jarek na Teznem pri Mariboru, kjer število pobitih presega 15.000. Povedal je še, da nameravajo grobišča v letošnjem in naslednjem letu sistematično pregledati.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pozdravlja udeležence srečanja.
Vodja evidentiranja prikritih grobišč dr. Mitja Ferenc je izrazil razočaranje, da vprašanje prikritih grobišč še vedno ni ustrezno rešeno. 20 let je namreč po njegovem za vsako normalno državo dovolj časa, da bi uredila ta vprašanja.
Opozoril je, da so kljub vsej razsežnosti in krutosti pobojev prizadevanja, da se žrtve dostojno pokoplje, še vedno omalovaževana in pospremljena s komentarji, naj prenehamo izkopavati kosti in se ukvarjati s preteklostjo. A v smetišča spremenjena grobišča za Ferenca ne morejo biti preteklost. Po njegovem so stvarnost, pred katero si vsaka demokratična država ne sme zakrivati oči.
Nesprejemljive so zanj poenostavitve, češ da so bile žrtve zagotovo krive, če so bile pobite, in da je šlo za narodne izdajalce, ki so si smrt zaslužili: “Takšne poenostavitve so nesprejemljive predvsem zato, ker o krivdi in grehu ne morejo presojati njihovi morilci. Kriv je tisti, ki mu je bilo sojeno in mu je bila krivda dokazana.”
Ferenc se sicer boji, da bo evidentiranje in odkrivanje prikritih grobišč, tudi v Hudi jami ustavljeno. Vse več je namreč tistih, “ki imajo moč in jim razkrivanje zločina ni v interesu”. Ob tem se je tudi vprašal, kdo je tisti, ki bo zastavil besedo, da se bodo izkopavanja nadaljevala: “Prišli smo namreč do vrat svoje preteklosti, jih odprli in vstopili, zdaj pa ne moremo ven, da bi povedali, kaj smo videli.”
Mednarodna konferenca o zločinih komunizma v Pragi
Štirje uslužbenci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR): direktorica mag. Andreja Valič, dr. Damjan Hančič, Boštjan Kolarič in mag. Renato Podbersič, smo se od torka 23.2. do petka 26.2.2010 udeležili mednarodne konference “Zločini komunizma”, ki ga je v Pragi organizirala češka institucija za proučevanje totalitarizma “Ustav pro studium totalitarnich režimu”.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič o slovenskem prispevku na konferenci.
Mednarodne konference o zločinih komunizma se je udeležilo veliko predstavnikov institucij iz srednje in vzhodne evrope, ki se ukvarjajo s komunizmom, presenetili pa so nas tudi predstavniki dveh zahodno-evropskih držav – Nizozemske in Švedske, ki tudi zahod, ki ni imel izkušnje s komunizmom opozarjajo na grozote tega totalitarizma. Med udeleženci je bil tudi kitajski politični oporečnik Harry Woo, ki je več let preživel v kitajskih zaporih in ki je udeležence spomnil na dejstvo, da je to kar se sedaj obravnava na zgodovinski konferenci, na Kitajskem še dandanes realnost.
Na status, ki jo uživa na Češkem obravnava komunistične preteklosti je med drugim pokazalo tudi dejstvo, da je udeležence konference posebej nagovoril tudi češki premier Jan Fischer.
Slovenski udeleženci konference…
Udeleženci iz SCNR smo pripravili skupen referat z naslovom “Nacionalno poročilo o zločinih komunizma v Sloveniji”, ki ga je na konferenci v angleščini predstavila mag. Andreja Valič in bo v prihodnosti predvidoma izdano tudi v posebni publikaciji.
Mag. Andreja Valič med predstavitvijo referata, v katerem smo zgodovinsko opredelili časovnico in vrsto kršitev človekovih, državljanskih in političnih pravic v Sloveniji v medvojnem in povojnem obdobju, med katerimi smo izpostavili likvidacije VOS med vojno, povojne izvensodne poboje pripadnikov protikomunističnih vojaških formacij, montirane politične procese v prvih povojnih letih, nacionalizacijo, prisilno kolektivizacijo, itd…
Dr. Jernej Letnar Černič je s pravniškega stališča spregovoril o neuspešni izpeljavi procesov proti komunističnim vojnim zločincem v Sloveniji; tudi drugod v nekdanjih komunističnih državah je situacija podobna, nekoliko bolje je le na ozemlju nekdanje NDR, kjer imajo zaradi združitve z zahodnim delom Nemčije nekdanji komunisti – sedaj tranzicijska levica – manjši vpliv na sodstvo in ostale državne institucije.
Evropski poslanec dr. Milan Zver pa je v svojem bolj sociološko obarvanem referatu predstavil odnos do demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi pred 20 leti in na odnos do demokracije in demokratičnih institucij v Evropi danes, ki se kaže tudi v udeležbi na evropskih volitvah. Ta namreč vedno bolj pada. A, dr. Zver je glede nadaljnega razvoja demokracije in demokratičnih institucij v Evropi vendarle optimist.
Na konferenci sta iz Slovenije z referatoma sodelovala tudi dr. Jernej Letnar Černič in evropski poslanec dr. Milan Zver.
Udeležba na konferenci pa ni bila pomembna zgolj z znanstvenega vidika, pač pa tudi z vidika povezovanja in tesnejšega sodelovanja s sorodnimi institucijami v Evropi.
Slovenske udeležence konference je prišel pozdravit tudi slovenski veleposlanik na Češkem, dr. Franci But in njegov prvi namestnik mag. Jakob Štunf.
