Okrogla miza “Pravo in prav”
Ljubljana (3.2.2011) – Študijski center za narodno spravo je včeraj organiziral okroglo mizo z naslovom Pravo in prav, na kateri so pravniki prof. dr. Lovro Šturm, doc. dr Matej Avbelj in dr. Jernej Letnar Černič predstavili problematiko slovenske pravne države. Pri tem so poudarili, da problem slovenske pravne države ni v sprejetih zakonskih predpisih, ampak v nespoštovanju prava v vsakdanjem življenju.
“Dejstvo je, da so bili pred in med drugo svetovno vojno ter po njej pobiti civilisti in zunajsodni poboji civilistov zločin, ki ne zastara. Trupla so, zločini so, a zanje ni nihče odgovarjal, saj do pregona ni prišlo, ker pravo ni bilo uporabljeno,” je povedal doc. dr. Matej Avbelj, ki meni, da je zadevo nedvomno treba končati enkrat za vselej, kar pa po njegovem mnenju lahko dosežemo samo z obsodbami odgovornih za te zločine na sodiščih in s spoštljivim odnosom do svojcev pobitih. Po njegovem mnenju je to edina pot do sprave in “katarze” naroda.
Dr. Jernej Letnar Černič je povedal, da izgovorov za zunajsodne poboje ni. Po mednarodnem vojnem pravu so bili taki poboji že pred letom 1945 označeni za zločinska dejanja najhujše vrste.
“Pri takih zločinih tudi ne smemo razlikovati med zmagovalci in poraženci, ampak je treba vse obravnavati enako, saj pravo ne sme poznati dvojnih meril. To so na evropskem sodišču za človekove pravice pokazali v primeru Kononov proti Latviji,” je še pojasnil.
Kononov proti Latviji
Jernej Letnar Černič je predstavil primer Kononov proti Latviji in dejal, da je Evropsko sodišče s svojo razsodbo povedalo, da je treba storilce kaznivih dejanj obravnavati ne glede na politično pripadnost.
Poveljnik ruske partizanske enote Vasilij Makarovič Kononov je namreč 27. maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati dal pobiti devet ljudi. Sodišče v Rigi je Kononova pravnomočno obsodilo. Sodišče je sodbo izreklo na podlagi Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, IV. haške konvencije 1907 in IV. ženevske konvencije iz leta 1949.
Kononov se je na latvijsko razsodbo pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tam je potekala razprava na prvi stopnji pod vodstvom slovenskega sodnika Boštjana M. Zupančiča. Na prvi stopnji so razsodili v korist Kononova zaradi domnevne uporabe kazenskega zakonika »za nazaj« oz. retroaktivnosti. Po pritožbi je primer obravnaval še veliki senat evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa je potrdil sodbo latvijskega vrhovnega sodišča v primeru Kononov proti Latviji.
Nevarnost ponovitve zločinov
Dr. Lovro Šturm je prepričan, da je zamolčanje zločinov proti človečnosti na prostoru nekdanje Jugoslavije eden izmed razlogov, da so se ob razpadu skupne države enaki zločini ponovili. “Če ne bi imeli pred očmi takratnih vzorcev in če v zavest ne bi bila vtkana miselnost, da zmagovalci vojn ne morejo biti kaznovani, se Srebrenica ne bi zgodila,” je dejal.
“Rešitev iz stanja družbene korozije”
Avbelj je zatrdil, da je pot iz stanja “družbene korozije” do gradnje pravne države mogoča le z ljudmi z integriteto. Integriteta bi se po njegovem mnenju morala izvajati na treh ravneh: na osebni ravni, institucionalni ravni in družbi kot celoti. Pred začetkom gradnje pravne države pa je treba jasno povedati, da so bili poboji zločini v pravnem smislu, da je nepregon teh zločinov v nasprotju s pravom in da takšno ravnanje ne more postati standard našega ravnanja v prihodnje.
Direktorica SCNR na tiskovni konferenci MZZ pred Dnevom spomina na žrtve holokavsta
Ljubljana (25.1.2011) – Na Ministrstvu RS za zunanje zadeve so dan pred znanstvenim srečanjem ob Mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki bo pod naslovom »Šoa – spominjajmo se« potekal v Mariboru, pripravili krajšo tiskovno konferenco, na kateri so poleg predstavnikov MZZ sodelovali tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, ki se ukvarjajo s holokavstom: Wolf Kaiser (Nemčija), Juliane Wetzel (Nemčija), David Silberklang (Izrael), in direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič kot predstavnica soorganizatorja znanstvenega posveta.
Direktorica je v svojem nagovori med drugim povedala: “Še kot predsednica DUZS sem podpirala prizadevanja za obisk slovenskih učiteljev v Jad Vashemu. To je bilo leta 2008, ko smo pripravili prvi uradni obisk učiteljev in strokovnjakov v instituciji, ki sodi v sam vrh svetovnih institucij, ki se ukvarjajo, podobno kot SCNR, s proučevanjem in ohranjanjem spomina na strašne čase, zato da se ne bi več ponovili.
Sodelavci SCNR aktivno sodelujemo pri obeleževanju mednarodnega dneva spomina na holokavst: študija o zaplembah judovskega premoženja, mednarodne znanstveni posveti (Slovaška itd.), predavanja (šole, širša javnost), vodenja po sledeh judovske dediščine pri nas, nastopi v medijih…
V SCNR se še posebej zavedamo, da je potrebno negovati tudi spomin na slovenske Jude, kljub njihovemu dokaj majhnemu številu. Holokavst je namreč tisti zločin, ki pomeni najhujšo obliko kršitve človekovih pravic. Šest milijonov mrtvih so sicer abstraktne številke, a moramo se zavedati težke usode in pomena vsakega posameznika, ki je trpel zaradi holokavsta. Naša dolžnost je spomin na vse, ki so trpeli, saj drugače, kot pravi pregovor: “Zgodovino bo moral znova doživeti tisti, ki je ne pozna!”"
Direktorica je poudarila tudi vloga izobraževanja o holokavstu, pri čemer je izpostavila nekaj svetlih zgledov, npr. švedski primer LIVING HISTORY. Mladi tako lahko spoznavajo, kaj so ljudje sposobni prizadejati drug drugemu v časih, ko so demokratične vrednote uničene in jih nadomestijo nestrpnost, sovraštvo ter nasilje. Na koncu je poudarila tudi pomen dialoga v šolah, dialoga doma, ki ga mnogokrat primanjkuje ter pomen poučevanja o demokratičnih vrednotah in etiki – za sedanjost in prihodnost.
O tiskovni konferenci poročajo tudi na spletni strani MZZ: klik na povezavo.
PREDLOG ZA USTANOVITEV BRITANSKO- SLOVENSKE ZGODOVINSKE KOMISIJE
Podpis pobude
Zbrani na spominski slovesnosti z mašo v Great Missendenu, Velika Britanija, 29. oktobra 2010, v spomin na žrtve kot posledice britanske vrnitve Slovencev iz Taborišča Vetrinj po drugi svetovni vojni maja 1945, predlagamo britanskim in slovenskim oblastem ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo.
Pobudo na spominski slovesnosti v Veliki Britaniji so med drugimi podpisali: Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, Tamara Griesser-Pečar, zgodovinarka, Nikolai Tolstoy, zgodovinar, John Corsellis – avtor knjige Slovenija 1945, Marcus Ferrar – avtor knjige Slovenija 1945, Evelina Ferrar, Keith Miles, predsednik Društva britansko-slovenskega prijateljstva, Jože Dežman, predsednik Komisije za prikrita grobišča in bivši direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Milan Zver, poslanec Evropskega parlamenta in član parlamentarne skupine Evropskega parlamenta za spravo evropskih zgodovin, Lojze Peterle, poslanec Evropskega parlamenta, prvi predsednik Vlade RS, Anton Stres, ljubljanski nadškof in metropolit, Ljubo Sirc, profesor ekonomije, Lisl Biggs Davidson, direktorica Inštituta CRCE, Stanislav Cikanek, župnik za Slovence v Veliki Britaniji, Jože Plut, vojaški vikar v Slovenski vojski, Timothy Russ, župnik v Great Missendenu, Alan Wilson, škof v Buckinghamu, Valentin Z. Mohar, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa za Veliko Britanijo, Ivan Lavrič, Charles Crawford, novinar, Diana Poberaj, Peter Corsellis, Tomaž Slivnik in drugi.
Svoj podpis lahko prispevate v elektronski obliki s klikom na povezavo.
Doslej so pobudo med drugim podpisali: Andreja Valič, Tamara Griesser-Pečar, Nikolai Tolstoy, John Corsellis, Marcus Ferrar, Evelina Ferrar, Keith Miles, Jože Dežman, Milan Zver, Lojze Peterle, Anton Stres, Ljubo Sirc, Lisl Biggs Davidson, Stanislav Cikanek, Jože Plut, Timothy Russ, Alan Wilson, Valentin Z. Mohar, Ivan Lavrič, Charles Crawford, Diana Poberaj, Peter Corsellis, Tomaž Slivnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Lovro Šturm, Branko Grims, Janez Janša, Ivanka Kavčič, Matija Kavčič, Peter Kavčič, Jelka Oblak, Jožef Malovrh, Polde Oblak, Marko Košir, Klemen Demšar, Pavla Oblak, Mateja Maček, Francka Kavčič, Vid Klančar, Joži Droftina, Matej Matija Kavčič, Nina Leskovec, Marcos E. Mehle, Frančiška Kavčič, Mojca Kavčič, Marko Kavčič, Martina Ferlan Kavčič, Breda Dolenc, Klara Marija Keršič, Peter Keršič, Breda Kavčič, Anita Kavčič Klančar, Blaž Wraber, dr. Milan Sagadin, Vera Ban, Neža Strajnar, Marta Milena Keršič, Renato Podbersič, Damjana Čemažar, dr. Mateja Čoh, Mirjam Jurjevčič, Jelka Piškurić, Peter Stres, Jožica Stres, Mojca Stres, Urša Oven, Zorko Simčič, Viktor Blažič, Bogomira Šekoranja, Tomaž Šalamun, Majda Pučnik Rudl, Janez Lampret, Anton Šemrl, Stane Štrbenk, Mitja Slane, Jože Olup, Jože Drobnič, Vincenc Bambič, Alojz Podlogar, Janez Črnej, Marija Lavtar, Irena Ahčin, Mojca Kucler Dolinar, Sonja Benda Heine, Marija Zupančič, Marija Juteršek, Nadja Prosen, Jelka Mrak Dolinar, Primož Simoniti, dr. Tatjana Srebot Rejec, mag. Igor Klinar, Bogomir Štefanič, Simona Luckmann, Daniel Malenšek, Vera Kočar, Marinka Smodiš, Drago Sopčič, Marie Ann Prelog, Biborka G. Molnaŕ, Vladimir Premrov, Vili Bahovec, Edo Pirkmajer, dr. Boris Kravanja, Marko Gogala, Novak Leopold – Zora, Peter Logar, Zdenka Goriup, Martin Jaklič, Matjaž Košir, David Ashton, Marko Attila Hoare, Brendan Simms, Caroline Cox, Lord Carey, Mark Thompson, Annette Moslyn, Brun Kent, Nataša Šuštar, Mateja Jančar, Mihael Brejc, Žiga Turk, Jernej Letnar Černič, Russell A. Hart, Janos M. Rainer, Ljudmila Valič, Nina Zupan Šorli, Jan Šorli, Saša Kristan, Jure Kristan, Bojan Homan, Klemen Valter, Gregor Tomše, Darko Jarc, Milanka Dragar, Štefanija Pergar, Cvetka Brodnjak, Rajko Topolovec, Marjeta Hliš, Terezija Kekec, Majda Šerona, Ivana Pustotnik, Simon Petrovič, Anton Fras, Franc Plohl, Jože Petek, Peter Pribožič, Milan Kos, Ana Marija Horvat, Janez Horvat, Danica Lisec, Janez Janžekovič, Ivan Kušar, Janez Kmetec, Franc Luš, Marjan Škvarc, Marija Kolenko, Marija Arbeiter, Petra Kosi, Helena Ocvirk, Veronika Plestenjak, Vinko Horvat, Ana Horvat, Elizabeta Furek, Marjan Furek, Miroslav Luci, Anton Jože Osvald, Marija Zver, Štefan Čelan, Aleš Arih, Tomaž Majcen, Božena Čačkovič, Ivan Jurkovič, Nada Jurkovič, Jakob Emeršič, Doroteja Emeršič, Angela Šegula, Alojz Šegula, Jurij Ošlovnik, Janez Rožmarin, Stanislav Lozar, Marija Lozar, Milan Trop, Marija Kušar, Virineja Goričan, Damjan Grobelnik, Ivana Gaiser, Rupert Gaiser, Marjan Šemica, Marica Šemica, Bernarda Sipoš, Janez Sipoš, Luka Škvorc, Venčeslav Zrin, Mira Zrin, Anton Kolenko, Aleksander Potočnik, Marjan Hrenko, Ivan Pišek, Kaja Draksler, Eva Pajtler, Kory Golob, Peter Minodraš, Dušan Strnad, Maja Strnad, Sebastjan Apat, Damjan Hančič Boštjan Kolarič, Jože Pučnik, Uroš Šušterič, Božidar Fink, Tomaž Porenta, Marija Porenta, Marko Kremžar, Pavla Hribovšek Kremžar, Anica Anton Lešnjak, Leopold Blaznik, Vladimir Dajč, Stop Guter, Matevž Menčak, Breda Filipovič, Jaša Jelen, Pavla Murekar, Dejan Kozličnik, Ada Sekovač, Jakob Sillo, Milan Varg, Dimitrij Kovačič, Silvo Mesojedec, Klement Perko, Igor Vajda, Aleš Medle, Anja Bah Žibert, Anton Hauko, Janez Vidmar, Ladka Furlan, Milan Ivkovič, Anže Logar, Jože Korže, Marjan Doberšek, Janko Marovt, Mojca Škrinjar, Milan Petek, Matjaž Medved, Franc Kelher, Ivan Kopina, Pavel Rupar, Srečko Hvanc, Alenka Helbl, Alenka Koren Gomboc, Jožef Grah, Robert Šehran, Silvo Šerkanj, Peter Stermecki, Milan Dežman, Lado Lavrič, Urška Toplak, Robert Kurnik, Matej Zavec, Lovro Perčič, Ida Medved, Mirko Brnič Jager, Jernej Zorko, Jože Becalek, Milan Beričič, Vili Močenik, Bojan Šinko, Iva Zorenč, Janez Podbornik, Cvetka Jaklič, Metod Kraševec, Maja Prezelj, Stjepan Dernan, Branko Karneža, Karel Šoš, Sonja Ramšak, Uroš Minopraš, Jože Cep, Branko Šumenjak, Erland Košec, Sergij Pahor, Uroš Slamič, Bunc Karlo, Mira Cencič, Valentin Cencič, Ivo Jevnikar, Vojko Pavlin, Peter Černic, Darko Rudl, Gorazd Rudl, Mirjam Rudl, Alja Črnej, Renata Črnej, Maja Burger, Mima Burger, Irena Debeljak, Alojzij Debeljak, Helena Bidovec, Milko Mikola, Alojz Rebula, Zora Tavčar-Rebula, Dimitrij Kavčič, Draga Kavčič, Anton Golež, Marija Milač Golež, Tine Golež, Marjana Golež, Marija Magdalena Senk, Klemen Karlin, Neža Karlin, Lojze Dolinar, Peter Lah, Alojzij Pavel Florjančič, Tomaž Mikuš, Ambrož Demšar, Cristina Alicia Vovk-Fink, Seta Oblak, Tilen Demšar, Marko Ušeničnik, Blaž Karlin, Alojzij Slavko Snoj, Eva Omejc, Janez Cerar, Zofija Poženel, Robert Albreht, Martina Albreht, France Megušar, Mojca Berce, Gregor Berce, Gorazd Stergar, Marija Stergar, Magdalena Ančimer Pirnat, Janez Pirnat, Miran Mihelič, Matija Cencelj, Valerij Grašič, Tomaž Metelko, Lojze Žumer, Jožef Šturm, Dominik Oblak, Srečko Klančar, Lucija Demšar, Janez Omejc, Marija Omejc, Marija Jerman, Anton Zupančič, Luka Klobučar, Polonca Novak, Vladimira Peneš, Silva Bizjan, Jožefa Mandelj, Marija Zupančič, Petra Šuštarič, Ana Golmajer, Lenka Zupan, Marija Stariha, Lado Košnik, Francka Košnik, Mojca Prosen, Danica Rihar, Majda Samotorčan, Daniela Kotar, Nerina Kodarin Gamze, Nataša Semolič, Marija Bojc, Lucija Bojc, Marija Šterbenc, Ljudmila Novak, Angela Ovčak, Nežka Novak, Gabrijela Zupan, Marija Terčelj, Alenka Marin, Ela Blaznik, Nikolaja Malalan Narobe, Rezka Rauh, Mojca Bertoncel, Helena Janežič, Alojz Mund, Tadej Vengust, Jenko Tanja, Metod Trajbarič, Miha Movrin, Elizabeta Jakoš Hosta, Marjan Hosta, Blaž Bratkovič, Peter Repovž, Marija Repovž, Hanzi Filipič, Jože Celjar, Igor Suhorepec, Katja Zupanič, Tomaž Zajec, Boris Gabrič, Pavel Ferluga, Leopold Kolenc, Jože Lenarčič, Ida Radan, Marijan Šenk, Miriam Šenk, Erika Tatiana Šenk, Pavla Tomaževič, Terezija Šenk, Eduardo Hernan Cimato,
Marcos Gaser, Robert Kržič, Majda Kržič, Tone Rode, Katja Masnec, Tone Jeretina, Martin Retelj, Ladislav Cvetko, Ljudmila Cvetko, Jože Malovrh, Lidija Malovrh, Jože Gašperšič, Ivan Mesarec, Jože Pintar, Franko Rebec, Ksenija Sever, Marta Novak, Liviana Borko, Vlasta Ivić, Smiljana Mayer Škofic, Branka Ermenc, Metka Zevnik, Nada Skuk, Dušanka Ozmec, Terezija Kokol, Ana Vozlič, Veronika Emeršič, Anka Šinko, Eva Irgl, Jelena Konda, Urška Toplak, Miroslav Pernovšek, Hilda Pernovšek, Jože Lovšin, Marijana Lovšin, Kajetan Gantar, Roža Gantar, Andrej Kolenc, Celina Kolenc, Maja Kolenc, Janez Bernot, Olga Vrbošek, Jelka Škarabot, Ana Bahun, Štefan Bahun, Leopold Rožič, Lojze Tomažič, Nada Tomažič, Marija Vilfan, Marija Grad, Franc Grad, Avrelij Škarabot, Janez Bevec, Marija Bevec, Pavla Groznik, Albin Groznik, Ajda Hajdinjak, Marija Grintal, Marija Ornik, Viktorija Dolinar, Alojzij Starman, Marija Starman, Jože Ilc, Anna Ilc, Anna Arba, Helena Zdolšek, Johana Kronansvetter, Frančiška Habjan, Renata Šmon, Matjaž Dolinar, Irma Ščerbič, Jože Treven, Marjeta Pušavec, Stanislava Malej, Barbara Šoberl, Katica Horvat, Kati Čušin, Gregor Palovšnik, Mojca Čušin, Vasiljka Mihalj, Amalija Marinčič-Schein, France Rihtar, Helena Rihtar, Martin Rihtar, Andrej Rihtar, Lucija Rihtar, Aneja Rihtar, Miha Rihtar, Helena Rihtar, Matic Rihtar, Marko Vombergar, Blaž Knez, Urška Knez, Irenej Šenveter, Marijan Koželj, Aleksander Igličar, Jerica Šimec, Klemen Štefka, Angela Mikek, Janez Dular, Branko Majerle, Nataša Semolič, Antonio Kostelec, Izidor Trstenjak, Vida Trstenjak, Štefan Šumah, Marija Zupančič, Miran Prnaver, Klemen Štibelj, Denis Jakša, Matej Bec, Darko Plut, Marjanka Oblak, Sonja Valič, Boštjan Zadnikar, Eva Šoleman, Irena Košir, Stane Okoliš, Andrej Vovko, Jernej Vidmar, Lucijan Cencič, Valdij Peric, Lilijana Lavrenčič, Jurij Rosa, Hugo Šekoranja, Jože Čad, Mateja Čad, Zorko Milošič,Uroš Čad, Josip Čad, Bernarda Čad, Marija Čad, Vesna Čad, Borut Zrimšek, Boris Svetek, Vida Svetek, Jelka Svetek, Maja Česnik Svetek, Jožef Jakša, Janez Pintar, Marko Cerar, Ivan Grahek, Andrej Črnič, Stanislav Marn, Jože Povšič, Marta Gačnik, Eva Starič, Valerija Zupančič, Marija Šket, Alojz Rogelj, Ema Vidmar, Marija Korbar, Alojz Pate, Marjan Pavlin, Jure Golenc, Anica Gabrijel, Miloš Košir, Mirjam Černigoj, Ana Vidmar, Alojzij Kastelic, Ivanka Železnik, Majda Mežan, Marjeta Uhan, Emiljana Pavlin, Miran Candellari, Branko Gregorič, Ivanka Višček, Milena Globočnik, Darinka Kovačič, Borut Bassin, Marija Zagožen, Janez Globočnik, Dora Mlakar, Eda Mergolits, Marina Vidonja, Vera Rutar, Milan Oražen Adamič, Maks Strlič, Božo Dolenc, Jožef Vončina, Andrej Cunder, Božidar Brudar, Robert Sodja, Vlasta Krmelj, Natalie Furek, Elizabeta Grill, Natalija Kutnjak, Dušanka Ozmec, Zora Kosovič, Nataša Štipula, Samantha Sršen, Darinka Mikšla, Ivanka Habjanič, Darinka Roj, Bernarda Mandres, Aleksandra Topolnik Slatinek, Isabella Rafolt Baumerl, Kaja Medved, Hilda Romič, Lilijana Rižnar Lazarevič, Marina Rački, Urška Kabaj Pleterski, Tatjana Močan, Patricija Čular, Milena Bartelj, Danica Čučič, Milena Tekavec, Francka Brunček, Anica Roman, Marija Brdornik, Jožefa Lenassi, Roman Lenassi, Magda Šega, Anica Stres, Franc Žibert, Ana Žibert, Roman Oberč, Zvonka Senčar, Rezka Debevec, Rozina Švent.
SCNR že drugič obeležil Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov
Štanjel (23.8.2010) – Študijski center za narodno spravo je v soorganizaciji z občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta že drugo leto zapovrstjo pripravil slovesnost ob 23. avgustu, vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Osrednji govornik je bil slovenski pisatelj in akademik Boris Pahor iz Trsta. Med udeleženci sta bila tudi predsednik slovenske vlade Borut Pahor, svetovalec predsednika RS, Ladislav Lipič, evropski poslanec dr. Milan Zver predsednik SAZU akademik Jože Trontelj, češki veleposlanik v RS Petr Voznica, ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, koprski škof Metod Pirih, predsednika SDS Janez Janša ter NSi Ljudmila Novak in poslanci DZ, med njimi tudi predsednica odbora za človekove pravice Eva Irgl.
VIDEO 1: Nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič in čestitke Borisu Pahorju za 97 let.
VIDEO2: Nagovor Nataše Šuštar, IJP in Sergija Pahorja, DSIT.
»Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega,« je na grajskem dvorišču v Štanjelu poudaril slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor.
Direktorica SCNR. mag. Andreja Valič čestita Borisu Pahorju za 97 let.
Boris Pahor je v nagovoru poudaril, da je Slovencem najbolj stregel po življenju fašizem. Dodal je, da ne bodo nikoli pozabljena nemška taborišča, kjer so postali pepel dobri trije milijoni političnih deportirancev. »Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega. Tudi slovenska družba je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in bližnje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja.«
Velika udeležba na slovesnosti.
Pahor je nekajkrat poudaril, da kljub nacističnemu zlu daje na prvo mesto črno diktaturo: »V poštev je treba vzeti resnico, da je imel nacizem z nami opraviti kot z odraslimi ljudmi, fašizem pa se je lotil naših otrok v vrtcih in šolah. V tržaški provinci je bilo več kot 50.000 priimkov poitalijančenih. Na tako zaničevanje smo pozabili, namesto da bi dali vse to pred sodišče. Tudi sedaj. Takšni zločini ne zastarajo.« Vprašal se je tudi, kako se čutimo Evropejce 21. stoletja? Na vse skupaj smo se navadili. Ko počastimo spomin na osvobodilni boj, ob strani pa puščamo tigrovce, je dodal.
Župan Občine Komen Uroš Slamič.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Nataša Šuštar, IJP
Sergij Pahor, DSI Trst.
Posebej se je Pahor dotaknil poročila slovensko-italijanske zgodovinske komisije. »Sedem let nosečnosti je potrebovala, da je zagledala luč sveta. Priti mora v šole, podobno kot sta to napravili Francija in Nemčija. Še bolj pomembno je, da slovenska mladina spozna iz knjig vso preteklost Slovencev, vso medvojno in predvojno usodo Primorske. Pri nas prihaja državna zavest na dan ob nogometnih tekmah. To niti ni čudno, saj niti državna himna ne omenja, da gre za Slovence. Dvakrat sem predlagal, da društvo slovenskih pisateljev pošlje predlog, da se popravi himno. Narod, ki ima tri manjšine zunaj meja, v svoji himni zanika proti pesniškemu geniju svoj obstoj in kot navadni anonimnež hvali svoje sosedstvo. Govorimo o sosedih, ki jih ni,« je dejal Boris Pahor.
Na koncu programa smo si z zanimanjem ogledali še dokumentarni film “Sonja”, ki prikazuje osebno zgodbo Sonje Amf Canziani, ki je pretrpela strahote mučenja v fašističnih zaporih, mamo pa so ji na podlagi krive obtožbe ubili partizani. (Na fotografiji: komenski župan izroča Sonji Amf Canziani šopek rož).
Na koncu objavljamo še celotni nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič ob začetku slovesnosti
V čast mi je, da vas lahko pozdravim na nocojšnji slovesnosti v spomin žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Ko je sistem vse, je posameznik nič…
Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo,
nam pove Nobelova nagrajenka, poljska pesnica Wisława Szymborska v pesmi Taborišče lakote pri Jaslu, in nadaljuje:
Tisoč in eden je še zmeraj tisoč.
Ta eden – kot bi ga sploh ne bilo;
plod je izmišljen, zibka prazna,
abecednik odprt za nikogar,
zrak je, ki se smeji, kriči in raste,
stopnice za praznino, ki hiti na vrt,
za nikogar prostor v vrsti.
Pesničine pretresljive misli pričarajo grozljivo podobo posameznika, ujetega v neusmiljeno kolesje zgodovine. Dr. Jože Pučnik opozarja na brezobzirno podcenjenost človekovega življenja v vsakem totalitarizmu, neodvisno od njegovega zastavljenega cilja. Boris Pahor, današnji slavnostni govornik, meni, da se ljudje povečini ne zavedajo, kako so pravzaprav igrače družbenih zakonov in silnic, v katerih so se znašli.
Zgodovina je kruta.
Še bolj krut pa je molk o vsem, kar smo si hudega prizadejali. In občutek poraženosti ob tem molku, občutek, ki ga delimo z nekdanjim taboriščnikom Borisem Pahorjem, stoječim ob skromnem pokopališču na mestu nekdanjega koncentracijskega taborišča.
Danes se poskušamo zavarovati pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti, kot piše pisatelj Pahor v Nekropoli.
Danes se spominjamo.
Z nami in v naših srcih so ljudje, ki so v času krutosti premogli ljubezen in pogum,
ki so kljub človeka nevrednim razmeram poskušali obdržati človeško dostojanstvo.
Danes govorimo, poslušamo in pripovedujemo njihove zgodbe…. zaradi mladih generacij, zaradi prihodnosti.
Boris Pahor nas opozarja, da je »…v resnici poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človekovega dostojanstva.« Danes se torej upiramo pozabljanju, molku, ki ne zdravi ran, pač pa jih poglablja.
Wyslawa Szymborska ob koncu svoje pesmi zapiše:
In peli so s prstjo v ustih.
Lepo pesem o tem, da vojna zadeva naravnost v srce. Napiši, kako je tiho tu. Bom. (obljublja pesnica in z njo mi).
Zato govorimo, pišemo, se spominjamo… ker preteklost živi v sedanjosti in oblikuje naš jutri.
Prihodnost brez temnih senc pa ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi, ki sooblikujemo stvarnost, moramo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva. Potem bo možnosti, da se ponovi temna stran meseca, temna stran zgodovine, mnogo manj. Vse je v nas samih.
Žrtvi – živi priči totalitarizmov 20. stoletja: Sonja Amf Kanziani in Jelka Mrak Dolinar.
Dobro obiskana novinarska konferenca pred ponedeljkovo obeležitvijo spomina na žrtve totalitarnih režimov v Štanjelu
Ljubljana (19.8.2010) – Danes je v prostorih SCNR potekala tiskovna konferenca pred bližnjim Vseevropskim dnevom spomina na žrtve totalitarnih režimov. Študijski center za narodno spravo namreč, skupaj z Občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta, prireja 23. avgusta v Štanjelu na Krasu slovesnost ob zaznamovanju tega dneva. Tiskovna konferenca je bila združena s predstavitvijo knjige “Poročilo o pobojih”, ki jo je izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika in kjer je predstavljeno delno poročilo t.i. “Pučnikove komisije” o povojnih pobojih.
Udeleženci tiskovne konference: mag. Andreja Valič, Mateja Jančar, Uroš Slamič in Sergij Pahor.
Direktorica študijskega centra mag. Andreja Valič je ob tej priložnosti povedala, da slovesnost letos prirejajo drugič zapored, vendar nam žal k sodelovanju še ni uspelo pritegniti državnega vrha. Poudarila je, da sta vedenje in razumevanje pogoja za spravo, “ki jo Slovenija nujno potrebuje, zato želimo, da se spravni proces nadaljuje in zaključi.”
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Omenila je tudi, da je pred nekaj tedni britanski minister za evropske zadeve na video kanalu You tube v pogovoru z volivci izrazil obžalovanje zaradi vrnitve domobrancev po 2. svetovni vojni v Slovenijo, zato je “morda sedaj pravi čas za ustanovitev britansko-slovenske komisije o povojnih pobojih”.
Udeležba novinarjev je bila precejšnja.
Sergij Pahor iz tržaškega društva slovenskih izobražencev je pojasnil, da je skrajni italijanski nacionalizem skoraj 50 let krojil usodo slovenske manjšine v Italiji. “Požigu Narodnega doma so sledila še hujša dejanja. Z razpustom društev in izobraževalnih ustanov je bilo v celoti onemogočeno kolektivno izražanje slovenstva. Uradni Sloveniji zamerimo, ker velikokrat pozablja na ravnanje italijanskega nacionalizma s slovensko manjšino,” poudarja Pahor.
Knjiga “Poročilo o pobojih”, ki jo je predstavila Mateja Jančar (IJP).
Župan Občine Štanjel Uroš Slamič, pa je povedal, da ga veseli, da bo letošnja slovesnost obeleževanja vseevropskega dneva na žrtve totalitarnih režimov potekala ravno v Štanjelu, ki je bil zaznamovan z vsemi tremi totalitarizmi 20. stoletja. Izrekel je povabilo vsem, da se v čim večjem številu udeležijo ponedeljkove slovesnosti.
Odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”
Ljubljana (22.6.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekalo odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”. Ob odprtju razstave je spregovorila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki je predstavila referat “Demos – fragmenti v ogledalu časa”, ki temelji na njenih večletnih raziskovanjih zgodovinske vloge koalicije Demos.
VIDEO: Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič o razstavi.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in moderatorka Marta Keršič Kavčič.
Mag. Andreja Valič med predavanjem.
Razstava je bila prvič na ogled v Evropskem parlamentu v Bruslju aprila 2010, kjer je v počastitev dvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji potekala tudi slavnostna konferenca v organizaciji Slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (ELS/EPP) in Študijskega centra za narodno spravo.
Udeleženci predstavitve in otvoritve razstave, med njimi šolski minister v času Demosove vlade, dr. Peter Vencelj.
Konferenco je moderiral dr. Milan Zver – vodja slovenske delegacije, osrednji govornik konference pa je bil Lojze Peterle – predsednik prve demokratično izvoljene vlade v Sloveniji. O demokratičnih spremembah izpred 20 let so govorili še prof. dr. Janko Prunk – slovenski zgodovinar, László Tőkés – evropski poslanec iz Romunije in Elmar Brok – evropski poslanec iz Nemčije. Konference so se udeležili mnogi vidnejši predstavniki javnega življenja v Bruslju, med drugim tudi vsi trije veleposlaniki Slovenije v Bruslju – pri Belgiji, EU in NATO – ter evropska poslanca Ivo Vajgl in Tanja Fajon.
Med gosti na SCNR je bil tudi češki veleposlanik v RS, dr. Petr Voznica.
Takrat je v video nagovoru predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek poudaril: »Slovenci so v Evropi znani kot zelo delovni, slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so močan glas za Slovenijo,« ter dodal: »ponosen sem, da kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam tudi Slovenijo v EU, ki je osnovana na spoštovanju, demokraciji in solidarnosti.«
Med ogledom razstave v prostorih SCNR. .
Predstavitev dveh knjig nekdanjega častnika SOE Johna Earla
Ljubljana (18.6.2010) – Študijski center za narodno spravo in založba Mladika iz Trsta sta v prostorih SCNR pripravila srečanje z angleškim časnikarjem in bivšim častnikom SOE Johnom Earlom iz Trsta ob izidu dveh njegovih knjig pri založbi Mladika: najnovejših spominskih zapisov v angleščini From Nile to Danube, A Wartime Memoir (Od Nila do Donave, Spomini iz vojnega časa) in lanskega slovenskega prevoda odmevne knjige o primorskih padalcih in britanskih misijah na Primorskem Cena domoljubja (The Price of Patriotism).
Avtor obeh knjig John Earl s predstavitelji knjig. Razgovor je vodil tržaški časnikar Ivo Jevnikar. O knjigah sta spregovorili publicistka in pisateljica Alenka Puhar in prevajalka “Cene domoljubja” Nataša Stanič.
Prisotne sta pozdravila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo ter glavni urednik založbe in revije Mladika Marij Maver.
Veliko število udeležencev je dokaz, da do sedaj neznane ali zamolčane teme iz polpretekle zgodovine čedalje bolj zanimajo tako strokovno kot laično znanost.
Druga plat Titove vladavine – Goli otok
Ljubljana (29.5.2010) – Letos maja je minilo 30 let od smrti nekdanjega predsednika SFRJ in jugoslovanskega partijskega voditelja Josipa Broza Tita. Čeprav je njegov sistem in državna tvorba propadla že pred 20 leti, se danes spominjamo njegove vladavine z mešanimi občutki. Medtem, ko se ga nekateri nekritično spominjajo in prirejajo razne štafete mladosti ter ga skušajo vsaj s pomočjo imitatorja ponovno oživiti, pa se ga drugi spominjajo z grenkobo – zaradi njihovega kritičnega razmišljanja do njegove vladavine jim je uničil mladost.
VIDEO: Titoistično kazensko taborišče Goli otok 60 let kasneje.
V organizaciji Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane, smo se s skupino slovenskih novinarjev (Delo, Kanal A, Jana, Primorske novice, Večer, Radio Maribor) in 4 preživelih nekdanjih zapornikov (Andrej Aplenc, Igo Sajevic, Franc Cukjati in Vladimir Bobinac) odpravili obiskat to zloglasno komunistično kazensko taborišče.
Goli otok – najbolj viden ostanek Titove vladavine; nekatere druge ostanke – tuje kredite za nekoliko boljše življenje v 70-tih letih, mlajše generacije občutimo nekoliko bolj posredno in jih bodo še tudi naslednje generacije.
Zapor na Golem otoku je nastal po sporu Tita in Stalina leta 1949, nanj so zapirali najhujše nasprotnike Titovega režima. Pri tem ni šlo vedno za podpornike Stalina, čeprav so uradno rekli, da gre za »informbirojevce«. Potem, ko je Titov komunistični režim že med vojno in takoj po vojni obračunal z katoliško in liberalno usmerjenimi političnimi nasprotniki in kmalu nato še s sopotniki OF, je kmalu začel z obračunom še v lastnih vrstah.Tako kot vsi totalitarizmi, kot “otrok” stalnističnega pa zaradi Stalinove osebne paranoje še posebej, se je lahko titoizem obdržal pri življenju samo z nenehnim obnavljanjem sovraštva do drugače mislečih, in če drugih ni bilo, jih je moral ustvariti v lastnih vrstah.
Kompleks taborišča na Golem otoku.
Zaporniki iz južnih jugoslovanskih republik so zaradi močne zgodovinske tradicije rusofilstva večinoma bili za Stalina (zaprta je bilo skoraj polovica črnogorskega partijskega vodstva), medtem ko so iz Slovenije in Hrvaške v zaporu pristali tudi tisti komunisti, intelektualci in nekdanji partizani, ki so preveč kritično razmišljali o novi Titovi oblasti. Sprva je bil režim izjemno strog, kasneje se je omilil; politični zaporniki pa so bili tam zaprti vse do leta 1988, torej še 35 let potem, ko nekateri trdijo, da jugoslovanski komunistični sistem ni bil več totalitaren. Najbolj znan politični zapornik na Golem otoku iz 80-tih let 20. stol. je bil Hrvat Dobroslav Paraga, kasneje podpredsednik HSP. Največ političnih zapornikov na Golem otoku so tvorili Srbi (44%) in Črnogorci (21%), Slovenci le 3,41%. Več…
Mag. Andrej Aplenc po 60 letih ponovno na Golem otoku: »Tu ni bilo zaprtega nobenega domobranca ali duhovnika, tu smo bili zaprti komunisti, SKOJ-evci in partizani. To je bil komunistični zapor za komuniste”.
Taboriščne stavbe za zapornike…
Igo Sajevic, nekdanji partizan (poveljnik na Sremski fronti) in nato zapornik na Golem otoku: »Neki sozapornik na Golem otoku, ki je bil med vojno že zaprt v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau je upravniku Golega otoka izjavil, da je Goli otok trikrat hujši od Dachauva. Mladina naj zato spozna še drugo plat zgodovine kot se jo uči v šoli«.
Tudi sosednji otok Sv. Grgur je delil isto usodo kot Goli otok. Tu so bile zaprte ženske politične zapornice. Na vrhu hriba so morale napraviti in nato vzdrževati napis “TITO” (in nad njim zvezda). Ironija usode je, da to sedaj po nekaterih slovenskih hribih to počnejo ravno največji “Tito-nostalgiki”.
Skratka, mlada generacija se mora zavedati, da vsak totalitarni sistem pa naj bo, nacizem, fašizem, komunizem ali njegove različice kot so stalinizem, titoizem ali frankizem /salazarizem povzročajo krivice in trpljenje in vsaka na svoj način omejujejo pravico kritičnega in svobodnega razmišljanja. Vsak od omenjenih sistemov je imel, gledano kratkoročno, tudi svoje pozitivne strani (zmanjšanje brezposelnosti, množična gradnja cest, mostov, izsuševanje močvirij, ..), a gledano dolgoročno, se kljub terorju nobeden ni obnesel, za njimi pa ostale materialne, ruševine, množice trupel in poškodovanost družbenih mentalitet.
Delavnice na Golem otoku.
In ne pozabimo: to kar se je dogajalo na Golem otoku se v blažji ali še hujši obliki še dandanes dogaja na Kitajskem, Kubi in Severni Koreji.
Ljubo Sirc “delavno” proslavil svoj 90. rojstni dan
Ljubljana (5.5.2010) – V Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije je Založba Nova obzorja pripravila slovesno obeležitev 90. letnice rojstva zadnjega še živečega obtoženca na t.i. “Nagodetovem procesu” leta 1947 – Ljuba Sirca, na kateri so predstavili tudi dve njegovi deli: “Dolgo življenje po smrtni obsodbi” in “Brezpotja komunizma”.
Poleg slavljenca so na predstavitvi sodelovali urednik tednika Demokracija Metod Berlec, umetnostni zgodovinar dr. Milček Komel, ekonomist mag. Bernard Brščič in direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Moderator predstavitve , urednik Demokracije Metod Berlec.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič je v svojem nagovoru na kratko predstavila pomen Ljuba Sirca v slovenski novejši zgodovini in med drugim poudarila, da smo Slovenci ponosni, da ga imamo. Na koncu nagovora mu je izročila tudi šopek rož.
Mag. Bernard Brščič, pa je Ljuba Sirca označil kot enega redkih ekonomskih teoretikov, ki je že pred desetletji natančno napovedal propad komunističnega modela ekonomije in to kot edini z “orožjem”, ki so ga imeli komunisti sami” torej z njihovimi lastnimi kritikami, ki so jih jugoslovanski ekonomisti izražali v strokovnih ekonomističnih revijah. “Za znanstvenika ne more biti lepšega občutka, kot da čas potrditi njegovo teorijo”, je dejal Brščič. To se je v primeru Ljuba Sirca zagotovo zgodilo.
Direktorica SCNR na mednarodni konferenci “Evropa se spominja za prihodnost”
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič se je 29. in 30. aprila 2010 v Berlinu udeležila mednarodne konference Europa erinnert sich für die Zukunft (Evropa se spominja za prihodnost).
Konferenco je pod pokroviteljstvom predsednika Evropskega parlamenta Jerzya Buzeka in medijskim pokroviteljstvom časnika Die Welt, organizirala Evropska akademija iz Berlina, na njej pa so sodelovali poslanci Evropskega parlamenta, ministri, diplomati, ugledni zgodovinarji in novinarji, ki so razpravljali o vlogi totalitarizmov v evropski zgodovini, o poteh preseganja le teh, o demokraciji, njenih slabostih in potencialih, o pomenu zavedanja skupne evropske zgodovine, o možnosti skupnih evropskih znanstvenih del in še posebej zgodovinskih učbenikov ter o preseganju slabih izkušenj in predsodkov v odnosih med evropskimi narodi.
Na uvodnem panelu z naslovom Moramo napisati novo zgodovino Evrope po koncu hladne vojne? so sodelovali nemška zvezna komisarka za arhiv Stasija Marianne Birthler, evropska poslanka Sandra Kalniete, zgodovinar Horst Moeller in evropski poslanec Pawel Zalewski.
Mag. Valičeva z direktorico Inštituta Zsuzso Breier.
Na konferenci so med drugim sodelovali Marianne Birthler, komisarka za arhiv Stasija, Sandra Kalniete, poslanka EP, Markus Meckel, nekdanji nemški minister za zunanje zadeve, Maria Schmidt, direktorica Hause of Terror iz Budimpešte, Urlike Ackermann, politologinja z Univerze v Heildelbergu, Martin Sabrow iz Centra za sodobne zgodovinske raziskave iz Potsdama, Germina Nagat iz Nacionalnega sveta za raziskave arhiva Securitate, Bernd Faulenbaach z Univerze v Bochumu, Joachim Scholtyseck z Univerze v Bonnu, Alvidas Nikzentaitis z zgodovinskega inštituta akademije znanosti iz Litve, Marek Prawda, veleposlanik Poljske, Pawel Zalewski, poslanec EP, Andreas Wirsching z Univerze v Augsburgu, Rudolph Jindrák, veleposlanik Češke republike, Milan Zver, evropski poslanec ter Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane.
Poleg mag. Valičeve so na zaključnem panelu sodelovali še nemški zvezni minister Eckart von Klaeden, veleposlanik Poljske Marek Prawda ter filozof in teolog Richard Schröder.
V uvodnem govoru je direktorica inštituta Zsusza Breier poudarila vlogo in pomen spomina na krivice, ki so jih povzročili različni totalitarizmi v 20. Stoletju v Evropi. Med drugim je citirala oceno komunizma v Evropi slovenske zgodovinarke dr. Griesser-Pečarjeve.
Mag. Andreja Valič je na panelu z naslovom »Kaj smo dosegli? Kako naprej?« na povabilo organizatorjev prispevala uvodno predavanje. V njem je opozorila na pomembnost evropskega spravnega procesa, v okviru katerega je še posebej izpostavila vlogo politike, zgodovinopisja in pouka zgodovine. Predstavila je nastajanje Evropske platforme spomina in vesti. Ob tem je izrazila upanje, da sprememba političnih razmer na Češkem ne bo negativno vplivala na nadaljevanje tega projekta, začetega pod češkim predsedovanjem.
Med predstavitvijo referata…
Mag. Andreja Valič, ki je imela tudi zaključno besedo na zadnjem panelu konference, je k temu dodala, da se moramo v prihodnje z vso občutljivostjo lotevati vprašanj kulture spomina, sprave, krivic in krivde. V nobenem primeru pa ne smemo pozabiti na žrtve, ki imajo pravico povedati svoje zgodbe in upravičeno zahtevati, da se jim storjene krivice tudi popravijo. Njihove zgodbe je potrebno uporabiti v izobraževalnem procesu, kar lahko prispeva k razvijanju demokratične kulture mladih. Zavedati se namreč moramo, da se zgodovina, tudi totalitarna, lahko ponovi in da demokracija ni sama po sebi večna, je še menila Valičeva.
Ponovno je poudarila potrebo in možnost skupnega evropskega zgodovinskega učbenika. Tiste, ki dvomijo vanj, je spomnila, da takšni učbeniki že obstajajo. Najbolj odmevnega je pripravila skupina francoskih in nemških zgodovinarjev. Skupina zgodovinarjev in učiteljev zgodovine je napisala tudi skupni učbenik za baltske države. Sedaj se pripravlja še podoben nemško-poljski učbenik. EUROCLIO pripravlja projekt Historiana.eu, v okviru katerega bodo zgodovinarji in učitelji iz petnajstih evropskih držav izdelali multimedijski projekt s skupnimi temami iz evropske zgodovine. Poudarila je izjemno vlogo nemške ministrice za izobraževanje dr. Annette Schawan. Ta proces se po mnenju Valičeve mora nadaljevati na način, da ne bi usodno posegli v avtonomijo nacionalnih zgodovin.
V panelu so poleg mag. Andreje Valič sodelovali še nemški zvezni minister Eckart von Klaeden, veleposlanik Poljske Marek Prawda ter filozof in teolog Richard Schröder, ki so v pogovoru z moderatorjem Jacquesom Schusterjem razpravljali o zgodovinskih odnosih Nemčije s sosedi (zlasti s Poljsko) ter o njeni vlogi v procesih evropskega združevanja.
Direktorica SCNR se je ob robu konference v judovskem spominskem parku poklonila žrtvam holokavsta.
V razpravi, ki je bila pretežno namenjena poljsko-nemško-ruskim odnosom, je Valičeva na vprašanje, kakšen odnos so imeli Slovenci do Nemcev, odgovorila, da je bilo po vojni mnogo stereotipov, naperjenih proti Nemcem. Od šestdesetih let naprej, ko so Slovenci začeli množično odhajati na delo v Nemčijo, pa se je javno mnenje, ne glede na uradno politiko, vse bolj spreminjalo. Ljudje so začeli pozitivno sprejemati Nemčijo, njihov način življenja in blaginjo, ki smo si je pri nas lahko samo želeli.
