Predstavitev knjige prof. dr. Edvarda Kovača Park spomina Teharje
Ljubljana (20. 12. 2011) – V četrtek 15. decembra 2011 je bila v prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve v Ljubljani predstavitev knjige prof. dr. Edvarda Kovača Park spomina Teharje, monografije o spominskem kompleksu arhitekta Marka Mušiča, ki je izšla pri SAZU. Na predstavitvi so sodelovali predsednik SAZU akad. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Edvard Kovač in prof. dr. Fedja Košir.
Po besedah dr. Trontlja delo izraža spoštovanje do tisočih žrtev medvojne in povojne morije ter totalitarnih režimov preteklega stoletja, hkrati pa tudi do mojstra, ki je oblikoval ta monumentalni sakralni prostor, arhitekta akademika Marka Mušiča. Knjiga ne posega v vprašanje krivde ali zadoščenja, ampak je napisana “v mehkem jeziku sočutja, brez besedice grenkega obsojanja, a z vse prežemajočim humanizmom in spoštljivo ljubeznijo.” “Kdor bo odprtega srca vzel to knjigo v roke, ne bo do te tragedije in njenih žrtev nikoli več ravnodušen. Ravnodušnost bi bila nadaljevanje hudodelstva,” je sklenil dr. Trontelj. Kajti v senci utišanega spomina narod ne more zaživeti srečne in sproščene prihodnosti.
Dr. Kovač je poudaril, da se Mušič v zasnovi parka ne razkrije samo kot vrhunski arhitekt, ampak tudi kot veliki humanist in človek z občutkom za sveto. Spominski park ne pomeni samo spomina, ampak nas etično zaznamuje, zato potrebuje tudi monumentalnost, ki ga predstavljajo prostor svetega z vhodnim portalom, prostor tišine, ki s stezo tišine pelje do osrednjega spominskega obeležja, do mogočnega venca zmage, žrtvenega oltarja in kripte. Kot pravi dr. Kovač so to močni simboli, “kjer upanje zmaguje na trpljenjem, kjer ljubezen daritve prežene sovraštvo in smrt in kjer odsotnost ali nevidnost človeških ostankov kliče k etični dolžnosti ohranjanja spomina na pokojne.” Arhitekt dr. Fedja Košir je zbranim s pomočjo slikovnega materiala razčlenil “stvaritev drugega arhitekta”. Med drugim je opozoril na osrednje obeležje, ki ponazarja trnovo krono in smrt, pa tudi večnost, ki jo označuje simbolna črka omega.
Predstavitev se je končala z željo, da bo v prihodnosti spominski park Teharje končno zaživel v obsegu, ki ga je načrtoval Mušič. Park namreč zaradi pomanjkanja sredstev ni v celoti dokončan. V zasnovi parka sta ostala nerealizirana kostnica in vrt vrnjenih imen. Ta bi bil namenjen vsem pokojnim, katerih ostanki so posejani po Sloveniji, da bi se jim na tem kraju “vrnilo osebno ime in s tem priznanje, da so bili ljudje”, je poudaril dr. Kovač. Nerealizirana ostaja tudi zamisel o sprehajalni poti s križevim potom, ki bi vodila do cerkvice svete Ane, od koder se je nekoč oglašal zvon, ki je bil trpečim v tolažbo.
Izšel mednarodni zbornik z naslovom »Svoboda, oh svoboda« (Freiheit, ach Freiheit)
Ljubljana (10. 11. 2011) – Pred nedavnim je izšel nemško-angleški mednarodni zbornik z naslovom »Freiheit, ach Freiheit – Vereintes Europa – geteiltes Gedächtnis« (Svoboda, oh svoboda, Združena Evropa – razdeljena zavest), v kateri so objavljeni prispevki različnih avtorjev z mednarodne konference Europa erinnert sich für die Zukunft (Evropa se spominja za prihodnost), ki je potekala konec aprila 2010 v Berlinu in pogovorov o prihodnosti Evrope. Objavljeni so tudi prispevki treh slovenskih avtorjev: direktorice SCNR, mag Andreje Valič Zver, dr. Tamare Griesser Pečar in evropskega poslanca dr. Milana Zvera.
O zborniku je bila 31. oktobra objavljena tudi recenzija Hermanna Rudolfa v časniku Tagesspiegel. Več…
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič Zver na mednarodni konferenci “Evropa se spominja za prihodnost” aprila 2010. Konferenco je pod pokroviteljstvom predsednika Evropskega parlamenta Jerzya Buzeka in medijskim pokroviteljstvom časnika Die Welt, organizirala Evropska akademija iz Berlina, na njej pa so sodelovali poslanci Evropskega parlamenta, ministri, diplomati, ugledni zgodovinarji in novinarji, ki so razpravljali o vlogi totalitarizmov v evropski zgodovini, o poteh preseganja le teh, o demokraciji, njenih slabostih in potencialih, o pomenu zavedanja skupne evropske zgodovine, o možnosti skupnih evropskih znanstvenih del in še posebej zgodovinskih učbenikov ter o preseganju slabih izkušenj in predsodkov v odnosih med evropskimi narodi.
V zborniku so poleg omenjenih slovenskih avtorjev, me drugim sodelovali tudi prvi zvezni pooblaščenec za arhive nekdanje vzhodnonemške politične policije STASI Joachim Gauck, teolog Richard Schröder, nekdanji estonski premier Mart Laar, evropska poslanka Sandra Kalniete iz Latvije, nekdanja latvijska predsednica Vaira Vike Freiberga in nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Hans Gert Pöttering.
Knjiga dr. Mateje Čoh: »Za svobodo, kralja in domovino«
Knjiga dr. Mateje Čoh: »Za svobodo, kralja in domovino« – Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952
V Sloveniji je po koncu druge svetovne vojne, predvsem med letoma 1945 in 1950, nastalo in delovalo okoli petintrideset večjih ilegalnih skupin. Njihov nastanek in delovanje je oblast povezovala z delovanjem slovenske vojaške in politične emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Za delovanje skupin je bilo značilno predvsem dvoje: 1. Bile so protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. 2. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se zato začeli skrivati in so pri svojem delovanju posegali tudi po skrajnih metodah.
Pripadniki protirevolucionarnega tabora iz druge svetovne vojne so se po koncu vojne zbrali v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. V vojaškem taborišču St. Johann v Pongauu pri Salzburgu je bil leta 1945 ustanovljen Glavni obveščevalni center, ki ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič. Obveščevalni centri so bili organizirani tudi v drugih begunskih taboriščih, na primer v Celovcu, Lipnici, Gradcu, Trstu in Gorici. Ena od njihovih pomembnejših nalog je bila prodreti v domovino ter tam organizirati in podpirati ilegalno delovanje. Za delovanje obveščevalnih centrov v begunskih taboriščih v Avstriji so vedele britanske in ameriške okupacijske oblasti v Avstriji ter britanski Field Scecurity Service in ameriški Cunter Intelligence Corps; tako delovanje so dopuščale, če le ni bilo preveč očitno, in sicer predvsem v zameno za informacije o stanju v Jugoslaviji. Po sporu Jugoslavije z informbirojem se je odnos Velike Britanije in Združenih držav Amerike do Jugoslavije spremenil, zato so britanske in ameriške okupacijske oblasti v Avstriji konec leta 1949 prepovedale obveščevalno dejavnost v begunskih taboriščih in kakršnokoli ilegalno delovanje proti Jugoslaviji.
Delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji ni bilo politično, vojaško ali versko gibanje, kot je prikazovala komunistična oblast. Predvsem v propagandnih letakih in časnikih zasledimo pozive k zrušenju tedanjega sistema v Jugoslaviji ter k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, vendar o političnem programu, ki bi po spremembi sistema določal novo državno ureditev po vzoru demokratičnih držav, ne moremo govoriti. Člani ilegalnih skupin so bili večinoma oboroženi, vendar ilegalne skupine niso bile strogo vojaško organizirane, niso imele vojaških poveljnikov ali notranje hierarhije z natančno določenimi pravili delovanja. Delovanja ilegalnih skupin tudi ne moremo označiti za versko gibanje; s tem ko je komunistična oblast kot sodelavce ilegalnih skupin prikazovala duhovnike, je želela kompromitirati Katoliško cerkev kot ustanovo in kot najpomembnejšega ideološkega nasprotnika v Sloveniji (in Jugoslaviji) po drugi svetovni vojni.
Med člani ilegalnih skupin, v Sloveniji jih je bilo največ na Štajerskem in v Prekmurju, skoraj ni bilo pripadnikov protirevolucionarnega tabora iz druge svetovne vojne; ti so bili dejavni predvsem v begunskih taboriščih v Avstriji, kjer so delovali v obveščevalnih centrih. Člani in podporniki ilegalnih skupin so bili v Sloveniji, kot je večkrat ugotavljala tudi partija, večinoma kmetje. Na ta način so se uprli številnim administrativnim ukrepom komunistične oblasti, ki so kmete prizadeli takoj po koncu vojne (odkupom, oddaji, agrarni reformi ipd.) in niso bili prilagojeni dejanskemu stanju na terenu.
Dejavnost ilegalnih skupin se je tako pogosto omejevala na ropanje zadrug, trgovin in ljudskih odborov ter tudi kmetov. Tovrstnim akcijam lahko pripišemo dvojni značaj. Člani ilegalnih skupin so jih predvsem napadali, da so lahko preživeli, saj so si tako priskrbeli najnujnejše življenjske potrebščine. Po drugi strani pa so bile zadruge in KLO-ji za kmete simbol osovražene komunistične oblasti oziroma predvsem njenih ukrepov v kmetijstvu. Poleg roparskih akcij se je delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji kazalo tudi v širjenju protikomunistične propagande, in sicer predvsem z razširjanjem propagandnih letakov ter emigrantskih časnikov. Vendar ni mogoče vedno natančno ugotoviti, koliko so na delovanje posameznih ilegalnih skupin vplivali obveščevalni centri v Avstriji.
Ilegalne skupine, ki so delovale na Štajerskem in v Prekmurju, lahko razdelimo v dve skupini. Nekatere ilegalne skupine so imele stike s centri v Avstriji, na primer Sernečeva ilegalna skupina, Škamljičeva ilegalna skupina v Slovenskih goricah, Šajnovičeva in Markojeva v lendavskem in ljutomerskem okraju ter ilegalna skupina Ignaca Škete ob jugoslovansko-avstrijski meji s centrom delovanja v Jarenini. Večina ilegalnih skupin pa ni imela stikov s centri v Avstriji. Člani teh skupin so bili večinoma mladi fantje, ki so se želeli izogniti služenju vojaškega roka, nezadovoljni kmetje in posamezniki, ki so nasprotovali komunistični oblasti in njenim ukrepom, ter posamezniki, ki so se iz različnih vzrokov skrivali pred oblastjo.
Ilegalno delovanje je odkrivala Uprava državne varnosti (Udba). Z različnimi ukrepi, predvsem s široko razvejano agenturno-informativno mrežo na terenu in z agenti v skupinah, je Udv precej uspešno odkrival ilegalno delovanje skupin in zbiral podatke o njihovih članih. Manj uspešen je bil pri njihovem zajetju, saj se mu je izmuznilo več voditeljev in članov največjih skupin.
V drugih predelih Slovenije je bilo delovanje ilegalnih skupin razširjeno v precej manjši meri kot na Štajerskem in v Prekmurju. Tako je bilo na Dolenjskem in Notranjskem v primerjavi z drugimi deli Slovenije veliko skrivačev, ki so se iz različnih razlogov skrivali pred oblastjo. Na Gorenjskem so delovale ilegalne trojke, ki so delno sodelovale z obveščevalnim centrom v Spittalu. Glavni cilj delovanja ilegalnih skupin na Primorskem je bilo tihotapljenje različnega blaga in »spravljanje« ljudi čez mejo.
Število in delovanje ilegalnih skupin je doseglo vrhunec leta 1947 in je od takrat hitro upadalo, verjetno tudi zato, ker so se predstavniki politične in vojaške emigracije začeli izseljevati iz begunskih taborišč v Avstriji v Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Trdimo lahko, da je komunistična oblast spretno izkoristila pojav Matjaževega gibanja. Pod pretvezo, da člani ilegalnih skupin in njihovi podporniki sodelujejo z obveščevalnimi centri v Avstriji ali celo s tujimi obveščevalnimi službami, da si prizadevajo zrušiti komunistično oblast in se zavzemajo za vrnitev kralja Petra II. ter obnovo monarhije, je ob podpori Udv odstranila manj resničnih in veliko več domnevnih razrednih sovražnikov, kot je poimenovala vse, ki so ji nasprotovali. Od leta 1945 do 1949 je Udba obravnavala 512 članov ilegalnih skupin in 1325 podpornikov. Nekaj jih je likvidirala v akcijah za njihovo razbitje, večina pa je bila obsojena na javnih, političnih in montiranih sodnih procesih pred okrožnimi sodišči, ki so bili končani do konca leta 1952. Vendar je na podlagi obtožb Udv zelo težko ugotoviti in dokazati, kdo je dejansko podpiral ilegalno delovanje v smislu ciljev Matjaževega gibanja in kdo zgolj iz človekoljubja ter tako članom skupin pomagal preživeti.
INZ izdal tri nove knjige
Ljubljana (8.12.2010) – Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije je dopoldne potekala novinarska konferenca, na kateri so predstavili tri nove publikacije, ki jih je izdal ta inštitut. Predstavili so knjigo Ervina Dolenca, “Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama”, zbornik, ki ga je uredil dr. Zdenko Čepič z naslovom “Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988″ ter zbornik “Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik patriot”, ki ga je uredil dr. Aleš Gabrič.
Predstavitev knjig.
Udeleženci konference so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi.
Sodelavki SCNR dr. Mateja Čoh in Jelka Piškurić med pregledovanjem novih knjig.
Knjiga Marjana Linasija “Koroški partizani”
Ljubljana (28. 9. 2010) – V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je potekala predstavitev knjige dr. Marjana Linasija KOROŠKI PARTIZANI – Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Knjiga je izšla pri Mohrojevi založbi v Celovcu.
Z zgodovino koroškega partizanstva se dr. Linasi ukvarja že 30 let. Od študentskih let dalje zbira in obdeluje gradivo o zgodovini nacizma in protinacističnega odpora na Koroškem na obeh straneh meje. Vsebino, ki jo je predstavil v knjigi pa je še bolj intenzivno raziskoval zadnjih sedem let.
Avtor knjige dr. Marjan Linasi.
Delo je izjemno obsežno, saj obsega skoraj 800 strani. Avtor v prvem delu opisuje politično organizacijo protinacističnega odpora in agitacije OF in KPS, v drugem delu vojaško organizacijo protinacističnega odpora in partizanske akcije, v tretjem delu nam predstavi nebojne dejavnosti kot so oskrba s hrano, obleko, bivalne razmere, kurirske in radijske zveze ter tiskarsko dejavnost. Četrti del pa je prikaz dogajanja ob koncu vojne, protinacistične sile zadnje mesece vojne, pogajanja in dogovarjanja, sklepni boji na dvojezičnem Koroškem, vloga Koroškega odreda v teh sklepnih bojih, usmrtitve povratnikov, vojne žrtve in vojna škoda med Koroškimi Slovenci.
Urednik knjige mag. Hanzi Filipič, dr. Marijan Linasi, v.d. direktorica Muzeja novejše zgodovine mag. Monika Kokalj Kočevar.
Udeleženci na predstavitvi knjige.
Predstavitev knjige Vetrinj
Ljubljana (5.10.2010) – V četrtek, 30. septembra 2010 je bila v Galeriji Družina, na Krekovem trgu 1 v Ljubljani, predstavljena knjiga Vetrinj, ki sta jo uredila Jože Pavlič in Jožef Kočar in je izšla pri založbi Družina.
V knjigi so združeni članki, pisma, pogovori, spomini in pričevanja številnih avtorjev, ki so že bili objavljeni v reviji Zaveza, tukaj pa so združeni pod naslovom Vetrinj in predstavljajo bogato gradivo za poznavanje vetrinjske tragedije in odgovornosti posameznih akterjev teh dogodkov.
Ob izidu je Nova slovenska zaveza zapisala, da posveča knjigo spominu vseh vetrinjskih in drugih žrtev boljševiške revolucije na Slovenskem, ob tem pa želi in upa, da bodo ti spomini na preizkušnje in tolike žrtve nauk, kaj svet in zgodovina sta, ter obet za to, da bi se kaj takega nikoli več ne moglo ponoviti.
Parastos za pobite Črnogorce v Kamniški Bistrici in predstavitev knjige o pobojih Črnogorcev v Sloveniji »Streljaj, vojna je končana«
Kamniška Bistrica/Ljubljana (21.6.2010) – Današnji dan je minil v znamenju spomina na pobite črnogorske četnike (vojake jugoslovanske kraljeve vojske v domovini), civiliste (tudi žene in otroke), številne protikomunistične intelektualce in duhovnike, ki so jih sredi maja 1945 enote Titove jugoslovanske vojske pobile na kamniškem območju, zlasti v zgornji dolini Kamniške Bistrice, na Kopiščih. Tam je najprej ob somaševanju predstavnikov Srbske pravoslavne Cerkve potekal parastos za pobite Črnogorce, popoldne pa je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala še predstavitev knjige Save Gregovića »Pucaj, rat je završen” o tragičnih dogodkih v maju 1945.
VIDEO: Parastos za pobite Črnogorce v Kamniški Bistrici; pričevanje dveh Črnogorcev (bratov Dušana in Vlada Niklanovića), ki sta preživela tragedijo pobojev maja 1945.
Parastos za vse žrtve “Bistriškega pokola”: paroh Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji, Peran Bošković, Iguman samostana Grbija iz Črne gore, oče Luka in pop SPC iz Novega mesta, ki skrbi za duhovno oskrbo vernikov Srbske pravoslavne Cerkve na Kamniškem, Goran Šljivić.
Vlado in Dušan Niklanović, sta se maja 1945 znašla v konvoju črnogorskih ujetnikov v Kamniku, a sta ostala živa, dva njuna brata Tomo in Demitrij, pa sta bila ubita v okolici Kamnika, najverjetneje v Kamniški Bistrici.
Popoldne je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala predstavitev knjige Save Gregovića »Pucaj, rat je završen«, kjer je predstavljen spominski zapis večmesečnega umikanja črnogorskih protikomunistov, ki se je za večino udeležencev “Velikega zbjega” končalo prav na območju Kamnika. O tragični usodi Črnogorcev na slovenskih tleh ob koncu 2. svetovne vojne so spregovorili avtor Savo Gregović, Iguman Luka, zgodovinar dr. Mitja Ferenc in brata Vlado in Dušan Niklanović.
V knjigi »Pucaj, rat je završen« (Streljaj, vojna je končana” so prvič zbrani poimenski podatki 5221 oseb, ki so na tem pohodu izgubili življenje, večina na slovenskih tleh (cca. 3.400), pod streli zmagovite Titove partizanske vojske. Njihovi posmrtni ostanki leže v Teznem, Starem Hrastniku, Lancovem, Kamniški Bistrici, Kočevskem Rogu, v okolici Kamnika, Zidanega mosta, Celja in drugod.
Knjigo je izdalo Zduženje “Otkritćemo istinu” (Odkrili bomo resnico) iz Budve, ki jo vodi Dušan Niklanović (pred kratkim je prejel posebno odlikovanje srbskega matropolita za Črno goro za zasluge pri razjasnjevanju in pomirajanju posledic povojnih pobojev – red Sv. Save druge stopnje) in si prizadeva za razjasnitev povojnih pobojev Črnogorcev. Kot je poudaril ob koncu svojega nagovora je namen knjige, da se s tem postavi spomenik vsem žrtvam. “Naš cilj je rehabilitirati in v spomin obuditi ljudi, ki so bili dvojno ubiti (s streljanjem in izbrisom spomina nanje); ti ljudje so bili ubiti z odločitvijo političnega vrha partizanskega gibanja brez dokazovanja njihove krivde, brez sojenja, brez pravice do obrambe, in to v času, ko je bila 2. svetovna vojna uradno končana. To delamo brez namena politizacije in brez revanšizma, saj nam ne gre za kaznovanje in obsodbo krivcev, ampak za obsodbo zločina kot takega, z namenom, da se kaj takega v prihodnosti nikoli več ne ponovi”.
S knjigo “Pucaj, rat je završen”, mnoge žrtve, tudi tiste, pokončane v Kamnišiki Bistrici, ponovno dobivajo svojo podobo, ime, priimek,… Naj nam bo knjiga v spodbudo da, kot je povedal Iguman Luka, “svetopisemski brat Kajn ne bi nikoli več dvignil roke nad brata Abela”.
Kaj je “Veliki beg” oz. “Veliki zbjeg” Črnogorcev?
Novembra 1944 se je skoraj 20 tisoč pripadnikov kraljeve vojske v domovini z območja Črne Gore, 80 duhovnikov črnogorsko – primorske metropolije, številni intelektualci, znanstveni delavci Črne gore in na stotine žensk, otrok in starcev v begu pred partizansko vojsko začelo umikati prek Bosne, Hrvaške, Slovenije proti Avstriji. Številni Avstrije po večmesečnem begu nikoli niso dosegli, pač pa jih je konec vojne zatekel še na slovenskih tleh. Po navedbah Dušana Niklanovića, naj bi bilo na Kamniškem zlasti v Kamniški Bistrici pobitih okoli 1.800 Črnogorcev, od tega poleg pripadnikov jugoslovanske kraljeve vojske (črnogorskih četnikov) okoli 80 pravoslavnih duhovnikov in 200 intelektualcev in več otrok in žena. Črnogorce so na območju Kamnika pobijale črnogorske partizanske enote (3. črnogorska proleterarska divizija pod poveljstvom Save Burića), glavnina pobojev pa je trajala od 14. do 22. maja. Med prvimi je bil v Kamniški Bistrici ubit dr. Luka Vukmanović eden vodilnih črnogorskih pravoslavnih teologov, znanstvenik in filozof, sicer pa velik nasprotnik komunizma, čeprav je bil njegov brat Svetozar Vukmanović Tempo eden vodilnih jugoslovanskih komunistov in najbližjih Titovih sodelavcev.
Skratka, to kar je za Poljake Katynski gozd, je za Črnogorce Kamniška Bistrica.
Kje dobiti knjigo?
Še informacija za vse, ki bi želeli knjigo kupiti oz. naročiti. Lahko se obrnete na Oddelek za zgodovino FF v Ljubljani, na dr. Mitjo Ferenca 01/241 11 96 oz. mail: ferenc.mitja@guest.arnes.si.
Knjiga “Ravna gora – moja usoda”
Ljubljana 27.5.2010) – Dopoldne je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala predstavitev knjige nekdanjega tesnega sodelavca poveljnika Jugoslovanske kraljevske vojske v domovini Draže Mihajlovića, Uroša Šušteriča – vojvode Triglavskega z naslovom “Ravna gora – moja usoda”. Pogovor z avtorjem knjige je vodil sodelavec SCNR mag. Renato Podbersič.
Avtor v knjigi opiše svoja doživetja med 2. svetovno vojno, ki jih je preživel v Srbiji v štabu Draže Mihajlovića in nam predstavi drug pogled na medvojno dogajanje v Jugoslaviji, zlasti v Srbiji kot smo ga poznali do sedaj.
Avtor knjige npr. izpričuje, da se je partizanstvo v Srbiji razmahnilo šele po prihodu Rdeče armade na srbska tla jeseni 1944, vse do tedaj je bilo šibko ali ga sploh ni bilo. Mnoge kraje v Srbiji so oktobra 1944 skupaj osvobodili četniki in Rdeča armada.
Predstavitev knjige “Pohorska afera” v Dravogradu
Dravograd (5.5.2010) – Študijski center za narodno spravo je po več uspešnih predstavitvah v nekaterih slovenskih krajih organiziral predstavitev knjige “Pohorska afera – Krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944, avtorja Jurija Štesla, še v Dravogradu. Knjigo je predstavil dr. Marjan Linasi.
Dr. Marjan Linasi med predstavitvijo knjige.
Avtor v knjigi predstavi dogajanje na Štajerskem in Koroškem od septembra 1943 do aprila 1944, poznano pod imenom pohorska afera. Ugotavlja, da je pohorska afera izbruhnila zaradi strahu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in njemu podrejenih forumov pred t. i. vrinjenci v lastnih vrstah ter zaradi strahu pred obnavljanjem protirevolucionarnega tabora na Štajerskem po kapitulaciji Italije.
S strani SCNR sta se predstavitve udeležili sodelavki Mirjam Jurjevčič in Damjana Čemažar.
Avtor predstavi v knjigi predstavi vlogo in odgovornost takratnega političnega in vojaškega vodstva na Koroškem in Štajerskem, predvsem Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo ter partizanskih enot IV. operativne cone. Posebej izpostavi vlogo in postopke Varnostno-obveščevalne službe in piše o usodi najmanj 52-ih žrtev, ki so jih na zaslišanjih mučili in nato ubili. Vse to je bilo posledica sistema organizacije partije in metod njenega delovanja, ki so v pohorski aferi odigrale pomembno vlogo.
Ljubo Sirc “delavno” proslavil svoj 90. rojstni dan
Ljubljana (5.5.2010) – V Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije je Založba Nova obzorja pripravila slovesno obeležitev 90. letnice rojstva zadnjega še živečega obtoženca na t.i. “Nagodetovem procesu” leta 1947 – Ljuba Sirca, na kateri so predstavili tudi dve njegovi deli: “Dolgo življenje po smrtni obsodbi” in “Brezpotja komunizma”.
Poleg slavljenca so na predstavitvi sodelovali urednik tednika Demokracija Metod Berlec, umetnostni zgodovinar dr. Milček Komel, ekonomist mag. Bernard Brščič in direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Moderator predstavitve , urednik Demokracije Metod Berlec.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič je v svojem nagovoru na kratko predstavila pomen Ljuba Sirca v slovenski novejši zgodovini in med drugim poudarila, da smo Slovenci ponosni, da ga imamo. Na koncu nagovora mu je izročila tudi šopek rož.
Mag. Bernard Brščič, pa je Ljuba Sirca označil kot enega redkih ekonomskih teoretikov, ki je že pred desetletji natančno napovedal propad komunističnega modela ekonomije in to kot edini z “orožjem”, ki so ga imeli komunisti sami” torej z njihovimi lastnimi kritikami, ki so jih jugoslovanski ekonomisti izražali v strokovnih ekonomističnih revijah. “Za znanstvenika ne more biti lepšega občutka, kot da čas potrditi njegovo teorijo”, je dejal Brščič. To se je v primeru Ljuba Sirca zagotovo zgodilo.
