Parastos za pobite Črnogorce v Kamniški Bistrici in predstavitev knjige o pobojih Črnogorcev v Sloveniji »Streljaj, vojna je končana«

Kamniška Bistrica/Ljubljana (21.6.2010) – Današnji dan je minil v znamenju spomina na pobite črnogorske četnike (vojake jugoslovanske kraljeve vojske v domovini), civiliste (tudi žene in otroke), številne protikomunistične intelektualce in duhovnike, ki so jih sredi maja 1945 enote Titove jugoslovanske vojske pobile na kamniškem območju, zlasti v zgornji dolini Kamniške Bistrice, na Kopiščih. Tam je najprej ob somaševanju predstavnikov Srbske pravoslavne Cerkve potekal parastos za pobite Črnogorce, popoldne pa je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala še predstavitev knjige Save Gregovića »Pucaj, rat je završen” o tragičnih dogodkih v maju 1945.

VIDEO: Parastos za pobite Črnogorce v Kamniški Bistrici; pričevanje dveh Črnogorcev (bratov Dušana in Vlada Niklanovića), ki sta preživela tragedijo pobojev maja 1945.
  

Parastos za vse žrtve “Bistriškega pokola”: paroh Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji, Peran Bošković, Iguman samostana Grbija iz Črne gore, oče Luka in pop SPC iz Novega mesta, ki skrbi za duhovno oskrbo vernikov Srbske pravoslavne Cerkve na Kamniškem, Goran Šljivić. 
 
 
Vlado in Dušan Niklanović, sta se maja 1945 znašla v konvoju črnogorskih ujetnikov v Kamniku, a sta ostala živa, dva njuna brata Tomo in Demitrij, pa sta bila ubita v okolici Kamnika, najverjetneje v Kamniški Bistrici.

 
Popoldne je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala predstavitev knjige Save Gregovića »Pucaj, rat je završen«,  kjer je predstavljen spominski zapis večmesečnega umikanja črnogorskih protikomunistov, ki se je za večino udeležencev “Velikega zbjega” končalo prav na območju Kamnika. O tragični usodi Črnogorcev na slovenskih tleh ob koncu 2. svetovne vojne so spregovorili avtor Savo Gregović, Iguman Luka, zgodovinar dr. Mitja Ferenc in brata Vlado in Dušan Niklanović. 
 

 V knjigi »Pucaj, rat je završen« (Streljaj, vojna je končana” so prvič zbrani poimenski podatki 5221 oseb, ki so na tem pohodu izgubili življenje, večina na slovenskih tleh (cca. 3.400), pod streli zmagovite Titove partizanske vojske. Njihovi posmrtni ostanki leže v Teznem, Starem Hrastniku, Lancovem, Kamniški Bistrici, Kočevskem Rogu, v okolici Kamnika, Zidanega mosta, Celja in drugod. 

Knjigo je izdalo Zduženje “Otkritćemo istinu” (Odkrili bomo resnico) iz Budve, ki jo vodi Dušan Niklanović (pred kratkim je prejel posebno odlikovanje srbskega matropolita za Črno goro za zasluge pri razjasnjevanju in pomirajanju posledic povojnih pobojev – red Sv. Save druge stopnje)  in si prizadeva za razjasnitev povojnih pobojev Črnogorcev. Kot je poudaril ob koncu svojega nagovora je namen knjige, da se s tem postavi spomenik vsem žrtvam. “Naš cilj je rehabilitirati in v spomin obuditi ljudi, ki so bili dvojno ubiti (s streljanjem in izbrisom spomina nanje); ti ljudje so bili ubiti z odločitvijo političnega vrha partizanskega gibanja brez dokazovanja njihove krivde, brez sojenja, brez pravice do obrambe, in to v času, ko je bila 2. svetovna vojna uradno končana. To delamo brez namena politizacije in brez revanšizma, saj nam ne gre za kaznovanje in obsodbo krivcev, ampak za obsodbo zločina kot takega, z namenom, da se kaj takega v prihodnosti nikoli več ne ponovi”. 

S knjigo “Pucaj, rat je završen”, mnoge žrtve, tudi tiste, pokončane v Kamnišiki Bistrici, ponovno dobivajo svojo podobo, ime, priimek,… Naj nam bo knjiga v spodbudo da, kot je povedal Iguman Luka, “svetopisemski brat Kajn ne bi nikoli več dvignil roke nad brata Abela”.  

Kaj je “Veliki beg” oz. “Veliki zbjeg” Črnogorcev?

Novembra 1944 se je skoraj 20 tisoč pripadnikov kraljeve vojske v domovini z območja Črne Gore, 80  duhovnikov črnogorsko – primorske metropolije, številni intelektualci, znanstveni delavci Črne gore in na stotine žensk, otrok in starcev v begu pred partizansko vojsko začelo umikati prek Bosne, Hrvaške, Slovenije proti Avstriji. Številni Avstrije po večmesečnem begu nikoli niso dosegli, pač pa jih je konec vojne zatekel še na slovenskih tleh. Po navedbah  Dušana Niklanovića,  naj bi bilo na Kamniškem zlasti v Kamniški Bistrici pobitih okoli 1.800 Črnogorcev, od tega  poleg pripadnikov jugoslovanske kraljeve vojske (črnogorskih četnikov) okoli 80 pravoslavnih duhovnikov in 200 intelektualcev in več otrok in žena. Črnogorce so na območju Kamnika pobijale črnogorske partizanske enote (3. črnogorska proleterarska divizija pod poveljstvom Save Burića), glavnina pobojev pa je trajala od 14. do 22. maja. Med prvimi je bil v Kamniški Bistrici ubit dr. Luka Vukmanović eden vodilnih črnogorskih pravoslavnih teologov, znanstvenik in filozof, sicer pa velik nasprotnik komunizma, čeprav je bil njegov brat Svetozar Vukmanović Tempo eden vodilnih jugoslovanskih komunistov in najbližjih Titovih sodelavcev.
 
Skratka, to kar je za Poljake Katynski gozd, je za Črnogorce Kamniška Bistrica.  
 
Kje dobiti knjigo?

Še informacija za vse, ki bi želeli knjigo kupiti oz. naročiti. Lahko se obrnete na Oddelek za zgodovino FF v Ljubljani, na  dr. Mitjo Ferenca 01/241 11 96 oz. mail: ferenc.mitja@guest.arnes.si.

Knjiga “Ravna gora – moja usoda”

Ljubljana 27.5.2010) – Dopoldne je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije potekala predstavitev knjige nekdanjega tesnega sodelavca poveljnika Jugoslovanske kraljevske vojske v domovini Draže Mihajlovića, Uroša Šušteriča – vojvode Triglavskega z naslovom “Ravna gora – moja usoda”. Pogovor z avtorjem knjige je vodil sodelavec SCNR mag. Renato Podbersič.

Avtor v knjigi opiše svoja doživetja med 2. svetovno vojno, ki jih je preživel v Srbiji v štabu Draže Mihajlovića in nam predstavi drug pogled na medvojno dogajanje v Jugoslaviji, zlasti v Srbiji kot smo ga poznali do sedaj.

Avtor knjige npr. izpričuje, da se je partizanstvo v Srbiji razmahnilo šele po prihodu Rdeče armade na srbska tla jeseni 1944, vse do tedaj je bilo šibko ali ga sploh ni bilo. Mnoge kraje v Srbiji so oktobra 1944 skupaj osvobodili četniki in Rdeča armada.

Predstavitev knjige “Pohorska afera” v Dravogradu

Dravograd (5.5.2010) – Študijski center za narodno spravo je po več uspešnih predstavitvah v nekaterih slovenskih krajih organiziral predstavitev knjige “Pohorska afera – Krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944, avtorja Jurija Štesla, še v Dravogradu. Knjigo je predstavil dr. Marjan Linasi.

Dr. Marjan Linasi med predstavitvijo knjige.

Avtor v knjigi predstavi dogajanje na Štajerskem in Koroškem od septembra 1943 do aprila 1944, poznano pod imenom pohorska afera. Ugotavlja, da je pohorska afera izbruhnila zaradi strahu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in njemu podrejenih forumov pred t. i. vrinjenci v lastnih vrstah ter zaradi strahu pred obnavljanjem protirevolucionarnega tabora na Štajerskem po kapitulaciji Italije.

S strani SCNR sta se predstavitve udeležili sodelavki Mirjam Jurjevčič in Damjana Čemažar.

Avtor predstavi v knjigi predstavi vlogo in odgovornost takratnega političnega in vojaškega vodstva na Koroškem in Štajerskem, predvsem Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo ter partizanskih enot IV. operativne cone. Posebej izpostavi vlogo in postopke Varnostno-obveščevalne službe in piše o usodi najmanj 52-ih žrtev, ki so jih na zaslišanjih mučili in nato ubili. Vse to je bilo posledica sistema organizacije partije in metod njenega delovanja, ki so v pohorski aferi odigrale pomembno vlogo.

Ljubo Sirc “delavno” proslavil svoj 90. rojstni dan

Ljubljana (5.5.2010) – V Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije je Založba Nova obzorja pripravila slovesno obeležitev 90. letnice rojstva zadnjega še živečega obtoženca na t.i. “Nagodetovem procesu” leta 1947 – Ljuba Sirca, na kateri so predstavili tudi dve njegovi deli: “Dolgo življenje po smrtni obsodbi” in “Brezpotja komunizma”.

Poleg slavljenca so na predstavitvi sodelovali urednik tednika Demokracija Metod Berlec, umetnostni zgodovinar dr. Milček Komel, ekonomist mag. Bernard Brščič in direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.

Moderator predstavitve , urednik Demokracije Metod Berlec.

Direktorica SCNR mag. Andreja Valič je v svojem nagovoru na kratko predstavila pomen Ljuba Sirca v slovenski novejši zgodovini in med drugim poudarila, da smo Slovenci ponosni, da ga imamo. Na koncu nagovora mu je izročila tudi šopek rož.

Mag. Bernard Brščič, pa je Ljuba Sirca označil kot enega redkih ekonomskih teoretikov, ki je že pred desetletji natančno napovedal propad komunističnega modela ekonomije in to kot edini z “orožjem”, ki so ga imeli komunisti sami” torej z njihovimi lastnimi kritikami, ki so jih jugoslovanski ekonomisti izražali v strokovnih ekonomističnih revijah. “Za znanstvenika ne more biti lepšega občutka, kot da čas potrditi njegovo teorijo”, je dejal Brščič.  To se je v primeru Ljuba Sirca zagotovo zgodilo.

Dnevniški zapiski msgr. Rudolfa Klinca

V Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenijev je v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo potekala predstavitev knjige msgr. Rudolf Klinec “Dnevniški zapisi 1943-1945″. Dnevnik je v sodelovanju urednikov prof. Petra Černica in mag. Renata Podbersiča ml. predstavil dr. Boris Mlakar.

Knjigo so predstavili: dr. Boris Mlakar, mag. Renato Podbersič in prof. Peter Černic.

Mag. Renato Podbersič, sodelavec SCNR.


Mag. Renato Podbersič in prof. Peter Černic.

Udeleženci predstavitve.

Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji

Ljubljana (24.3.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekala predstavitev publikacije dr. Milka Mikola z naslovom “Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji“, ki so se ga udeležili tudi nekateri pričevalci.

Študijski center za narodno spravo je konec leta 2009 izdal knjigo, v kateri je dr. Milko Mikola zbral dokumente in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.

Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pri pozdravnem nagovoru.

Avtor v uvodni študiji opozori, da so bili izgoni prebivalstva eden tistih represivnih ukrepov, ki so jih na Slovenskem v 20. stoletju izvajali vsi trije totalitarni sistemi. Mnogi primorski Slovenci so morali ob vzponu italijanskega fašizma zapustiti svoje domove že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zagotovo pa je ta ukrep dosegel največje razsežnosti v času druge svetovne vojne na nemškem okupacijskem območju, tj. na Štajerskem in Gorenjskem. Ne smemo pozabiti Prekmurja, od koder so madžarske okupacijske oblasti že leta 1941 izgnale del slovenskega prebivalstva.

Dr. Mateja Čoh SCNR in avtor publikacije dr. Milko Mikola.

Z izgoni prebivalstva v Sloveniji je po vojni nadaljevala komunistična oblast. Žrtve izgona so bili najprej pripadniki nemške in deloma madžarske narodne manjšine, nato pa tudi slovensko prebivalstvo. Ob tem dr. Mikola poudarja, da je bila med izgoni nemškega prebivalstva ter izgoni slovenskega in madžarskega prebivalstva velika razlika, saj je pri prvih  šlo za izgon iz Slovenije oziroma Jugoslavije, pri drugih pa »le« za izgon iz kraja bivanja.

V publikaciji Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji so zbrani dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške narodne manjšine v Avstrijo in jugoslovanske republike v letih 1945 in 1946, o množičnih izgonih prebivalcev iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, ki so se začeli spomladi 1947 ter o izgonih prebivalcev iz prekmurske vasi Petišovci decembra 1948 in aprila 1949 (to je bil tudi zadnji množični izgon prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji).

Predstavitve so se med drugim udeležili nekateri pričevalci, ki so za publikacijo prispevali svoja pričevanja, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman ter  litovski  veleposlanik v RS, Rimutis Klevečka.

Največ izvirnikov v publikaciji objavljenih dokumentov hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. Pričevanja so objavljena v prepisu, vendar tako kot so jih posredovali pričevalci; izvirniki pričevanj, razen treh, se nahajajo v gradivu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic pri Ministrstvu za pravosodje.

Predstavitev knjige “Pohorska afera”

Maribor (26.1.2010) – Študijski center za narodno spravo, Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča in Vojaški muzej Slovenske vojske so v Kadetnici v Mariboru organizirali predstavitev knjige “Pohorska afera – Krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944, avtorja Jurija Štesla. Knjigo sta predstavila dr. Marjan Linasi in dr. Mateja Čoh.

Dr. Marjan Linasi in dr. Mateja Čoh med predstavitvijo knjige.

Avtor v knjigi predstavi dogajanje na Štajerskem in Koroškem od septembra 1943 do aprila 1944, poznano pod imenom pohorska afera. Ugotavlja, da je pohorska afera izbruhnila zaradi strahu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in njemu podrejenih forumov pred t. i. vrinjenci v lastnih vrstah ter zaradi strahu pred obnavljanjem protirevolucionarnega tabora na Štajerskem po kapitulaciji Italije.

Uvodni nagovor direktoricce SCNR, mag. Andreje Valič.

Predstavitve se je udeležilo veliko število obiskovalcev, ki so se po predstavitvi tvorno vključili v razpravo.

Avtoe predstavi v knjigi predstavi vlogo in odgovornost takratnega političnega in vojaškega vodstva na Koroškem in Štajerskem, predvsem Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo ter partizanskih enot IV. operativne cone. Posebej izpostavi vlogo in postopke Varnostno-obveščevalne službe in piše o usodi najmanj 52-ih žrtev, ki so jih na zaslišanjih mučili in nato ubili. Vse to je bilo posledica sistema organizacije partije in metod njenega delovanja, ki so v pohorski aferi odigrale pomembno vlogo.

Sodelavci SCNR v Mariborski Kadetnici.

Celotno predstavitev knjige, ki jo je podal  dr. Marjan Linasi, si lahko preberete s klikom na povezavo.

Francosko nemški učbenik skupne zgodovine

Ljubljana (22.1.2010) –  Ob 47. obletnici Elizejske pogodbe so danes v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu predstavili prvo izdajo učbenika francosko-nemške zgodovine.

Francoska veleposlanica v Sloveniji Nicole Michelangeli in nemški veleposlanik Matthias von Kummer sta povedala, da bo učbenik iz treh knjig, od katerih sta dve že izšli, namenjen poučevanju v šolah.

Veleposlanika sta v svojih nagovorih omenila, da je skupni učbenik predvsem didaktične narave, namenjen poučevanju zgodovine v francoskih in nemških šolah. Prva dva dela učbenika sta izšla pod naslovoma Evropa in svet od Dunajskega kongresa do leta 1945 ter Evropa in svet od leta 1945 naprej.

Po besedah veleposlanika von Kummerja so boleča poglavja francosko – nemške zgodovine že dolgo zaprta, s čimer se je strinjala tudi njegova francoska kolegica. Od konca druge svetovne vojne sta naroda na pobudo generala Charlesa de Gaullea in nemškega kanclerja Konrada Adenauerja stopila na pot nemško – francoske sprave. Prvi korak na tej poti je predstavljal podpis Elizejske pogodbe 22. januarja leta 1963.

Diplomata sta omenila, da se je ideja za nastanek tega zgodovinskega učbenika porodila članom francosko – nemškega parlamenta mladih. Ob 40. obletnici podpisa Elizejske pogodbe v Berlinu je parlament mladih tedanjemu francoskemu predsedniku Jacquesu Chiracu in nemškemu kanclerju Gerhardu Schröderju predlagal izdelavo francosko – nemškega zgodovinskega učbenika z enako vsebino za obe državi z namenom, da bi odpravili predsodke in poglobili medsebojno razumevanje.

Nicole Michelangeli je izpostavila odmevnost prve izdaje učbenikov tako v Nemčiji kot v Franciji, saj sta državi, udeleženki nekaterih najbolj krutih vojn v zgodovini človeštva, znali in uspeli napisati skupno knjigo o njuni zgodovini, ki ju je po veleposlaničinih besedah tako dolgo razdvajala.

Nemški veleposlanik je povedal, da je cilj uporabe skupnega učbenika vzpostaviti temelje skupne zgodovinske zavesti med mladimi Nemci in Francozi v obdobju evropskega poenotenja. Po njegovem mnenju je potrebno osvetliti skupni in različni zgodovinski razvoj, veliko prostora pa učbenik namenja obravnavi in razlagi sporov med državama. Mlade generacije bodo po oceni Von Kummerja s pomočjo učbenika lažje razumele pomembnost zgodovinske dediščine in nujnost skupne prihodnosti.

Na vprašanje, zakaj je trajalo deset let, preden so skupni zgodovinski učbenik končno izdali, je veleposlanica dejala, da je bilo potrebno veliko strokovnega usklajevanja, raziskovanja in utemeljevanja obsežne zgodovinske terminologije obeh narodov, ki sta se lotila pisanja skupne zgodovine od leta 1815 naprej. Nemški ambasador jo je dopolnil, da problem ni bil vsebinske, ampak predvsem didaktične in metodološke narave, ker se bo v Franciji in Nemčiji poučevala ista učna snov z različnimi didaktičnimi metodami in prijemi.

Največ težav so imeli z usklajevanjem na ravni državne ureditve centralizirane Francije in federativne republike Nemčije, saj se šolstvo v Nemčiji ureja na ravni dežel in ne na državni ravni. Na področju nemškega šolstva učbenik predstavlja unikat, ker je edina knjiga, ki bo obvezujoče učno gradivo v vseh nemških šolah v vseh šestnajstih zveznih deželah.

Skozi njuno skupno zgodovino sta Nemčija in Francija ustvarili tesne in pristne odnose, ki se kažejo na političnem in gospodarskem področju ter na področju mednarodnega izobraževanja in študijskih izmenjav med mladimi, je še dodal Von Kummer.

Predstavitev knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti

Ljubljana (3.11.2009) – V Galeriji Družina je potekala predstavitev knjige “Med sodbo sodišča in sodbo vesti”, ki predstavlja nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana v doslej še večinoma neznani luči. Knjiga je delo štirih avtorjev Tamare Griesser-Pečar, Franceta M. Dolinarja, Marije Čipić Rehar, Blaža Otrina, prevode latinskih tekstov je prispevala Julijana Visočnik.

Video: utrinki s predstavitve knjige.

“Prav je, da se nekaj stori in se vsaj najhujše neresničnosti zavrnejo − pomagalo pa ne bo nič. Nas se drži madež sodelovanja in tega madeža nam v sedanjih razmerah nobena reč ne izmije. Čeprav je ta madež v resnici le umišljen in ga v resnici − v naši vesti − ni, pa pod propagando svet sodi drugače“.  S temi besedami se je škof Rožman kmalu po izrečeni sodbi 29. avgusta 1946 odzval na pismo Mihe Kreka, ki ga je opogumljal, naj pojasni vse nepravilnosti in laži, ki so bile izrečene tekom procesa. Iz teh besed so avtorji izpeljali naslov pričujoče knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti.

Na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige je sodeloval tudi ljubljanski nadškof msg. Alojz Uran.

Knjiga je razdeljena na 4 dele.

Prvi del nosi naslov Rožman v vrtincu druge svetovne vojne, ki se začne z obširnim Rožmanov življenjepisom, nadaljuje pa z obdelavo posredovanj škofa Rožmana pri okupatorju za zaprte, internirane, obsojene, begunce, Jude, pravoslavne Srbe na Hrvaškem itd. Na podlagi na novo pridobljenih in odkritih dokumentov smo tako prišli do konkretnih 1210 posameznikov oz. družin in blizu 2500 ljudi, imenovanih s skupino (npr. pravoslavni Srbi, otroci v taboriščih), za katere je Rožman posredoval pri okupatorju. Naslednji vélik sklop v tem delu knjige prinaša analizo in objavo vseh pridig in pastirskih pisem škofa Rožmana, ki se nanašajo na vojno obdobje in komunizem. Ta je še toliko bolj pomemben, ker se v javnosti in zgodovinopisju vedno znova pojavljajo različne variante istih pridig.

Dr. Tamara Griesser Pečar in mag. Marija Čipić Rehar.

Drugi del z naslovom Rožmanov proces najprej prinaša analizo celotnega sodnega procesa proti škofu Rožmanu, ki se je v treh etapah vršil v avgustu 1946  ter v zadnjih 14 letih, do aprila 2009. Nato so objavljeni sodni spisi procesa v avgustu 1946 ter Rožmanov odgovor na sodbo. Pri tem je potrebno posebno izpostaviti objavo dokumentov, ki so bili sodišču sicer na razpolago, a jih ni upoštevalo, in dokumente, ki so bil predani Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti, a jih ta ni vključil v svoj zagovor.

V tretjem delu so objavljeni vsi sodni spisi Zahteve za obnovo procesa, ki se je vršila med leti 1995 do 2003, v četrtem delu pa spisi Zahteve za varstvo zakonitosti med leti 1998 in 2009.

Prof. Blaž Otrin

Knjiga, poleg sodnih spisov, prinaša številne javnosti do danes še nepoznane dokumente, kar je posledica predvsem svojevrstne usode arhivske zapuščine škofa Rožmana. Mnogo gradiva iz časa, ko je deloval v domovini, je v povojnih letih v številnih preiskavah na škofiji zasegla UDV in je bilo v večini uničeno in nam je poznano le v fragmentih. Gradivo, ki ga ni odnesla UDV, je bilo dolga desetletja skrbno skrito v raznih prostorih nadškofijskega dvorca in se je v preteklih letih postopoma, ko se je našlo, predalo NŠAL. Med tem gradivom je bil tudi prezidialni arhiv škofa Rožmana. Zanimiva je zgodba gradiva, ki ga je škofija predala Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku, o katerem je zaokrožila zgodba, da mu ga je zasegla UDV, a se je izkazalo, da je bila to le pretveza, saj je bilo na koncu najdeno v njegovi zapuščini. Tu smo našli tudi večino gradiva, ki govori o Rožmanovih posredovanjih, med drugim seznam 1004 posredovanj z imenom in priimkom osebe, za katero je posredoval, datumom, in imenom priporočitelja. Gradivo iz Rožmanove zapuščine v begunstvu pa prihaja še dan danes, v večini pa je bilo NŠAL izročeno po letu 2000.

Veliko zanimanje javnosti…

Marsikdo se bo ob izidu knjige vprašal: Zakaj ukvarjanje z Rožmanom, s temo, ki je bila že tolikokrat preigrana in ki vzbuja toliko skrajnih, sovražnih čustvenih izbruhov? Kdor koli vstopi v diskurz o Rožmanu je tudi nujno podvržen vsemogočemu etiketiranju. Če odstopaš od večinskega zacementiranega javnega mnenja, si v najboljšem primeru označen za belčka ali revanšista, v glavnem pa kar za klerofašista; v nasprotnem primeru pa si lahko deklariran tudi kot okužen s komunistično ideologijo! A kako in zakaj naj zgodovinar molči, če ima pred seboj gradivo, ki še ni bilo raziskano in prinaša povsem nova dejstva?

Predstavitev je potekala v galeriji Družina na Krekovem trgu.

Nakopičeni predsodki in neracionalni traktati, ki v večini določajo to temo, pa bolj kot o škofu Rožmanu in njegovem času pričujejo o stvarnosti današnjega stanju duha v Sloveniji – stanju nepripravljenosti na normalen dialog, stanju nepripravljenosti za sprejemanje drugega (in drugače mislečega) oz. kot je dejal Branko Klun na forumu Resnica vas bo osvobodila: »Četudi nas preteklost določa in pogojuje, jo po drugi strani mi konstruiramo s sedanjega stališča, pri čemer si na ta način določimo okvire prihodnosti – in to vzpostavljanje zgodovine je globoko zaznamovano s strastmi /…/ in željo po triumfalizmu.«

Predstavitve so se udeležili tudi direktorica SCNR, mag. Andreja Valič  in nekateri sodelavci SCNR.

Na koncu objavljamo še celotni govor dr. Tamare Grieeser Pečar ob predstavitvi knjige:

Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikavanj kot dr. Gregorij Rožman, ki je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa do leta 1959, čeprav po 5. maju 1945 praktično ni več upravljal svoje dieceze.  Vedno znova se pojavlja lažna trditev, da je sodeloval z okupatorjem. Za to se že standardno ponuja slika ob domobranski prisegi 20. aprila 1944, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval, še predno so na stadion prišli nemški vojaki in oficirji, rokoval s SS-generalom Erwinom Rösenerjem, slika pri mimohodu pred uršulinsko cerkvijo januarja 1945, pa tudi tim. „lojalnostna izjava“, ki jo je na zahtevo poslal italijanskemu Visokemu komisarju Emiliu Grazioliju in, ki jo je ta potvoril brez škofove vednosti. Tako izhaja Slovenski zbornik za leto 2007 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu, ki ga je izdala Zveza borcev še vedno iz prepričanja, da je objavljena izjava avtentična in to kljub temu, da je v resnem zgodovinopisju nesporno, da temu ni tako in da je škofijski ordinariat že leta 1946 vojaškemu sodišču predložil ustrezno dokumentacijo, ki je dostopna v procesnem gradivu tako v Arhivu Slovenije kot na sodišču v Ljubljani. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal. Kaka naivnost je potrebna, da nekdo lahko misli, da je bilo mogoče okupatorjem ugovarjati? Tudi v eni od šolskih knjig za IV. razred gimnazije, ki je izšla po osamosvojitvi, je facsimile časopisne objave izjave brez obrazložitve, da je potvorjena.

Pogosto je bilo zaslediti tudi domnevne citate iz medvojnih pridig, ki so delno citirani popolnoma iz konteksta in so v nasprotju s tendenco rečenega, največkrat pa so povsem izmišljeni. Na vprašanje po priči potem sledi odgovor kot, da je neka gospa to slišala od znanke, tej pa je povedala spet neka druga ženska, ki naj bi to sliüala v stolnici. Vse brez konkretnih imen prič in vendar so take zgodbe ponavljali celo nekateri publicisti, ja celo zgodovinarji, ki se imajo za verodostojne. Kot je napisala kolegica Čipić Reharjeva je Rožman svoja besedila temeljito pripravil. V Nadškofijskem arhivu so pridige, pastirska pisma in pisma duhovnikom dobro ohranjena in če bi omenjeni publicisti oz. zgodovinarji bili bolj temeljiti in bi upoštevali pravila stroke, potem bi se lahko ob obisku tega vzorno urejenega arhiva sami prepričali o verodostojnosti oz. ne-verodostojnosti takih trditev. Eden od znanih zgodovinarjev  se je po ogledu „Temne strani meseca” v Naših razgledih januarja 1999 zgražal nad ljubljanskim škofom Rožmanom,  ki da je spomladi leta 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake. Pri tem citira novo italijansko publikacijo Marca Cuzzija, L‘occupatione italiana della Slovenia, 1941-1943, Rim 1998, str. 171. Na tej strani pa o kakšnem škofovem blagoslavljanju javne hiše sploh ni govora. Trdovratno se vedno znova pojavlja tudi trditev, da je Rožman interveniral samo za tiste, ki so šli k domobrancem. Kako je mogel škof leta 1942 vedeti kdo bo šel po italijanski kapitulaciji 8. 9. 1943 in po ustanovitvi slovenskega domobranstva konec leta 1943 k domobrancem?

Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za pregnance, begunce, talce, zapornike, internirance, Jude, za pravoslavne Srbe na Hrvaškem, za otroke, za duhovnike, jugoslovanske oficirje itd. Po vsem, kar je znano, je bil Rožman globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami prestane vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta nacizem in fašizem premagana, komunizem pa bo, če bo prevzel oblast, ostal dalj časa. Zgodovina mu je dala prav.

Škofovi kritiki neprestano trdijo, da ni nikoli dvignil glasu proti okupatorju. Ne glede na to, da je seveda moral upoštevati svoj položaj in odgovornost do vernikov, tudi sam očitek ni resničen. Škof Rožman je dvakrat ostro obsodil okupatorje. Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Da je premišljeval o tem, kako bi tudi s prižnice napadel italijanskega okupatorja, vemo iz poročila njegovega tajnika Stanislava Leniča. O tem se je maja 1942 celo posvetoval s papežem Pijem XII. in mu je ta odsvetoval, ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije. Ljubljanska škofi ja pa bi izgubila svojega škofa in s tem človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman se je torej znašel pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in z dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo oz. zaporom v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih posameznikov in skupin.
Da mu tudi Italijani niso zaupali, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal na ministrstvo za notranje zadeve. Poročal je, da je škof po »znani avdienci“ v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena ‚velika Slovenija‘.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom …«
Prisluhnimo kaj je o intervencijah napisal Lenič v svojem Življenjepisu v zaporu: »Z intervencijami za obsojene ali zaprte se začne nova in glavna doba sodelovanja med škofom in Italijani. Italijani so po nekaj mirnih mesecih kmalu začeli zapirati ljudi in z njimi surovo postopati. Vsaka malenkost je bila lahko povod. Ker je bilo že splošno znano, da Italijani škofa upoštevajo, je jasno, da se je kar spontano vsak prizadeti domači ob taki aretaciji začel obračati na škofa. Škof je bil cele dneve oblegan od mater, žena in domačih, ki so ga prosili pomoči. Škof je vsakega takega sprejel, poslušal in obljubil intervencijo. Spominjam se dneva, ko je en sam dan prišlo nad 50 prošenj. Škof je te intervencije opravljal večinoma pismeno na kvestorja, Graziolija ali generala. Sprva je mnogokrat uspelo. Če je bila stvar bolj nujna (smrtna obsodba) je šel tudi osebno prosit. Tako se dobro spominjam, da so trije ljubljanski mladi fantje sept. 1941 odšli z municijo v nahrbtniku v Dolomite k partizanom. Peljali so se v avtobusu proti Polhovem gradcu. Tam so jih Italijani ustavili, preiskali in sledila je nagla smrtna obsodba. Matere so v blaznem joku prosile škofa, ki je takoj odšel intervenirat h Grazioliju in uspel. Italijani so sami rekli materam: Zahvalite se škofu! Taki dogodki so se ponavljali dan za dnem. Resnici na ljubo moram povdariti, da je škof interveniral ne glede na prepričanje prizadetega. Še zdaj ga vidim, s kako naglico mi je narekoval intervencijo tudi za komuniste in so ob neki priliki rekli dr. Lenčku: Škof je dober in prosi tudi za komunista, zato se na njegove prošnje nič ne zanesemo.«
Kmalu so Italijani spoznali, da se je škof zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča. Če pa si ogledamo imensko tabelo intervencij, ki jo danes predstavljamo, je takoj moč ugotoviti, da so navedeni mnogi, katerih prepričanje škof ni delil. To so ugotovili tudi Italijani, zato njegovih intervencij potem niso več obravnavali kot na začetku okupacije. Visoki komisar je dal navodilo, da je treba Rožmanove intervencije obravnavati tako kot intervencije privatnih oseb. Med nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je bilo manj intervencij, ker so Nemci imeli povsem drugačen odnos do Cerkve kot Italijani, vendar se je tudi v tem času zavzemal za npr. zapornike v ljubljanskih zaporih, za duhovnike kot priorja kartuzije Pleterje p. Josipa Edgarja, za brata p. Aljančiča OFM itd.

Če torej preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško (duhovniki) in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa število oseb ni navedeno. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi.

Res je, da nam še danes niso dostopni vsi dokumenti, predvsem ne tisti v Vatikanskem arhivu, ki bodo gotovo prispevali k še veliko boljši osvetlitvi škofovega vojnega delovanja, vendar smo po osamosvojitvi odkrili celo vrsto novih dokazov, med drugim je od leta 2007 dostopna tudi dokumentacija, ki jo je škofija dala na voljo branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku – in je ta ni uporabil na procesu  –, da lahko postavimo trditev, da so očitki, ki jih navaja obtožnica oz. sodba iz leta 1946, pa tudi različne komunistične in postkomunistične publikacije, popolnoma neutemeljeni. Nekaj teh tako imenovanih Vrtačnikovih dokumentov, npr. intervencije za komunista Toneta Tomšiča in seznami intervencij, ki jih je škof pripisal na prošnje domačih (v času od septembra 1942 pa do februarja 1943 kar 1004) so bili prvič predstavljeni javnosti na razstavi „Boj proti veri in Cerkvi” v Muzeju novejše zgodovine septembra 2007. Sedaj pa so upoštevani in objavljeni v knjigi, ki jo danes predstavljamo.
Danes pa predstavljamo tudi celotno sodno dokumentacijo: tisto iz leta 1946, vloge za obnovo procesa, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo in sicer s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946, ker je enačilo »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo”. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima ničesar skupnega, temveč je služilo kot propagandno sredstvo totalitarnemu komunističnemu režimu.

Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem.

Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.