Premiera filma “Gradimo novi svet”
Ljubljana (6. 12. 2012) – V petek, 3. februarja 2012, je bila v Kinodvoru v Ljubljani predstavitev novega dokumentarnega filma “Gradimo novi svet”, režiserja Marka Kobeta. Dokumentarni film razgalja enega največjih tabujev naše polpretekle zgodovine – Goli otok. Zgodovinarji in nekdanji kaznjenci v njem spregovorijo, kako je nastalo in delovalo koncentracijsko taborišče na tem majhnem jadranskem otoku, namenjeno predvsem t.i. informbirojevcem. Pri nastajanju dokumentarnega filma je sodeloval tudi mag. Renato Podbersič, sodelavec SCNR.
V začetku poletja 1949 je tja odpeljal tudi prvi slovenski kontingent. Prvič je v televizijskem intervjuju, objavljenem v tem filmu, svoje spomine opisal Jovo Kapičić, nekdanji general tajne politične policije UDBA in ustanovitelj Golega otoka.
Pred začetkom predvajanja dokumentarnega filma je potekala tudi kratka predstavitev, kjer so sodelovali nekateri protagonisti. Pogovor je vodila novinarka Mojca Mavec, sodelovali so še nekdanji zaporniki na Golem otoku: mag. Andrej Aplenc, Mihael Cenc in Radovan Hrast. Poleg njih je film predstavil še režiser Marko Kobe in zgodovinarja dr. Aleš Gabrič iz INZ in mag. Renato Podbersič iz SCNR.
Predavanje o holokavstu
Ljubljana 31. 1. 2012 – V ponedeljek, 30. januarja 2012, je mag. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo predaval na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Predavanje z naslovom “Preganjanje Judov med holokavstom” je sodilo v okvir obeležitve mednarodnega dne spomina na holokavst, ki se ga po priporočilu OZN vsako leto spominjamo 27. januarja.
Dijaki drugih letnikov so z zanimanjem prisluhnili predavanju in sodelovali v razpravi.
Predstavitev knjige »Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem 1941 – 1945« in pogovor o totalitarizmih 20. stoletja v Kamniku
Ljubljana (27. 1. 2012) – V prostorih frančiškanskega samostana v Kamniku je v petek 20. januarja v okviru rednih mesečnih predavanj v organizaciji Društva sv. Jakoba potekala predstavitev konec lanskega leta izdane knjige “Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem”, avtorja dr. Damjana Hančiča. Avtor je predstavil problematiko in delikatnost raziskovanja medvojnih dogodkov, potrebno distanco do posamezne v vojno vplete strani, na koncu pa podal tudi nekaj svojih osebnih razmišljanj o takratnih dogodkih, ki so tako usodno zaznamovali slovenski narod, da ga ob določenih trenutkih razdvajajo še danes po 70 letih.
Dr. Damjan Hančič in predsednica Društva sv. Jakoba, Marjeta Humar.
Za predstavitev knjige je vladalo veliko zanimanje, saj je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička.
Spominska slovesnost ob 60-letnici zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu
Ljubljana (24. 1. 2012) – V soboto, 21. januarja 2012 je v novomeški stolnici sv. Nikolaja potekala spominska slovesnost ob 60. letnici zažiga ljubljanskega škofa Antona Vovka. Slovesnosti se je udeležila tudi sodelavka SCNR Marta Keršič.
Anton Vovk, pranečak pesnika Franceta Prešerna, se je rodil leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, po drugi svetovni vojni pa je prevzel vodenje ljubljanske škofije. Po smrti škofa Gregorija Rožmana so ga imenovali za ljubljanskega škofa in ga leta 1961 skupaj s škofijo povzdignili v ljubljanskega nadškofa. Leta 1963 je umrl v Ljubljani, leta 1999 pa so izdali škofijski odlok o začetku postopka njegove beatifikacije.
V času svojega pastirstva slovenski cerkvi je doživel mnoge pritiske, zasliševanja in ponižanja s strani takratne oblasti, višek pa je bil poskus zažiga, 20. januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu, ko se je nadenj spravila nahujskana množica in ga sramotila ter pretepala. Varnostni organi škofa niso obvarovali pred nasiljem. Takrat je bil škof Vovk namenjen v bližnje Stopiče na blagoslov na skrivaj postavljenih novih cerkvenih orgel. Vovk je posledice napada s hudimi opeklinami sicer preživel, napadalci pa niso bili nikoli kaznovani.
Mašo v novomeški stolnici je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. V pridigi je poudaril:
„Tudi dandanes, ko na veliko govorimo o človekovih pravicah, to ne pomeni jamstva za njihovo spoštovanje. Če bi človekove pravice spoštovali, pri nas ne bi bilo toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bo kdo spozabil in šel v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Najbolj zaskrbljujoči pa niso tovrstni izpadi sami na sebi. Zaskrbljujoče je, če državne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo.
Slovesnosti so se udeležili tudi birmanci iz novomeške dekanije, ki jim je škof Vovk leta 1952 podelil zakrament birme. Zaradi burnih demonstracij so redne kanonične birme v novomeški dekaniji odpadle, zato je večina birmancev zakrament birme prejela v Ljubljani.
Po maši je bil pred stolnico blagoslov doprsnega kipa škofa Vovka.
Predavanje mag. Renata Podbersiča “Judovski vojaki na soški fronti”
Ljubljana (24. 1. 2012) – V četrtek, 18. januarja je mag. Renato Podbersič, sodelavec SCNR, pripravil predavanje “Judovski vojaki na soški fronti” v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Na judovske vojake, ki jih je bilo v avstro-ogrski armadi med prvo svetovno vojno kar 300.000, danes spominjajo nagrobniki, fotografije lesenih sinagog in zanimive – tako srečne kot tragične življenjske zgodbe.
Ne vemo natančno, koliko judovskih vojakov se je borilo na soški fronti. Na predavanju je bilo predstavljenih nekaj najbolj zanimivih življenjskih zgodb judovskih vojakov, ki so se borili na zahodu našega ozemlja. Nekaj odlikovanih avstro-ogrskih veteranov je namreč končalo svojo življenjsko pot v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Drugi so imeli več sreče, tudi zaradi odlikovanj, ki so si jih zaslužili ob Soči.
Predavanje je očitno zbudilo precejšnje zanimanje med poslušalci, kar dokazuje tudi udeležba.
Poveljnik, ki je branil Markov hrib nad Šempetrom, stotnik Gustav von Sonnewend (1885-1960), in je za to dobil viteški križec reda Marije Terezije. Prav to odlikovanje ga je na Dunaju med drugo svetovno vojno zaščitilo pred koncentracijskim taboriščem. Vojno je tako preživel “samo” v hišnem priporu.
Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa
Ljubljana (11. 1. 2012) – V Gorenjskem muzeju v Kranju so v torek, 10. januarja 2011, odprli razstavo Glasovi svobode – Radio Svobodna Evropa. Na otvoritvi sta spregovorila direktor oddelka za publikacije in razstave češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov Michal Hroza in mag. Andreja Valič Zver, ki je predstavila vlogo Študijskega centra za narodno spravo pri postavitvi razstave v Sloveniji.
Radio svobodna Evropa je bil ustanovljen kot sredstvo protikomunistične propagande v času hladne vojne. Ustanovila ge je ameriška protikomunistična organizacija, Narodni odbor za svobodno Evropo (NOSE), v New Yorku leta 1949. Odbor je sestavljalo okrog dva ducata pomembnih osebnosti ameriške politike, znanosti in novinarstva – med njimi je bil tudi bodoči predsednik ZDA Dwight D. Eisenhower.
Cilj NOSE je bila podpora demokratičnim politikom, ki so pred komunističnimi pritiski v Vzhodni Evropi prebegnili v ZDA. Zamisel je bila, uporabiti radio in tiskane medije za okrepitev koncepta nacionalne in individualne svobode med prebivalci vzhodnega bloka. Drugi cilj je bila podpora sodelovanju med v ZDA živečimi podobno mislečimi izgnanci iz različnih evropskih držav. Najpomembnejše dejanje NOSE je bila prav ustanovitev Radia svobodna Evropa (RSE). RSE je imel svoje prostore v New Yorku, ki je pokrivala Ameriške zadeve in v Münchnu, ki je predstavljal strateško lokacijo v centru Evrope, nedaleč od držav, ki jih je oskrboval z informacijami.
Češkoslovaški izgnanci so bili začetniki testnega oddajanja RSE julija 1950 in prvi, ki so začeli z rednim oddajanjem v maju 1951. Material za prvo testno oddajanje je bil posnet v studiu RSE v New Yorku leta 1950 in poslan v München. 14. julija 1950 so iz premičnega oddajnika, ki je bil nameščen na tovornjaku v kraju Lampertheim blizu Češkoslovaške meje prvič predvajali posnetek RSE. Leto kasneje, 1. maja 1951 so z predvajanjem v živo iz Münchna ustoličili češkoslovaško oddajanje. Po padcu železne zavese v letu 1989 je RSE moral poiskati nove umeritve in novo lokacijo. Tako se je RSE zahvaljujoč tudi nekdanjemu predsedniku Vaclavu Havlu in premierju Vaclavu Klausu leta 1995 preselil v Prago.
Evropsko državljanstvo – Bremena in priložnosti preteklosti
Ljubljana (3. 1. 2012) – V Centru Evropa v Ljubljani je v sredo, 14. decembra 2011, potekalo tretje srečanje Akademskega foruma. Predavateljici mag. Andreja Valič Zver (SCNR) in dr. Agata Fijalkowski (Lancaster University) sta predstavili evropsko državljanstvo z vidika bremen in priložnosti preteklosti.
Mag. Andreja Valič Zver meni, da so totalitarizmi pustili posledice, njihova zapuščina pa se kaže v poškodovani mentaliteti ljudi. Meni tudi, da ni mogoče zanikati tragične preteklosti vzhodnega bloka, vendar se Zahodna Evropa ne zaveda trpljenja v evropskih državah, ki so bile pod komunizmom. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo meni, da je spravo mogoče doseči s politiko, pravom in zgodovino.
Dr. Agata Fijalkowski, profesorica prava na Lancasterski univerzi v Veliki Britaniji je predstavila izkušnjo Poljske po padcu komunističnega sistema in njihov način obsodbe komunističnega režima. Poudarila je tudi pomembnost reorganizacije poljskega sodstva pri demokratizaciji Poljske.
Sodelavci SCNR smo se poklonili spominu na Vaclava Havla
Ljubljana (20. 12. 2011) – Ob smrti nekdanjega predsednika Češke republike in borca proti totalitarnemu komunističnemu režimu, Vaclava Havla smo se sodelavci Študijskega centra za narodno spravo, poklonili spominu velike osebnosti. Na veleposlaništvu Češke republike v Ljubljani smo se vpisali v žalno knjigo in izrazili obžalovanje ob izgubi borca za človekove pravice, svobodo in demokratično Evropo.
Direktorica SCNR mag. Andreja Valič Zver se vpisuje v žalno knjigo.
Zapis v žalno knjigo.
Sveče in vrtnice pred vhodom na češko veleposlaništvo v RS.
Družinska zgodba – projekt na Gimnaziji Kranj
Ljubljana (25.11.2011) – V sredo, 16. novembra 2011 so sodelavke Študijskega centra za narodno spravo Jelka Piškurić, Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič izvedle drugi del projekta Družinska zgodba – izkušnja intervjuja. Projekt so izvedle v dveh oddelkih prvih letnikov pri pouku zgodovine, v katerih poučuje prof. Nina Zupan Šorli. V prvem delu so dijakom spregovorile o pomenu pričevanj za zgodovinsko stroko, o tehnični opremi, ki je potrebna za izpeljavo snemanj in o navajanju virov, ki jih pri delu uporabljajo. Pokazale so jim posnetke video pričevanj, ki so jih posneli s kamero na Študijskem centru za narodno spravo.
Dijaki so dobili nalogo, da v svojem domačem okolju poiščejo osebo, ki jim je pripravljena spregovoriti o svoji preteklih doživetjih. Opravili so zapis in ga opremili z dodatnim dokumentacijskim gradivom ali fotografijami. Zgodbo so postavili v določeno zgodovinsko obdobje in tudi o tem času zapisali nekaj najbolj značilnih okoliščin. Naslovi in vsebine zgodb so zelo zanimivi. Govorijo o času prve svetovne vojne in soški fronti, o časih med drugo svetovno vojno in po njej, o taboriščih Gonars, Jasenovac, Dachau, o krutih družinskih dogodkih, ki so za vedno zaznamovali mnoge posameznike, o izgubah premoženja ob nacionalizaciji, o preživelih Slovencih iz ladje Titanik, o potresih, prvem pristanku na Luni, o osamosvojitveni vojni za Slovenijo in še čem.
V drugem delu projekta je delo potekalo po skupinah. Dijaki so odgovarjali na zastavljena vprašanja, hkrati so si izmenjali vsebine zgodb, ki so jih zapisali. Nazadnje je vsaka skupina eno zgodbo predstavila pred razredom. Vse zbrane zgodbe bodo predstavljene v razrednem zborniku, ki ga lahko dijaki ob priliki predstavijo tudi ostali šolski skupnosti.
Dijaki so delo zares izvrstno opravili in tudi sami potrdili, da je bilo delo zanje izobraževalno in vzgojno, saj so odstrli delček preteklosti svojih domačih in na ta način bolje spoznali obdobje, v katerem so odraščali njihovi stari starši, pradedki, prababice in ostali sorodniki.
Ekumensko bogoslužje v spomin na žrtve vojn v Črni vasi pri Ljubljani
Ljubljana (15. 11. 2011) – V župnijski cerkvi sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani je v petek 11. novembra 2011 potekalo spominsko ekumensko bogoslužje ob dnevu spomina na žrtve vojn, ki je letos v Sloveniji potekalo prvič, pobudo zanj pa je dal veleposlanik Republike Češke Petr Voznica. Dogodek je potekal ob obletnici razglasitve konca prve svetovne vojne, ko se na simboličen način spominjamo na žrtev vseh vojn. Organizirali so ga veleposlaniki Češke Republike, Republike Avstrije, Madžarske Republike in župnije Ljubljana – Barje.
Pri ekumenskem bogoslužju so sodelovali župnik župnije Ljubljana – Barje gospod Edi Strouhal, ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, mufti Islamske skupnosti v RS dr. Nedžad Grabus, protojerej Srbske pravoslavne Cerkve Peran Bošković, škof Evangeličanske Cerkve mag. Geza Erniša, predsednik Judovske skupnosti Aleksander Caran ter dekan diplomatskega zbora in apostolski nuncij v RS msgr. dr. Juliusz Janusz. Sodelovali so tudi predstavniki garde Slovenske vojske in Vojaškega vikariata. Slovesnosti se je udeležila tudi ministrica za obrambo RS dr. Ljubica Jelušič.
»Današnje bogoslužje je priložnost, da se spomnimo vseh, ki so umrli v vojnah, ki so močno zaznamovale 20. stoletje. Spominjamo se tudi vseh, ki so na kakršenkoli način trpeli in bili preizkušani, hkrati pa prosimo za mir, odpuščanje, spravo in medsebojno spoštovanje, ki v dialogu in demokratičnih oblikah danes išče rešitve za reševanje konfliktov v evropski skupnosti pa tudi širše po svetu,« je povedal škof msgr. dr. Anton Jamnik.
Bogoslužju je sledila sveta maša, ki jo je daroval apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliusz Janusz. Po končani sveti maši so predstavniki verskih skupnosti, diplomatskega zbora in Ministrstva za obrambo položili vence k Pomniku 1991 na ljubljanskih Žalah. Iz Študijskega Centra za narodno spravo sta se spominskega ekumenskega bogoslužja in svete maše udeležili Marta Keršič in Jelka Piškurić.
