Predstavitev knjige REVOLUCIONARNO NASILJE NA VZHODNEM GORENJSKEM 1941 – 1945
Ljubljana (12. 1. 2012) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekala predstavitev konec lanskega leta izdane knjige “Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem”. Knjigo je predstavil avtor dr. Damjan Hančič, uvodoma pa je namen projekta in zbirke o revolucionarnem nasilhju na Slovenskem predstavila urednica zbirke dr. Mateja Čoh.
Prva knjiga iz projekta Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941 – 1945
Študijski center za narodno spravo (SCNR) je leta 2008 začel obsežen raziskovalni projekt z naslovom Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945. Cilj raziskovanja je celovito prikazati revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno po posameznih slovenskih pokrajinah, torej na Štajerskem in v Prekmurju, na Koroškem, Gorenjskem, Dolenjskem z Belo krajino, Notranjskem in Primorskem. Študijski center bo o tej problematiki v prihodnjih letih pripravil in izdal več monografij, v katerih bodo, poleg uvodnih študij, objavljeni tudi dokumenti in pričevanja o tej raziskovalni temi; izhajale bodo v seriji z naslovom Revolucionarno nasilje.
Urednica zbirke dr. Mateja Čoh.
Problematika raziskovanja medvojnih dogodkov in opredelitev pojma revolucionarno nasilje ter terminologije
V zvezi s preučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem je potrebno izpostaviti, da so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem izvajali hkrati okupacija, kolaboracija (prisilna in prostovoljna), upor proti okupatorju, revolucija in protirevolucija, zato je marsikdaj zelo težko natančno razčleniti in ugotoviti natančno karakteristiko posameznega dogodka ali ravnanja.
V pričujoči študiji izraz »revolucionarno nasilje« pomeni nasilje, ki so ga izvajale vojaške oz. oborožene skupine pod vplivom komunistične partije. Nasilje so lahko izvajale iz politično-ideoloških razlogov ali pa, ker je šlo za vojne razmere tudi iz drugih, čisto vojaško-operativnih razlogov in bi to izvajale tudi, če ne bi bile pod vplivom komunistične partije.
Iz tega sledi naslednja ugotovitev: da je v mnogih primerih zelo težko razmejiti pravo naravo določenih nasilnih dejanj. Zato je študija zastavljena nekoliko širše ter je v njej prikazano poleg nasilja iz čistih ideološko-političnih razlogov tudi nasilje oboroženih skupin (npr. VOS-a, partizanov) pod partijskim vplivom, kjer namen ni bila eliminacija političnih oz. ideoloških nasprotnikov KPS-a (npr. streljanja dezerterjev, usmrtitve resničnih izdajalcev in sodelavcev okupatorja, ustrelitve osumljencev zaradi neposredne nevarnosti sovražnikovega napada, itd…).
Avtor knjige dr. Damjan Hančič.
Oblike revolucionarnega nasilja
Ko je šlo za revolucionarno nasilje, npr. likvidacijo ideoloških nasprotnikov, so ga lahko povzročile bodisi posamezne partizanske enote, bodisi terenci, bodisi vosovci, bodisi oznovci, itd…; razlikovati je treba tudi med usmrtitvami brez sodbe partizanskih vojaških sodišč (likvidacijami) in (justifikacijami) usmrtitvami na podlagi sodb partizanskih vojaških sodišč, ki so začela delovati sredi leta 1943 in so kljub temu, da je šlo za revolucionarna in politično odvisna sodišča, pomenilo v določeni meri večjo pravno varnost.
Terminološki problemi: razlika med likvidacijo in justifikacijo
V dokumentih VOS-a, VDV-ja in Ozne se za likvidacije oseb, povzročene z njihove strani, sicer skoraj vedno rabi izraz justifikacija, vendar ta pojem v pravno-terminološkem smislu ni korekten, ker odločitev nekega represivno- izvršilnega organa ne more šteti za enakovredno odločitvi sodišča. Justifikacija namreč pomeni izvršitev smrtne kazni, ki jo je izreklo sodišče.
Sicer pa sem se srečeval še s številnimi drugimi problemi uporabe pravilnih terminoloških pojmov, ki so v naši zavesti in izrazoslovju zaradi več kot 40 letne ideologizacije zgodovine že čisto »ponarodeli«, vendar pomenijo strokovno nekorektnost in ideologizacijo zgodovine. Pri tem mislim na izraze kot so: vstaja, osvobojeno ozemlje, bela in plava garda,…
Kratka vsebinska predstavitev
V uvodu je predstavljen okvirni položaj na Gorenjskem in v tem okviru na Kamniškem med okupacijo 1941–1945. Na kratko so predstavljeni nemška okupacijska politika in delovanje partizanskih enot ter gonilne sile odporniškega ter revolucionarnega gibanja – komunistične partije.
Sledi osnovni oris organizacije in delovanja enot, ki so izvajale revolucionarno nasilje (VOS, Ozna, VDV) ter poslovanje partizanskih sodišč; osrednja tema pa je prikaz posamičnih primerov revolucionarnega nasilja na vzhodnem gorenjskem območju (območje današnjih Upravnih enot Kamnik, Domžale in Litija). Knjiga skuša prikazati, v kakšni obliki se je kazalo partizansko oziroma revolucionarno nasilje nad prebivalstvom, v kolikšni meri je bilo to nasilje usmerjeno proti resničnim sodelavcem okupatorja in v kolikšni meri le proti politično-ideološkim nasprotnikom OF oziroma njene vodilne sile komunistične partije.
Na koncu sta pregled žrtev na obravnavanem območju, ki so razvidne s seznamov in iz dokumentov povojnih zaplembnih komisij, in grafični prikaz vseh žrtev vojne na primeru območja današnje Upravne enote Kamnik, za kar obstajajo razmeroma dobro zbrani podatki in katerega razmerje med različnimi žrtvami je primerljivo tudi za preostalo območje vzhodne Gorenjske. Na koncu knjige so objavljeni dokumenti o revolucionarnem nasilju ter delovanju partizansko-partijskih represivnih organov na vzhodnem Gorenjskem, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Objavljena so tudi nekatera pričevanja, ki jih hrani Arhiv Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič Zver in veleposlanik Republike Litve Rimutis Klevečka.
Razmišljanja avtorja ob izidu knjige
Avtor knjige, sodelavec SCNR, dr. Damjan Hančič ob izidu knjige poudarja, da je omenjena raziskava pomembno zato, ker odstira do sedaj bolj ali manj neraziskan del medvojnega dogajanja, ki je bil po vojni iz različnih, zlasti pa politično-ideoloških razlogov neznan ali zamolčan in predstavlja dodaten kamenček v mozaiku dogajanj med drugo svetovno vojno. »Krivično bi bilo reči, da se je med vojno dogajalo le to, kar je tematika te knjige, po drugi strani pa brez upoštevanja tudi tega segmenta, ne moremo dobiti objektivne slike celotnega dogajanja v omenjenem obdobju«, dodaja avtor.
Ob tem avtor opozarja še na stereotipno črno-belo prikazovanje in obravnavanje posamezne v državljansko vojno vpletene strani. Večkrat se v javnosti ustvarjata dve črno-beli sliki: po eni strani se ima partizane zgolj za osvoboditelje in borce proti okupatorju, vaške stražarje in domobrance pa za kolaborante, po drugi strani pa se ima partizane zgolj za izvrševalce komunistične revolucije, domobrance pa borce za demokracijo in zahodno civilizacijo. Takšno poenostavljanje je nedopustno in nekorektno. V vsakem posameznem primeru je potrebno pogledati in upoštevati okoliščine ter razmere, v katerih se je posameznik odločil za to ali ono stran. Ob tem je seveda potrebno upoštevati še neusmiljeni vojni čas, ki je zahteval jasne opredelitve brez kolebanj in dejstvo, da takrat ni bilo na voljo toliko različnih virov informacij, pa tudi ljudje so bili formalno veliko manj politično razgledani kot smo danes. Večinoma je šlo za precej mlade ljudi (okoli 20 let), za katere je značilno, da svoje prave politične identitete še nima jasno izoblikovane in so se tako za to ali ono stran odločili po sili razmer.
Žrtve na tej ali oni strani, pa so povečevale tudi osebne zamere in medsebojna nevoščljivosti med sosedi, izvirajoča še iz predvojnega časa, vojni čas pa jim je omogočal lažjo poravnavo računov, ko so zadeve vzeli v svoje roke ali se celo osebno okoristili.
Knjiga naj bo tudi v opomin tistim, ki bi v prihodnje, če bomo prišli v podobne razmere kot so bile leta 1941, želeli razvijati odporniško gibanje. Odporniško gibanje namreč ne more in ne sme služiti nikakršnim ozkim politično-ideološkim interesom (četudi ga organizira neka politično-ideološko sorodna skupina), ampak le boju proti zavojevalcem in upoštevanje »odporniškega pluralizma«; cilj odpora bi moral biti osvoboditev s čim manj slovenskimi žrtvami.
»Po 20 letih demokracije in 70 letni časovni distanci od medvojnih dogodkov je v Sloveniji čas, da tudi potomci ene ali druge v državljansko vojno vpletene strani, stran, ki so ji pripadali naši dedje kritično ovrednotimo in z vsemi pozitivnimi in negativnimi stvarmi postavimo na mesto, ki ji gre, kajti le s odkrivanjem in soočenjem z lastnimi napakami in ne samo kazanju na napake druge strani, bomo dosegli narodno spravo in pomiritev, ki še danes ob različnih dnevno-političnih dogodkih in temah izbruhne na dan«, zaključuje svoje razmišljanje avtor knjige dr. Damjan Hančič, katerega stara očeta sta se med vojno borila na partizanski strani.
Razstava »Padec železne zavese«
Ljubljana (17. 11. 2011) – Ob češkem državnem prazniku Dnevu borbe za svobodo in demokracijo je v sredo 16. 11. zvečer na Študijskem centru za narodno spravo v sodelovanju z veleposlaništvom Češke republike potekalo odprtje razstave z naslovom PADEC ŽELEZNE ZAVESE, ki prikazuje prevzem komunistične oblasti na Češkem v letih 1945 – 48, utrinke varovanja s češke meje proti zahodu v letih 1949 -1989 in dogodke ob padcu berlinskega zidu in t.i. žametno revolucijo, ki je povzročila padec komunističnega režima.
Razstavo je odprl veleposlanik Češke republike v RS njeg. eksc. Petr Voznica, uvodni pozdrav pa je imela direktorica SCNR mag. Andreja Valič Zver, ki je izpostavila tako vzorno sodelovanje Študijskega centra s češkim veleposlaništvom kot tudi s sorodnimi češkimi institucijami.
Razstava bo odprta od 16. novembra 2011 do 2. decembra 2011, vsak dan od 10. do 12. ure in po dogovoru.
»TIGR NA RAZPOTJU: STRELJATI ALI NE STRELJATI?«
Ljubljana (15. 11. 2011) – Študijski center za narodno spravo je pripravil srečanje z dr. Tatjano Rejec, avtorico več del o organizaciji TIGR, med drugim odmevne knjige Partija in tigrovci ter soprogo Alberta Rejca, političnega vodje tigrovcev. Naslov srečanja je bil »TIGR NA RAZPOTJU: STRELJATI ALI NE STRELJATI?«, na njem pa je dr. Tatjana Rejec spregovorila predvsem o psiholoških značilnostih vodilnih tigrovcev. Razgovor je vodila publicistka in pisateljica Alenka Puhar.
Dr. Tatjana Rejec in Alenka Puhar.
Uvodno besedo je podal mag. Renato Podbersič.
Udeležence je pozdravila tudi direktorica SCNR, mag. AndrejaValič Zver.
Udeleženci so z zanimanjem prisluhnili predavanju.
DELOVNI OBISK MED SLOVENCI V AMERIKI
Ljubljana (27. 10. 2011) – V tednu od 11. do 17. oktobra 2011 so bile tri sodelavke Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh, Marta Keršič in Jelka Piškurić na delovnem obisku pri Slovencih v Clevelandu. Teden je bil zapolnjen z bogatim urnikom. Vsak dan so obiskovale Slovence na njihovih domovih in snemale pričevanja, ki se nanašajo na drugo svetovno vojno, predvsem pa na povojni čas, ki so ga naši pričevalci v večini preživljali v taborišču v Vetrinju in v ostalih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Od tam so se konec 40. in v začetku 50. let 20. stoletja začeli odseljevati. Največ jih je novi dom našlo v ZDA, Kanadi in Argentini. Nekateri od njih so odšli iz Jugoslavije v Ameriko zaradi pritiskov, ki so jih doživljali doma ali pa so jih tam že čakale družine.
Zgodbe so povedne in pretresljive, saj prikazujejo težko obdobje življenja v času vojne, navajanja na povsem specifične pogoje taboriščnega življenja in tudi na dolga leta prilagajanja ob prihodu v Ameriko, ko sta se marsikateri mož in žena po večletni odsotnosti (eden je bival z otroki v Jugoslaviji, drugi pa v Ameriki) močno oddaljila drug od drugega in je bilo potrebno mnogo naporov, da sta sprejela drug drugega v novih okoliščinah.
Snemanje pričevalke Mari Celestina.
Srečanje s predsednikom Slovensko-ameriškega sveta Rudijem Kolaričem z ženo Viko
in dr. Francem Jegličem z ženo Heleno.
Snemanje na domu Srečka Gaserja.
Vsega skupaj so posnele 19 pričevanj, kar nekaj od njih je obogatenih z dodatnimi pisnimi in fotografskimi dokumenti. Zgodbe so posnele s kamero in diktafonom. Posnetke so shranile v Arhivu SCNR kot video in zvočne zapise. Predstavljajo lepo zbirko osebnih in družinskih zgodb Slovencev, ki bivajo v Clevelandu, ZDA.
V sredo, 12. oktobra 2011 so zbranim udeležencem Slovensko ameriškega sveta in ostalim prisotnim v domu sv. Vida, St. Vitus Village, 6114 Lausche Ave. Cleveland, Ohio predstavile delovanje Študijskega centra za narodno spravo in knjigo dr. Mateje Čoh »Za svobodo, kralja in domovino«. Odziv med poslušalstvom je bil izreden, postavljali so veliko vprašanj in se zanimali za naše delo.
Predstavitev SCNR v Domu sv. Vida.
Ta dan so imele tudi prijateljsko srečanje z generalnim konzulom v Clevelandu gospodom Jurčkom Žmaucem , ki so mu predstavile delo in namen obiska v Clevelandu. Na kratko jim je predstavil življenje tam živečih Slovencev in podprl prizadevanja, da se institucija iz Slovenije zanima za življenje Slovencev v ZDA in za dopolnitev zgodovinskega orisa njihovega prihoda v Ameriko.
Srečanje z generalnim konzulom Jurčkom Žmaucem.
V času obiska so z gospodom Tonetom Ovsenikom posnele dva radijska intervjuja in sicer za Radio Ognjišče in za slovensko uro na ameriškem radiu (Cleveland Public Radio WCPN 90.3 FM).
Snemanje intervjuja z gospodom Tonetom Ovsenikom.
V petek, 14. 10. 2011 so si sodelavke SCNR ogledale arhiv dr. Edija Gobca in njegove žene Milene na sedežu Slovenian Research Center of America. Arhiv predstavlja bogato gradivo o znanih Slovencih doma in po svetu.
Arhiv dr. Edija Gobca in žene Milene Osenar Gobec .
Marta Keršič in Jelka Piškurić sta obiskali tudi cerkev Marije Vnebovzete, kjer se vsako nedeljo zbere precejšnje število slovenskih vernikov in navezali stike z njimi. Obiskali sta slovenski dom, ki stoji blizu cerkve in kjer potekajo kulturni dogodki in družabna srečanja slovenske skupnosti.
V cerkvi Marije Vnebovzete – duhovno in versko središče tamkajšnjih Slovencev.
V nedeljo sta si Marta Keršič in Jelka Piškurić ogledali še Slovensko Pristavo, posestvo, ki je slabo uro oddaljeno od Clevelanda. Ustanovili so jo Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Cleveland, z namenom, da bi imeli skupen prostor nekje v naravi. Klubski prostori imajo eno manjšo in eno večjo dvorano, pokrit plesni oder, kopališče in kamp s počitniškimi prikolicami in hišicami. Čez poletje se tu vrstijo kulturni dogodki, gostovanja iz Slovenije, pikniki in veselice pod pokroviteljstvom Slovenske Pristave in drugih lokalnih klubov. Na hribčku nad klubom je tudi kapela Brezjanske matere Božje, kjer se poleti opravljajo maše. Zraven kapele je spomenik padlim in pobitim domobrancem med drugo svetovno vojno.
Slovenska Pristava.
Iskrena zahvala za trud pri pripravi obiska gre mnogim Slovencem v Clevelandu, ki so jih sodelavke obiskale, posebej še gospe Miri Kosem Borštnik in njenemu možu Pavletu, ki sta omogočila bivanje in poskrbela, da so številni pričevalci odprli vrata svojih domov.
Pri Miri Kosem Borštnik in Pavletu Borštnik doma.
Obeležili 3. Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov 20. stoletja
Ljubljana (25. 8. 2011) – V atriju minoritskega samostana na Ptuju je sinoči potekala osrednja slovenska slovesnost ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov v 20. stoletju, ki so jo pripravili Študijski center za narodno spravo, Mestna občina Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla, Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega in Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Slovesnost, ki je že tretja zapovrstjo, vsako leto pripravimo na osnovi resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je evropski parlament sprejel 2. aprila 2009.
Zbrane so nagovorili ptujski župan Štefan Čelan, direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in prek videa latvijska poslanka v Evropskem parlamentu Sandra Kalniete (nagovor Sandre Kalniete), prebrali pa so tudi poslanico poslanico predstojnika Centra za proučevanje komunističnih gospodarstev v Londonu Ljuba Sirca (Govor – Sirc), ki se je med vojno boril na strani partizanov, po vojni pa ga je komunistična oblast leta 1947 na montiranem procesu obsodila na smrt, vendar je bil kasneje pomiloščen.
Ptujski župan dr. Štefan Čelan.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, ki se je pred dnevi kot edina predstavnica iz Slovenije udeležila tudi torkove počastitve evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Varšavi, je opozorila na odsotnost vladnih predstavnikov. “Vsi navzoči včeraj v Varšavi so s svojo prisotnostjo potrdili svojo zavezanost demokratičnim vrednotam, na katerih temelji Evropska unija,” je izpostavila. “Poklanjam se vsem žrtvam totalitarnih režimov in njihovim družinam z željo, da bi nekoč to zmogla storiti tudi slovenska država,” je zaključila svoj govor mag. Valičeva. Več: Govor mag. Valičeve.
VIDEO: Nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Osrednji govornik pa je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik prof. dr. Jože Trontelj. Kritičen je bil predvsem do neustreznega ohranjanja spomina na povojne poboje, ki se jih v zadnjem času po njegovem mnenju ponovno odriva iz javnih razprav. “Za vsako od teh, danes brezimnih žrtev stoji človek,” je poudaril.
Akademik prof. dr. Jože Trontelj.
Pozivi, da je treba te dogodke prepustiti zgodovini in se raje posvetiti sedanjosti, so po besedah dr. Trontlja “nepremišljen ali pa nameren pogled stran od etike, proč od temeljnih vrednot”. “Klici, naj se že vendar nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz preštevanja kosti iz množičnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe,” je dejal. Takšni pozivi po njegovih ocenah pogosto mejijo na sovražni govor, ki lahko vodi do novih skrajnosti in nasilja.
“Ne smemo še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti. Stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni,” je dodal v govoru, naslovljenem Iskanje izgubljenega sočutja. “Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje in obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje, korak k resnični spravi,” je še dodal. Več: Jože TRONTELJ “V iskanju izgubljenega sočutja“.
Nastopajoči v dokumentarcu “Ormoški Petriček”.
V okviru programa smo si na koncu ogledali še film Ormoški Petriček, ki pripoveduje o usodi otrok, ki jih je tedanja oblast leta 1945 skupaj s starši zaprla v taborišče Šterntal – današnje Kidričevo. Otroci so bili kasneje materam na silo odvzeti in premeščeni v grad Ormož. Film so pripravili sodelavci SCNR, v sodelovanju z Jožetom Jagričem.
Srečanje z vodstvom INŠTITUTA ZA PROUČEVANJE TOTALITARNIH REŽIMOV in ARHIVA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB IZ PRAGE ter PODPIS SPORAZUMA O SODELOVANJU
Ljubljana (8.6.2011) – V četrtek 2. in v petek, 3. junija 2011, je Študijski center za narodno spravo gostil vodstvo Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov (USTR) in Arhiva obveščevalnih služb (ABS), ki deluje v okviru omenjenega Inštituta. V četrtek sta o nastanku in delovanju Inštituta ter Arhiva spregovorila direktor mag. Daniel Herman in nekdanji direktor, sedaj svetovalec dr. Pavel Žáček. V petek, pa je bil podpisan tripartitni sporazum o sodelovanju med Študijskim centrom za narodno spravo, Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov in Arhivom obveščevalnih služb.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pozdravlja češke kolege.
Predavanje “The Czech experience: Don’t hide the truth” in predstavitev Inštituta USTR in Arhiva ABS
Prvi dan obiska sta o nastanku in delovanju Inštituta ter Arhiva spregovorila direktor mag. Daniel Herman in njegov svetovalec dr. Pavel Žáček. Dr. Pavel Žáček, nekdanji študentski aktivist “žametne revolucije” leta 1989, je v uro in pol trajajočem predavanju z naslovom: “The Czech experience: Don’t hide the truth” predstavil delovanje Arhiva obveščevalnih služb in spregovoril o dostopu do arhivskih dokumentov na Češkem. Češka po letu 2008, ko je odprla skoraj vse arhive nekdanje politične policije, velja za najbolj liberalno državo glede dostopa do dokumentov nekdanja tajne policije.
Med predavanjem dr. Pavla Žačka.
Inštitut, ki deluje kot vladna ustanova, upravlja svet, sestavljen iz članov, ki jih na predlog predsednika države, poslanske zbornice in civilnih organizacij imenuje češki parlament. V Arhivu obveščevalnih služb, ki deluje znotraj inštituta, hranijo obsežen fond. Ta zajema več kot 19 kilometrov raznovrstnega gradiva: papirnate dokumente, filme, mikrofilme in več kot 220.000 osebnih dosjejev sodelavcev tajne policije.
Vodja arhiva nekdanjih tajnih služb Jana Poddaná.
Po bedah dr. Žáčka je prav zdaj primeren čas za odpiranje tajnih arhivov policije, saj so nekdanji šefi in informatorji še živi in lahko izpričajo svoje poglede na svoja nekdanja početja. Kljub liberaliziranemu dostopu do arhivskega gradiva, pa Čehi zelo dobro vedo kako varovati občutljive osebne podatke, katerih razkritje bi poseglo v posameznikovo zasebnost. Primeri, kjer omejujejo dostop do gradiva, so na Češkem kljub vsemu redki. Upravičen razlog za nedostopnost posameznih dokumentov je njihova pomembnost za varnost in obrambo države ali poseganje v strateške gospodarske interese.
Na Češkem škandalov zaradi liberalnega dostopa do arhivskega gradiva skorajda ni. Izjema je afera Milana Kundere, ki je za Češko pomenila novo kvaliteto v javni razpravi o preteklosti in spodbudila zanimanje mlajše generacije.
Po predavanju dr. Žáčka, je dr. Neela Winkelmann predstavila še delovanje Evropske platforme spomina in vesti, ki združuje predstavnike različnih evropskih držav, z izkušnjo totalitarne preteklosti. Platforma se ustanavlja na temelju Praške deklaracije in resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Vsebinsko izhodišče platforme izhaja iz dejstva, da so številne evropske države doživele nasilje totalitarnih sistemov in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin v 20. stoletju. Doživete grozote je potrebno osvestiti in jih ovrednotiti kot del skupne evropske zgodovine. To zgodovinsko izkušnjo je potrebno uporabiti v izobraževalnem procesu, in sicer kot sredstvo za poudarjanje pomena temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vladavine prava in drugih vrednot, na katerih temelji Evropska Unija. Temeljno izhodišče je, da je potrebno vse totalitarne sisteme obravnavati z enakimi merili.
Z leve proti desni: direktor USTR, mag. Daniel Herman, direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in češki veleposlanik v Sloveniji, Nj. ekscelenca Petr Voznica.
Podpis sporazuma o sodelovanju
Drugi dan obiska, v petek 3. junija, je bil podlagi poslanstev, ustanovitvenih aktov in sodelovanja v okviru Evropske platforme spomina in vesti med Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage, Arhivom obveščevalnih služb Češke republike in Študijskim centrom za narodno spravo, na sedežu Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani podpisan Sporazum o sodelovanju. Sporazum temelji na pobudi predstavnikov vseh treh institucij o medsebojni izmenjavi znanstveno raziskovalnih izsledkov, strokovnih izkušenj in je pravno neobvezujoč (gentlemen’s agreement).
Nagovor češkega veleposlanika.
Omenjeni sporazum vključuje sodelovanje in izmenjavo izkušenj na področju znanstvenih raziskav, izobraževalnih projektov ter dokumentarnega in arhivskega gradiva. Podpisniki sporazuma so mag. Daniel Herman, direktor Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov, dr. Jana Poddaná, direktorica Arhiva obveščevalnih služb in mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Podpis sporazuma je potekal v navzočnosti češkega veleposlanika v Republiki Sloveniji Njegove ekscelence Petra Voznice. Sporazum je sklenjen za obdobje petih let z izvirniki v češkem in slovenskem jeziku.
Podpis tripartitnega sporazuma o sodelovanju.
Okrogla miza o zgodovinopisju
Ljubljana (12.5.2011) – V prostorih SCNR je včeraj potekala okrogla miza o zgodovinopisju, ki je bila namenjena pogovoru o trenutnem stanju v slovenskem zgodovinopisju in kriterijih raziskovanja v zgodovinski stroki, o spodbujanju kritične, argumentirane in strokovne razprave znotraj stroke, o problemu revizije in preseganju ideološkosti v zgodovinopisju ter o konkretnih težavah pri financiranju in razpisih. Svoja razmišljanja so predstavili: dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Stane Granda, dr. Janko Prunk, ddr. Igor Grdina in Jože Dežman.
Udeleženci okrogle mize o zgodovinopisju.
Kot je v uvodu poudarila direktorica SCNR, mag. Andreja Valič, ni namen okrogle mize o zgodovinopisju podati dokončne odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja, pač pa pomeni spodbudo za začetek bolj poglobljenih debat med zgodovinarji na to temo. Izpostavila je, da nekateri slovenski zgodovinarji trdno stojijo na okopih starih, že preživetih znanstvenih dognanj. Ta drža, ki spreminja znanost v dogmo, prinaša različne nagrade, a v bistvu pomeni nadaljevanje t.i. angažirane znanosti, značilne za pogoje delovanje v totalitarnih režimih, ko se je interpretacija preteklosti podrejala potrebam dnevne politike. Obžalovala je tudi dejstvo, da se nekateri zgodovinarji kljub povabilu niso odzvali.
Okroglo mizo o zgodovinopisju je vodila dr. Tamara Griesser Pečar, ki že več let opozarja na razkorak med uveljavljenimi standardi v slovenskem in evropskem zgodovinopisju. Sama je namreč študirala in znanstveno delovala in deluje tako na Dunaju in drugje v Evropi kot tudi pri nas, zato gleda na slovensko zgodovinopisje s širšega vidika.
Dr. Tamara Griesser Pečar je izpostavila, da je bilo zgodovinopisje po vojni v rokah komunističnih oblastnikov, danes pa bi morali najti pot k znanstvenim pravilom stroke. “Razumljivo je, da imajo tisti, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Menijo, da morajo služiti političnim ciljem, ki jih imajo za pravilne,” je dejala in ob tem dodala, da v zgodovinopisju ne sme nič ostati zamolčano ali pozabljeno. Poudarila je, da je revizija instrument, ki bi ga moral uporabljati vsak zgodovinar, ki odkrije nove dokumente in dejstva o preteklosti. Čudi se, da v Sloveniji velja pravilo, da je kritika NOB nedopustna, ne glede na zločine, ki so bili storjeni v njegovem imenu. Zgodovinarji, ki izrekajo to kritiko, so po njenih besedah označeni za zagovornike nacizma in fašizma, kamor pa sploh ne spadajo.
Dr. Janko Prunk meni, da mora zgodovinar izhajati iz dejstev in demokratične zavesti, kjer so v ospredju svoboda in človekove pravice. Poudarja, da je ponosen, da je revizionist, čeprav je bil zaradi tega že večkrat kritiziran. Revizija po njegovem mnenju pomeni, da “sliko, ki jo imamo v glavi, vedno dopolnjujemo. To je osnovni zakon zgodovinopisja.”
“Če biolog v reki odkrije neki nov bacil, mu vsi ploskajo. Če pa jaz najdem neke bacile v našem dogajanju, pa je nekaj zelo narobe. Čeprav ne iščem samo negativnih, temveč tudi pozitivne stvari,” je opozoril dr. Prunk, ki se tudi čudi, da se pri nas nekateri, kar javno hvalijo s poveličevanjem oktobrske revolucije, pri čemer je navedel nedavni primer nekega profesorja na FDV, ki se je pred študenti hvalil z občudovanjem oktobrske revolucije. Kaj takega se po njegovem mnenju ne dogaja niti v Moskvi.
Poudaril je, da spadata dogajanje med drugo svetovno vojno in osamosvojitev Slovenije med ključne dogodke v zgodovini, “ki nas konstituirajo”. Pojasnil je, da nekateri zgodovinarji govorijo, da je bil NOB pomembnejši od osamosvojitve, kar je po njegovem “nekoliko nekrofilsko”. “Država je za narod kot obleka za človeka,” je pojasnil svoj pogled in poudaril, da z razliko od dogajanja med drugo svetovno vojno, med osamosvojitveno vojno ni niti en Slovenec ustrelil drugega Slovenca.
Dr. Stane Granda je pojasnil, da se premalo posvečamo raziskovanju komunistične revolucije, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Razlog za takšno stanje je po njegovem tudi v tem, da želijo nekateri revolucijo ohraniti v podobi, kot jo je imela med totalitarizmom.
Opozoril je, da se v Sloveniji dogaja vse večja politizacija zgodovine, še posebej v zadnjih mesecih, kar se je po njegovem manifestiralo tudi ob letošnjem 27. aprilu.
Ddr. Igor Grdina je ponovno opozoril na nepravilnosti pri ocenjevanju raziskovalcev na Agenciji za raziskovalno dejavnost, na podlagi katerih se razdeljujejo sredstva. Izrazil je začudenje, da ocenjevalci programov niso dolžni pisati poročil in niso izbrani na javnih razpisih. Poudaril je tudi, da slovenski srednješolski zgodovinski učbeniki zajemajo le 23 odstotkov nacionalne zgodovine, v drugih evropskih državah pa ta odstotek znaša od 35 do 50 odstotkov.
Jože Dežman je poudaril, da je upor proti titoizmu ravno toliko vreden kot upor proti fašizmu”. Prepričan je, da bi bilo treba v slovensko zgodovinopisje vpeljati nove besede, kot so genocid, etnocid, klasicid in upor proti totalitarizmu. Zatrdil je, da je upor proti titoizmu ravno toliko vreden kot upor proti fašizmu in nacionalsocializmu.
Splošna ugotovitev razpravljavcev je bila, da je potrebno zgodovinopisje, tako kot vsako drugo znanost razvijati naprej, zato mora obvezno obstajati do preteklih in sedanjih dognanj določen “revizionizem”, kajti brez njega ni napredka stroke. Če se je na primer v Kraljevini Jugoslaviji dogodke presojalo v luči jugoslovanstva, v komunističnem obdobju po vojni z vidika pomena za delavski razred, je danes to potrebno gledati z očmi spoštovanja človekovih pravic in svobode. Pomembno pa je, da se upoštevajo dejstva in ne, da se dejstva prilagaja želenim končnim ugotovitvam. To bi moralo biti vodilo pri zgodovinskem raziskovanju, ne glede na to, kakšnega političnega ali ideološkega prepričanja je zgodovinar, ki to raziskuje.
Skratka, okrogla miza ni dala dokončnih odgovorov na zastavljena vprašanja, verjamemo pa, da bo vzpodbudila nadaljnje razprave o stanju in razvoju slovenskega zgodovinopisja.
Predstavitev knjige “Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju”
Ljubljana (7.4.2011) – Na Študijskem centru za narodno spravo je dopoldne potekala predstavitev zbornika Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju. V zborniku so zbrani slovenski prispevki z javne tribune z naslovom Zločini totalitarnih režimov, ki je potekala 8. aprila 2008 v Bruslju, v prostorih Evropske komisije, in je bila organizirana v okviru slovenskega predsedstva Svetu Evropske unije. Na konferenci je takrat s prispevki sodelovalo triinštirideset referentov, od tega trinajst iz Slovenije.
Na predstavitvi so spregovorili: dr. Peter Jambrek je orisal pomenu zbornika “Crimes commited by Totalitarian Regimes”, kjer so zbrani prispevki avtorjev iz različnih evropskih držav o totalitarizmih v njihovih državah, nekdanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm je predstavil zamisel in pomen javne tribune o zločinih totalitarizma, ki je potekala pred tremi leti v Bruslju v okviru slovenskega predsedovanja EU. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo, mag. Andreja Valič je predstavila najnovejše stanje na področju evropske platforme o totalitarizmih in najnovejše stanje procesa obsodbe totalitarnih režimov 20. stoletja v Evropi. Na koncu je dr. Vladimir Prebilič predstavil pomen procesa sprave v sodobnem svetu, urednik zbornika dr. Damjan Hančič pa je predstavil prispevke v zborniku.
V zborniku referatov z omenjene javne tribune, ki je (v angleškem jeziku) izšel še istega leta, z naslovom Crimes committed by Totalitarian Regimes, je tako prvič doslej zbran pregled evropskih totalitarizmov 20. stoletja na enem mestu. Zdaj pa smo se odločili dvanajst slovenskih prispevkov objaviti še v slovenskem izvirniku, pri čemer so avtorji ponekod članke dopolnili še s podatki, ki so bili odkriti in dognani v zadnjih dveh letih. Poleg omenjenih dvanajstih člankov so v slovensko izdajo vključeni še trije članki, avtorjev Marte Milene Keršič, Neže Strajnar in dr. Vladimirja Prebiliča. Namen objave je, da se tudi slovenski javnosti na enem mestu predstavi delovanje vseh treh totalitarnih sistemov, ki so v preteklem stoletju zaznamovali slovenski prostor in slovenskega človeka.
Zbornik obsega štiri poglavja: I. Zgodovina, značilnosti in klasifikacija totalitarnih režimov, II. Totalitarni zločini, III. Tranzicijsko sodstvo in IV. Spomini, priznavanje totalitarne preteklosti in javna zavest o totalitarni preteklosti.
V uvodu Marta Milena Keršič predstavi bruseljsko mednarodno konferenco Zločini totalitarnih režimov, sledi pa ji predgovor h konferenci, ki ga je imel tedanji predsedujoči svetu evropskih ministrov za pravosodje nekdanji slovenski minister za pravosodje prof. dr. Lovro Šturm.
V prvem poglavju je predstavljenih pet referatov: prof. dr. Jera Vodušek Starič predstavlja ustvarjanje komunističnega sistema v Sloveniji in Jugoslaviji, dr. Damjan Hančič in Renato Podbersič predstavljata temeljne značilnosti vseh treh totalitarnih režimov v Sloveniji v 20. stoletju, dr. Mateja Čoh v članku predstavlja značilnosti pravosodja v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, doc. dr. Tamara Griesser-Pečar Rimskokatoliško cerkev pod vsemi tremi totalitarnimi režimi, Neža Strajnar pa oriše preganjanje nekatoliških verskih skupnosti v Sloveniji v obdobju komunizma.
V drugem poglavju dr. Boris Mlakar podrobneje predstavi nasilje nemškega nacizma nad Slovenci, dr. Gorazd Bajc zločine fašističnega režima nad Slovenci, doc. dr Mitja Ferenc pa piše o zamolčanih grobiščih druge svetovne vojne v Sloveniji. Dr. Milko Mikola pa je predstavil povojna koncentracijska in delovna taborišča v Sloveniji.
V tretjem poglavju Jože Dežman predstavi proces tranzicijske pravičnosti v Sloveniji, dr. Ljubo Sirc, edini še živeči udeleženec montiranega Nagodetovega procesa, na katerem je bil obsojen na smrt, na podlagi lastnih izkušenj predstavi totalitarne značilnosti sodstva v Republiki Sloveniji med letoma 1945 in 1990 ter nespoštovanje pravne države. Kriminalist Pavel Jamnik pa opiše policijsko preiskovanje in dokazovanje nezastarljivih kaznivih dejanj, storjenih po drugi svetovni vojni na območju Slovenije.
V zadnjem poglavju mag. Andreja Valič v članku Je modro govoriti o stvareh, ki bolijo? predstavlja potrebo in pomen soočanja s totalitarno preteklostjo, doc. dr. Vladimir Prebilič pa odgovarja na vprašanje, ali je sprava v Sloveniji sploh mogoča.
Upamo, da bo knjiga prispevala k boljšemu poznavanju totalitarne zgodovine 20. stoletja na Slovenskem.
Znanstveno srečanje ob drugi obletnici Hude jame
Ljubljana (3.3.2011) – Ob drugi obletnici odkritja grobišča v rovu Barbara v Hudi Jami pri Laškem je danes v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo potekalo mednarodno znanstveno srečanje, na katerem so govorili o tabuizaciji in detabuizaciji, spominih na Hudo Jamo, temeljnih problemih družbene morale na Slovenskem, psihologiji žrtev in rabljev in o fizičnih posegih v prikrita grobišča.
Prvi panel, ki ga je vodil dr. Matija Ogrin, SAZU.
Prav na današnji dan leta 2009 so v rovu Barbara odkrili večje število posmrtnih ostankov, po ocenah več tisoč ljudi. V rovu so začeli dela že avgusta 2008 z namenom ugotovitve, ali se tam nahaja prikrito grobišče, saj je bila lokacija na seznamu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.
Uvodni referat direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Pri izkopavanjih v Hudi Jami so doslej našli posmrtne ostanke 801 žrtve povojnih pobojev. Po zadnjih predvidevanjih naj bi bili v rovu posmrtni ostanki več kot 4.000 žrtev. Rudarji Rudnika Trbovlje Hrastnik so namreč uredili dostop do male dvorane, kjer je prostor za okostja 801 žrtve, ki so bila že forenzično pregledana. Dosedanje ugotovitve kažejo, da gre v Hudi Jami za pobite vojne ujetnike in civiliste, ki so jih pripeljali iz taborišča na Teharjah.
Drugi panel, ki ga je vodila dr. Mateja Čoh, SCNR.
Na srečanju so z referati v prvem panelu nastopili: asist. mag. Andreja Valič (Študijski center za narodno spravo), z referatom “Na dnu človeških usod”, Jože Dežman (Gorenjski muzej Kranj), z referatom “Tabuizacija in detabuizacija”, Marko Štrovs (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), z referatom “Hudi spomini na Hudo jamo”, dr. Lia Katarina Kompan Erzar (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Družina v primežu generacij in viš. znans. sod. dr. Bojan Žalec (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Temeljni problemi (družbene) morale na Slovenskem”.
Prostor sejne sobe SCNR je bil premajhen za vse, ki so želeli prisostvovati znanstvenemu srečanju.
V drugem panelu so nastopili: izr. prof. dr. Tomaž Erzar (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) z referatom “Izgubljeno sočutje” (zaradi njegove odsotnosti je referat prebrala dr. Katarina Erzar), Pavel Jamnik (Ministrstvo za notranje zadeve) z referatom “Fizični posegi v prekrita grobišča”, Jim Kosem, MARCA (Halfman Research & Design – consultant to Horizon Digital Economy Research/Univerza Nottingham) z referatom “Medijski projekt Spomenik” in Margarita Maria Dolinar (slikarka), ki je z referatom “Slovenska svetloba – dosežek sprave” razložila svojo sliko “Slovenska Guernica”.
Slikarka Marjetka Dolinar z detajlom slike “Slovenska Guernica”.
Predavanje dr. Mateje Čoh ob izidu knjige »Za svobodo, kralja in domovino«
Ljubljana (16.2.2011) – V dvorani Študijskega centra za narodno spravo je ob izidu knjige dr. Mateje Čoh z naslovom »ZA SVOBODO, KRALJA IN DOMOVINO« – Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952, potekalo predavanje, na katerem je avtorica predstavila glavne izsledke svojega raziskovanja.
Avtorica knjige, dr. Mateja Čoh, ki je tudi vodja Raziskovalne enote na SCNR.
O knjigi
Avtorica v monografiji predstavi nastanek, organizacijo in delovanje ilegalnih skupin, t. i. band, po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Ilegalne skupine so bile usmerjene protikomunistično in povojna oblast je bila prepričana, da so delovale s ciljem zrušiti tedanji družbeni in politični sistem v Jugoslaviji ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v domovino. Ta cilj naj bi dosegle s političnimi, z vojaškimi, obveščevalnimi in s propagandnimi akcijami; pri tem naj bi se povezovale s tujimi obveščevalnimi službami, predvsem z britanskimi in ameriškimi. Ilegalno delovanje je odkrivala in preganjala Uprava državne varnosti (Udba), ki je nekaj članov in podpornikov ilegalnih skupin likvidirala v akcijah za njihovo razbitje, večina pa je bila obsojena na javnih, političnih in montiranih sodnih procesih. Več: klik na povezavo.
Zbrane je na začetku pozdravila direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.
Tudi tokrat se je v dvorani zbralo precejšnje število poslušalcev.
