Odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”
Ljubljana (22.6.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekalo odprtje razstave “Dvajseta obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji”. Ob odprtju razstave je spregovorila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki je predstavila referat “Demos – fragmenti v ogledalu časa”, ki temelji na njenih večletnih raziskovanjih zgodovinske vloge koalicije Demos.
VIDEO: Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič o razstavi.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič in moderatorka Marta Keršič Kavčič.
Mag. Andreja Valič med predavanjem.
Razstava je bila prvič na ogled v Evropskem parlamentu v Bruslju aprila 2010, kjer je v počastitev dvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji potekala tudi slavnostna konferenca v organizaciji Slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (ELS/EPP) in Študijskega centra za narodno spravo.
Udeleženci predstavitve in otvoritve razstave, med njimi šolski minister v času Demosove vlade, dr. Peter Vencelj.
Konferenco je moderiral dr. Milan Zver – vodja slovenske delegacije, osrednji govornik konference pa je bil Lojze Peterle – predsednik prve demokratično izvoljene vlade v Sloveniji. O demokratičnih spremembah izpred 20 let so govorili še prof. dr. Janko Prunk – slovenski zgodovinar, László Tőkés – evropski poslanec iz Romunije in Elmar Brok – evropski poslanec iz Nemčije. Konference so se udeležili mnogi vidnejši predstavniki javnega življenja v Bruslju, med drugim tudi vsi trije veleposlaniki Slovenije v Bruslju – pri Belgiji, EU in NATO – ter evropska poslanca Ivo Vajgl in Tanja Fajon.
Med gosti na SCNR je bil tudi češki veleposlanik v RS, dr. Petr Voznica.
Takrat je v video nagovoru predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek poudaril: »Slovenci so v Evropi znani kot zelo delovni, slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so močan glas za Slovenijo,« ter dodal: »ponosen sem, da kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam tudi Slovenijo v EU, ki je osnovana na spoštovanju, demokraciji in solidarnosti.«
Med ogledom razstave v prostorih SCNR. .
Predstavitev dveh knjig nekdanjega častnika SOE Johna Earla
Ljubljana (18.6.2010) – Študijski center za narodno spravo in založba Mladika iz Trsta sta v prostorih SCNR pripravila srečanje z angleškim časnikarjem in bivšim častnikom SOE Johnom Earlom iz Trsta ob izidu dveh njegovih knjig pri založbi Mladika: najnovejših spominskih zapisov v angleščini From Nile to Danube, A Wartime Memoir (Od Nila do Donave, Spomini iz vojnega časa) in lanskega slovenskega prevoda odmevne knjige o primorskih padalcih in britanskih misijah na Primorskem Cena domoljubja (The Price of Patriotism).
Avtor obeh knjig John Earl s predstavitelji knjig. Razgovor je vodil tržaški časnikar Ivo Jevnikar. O knjigah sta spregovorili publicistka in pisateljica Alenka Puhar in prevajalka “Cene domoljubja” Nataša Stanič.
Prisotne sta pozdravila mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo ter glavni urednik založbe in revije Mladika Marij Maver.
Veliko število udeležencev je dokaz, da do sedaj neznane ali zamolčane teme iz polpretekle zgodovine čedalje bolj zanimajo tako strokovno kot laično znanost.
Predstavitev knjige “Pohorska afera” v Lenartu
Lenart (2.6.2010) – Študijski center za narodno spravo je po več uspešnih predstavitvah v nekaterih slovenskih krajih organiziral predstavitev knjige “Pohorska afera – Krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944, avtorja Jurija Štesla, še v Lenartu, iz čigar območja je prihajalo tudi veliko akterjev, zlasti žrtev Pohorske afere.
Knjigo sta predstavila dr. Marjan Linasi in dr. Mateja Čoh.
Avtor v knjigi predstavi dogajanje na Štajerskem in Koroškem od septembra 1943 do aprila 1944, poznano pod imenom pohorska afera. Ugotavlja, da je pohorska afera izbruhnila zaradi strahu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in njemu podrejenih forumov pred t. i. vrinjenci v lastnih vrstah ter zaradi strahu pred obnavljanjem protirevolucionarnega tabora na Štajerskem po kapitulaciji Italije.
S strani SCNR sta se predstavitve udeležila dr. Mateja Čoh in Boštjan Kolarič.
Avtor predstavi v knjigi predstavi vlogo in odgovornost takratnega političnega in vojaškega vodstva na Koroškem in Štajerskem, predvsem Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo ter partizanskih enot IV. operativne cone. Posebej izpostavi vlogo in postopke Varnostno-obveščevalne službe in piše o usodi najmanj 52-ih žrtev, ki so jih na zaslišanjih mučili in nato ubili. Vse to je bilo posledica sistema organizacije partije in metod njenega delovanja, ki so v pohorski aferi odigrale pomembno vlogo.
Druga plat Titove vladavine – Goli otok
Ljubljana (29.5.2010) – Letos maja je minilo 30 let od smrti nekdanjega predsednika SFRJ in jugoslovanskega partijskega voditelja Josipa Broza Tita. Čeprav je njegov sistem in državna tvorba propadla že pred 20 leti, se danes spominjamo njegove vladavine z mešanimi občutki. Medtem, ko se ga nekateri nekritično spominjajo in prirejajo razne štafete mladosti ter ga skušajo vsaj s pomočjo imitatorja ponovno oživiti, pa se ga drugi spominjajo z grenkobo – zaradi njihovega kritičnega razmišljanja do njegove vladavine jim je uničil mladost.
VIDEO: Titoistično kazensko taborišče Goli otok 60 let kasneje.
V organizaciji Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane, smo se s skupino slovenskih novinarjev (Delo, Kanal A, Jana, Primorske novice, Večer, Radio Maribor) in 4 preživelih nekdanjih zapornikov (Andrej Aplenc, Igo Sajevic, Franc Cukjati in Vladimir Bobinac) odpravili obiskat to zloglasno komunistično kazensko taborišče.
Goli otok – najbolj viden ostanek Titove vladavine; nekatere druge ostanke – tuje kredite za nekoliko boljše življenje v 70-tih letih, mlajše generacije občutimo nekoliko bolj posredno in jih bodo še tudi naslednje generacije.
Zapor na Golem otoku je nastal po sporu Tita in Stalina leta 1949, nanj so zapirali najhujše nasprotnike Titovega režima. Pri tem ni šlo vedno za podpornike Stalina, čeprav so uradno rekli, da gre za »informbirojevce«. Potem, ko je Titov komunistični režim že med vojno in takoj po vojni obračunal z katoliško in liberalno usmerjenimi političnimi nasprotniki in kmalu nato še s sopotniki OF, je kmalu začel z obračunom še v lastnih vrstah.Tako kot vsi totalitarizmi, kot “otrok” stalnističnega pa zaradi Stalinove osebne paranoje še posebej, se je lahko titoizem obdržal pri življenju samo z nenehnim obnavljanjem sovraštva do drugače mislečih, in če drugih ni bilo, jih je moral ustvariti v lastnih vrstah.
Kompleks taborišča na Golem otoku.
Zaporniki iz južnih jugoslovanskih republik so zaradi močne zgodovinske tradicije rusofilstva večinoma bili za Stalina (zaprta je bilo skoraj polovica črnogorskega partijskega vodstva), medtem ko so iz Slovenije in Hrvaške v zaporu pristali tudi tisti komunisti, intelektualci in nekdanji partizani, ki so preveč kritično razmišljali o novi Titovi oblasti. Sprva je bil režim izjemno strog, kasneje se je omilil; politični zaporniki pa so bili tam zaprti vse do leta 1988, torej še 35 let potem, ko nekateri trdijo, da jugoslovanski komunistični sistem ni bil več totalitaren. Najbolj znan politični zapornik na Golem otoku iz 80-tih let 20. stol. je bil Hrvat Dobroslav Paraga, kasneje podpredsednik HSP. Največ političnih zapornikov na Golem otoku so tvorili Srbi (44%) in Črnogorci (21%), Slovenci le 3,41%. Več…
Mag. Andrej Aplenc po 60 letih ponovno na Golem otoku: »Tu ni bilo zaprtega nobenega domobranca ali duhovnika, tu smo bili zaprti komunisti, SKOJ-evci in partizani. To je bil komunistični zapor za komuniste”.
Taboriščne stavbe za zapornike…
Igo Sajevic, nekdanji partizan (poveljnik na Sremski fronti) in nato zapornik na Golem otoku: »Neki sozapornik na Golem otoku, ki je bil med vojno že zaprt v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau je upravniku Golega otoka izjavil, da je Goli otok trikrat hujši od Dachauva. Mladina naj zato spozna še drugo plat zgodovine kot se jo uči v šoli«.
Tudi sosednji otok Sv. Grgur je delil isto usodo kot Goli otok. Tu so bile zaprte ženske politične zapornice. Na vrhu hriba so morale napraviti in nato vzdrževati napis “TITO” (in nad njim zvezda). Ironija usode je, da to sedaj po nekaterih slovenskih hribih to počnejo ravno največji “Tito-nostalgiki”.
Skratka, mlada generacija se mora zavedati, da vsak totalitarni sistem pa naj bo, nacizem, fašizem, komunizem ali njegove različice kot so stalinizem, titoizem ali frankizem /salazarizem povzročajo krivice in trpljenje in vsaka na svoj način omejujejo pravico kritičnega in svobodnega razmišljanja. Vsak od omenjenih sistemov je imel, gledano kratkoročno, tudi svoje pozitivne strani (zmanjšanje brezposelnosti, množična gradnja cest, mostov, izsuševanje močvirij, ..), a gledano dolgoročno, se kljub terorju nobeden ni obnesel, za njimi pa ostale materialne, ruševine, množice trupel in poškodovanost družbenih mentalitet.
Delavnice na Golem otoku.
In ne pozabimo: to kar se je dogajalo na Golem otoku se v blažji ali še hujši obliki še dandanes dogaja na Kitajskem, Kubi in Severni Koreji.
“Sprava je zelo pomembna”
“Reconciliation is very important,” je dejal ob svojem obisku na Študijskem centru za narodno spravo dr. Carlos Juárez, profesor političnih znanosti z univerze Hawaii Pacific University in častni konzul Peruja v Združenih državah Amerike. V pogovoru s sodelavci Študijskega centra za narodno spravo mag. Andrejo Valič, Boštjanom Kolaričem in Jelko Piškurić je orisal spravni proces v Latinski Ameriki ter izrazil zanimanje za spravni proces v Sloveniji in širši regiji.
Podprl je prizadevanje Študijskega centra pri evropski in mednarodni povezanosti v spravnem procesu. Seznanili smo ga z našim delom in načrti za prihodnost, kjer smo posebej izpostavili problematiko zbiranja zgodovinskih virov in izobraževanja mladih. Dr. Juárez, ki je že večkrat nastopil kot gostujoči profesor na Univerzi v Ljubljani, je poudaril pomembnost ozaveščanja in izobraževanja, ki sta temeljna za spravo v družbi.
SCNR predstavil najnovejši publikaciji tudi v Mariboru
Maribor (21.4.2010) – Študijski center za narodno spravo je v pokrajinskem arhivu Maribor predstavil zbornik Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, Ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi in publikacijo dr. Milka Mikole, Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.
Publikaciji sta predstavila dr. Milko Mikola in dr. Mateja Čoh.
V drugem zvezku iz serije publikacij z naslovom Dokumenti in pričevanja, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo, je dr. Milko Mikola zbral dokumente in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji. V publikaciji so tako objavljeni dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške narodne manjšine v letih 1945 in 1946.
Kot ugotavlja avtor, tedaj o množičnih izgonih slovenskega prebivalstva iz kraja bivanja še ni mogoče govoriti; ti so se začeli spomladi 1947, z izgoni prebivalstva iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko. Decembra 1948 in aprila 1949 je oblast iz prekmurske vasi Petišovci izgnala 215 tamkajšnjih družin, kar je bil zadnji množični izgon prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji.
O izgonih so pripravili tudi prispevek v oddaji Feljton na Radiu Maribor: klik na povezavo (prispevek se nahaja med 35 in 44 minuto)…
SCNR v Evropskem parlamentu obeležil 20. obletnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji
Bruselj (14.4.2010) – Slovenska delegacija Evropske ljudske stranke – krščanskih demokratov v Evropskem parlamentu (ELS/EPP) in Študijski center za narodno spravo so v Evropskem parlamentu gostili slavnostno konferenco v počastitev 20. obletnice prvih demokratičnih volitev v Sloveniji. Konferenco je moderiral dr. Milan Zver – vodja slovenske delegacije, osrednji govornik konference pa je bil Lojze Peterle – predsednik prve demokratično izvoljene vlade v Sloveniji. O demokratičnih spremembah izpred 20 let so govorili še dr. Janko Prunk – slovenski zgodovinar, László Tőkés – evropski poslanec iz Romunije in Elmar Brok – evropski poslanec iz Nemčije.
VIDEO: RAZSTAVA O KATYNU IN 20 LETNICI PRVIH DEMOKRATIČNIH VOLITEV V SLOVENIJI V EVROPSKEM PARLAMENTU.
Konference so se udeležili mnogi vidnejši predstavniki javnega življenja v Bruslju, med drugim tudi vsi trije veleposlaniki Slovenije v Bruslju – pri Belgiji, EU in NATO – ter evropska poslanca Ivo Vajgl (Zares) ter Tanja Fajon (SD).
V video nagovoru je predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek poudaril: »Slovenci so v Evropi znani kot zelo delavni, slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so močan glas za Slovenijo,« ter dodal: »ponosen sem, da kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam tudi Slovenijo v EU, ki je osnovana na spoštovanju, demokraciji in solidarnosti.«
Lojze Peterle je v svojem govoru predstavil svoj pogled na razvoj dogodkov in izpostavil, da so bile volitve 8. in 22. aprila 1990 v Sloveniji prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni in so bile »najpomembnejše volitve v zgodovini slovenskega naroda, ker so pomenile uvod in predpogoj za uresničitev samostojne slovenske državnosti, o kateri so sanjali številni slovenski rodovi.«
Peterle je razložil, da je na teh volitvah pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika zmagal Demos: » edina politična opcija, ki je šla na volitve s programom samostojne in demokratične slovenske države,« ter dodal: »Če ne bi zmagal Demos, bi vsaj še nekaj časa vodila Slovenijo pro-jugoslovanska večina strank komunističnega porekla. Do osamosvojitve ne bi prišlo.
Lojze Peterle je poudaril, da so bile prve demokratične volitve priborjene s strani novih demokratičnih sil, ne pa podarjene velikodušno s strani stare zveze komunistov: »Imeli smo vizijo, program, strategijo, pogum in podporo. Znotraj Demosa sta dobili največ glasov stranki SKD in SKZ, za katerimi so bili volivci tistih slojev, ki so plačali največji davek komunizmu – kristjani in kmetje.«
Peterle je poudaril še, da je Slovenija v preteklih dvajsetih letih veliko dosegla, da pa »bo naša tranzicija dokončana, ko se bodo v Sloveniji v polnosti uveljavila evropska načela, ko bomo jasno ločevali med napako in zločinom ter med resnicoljubnostjo in revanšizmom, ko bo privatizacijsko obsedenost in divji kapitalizem nadomestilo resnično socialno tržno gospodarstvo, ko bo naš zgodovinski spomin izčiščen, ko bo imela pri nas domovinsko pravico tudi pravica do resnice,« ter zaključil: “Ne moremo imeti združene Evrope in razdeljene Slovenije.”
Elmar Brok je primerjal borbo za svobodo v Sloveniji s tisto v Vzhodni Nemčiji in povedal, da je bila borba za svobodno Slovenijo dokončana šele s 1. majem 2004. Od takrat, pa je Brok povedal, so se zahodni politiki mnogo naučili od vzhodnih kolegov: »za svobodo se je potrebno boriti še naprej, saj bomo lahko rekli, da smo vsi ljudje svobodni šele, ko bo vsak človek svoboden.« Na koncu je Brok spomnil še, da je bila EU osnovana na želji: »nikoli več vojne, nikoli več diktature.«
László Tőkés, ki je bil med voditelji odpora proti komunizmu v Romuniji, je povedal, da je bil trud za demokracijo v Sloveniji nekaj posebnega, a da so hkrati potekali podobni napori v drugih Evropskih državah: na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji in drugje, ter poudaril: “Ne smemo pozabiti zločinov proti človeštvu, ki so se zgodili pod Titom, pa tudi ne tistih pod Securitate v Romuniji in drugje po Evropi.”
Prof. dr. Janko Prunk je kot ključno izpostavil zmago Demosa, ki je pomenila konec petdesetletne državljanske vojne v Sloveniji oz. izrednega stanja političnega in pravnega nasilja, ki se je začelo med fašistično okupacijo Slovenije med drugi svetovno vojno 1941 in se nadaljevalo v desetletjih komunističnega režima.«
Prunk je bil jasen, da je imel razvoj v Sloveniji tudi svoje interne temelje in svojo lastno dinamiko, ki se je, kot je povedal, »precej razlikovala od tempa razvoja in sprememb v sovjetskem bloku in tudi precej od razvoja v drugih jugoslovanskih republikah in je prehitevala njihov razvoj.«
Nadalje je Prunk citiral volilni program Demosa iz decembra 1989, ki se je navezoval na majniško deklaracijo, kjer je bilo jasno zapisano, da se bo Demos »zavzemal za miren prehod iz totalitarizma v demokratično urejeno družbo. K temu ga zavezujejo lastna moralna načela in krvave žrtve in druge posledice revolucije. Zato svojega lastnega odnosa ne bo gradil na protipartijskem revanšizmu, prizadeval pa si bo za resnico o preteklosti in popravo krivic, ki se sploh dajo popraviti.« Prunk je to označil za demokratičen in etičen program ter povedal, da je Demos v težkih razmerah vseeno izpeljal program državne osamosvojitve in institucionalne konsolidacije in demokratizacije.
V imenu Študijskega centra za narodno spravo in direktorice mag. Andreje Valič, je Marta Keršič predstavila razstavo, ki so jo pripravili ob tej priliki, da bi z besedo in sliko nazorno obeležili pomembne dogodke izpred 20 let. Razstava bo obkrožila Slovenijo.
Marta Keršič je v predstavitvi med drugim izpostavila: “Slovenija je ob koncu 80. let 20. stoletja doživljala hudo gospodarsko, nacionalno in socialno krizo v jugoslovanski državi. Hkrati je bil to čas novega prebujenja, saj so se okrepila nova družbena gibanja, pojavili so se neodvisni mediji in strokovna združenja, ustanovljene so bile prve politične zveze in stranke. Z eno besedo to dogajanje imenujemo slovenska pomlad.
Leta 1990 so se novo oblikovane stranke združile in oblikovale koalicijo Demos (Slovenska demokratska zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Kmečka zveza, Zeleni Slovenije in Slovenska obrtna-podjetniška stranka). Z Majniško deklaracijo so javnosti predstavile pravico Slovencev do samoodločbe, zavezanost k demokraciji in zahtevo po izvedbi plebiscita o neodvisnosti Slovenije. Z njo so nagovorile široke ljudske množice.
Pred 20. leti, natančneje 8. 12. in 22. aprila 1990 so v Republiki Sloveniji potekale prve povojne večstrankarske demokratične volitve. V skladu z ustavo iz leta 1974 so stranke, društva in podjetja predlagali kandidate za tri skupščinske zbore: Družbenopolitični zbor, Zbor občin in Zbor združenega dela. V vsakega od njih je bilo izvoljenih 80 poslancev.
Na volitvah je zmagal Demos z 52, 91% glasov in uvedel demokratični sistem.
Nova slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta je bila imenovana na skupni seji vseh treh zborov skupščine 16. maja 1990. Ministri so bili imenovani izmed vseh strank, združenih v Demos, in nekdanje komunistične stranke ZKS – SDP.
Predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle- sedanji poslanec v evropskem parlamentu je postal predsednik vlade, predsednik skupščine pa dr. France Bučar.
Istočasno so potekale volitve za člane in za predsednika predsedstva Republike Slovenije. V drugem krogu je bil za predsednika predsedstva izvoljen nekdanji voditelj komunistov in predsednik centralnega komiteja ZKS – SDP Milan Kučan.
Ena ključnih osebnosti tega obdobja je bil prav gotovo dr. Jože Pučnik, slovenski intelektualec, sociolog in politik. V času komunističnega režima je bil eden glavnih kritikov totalitarnega režima in je odkrito opozarjal na pomanjkanje državljanskih svoboščin v nekdanji Jugoslaviji. Sedem let je kot politični zapornik preživel v zaporu. Nato je šel v Nemčijo, kjer je postal univerzitetni profesor. Po vrnitvi v Slovenijo je postal predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije in vodja Demokratične opozicije Slovenije (Demos). Prav tako velja za enega od očetov slovenske samostojnosti v obdobju osamosvajanja od Jugoslavije.
Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente in razglasila neodvisnost Republike Slovenije. Dan zatem se je začela desetdnevna vojna za neodvisnost. Zadnji vojak JLA je slovensko ozemlje zapustil konec oktobra 1991. Slovenija je postala članica Združenih narodov maja 1992, v EU in NATO pa je vstopila maja 2004. Leta 2007 je dotedanje plačilno sredstvo slovenski tolar zamenjala z evrom. Januarja 2008 je Slovenija prevzela predsedovanje EU.
V posebno veselje in ponos nam je, da je naša prva razstava, ki predstavlja zametek stalne razstave v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani, dobila mesto prav v srcu in političnem centru Evrope, to je v prostorih evropskega parlamenta v Bruslju.
Razstavo predstavlja izbrano fotografsko in slikovno gradivo iz arhiva Muzeja novejše zgodovine Slovenije s temeljnimi vsebinskimi poudarki, ki so oblikovali takratno dogajanje.
Razstavo bomo predstavili po različnih krajih Slovenije, njena praktična prenosljivost pa nam omogoča, da z njo obiščemo tudi vzgojno izobraževalne institucije (šole) tako v Sloveniji, kot tudi med zamejci in Slovenci po svetu”.
Milan Zver, vodja slovenske delegacije v ELS, ki je konferenco tudi povezoval, je poudaril pomen takih konferenc in obletnic, ker so pomembni procesi demokratizacije v raznih državah v Evropi slabo prikazani. Povedal je tudi, da demokracija »ni bila izvozni artikel Nemčije ampak smo si jo v Sloveniji izborili sami. Ko je Demos prevzel vlado ni bilo velike sile, ki bi podpirala samostojno Slovenijo.«
Zver je ob koncu podal pobudo in izpostavil željo, da bi vsi slovenski poslanci v Evropskem parlamentu prihodnje leto skupaj organizirali konferenco s katero bi obeležili 20. obletnico samostojnosti Slovenije.
Konferenco ob 20. obletnici prvih demokratičnih volitev v Sloveniji so organizirali evropski poslanci ELS iz Slovenije: dr. Romana Jordan Cizelj, Lojze Peterle in dr. Milan Zver.
Predavanje dr. Lovra Šturma ob 20 letnici prvih demokratičnih volitev
Ljubljana (7.4.2010) – Ob 20. obletnici prvih povojnih demokratičnih volitev v Sloveniji je na SCNR potekalo predavanje dr. Lovra Šturma o tem, ali so bile prve volitve leta 1990 demokratične in svobodne ter ali so bile tudi poštene. Dr. Šturm je bil namreč ob prvih demokratičnih volitvah leta 1990 član Republiške volilne komisije.
Osnovna ugotovitev dr. Lovra Šturma je bila, da so bile volitve leta 1990 demokratične in svobodne, niso pa bile v polnosti poštene, ker so si preko volilne zakonodaje dotedanje Družbeno-politične organizacije zagotovile določeno prednost, kar zlasti velja za kandidiranje v Zbor združenega dela. Vsekakor pa so prve demokratične volitve prvič po 45 letih izrazile demokratično voljo ljudi in pripomogle k nadaljni demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.
Predavanje je sodilo v uvodno predstavitev PRILOŽNOSTNE RAZSTAVE IN KONFERENCE ob 20. obletnici prvih demokratičnih volitev, ki bo potekala naslednji teden v evropskem parlamentu v Bruslju.
Uvodni pozdrav sodelavke Jelke Piškurić in direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.
Predavanja se je udeležilo tudi nekaj tedanjih političnih akterjev, ki so obudili spomine na takratni čas (Anton Tomažič, Janez Stergar, Marjan Cerar, Daniel Malenšek…).
Eden od tedanjih predvolilnih plakatov.
Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji
Ljubljana (24.3.2010) – V prostorih Študijskega centra za narodno spravo je potekala predstavitev publikacije dr. Milka Mikola z naslovom “Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji“, ki so se ga udeležili tudi nekateri pričevalci.
Študijski center za narodno spravo je konec leta 2009 izdal knjigo, v kateri je dr. Milko Mikola zbral dokumente in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji.
Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič pri pozdravnem nagovoru.
Avtor v uvodni študiji opozori, da so bili izgoni prebivalstva eden tistih represivnih ukrepov, ki so jih na Slovenskem v 20. stoletju izvajali vsi trije totalitarni sistemi. Mnogi primorski Slovenci so morali ob vzponu italijanskega fašizma zapustiti svoje domove že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zagotovo pa je ta ukrep dosegel največje razsežnosti v času druge svetovne vojne na nemškem okupacijskem območju, tj. na Štajerskem in Gorenjskem. Ne smemo pozabiti Prekmurja, od koder so madžarske okupacijske oblasti že leta 1941 izgnale del slovenskega prebivalstva.
Dr. Mateja Čoh SCNR in avtor publikacije dr. Milko Mikola.
Z izgoni prebivalstva v Sloveniji je po vojni nadaljevala komunistična oblast. Žrtve izgona so bili najprej pripadniki nemške in deloma madžarske narodne manjšine, nato pa tudi slovensko prebivalstvo. Ob tem dr. Mikola poudarja, da je bila med izgoni nemškega prebivalstva ter izgoni slovenskega in madžarskega prebivalstva velika razlika, saj je pri prvih šlo za izgon iz Slovenije oziroma Jugoslavije, pri drugih pa »le« za izgon iz kraja bivanja.
V publikaciji Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji so zbrani dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške narodne manjšine v Avstrijo in jugoslovanske republike v letih 1945 in 1946, o množičnih izgonih prebivalcev iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, ki so se začeli spomladi 1947 ter o izgonih prebivalcev iz prekmurske vasi Petišovci decembra 1948 in aprila 1949 (to je bil tudi zadnji množični izgon prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji).
Predstavitve so se med drugim udeležili nekateri pričevalci, ki so za publikacijo prispevali svoja pričevanja, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman ter litovski veleposlanik v RS, Rimutis Klevečka.
Največ izvirnikov v publikaciji objavljenih dokumentov hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. Pričevanja so objavljena v prepisu, vendar tako kot so jih posredovali pričevalci; izvirniki pričevanj, razen treh, se nahajajo v gradivu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic pri Ministrstvu za pravosodje.
Predstavitev knjige “Pohorska afera” v Ljubljani
Ljubljana (17.3.2010) - V prostorih Študijskega centra za narodno spravo, je dopoldne potekala predstavitev knjige “POHORSKA AFERA – Krvavi izpadi štajerskih partizanov med jesenjo 1943 in pomladjo 1944″, avtorja Jurija Štesla. Gre za že 3. predstavitev knjige SCNR. Prva je bila v mariborski kadetnici, druga pa v Slovenj gradcu.
Uvodni pozdrav direktorica SCNR, mag. Andreje Valič.
Knjigo sta predtavila dr. Marjan Linasi in dr. Mateja Čoh.
Avtor v knjigi predstavi dogajanje na Štajerskem in Koroškem od septembra 1943 do aprila 1944, poznano pod imenom pohorska afera. Ugotavlja, da je pohorska afera izbruhnila zaradi strahu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in njemu podrejenih forumov pred t. i. vrinjenci v lastnih vrstah ter zaradi strahu pred obnavljanjem protirevolucionarnega tabora na Štajerskem po kapitulaciji Italije. Predstavi vlogo in odgovornost takratnega političnega in vojaškega vodstva na Koroškem in Štajerskem, predvsem Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo ter partizanskih enot IV. operativne cone. Posebej izpostavi vlogo in postopke varnostno – obveščevalne službe in piše o usodi najmanj 52-ih žrtev, ki so jih na zaslišanjih mučili in nato ubili. Vse to je bilo posledica sistema organizacije partije in metod njenega delovanja, ki so v pohorski aferi odigrale pomembno vlogo.
Obiskovalci in novinarji so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi knjige.
