ZGODOVINA V AKCIJI: PROJEKT SPOMENIK V SLOVENIJI
EUROCLIO, Evropsko združenje učiteljev zgodovine (http://www.euroclio.eu/site/index.php), je svojim članicam poslalo obvestilo o vzorčnem primeru zgodovine v akciji. Gre za projekt Spomenik, katerega nosilec je Jim Kosem, pri njem pa aktivno sodeluje tudi Študijski center za narodno spravo. Spomenik razkriva zgodbe ljudi, ki so bili pobiti po drugi svetovni vojni v množičnih grobiščih, ki se nahajajo po Sloveniji. Z uporabo internetne in mobilne tehnologije omogoča spoznavanje slovenske polpreteklosti, in je kot tak primer inovativnega pristopa k poučevanju zgodovine. Obiskovalci lahko z aktivno vključitvijo tudi sooblikujejo Spomenik. “Tako 80-letnik kot 15-letnik lahko pokliče telefonsko številko in posluša – zato smo razvili telefonsko in internetno infrastrukturo, ki obiskovalcu nudi možnost, da na prizorišču povojnih pobojev pokliče telefonsko številko in posluša zgodbo preživelega ali sorodnika žrtve,« je povedal Jim Kosem.
Projekt Spomenik je nastal v sodelovanju s Pervasive Monuments (http://horizon.ac.uk) in Horizon Digital Economy Research (http://horizon.ac.uk). Projekt je bil predstavljen na mednarodnih znanstvenih konferencah in javni tribuni v Evropskem parlamentu z naslovom »Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih«. Več informacij o projektu Spomenik lahko dobite na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo http://www.scnr.si/index.php?s=spomenik in na http://halfman.com/works/spomenik/.
EUROCLIO je Evropsko združenje učiteljev zgodovine. Ker je zgodovina močno mobilizacijsko sredstvo v družbi, Euroclio spodbuja poučevanje zgodovine, ki bo krepilo stabilnost, demokracijo in kritično razmišljanje pri evropskih državljanih. Zavzema se za vključevanje različnih pogledov v poučevanje zgodovine ter za medsebojno spoštovanje in toleranco. Euroclio zastopa 77 članic iz 49, večinoma evropskih držav ter združuje v mrežo najmanj 25.000 učiteljev zgodovine.
Študijski center za narodno spravo
Tivolska 42
1000 Ljubljana
Study Centre for National Reconciliation
Tivolska 42
SI-1000 Ljubljana
T: ++ 386 (0)1 230 67 00
F: ++ 386 (0)1 230 67 10
Mednarodna znanstvena konferenca z naslovom Možnosti in pomen sprave
V Celju in delno v Ljubljani je v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani od četrtka, 3., do nedelje, 6. novembra 2011, potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom The possibilities and meaning of reconciliation (Možnosti in pomen sprave). Udeleženci so ob tej priložnosti pripravili tudi naslednjo izjavo.
Izjava
Udeleženci mednarodne znanstvene konference z naslovom Možnosti in pomen sprave pozdravljamo vsa prizadevanja, da se spravni procesi v Sloveniji in v svetu nadaljujejo, poglabljajo in utrjujejo. Ker so pogoj in nujnost za preživetje slovenske in svetovne družbe, si prizadevamo raziskovanja širiti tudi v družbeni prostor. Veseli smo podpore akademskih in drugih ustanov, kot so Evropska akademija znanosti in umetnosti v Salzburgu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, parlament EU, Študijski center za narodno spravo, in vseh ostalih, ki podpirate naša prizadevanja. Z zavzetim delom in vztrajnostjo posameznikov in skupin lahko delujemo v smer poprave preteklih krivic in omogočamo vsem posameznikom spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. V tem smislu soglasno pozdravljamo ugotovitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da pomenijo totalitarni simboli kršenje človekovega dostojanstva in jih je zato treba odstranjevati. Volja do resnice in pravičnosti, s katero ne dopuščamo kakršnega koli kršenja človeškega dostojanstva, je pot k resnici in spravi vseh ljudi. Želimo, da bi prizadevanja ljudi temeljila na tem spoznanju in volji. V svojih nastopih in delovanju si bomo prizadevali, da spoštujemo in upoštevamo dostojanstvo vsakega človeka in da v svojem delovanju nikogar ne žrtvujemo za kakršne koli cilje. Menimo, da je tako delovanje v vzgoji, politiki, gospodarstvu, skratka na vseh področjih človekove osebne in družbene dejavnosti, pogoj za spravo in sodelovanje ter tako za uspeh družbe.
Declaration
The participants of the conference The Possibilities and Meaning of Reconciliation greet all endeavors that reconciliation processes in Slovenia and all over the World continue, that they are deepening and strengthening (fortifying). Because they are a condition and necessity for the survival of the Slovene and the World society we try hard to spread the researches also to a broader society. We are glad of the support of academic and other institutions, like European Academy of Sciences and Arts in Salzburg, Slovenian Academy of Sciences and Arts, parliament of EU, Study centre for national reconciliation, and all others who support our endeavors. With active work and persistence of individuals and groups we can act in the direction of compensating of the previous injustices and we make possible for all individuals that their human dignity is respected. In this sense we greet consensus of the constitutional court that the symbols of totalitarianism represent violation of human dignity and therefore should be removed. Will for truth and for justice, by which we do not tolerate any violation of human dignity is the path to the truth and to the reconciliation of all people. We aspire that endeavors of people would be based on this cognition and will. In our appearances and activities we will strive for that dignity of every man will be respected and considered and that we in our acting will not sacrifice anybody for any goal. We think that such acting in education, politics, economy, briefly on all fields of person`s individual and social activity, is a condition for reconciliation and for cooperation and therefore for the success of society.
Dodatne informacije so o mednarodni konferenci o spravi so na voljo na spletni povezavi www.teof.uni-lj.si/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=4608 ali pri gospe Ani Martinjak: e-naslov: ana.martinjak85@gmail.com.
Czech Prime minister Petr Nečas: The years of totalitarianism were years of struggle for liberty
Platform of European Memory and Conscience founded in Prague on 14 October, 2011
Prague, 14 October, 2011. The Platform of European Memory and Conscience was formally established at a signing ceremony in the Lichtenstein Palace in Prague under the auspices of the Czech Prime minister Mr Petr Nečas and in the presence of Prime minister of Poland, Mr Donald Tusk, who is also acting President of the EU Council, and the Prime minister of Hungary, Mr Viktor Orbán. “We must not forget the period of totalitarianism when our nations struggled for freedom,” said Prime minister Nečas at the event. Mr Daniel Herman, Director of the Institute for the Study of Totalitarian Regimes, said: “I am convinced that the Platform will help to establish the truth which will set us free”. The founders of the Platform consider the attendance of the Prime ministers a sign of strong political and moral support for their work.
The purpose of the Platform is to support cooperation among national research institutes, archives, museums and other organisations, public and private, specialising in the subject of the history of totalitarian regimes in Europe, with special emphasis on National socialism, Communism and other totalitarian ideologies.
One of the goals of the Platform which is being launched with 21 Members from 13 EU member states is to help prevent intolerance, extremism, anti-democratic movements and the recurrence of any totalitarian rule in the future.
The first two projects of the Platform will be a travelling exhibition “Totalitarianism in Europe” to tour European cities starting in 2012 and a reader for European secondary school students “Memory of Totalitarianism in Europe”.
The initiative was started three years ago in cooperation of the Czech Institute for the Study of Totalitarian Regimes with the office of the Government of the Czech Republic. The foundation of the Platform of European Memory and Conscience has since been supported by the European Parliament resolution on European conscience and
totalitarianism of 2 April, 2009 and by the EU Council during the Czech, Hungarian and Polish EU Presidencies.
Göran Lindblad, former MP from Sweden and ex-Chair of the Political Affairs Committee of the Council of Europe was elected President, members of the Executive Board are Andreja Valič Zver of the Study Centre for National Reconciliation from Slovenia, Siegfried Reiprich of the Stiftung Sächsische Gedenkstätten from Germany, Paweł
Ukielski of the Warsaw Rising Museum from Poland and Zsolt Szilágyi, Head of Cabinet of László Tökés, Vice-President of the European Parliament. Neela Winkelmann of the Czech Institute for the Study of Totalitarian Regimes was elected Managing Director of the Platform.
The Platform of European Memory and Conscience has been kindly supported by a grant from the International Visegrad Fund.
V Pragi bo uradno ustanovljena Platforma evropskega spomina in vesti
14. oktobra 2011 bodo v Pragi direktorji devetnajstih partnerskih inštitutov in organizacij, specializiranih za raziskovanje totalitarne zgodovine, iz trinajstih evropskih držav, podpisali ustanovni dokument Platforme evropskega spomina in vesti. Študijski center za narodno spravo, pod vodstvom mag. Andreje Valič Zver, bo eden izmed podpisnikov Platforme. Slovesnost, ki bo potekala v prisotnosti predsednika vlade Republike Češke Petra Nečasa in podpredsednika Evropskega parlamenta Lászla Tökésa, je vzporeden dogodek na vrhu predsednikov vlad Višegrajske skupine.
Novembra 2008 je bila ustanovljena stalna delovna skupina Platforme evropskega spomina in vesti, kot skupna iniciativa češke vlade in Inštituta za študij totalitarnih režimov, ki je koordiniral delo delovne skupine. Ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti je 2. aprila 2009 podprl Evropski parlament z Resolucijo o evropskem zavedanju in totalitarizmih. Resolucija je vključevala zahtevo po ustanovitvi Platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotavljala podporo za mreženje in sodelovanje med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za preučevanje totalitarne zgodovine, za ustanovitev skupnega evropskega dokumentacijskega centra ter postavitev obeležja žrtvam vseh totalitarnih režimov.
Ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti je 15. junija 2009 podprl Svet Evropske unije za splošne zadeve in zunanje odnose, 9. – 10. junija 2011 Svet EU za zakonodajo in notranje zadeve, ter ga potrdil s sprejetjem Varšavske deklaracije 23. avgusta 2011.
Evropska komisija je v svojem poročilu z naslovom » Spomin na zločine totalitarnih režimov v Evropi« z dne 22. decembra 2010, Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije predstavila Platformo evropskega spomina in vesti kot pomembno evropsko iniciativo. Kot razlaga Evropska komisija, je naloga platforme: »…povezovanje akterjev iz držav članic, vključitev akademskih in neodvisnih raziskovalcev in ekspertov, izmenjava izkušenj, analiz in dobrih praks, promoviranje kolektivnega spomina skozi vzgojno – izobraževalne procese…«.
Ustanovno srečanje Platforme evropskega spomina in vesti bo potekalo v Pragi na Inštitutu za študij totalitarnih režimov. Slovesni podpis ustanovne listine bo 14. oktobra 2011, ob 14.30 uri v prostorih Lihtenštajnske palače v Pragi. Zbrane na slovesnosti bosta pozdravila gospod Petr Nečas, predsednik vlade Republike Češke in gospod László Tökés, podpredsednik Evropskega parlamenta in eden od vodij demokratične revolucije leta 1989 v Romuniji.
Platforma evropskega spomina in vesti združuje vladne in nevladne institucije in organizacije, ki so aktivne na področju raziskovanja, dokumentiranja, povečevanja zavedanja in izobraževanja o totalitarnih režimih. Delo Platforme bo obsegalo srečanja in konference, izdajo publikacij, raziskave, potujoče razstave o totalitarizmih v Evropi in podelitve nagrad posameznikom, ki so pustili pečat pri uporu in delovanju proti totalitarnim režimom v Evropi. Ustanovni člani bodo podpisali tudi etični kodeks, ki podpisnicam omogoča povabilo enako mislečih institucij in organizacij iz drugih evropskih držav, da se jim pridružijo v skupnih prizadevanjih.
Ustanovni člani Evropske platforme spomina in vesti so organizacije in inštituti za proučevanje totalitarnih režimov iz Bolgarije, Češke, Estonije, Nemčije, Madžarske, Latvije, Litve, Nizozemske, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije in Švedske.
Cilji Platforme evropskega spomina in vesti:
- Povečanje zavedanja javnosti o evropski preteklosti in zločinih, storjenih v času totalitarnih režimov, spodbujanje širše evropske diskusije o vzrokih in posledicah totalitarizmov ter diskusije o evropskih vrednotah s ciljem podpiranja človeškega dostojanstva in človekovih pravic.
- Prizadevanje za poglabljanje evropskega državljanstva, spoštovanja in razumevanja demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, da bi se izognili prihodnjim grožnjam demokraciji.
Ustanovno srečanje in začetno delo Platforme evropskega spomina in vesti je podprla Mednarodna višegrajska fundacija (International Visegrad Fund).
Varšavska deklaracija
Govor dr. Łukasza Kamioskega na konferenci v Varšavi z naslovom “Victims of Totalitarisms – Have We Done Enough?”
All of us, despite the generation gaps, we are children of the 20th century. We would wish that this period is remembered as a time of extraordinary growth, technical progress, crossing social barriers and a triumph of democracy. Nevertheless, we know perfectly well that it will not be the case. The 20th century was a time of mass murder, carried out on unprecedented scale. Most of the crimes, yet not all of them, were committed by the perpetrators adherent to one of the two totalitarian ideologies – Nazism or Communism. This period should not, however, be remembered as an era of criminals. The 20th century was the time of victims – millions of murdered and millions of those who managed to survive, yet their suffering have marked them forever.
We have met today not only to solemnly celebrate the European Day of Remembrance for the Victims of Totalitarian Regimes . Our goal is also to reflect on what we have done so far for them and we can still do. We are not the first ones on this path. Already at the times of committing the crimes there were always people who tried to help the persecuted and their families, preserve the names of victims and places of executions. Lot of those brave people also became victims of repressions. Their deeds should become a source of inspiration for us.
The victims demand justice.
The first and the utmost task is to punish the perpetrators of crimes. In the case of the Nazi regime the numbers might be impressive at the first glance – thousands of criminals were convicted in numerous trials in several dozens of countries. Yet, if we compare these numbers with the scale of crimes committed and the victims we will clearly see that only a slight percentage of the criminals was punished. In the case of communist crimes the percentage is even lower. The reasons for such situation are numerous. In many cases there were no witnesses (also because, sometimes, there were all killed), the evidence had been destroyed, and few perpetrators confessed to the crimes. The tortures could exercise the rights, of which they deprived the victims. Undoubtedly it was and still is an expression of our moral superiority over them. This does not change the pain of the victims and their loved ones, when, for various formal reasons, the trial ended in acquittal, or abnormally low sentence.
We must remember that political reasons also contributed to this state of affairs. Under the circumstances of the Cold War, the former Nazi criminals often turned out to be useful for one or the other parties of the conflict. The peaceful fall of the communist system, on the other hand, together with the tens of years passing by since the commitment of the crimes, resulted in, and sometimes still results in, a belief that those crimes are not worth persecuting.
Therefore, in these circumstances it is even more important, that in many European countries the efforts to bring to justice the Nazi and communist criminals are still undertaken. Even if these trials, in most cases, do not end in imprisonment of the convicted elderly (perpetrators), they are a powerful symbol of our determination.
Mostly it is the direct perpetrators of crimes who are brought to justice, i.e. the officers of security system, of the army and the auxiliary staff. Rarely it is possible to give a sentence for the deeds of so-called “murderers at their desks” – the political principals and founders of criminal ideologies. It may result in the misleading and dangerous impression that the ideologies that led to the creation of totalitarian regimes, as well as their founding fathers are “innocent”, and that all responsibility goes to the lower-level executors. The outright exceptions are (this rule works equally for both totalitarian systems) bringing to justice the prosecutors presenting false indictments and judges convicting innocent people.
Here it should be stressed that justice requires also rehabilitation of the victims, of the executed and of the imprisoned on the basis of illegal sentences. Two models of rehabilitation were adopted when coming into terms with both totalitarian regimes. The first one is based on a single act rescinding all verdicts pronounced with accordance to particular “political” legal regulations. The second model provides for rehabilitation by means of individual proceedings, during which the victims or their relatives have to prove a particular verdict unjust. None of the models is perfect. The first one usually does not cover all the legal regulations in accordance with which the politically-motivated verdicts were pronounced, because often, in order to humiliate the opponents of the system, they were accused of alleged criminal offenses. The second model is often regarded by the victims and their relatives as humiliating and causing even more suffering. It seems that the major burden of the proceedings should be assumed by the state structures and not by the victims.
The problem of rehabilitation is related to the question of compensation. In general we must state that they are late and not satisfactory for the victims. One can say, of course, that the suffering which we are talking about today can be compensated by no damages. It is true. But is it not an easy way to escape from the problem?
The victims demand the truth
The committed crimes and illegal deeds need to be described. It is also necessary to get to know and understand the mechanisms of totalitarian systems. It is important though that the understanding does not lead to justifying, what is unfortunately sometimes the case. Getting to know the truth means also overcoming the lies about the victims, spread by the totalitarian propaganda. In the case of communist system the lies had been solidified for decades.
One might say that for satisfying such need academic community carrying out research projects in this field would be enough. Yet the scale of challenges and problems that must be investigated leads to the conclusion that there is a need for specialized institutions enjoying the state support. They are able to carry out long-lasting and systematic research. Sooner or later they were created in most of the countries that experienced the German or communist dictatorships. Lack of such institutions results in marginalization of the problem of victims as well as inability of getting to know the truth by those who survived and their relatives.
One of the basic conditions to carry out research on the history of totalitarian systems is free access to the documents produced in the times of dictatorship. The records must be available both for the researchers as well as for the victims and their relatives. Unfortunately, in recent decades the access to the archives was not always possible, and even today not all the files created by the structures of totalitarian systems are widely available. This applies to some European countries, principally Russia. It is not only Central European problem after all. There is no single country in Europe whose citizens would not become victims of Soviet repression.
One of the major challenges for the institutions assigned to investigate the crimes committed by totalitarian regimes is to draw up list of names of the victims. Unfortunately, in most cases the task is far from completed. The victims cannot remain anonymous numbers – thousands and millions. At this aimed, after all, the perpetrators of the crimes, at ultimate dehumanization of the victims by depriving them even from their own names. Probably we will never be able to complete the list of all the victims, but as long as there is a chance to add even a single name, we should persist in our efforts.
The problem which arises in relation to strive for the truth about the crimes is the question of legal responsibility of those who deny the crimes. In several European countries denial of Holocaust or Nazi crimes is punishable. In other countries attempts to introduce such solutions have failed. There are few countries where the denial of communist crimes is also punishable. So far it was not possible to work out a common position in this matter at the forum of the Council of European Union or in the European Parliament. The disagreement in this matter results from the fact that, among others, the defending of the victims and the historical truth intersects with other values – freedom of the speech and freedom of scientific research.
The victims require remembrance
Remembrance is a multidimensional concept. One of them is a symbolic dimension. Monuments, names of streets and squares are testimony of our memory. They will remain signs to be read by our descendants. On the other hand, the memory about victims forces us to reflect on these cases when representatives of totalitarian regimes are the honored in a symbolic way, whereas sometimes they were directly responsible for the crimes. In most cases this situation relates to the communist system, nevertheless this is not only a problem of Central and Eastern Europe. Remembrance requires also that we take care of the resting places of victims. There are still too many forgotten graves of anonymous victims. On the other hand, we still have not found the graves of many people whose names are known to us. Remembrance has also more practical, yet vivid dimension. It is the education. Transferring knowledge about crimes of totalitarian systems to the younger generation is not easy. We have however already in our countries many great experiences in this field. It is worth to share and disseminate our best practices. We should also think about transnational projects, aimed at expanding knowledge of the totalitarian regimes and their victims on a European scale. It should be noted here that these projects aim not only at the transfer of knowledge about events, facts and people. This is largely a civic education, shaping the attitudes of young people. Among many forms of historical education it is worth paying attention to the museums. For the last twenty years modern museums are being created in the world. By means of not previously used in such institutions forms and media they familiarize the public with the difficult truth about the totalitarian regimes and the committed crimes. Museums are no longer warehouses where dust covers the exhibits and they become important centers of education and living memory. An important aspect is the action to preserve the experiences of the living witnesses of the history.
The reference point is of course a great program of registration of the Holocaust survivors testimonies. Witness’ accounts are and will remain the best answer to the lies of those who deny the crimes. The issue of remembrance undoubtedly gives the greatest potential for cooperation, especially in the field of education. It seems that one of the key challenges is the overcoming of existing and still distinct division of Europe. Along the former Iron Curtain, there is a new line that divides our continent –and its determinant is visible in different memory about totalitarian regimes and their victims. These three basic values – justice, truth and remembrance are inextricably linked, neither can exist in isolation from the other two. For this reason, any attempt to act in selective and partial way is not only doomed to fail but can also cause new suffering. A similar effect may be caused by activities whose core is not to meet the needs of victims, but the political or economic calculations.
During historical, legal and political debates, we often differentiate crimes due to the circumstances of the offenses, the nature of the totalitarian system, the time and the place. But we must remember that from the perspective of the victims these differences are not visible. The mass grave always looks the same – the bones and skulls, remains of clothing, buttons, sometimes a ring or a symbol of faith, overlooked by the murderers. All victims are equal; they have the same right to justice, to truth and to remembrance. The question posed at the very subject of my lecture is obviously rhetorical. We know that we will never do enough for victims of totalitarian systems; it is determined by the scale of atrocities and crimes. Nevertheless, such awareness cannot relieve us from continuing our efforts. We owe it to the victims of totalitarian regimes and their relatives who still demand justice, truth and remembrance. We owe it to ourselves, so that we could once submit a report of our work with a clear consciousness. Finally, we owe it to the future generations so that they can understand what seems incomprehensible and learn from the bitter legacy of the 20th century.
Podpis sporazuma o sodelovanju med Študijskim centrom za narodno spravo in Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage
Ljubljana (3.6.2011) – V četrtek 2. in v petek, 3. junija 2011 je Študijski center za narodno spravo gostil vodstvo Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov (USTR) in Arhiva obveščevalnih služb (ABS), ki deluje v okviru omenjenega Inštituta iz Prage. V četrtek sta o nastanku in delovanju Inštituta ter Arhiva spregovorila direktor mag. Daniel Herman in nekdanji direktor, sedaj svetovalec Pavel Žáček. Slednji je predstavil delovanje Arhiva obveščevalnih služb in spregovoril o dostopu do arhivskih dokumentov. V petek, pa je bil podpisan sporazum med obema ustanovama.
Na podlagi poslanstev, ustanovitvenih aktov in sodelovanja v okviru Evropske platforme spomina in vesti med Inštitutom za proučevanje totalitarnih režimov iz Prage, Arhivom obveščevalnih služb Češke republike in Študijskim centrom za narodno spravo iz Ljubljane, je bil med omenjenimi institucijami danes, v petek dne 3. junija 2011, na sedežu Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani podpisan Sporazum o sodelovanju. Sporazum temelji na pobudi predstavnikov vseh treh institucij o medsebojni izmenjavi znanstveno raziskovalnih izsledkov, strokovnih izkušenj in je pravno neobvezujoč (gentlemen’s agreement).
Omenjeni sporazum vključuje sodelovanje in izmenjavo izkušenj na področju znanstvenih raziskav, izobraževalnih projektov ter dokumentarnega in arhivskega gradiva. Podpisniki sporazuma so mag. Daniel Herman, direktor Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov, dr. Jana Poddaná, direktorica Arhiva obveščevalnih služb in mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Podpis sporazuma je potekal v navzočnosti češkega veleposlanika v Republiki Sloveniji njegove ekselence Petra Voznice.
Sporazum je sklenjen za obdobje petih let z izvirniki v češkem in slovenskem jeziku.
Odgovori članice Sveta SCNR, dr. Tamare Griesser Pečar na vprašanja novinarja Aljoše Mastena na Multimedijskem portalu RTV SLO
Odgovori članice Sveta SCNR, dr. Tamare Griesser Pečar na vprašanja novinarja Aljoše Mastena, novinarja na Multimedijskem portalu RTV SLO
„Tema članka je Študijski center za narodno spravo, natančneje popravki, ki jih je center poslal na Evropsko komisijo.“
1. Navajam center za narodno spravo: “na univerzah še vedno predavajo zgodovinarji, ki so delovali kot orodje komunistične partije, tako denimo v zgodovinski komisiji Centralnega komiteja KP, oz. taki, ki zagovarjajo le nekoliko modificirano zgodovinopisje prejšnjega režima. Ti seveda vzgajajo učitelje oziroma profesorje (poveličevanje NOB, zanikanje komunističnih zločinov med drugo svetovno vojno …).”
Kako komentirate ta citat?
Študijski center za narodno spravo ni sodeloval pri pisanju španskega poročila za Evropsko komisijo, je pa potem po nalogu Ministrstva za pravosodje sestavil ekspertno skupino, v kateri sem sodelovala, Ta je posredovala španskemu inštitutu celo vrsto pripomb in zelo me preseneča, da se mediji ukvarjajo samo z enim samim stavkom in da večina sploh ni prebrala poročila, kar bi bilo zelo poučno saj bi lahko primerjala stanje v drugih prej komunističnih državah s tem v Sloveniji.
Citat, ki ga omenjate, se sicer nanaša na zgodovinopisje, pravzaprav pa bi izjavo morali razširiti tudi na druga področja. Dejstvo je, da je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. V Nemčiji sodelavcem nemške tajne službe Stasi niso bile dostopne določene javne oz. državne službe. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti iz univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. V Sloveniji lustracije sploh ni bilo, tim. udbovski amandma je propadel in danes nekateri iz vrst prejšnjih nosilcev oblasti trdijo, da komunizma od leta 1953 pri nas praktično ni bilo. V Ljubljani je bila celo na Hitlerjev rojstni dan na novo poimenovana cesta po Titu, ki je bil odgovoren za številne zločine, ki jih je povzročila komunistična partija. Naj citiram korespondenta Frankfurter Allgemeinen Sonntagszeitung Karla-Petra Schwarza o Sloveniji 23. 12. 2007: „Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe še vedno uradujejo, in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanski zavesti.“
2. Kdo, menite, da so ti profesorji?
Seveda ne bom tukaj nikogar imenovala, kakor tudi v pripombah nismo nikogar navedli. Sploh ni šlo za posameznike, ampak za sistem, ki ga nismo pravočasno ustavili.
3. Citat dr. Boža Repeta kot odgovor na prvi citat: “V resnici niti ni tako težko ugotoviti, na katere profesorje letijo, le da imen (najbrž zaradi možnih civilnih tožb) niso zapisali.” Je to torej, če postavimo dva ekstrema: Lov na “čarovnice”, ali poskus lustracije “režimskih” zgodovinarjev?
Ne nameravam komentirati prof. Repeta ali prof. Pirjevca, ki se je oglasil nekje drugje. Očitno se čutita prizadeta, zakaj, Vam lahko razložita sama.
3. Je prostor slovenske zgodovinarske stroke res okužen z ideologijo, razdeljen? Marsikateri vidnejši zgodovinarji naj se med seboj “niti videti” ne bi mogli. Kako sami, po vaših izkušnjah, ocenjujete stanje na tem področju?
Prostor zgodovinske stroke je res ideološko popolnoma razdeljen. Žal v Sloveniji ni diskusije med zgodovinarji, ki zastopajo različna stališča, kot je to običajno v zahodnem svetu. Ni konsenza niti o tem, da mora biti zgodovinar nasprotnik vsake nesvobode, vsakega totalitarizma. Medtem ko je komunistično zgodovinopisje bilo propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov, mora zgodovinopisje v demokratični družbi najti pot nazaj k znanstvenim pravilom stroke. Nova interpretacija zgodovine je potrebna in sicer interpretacija, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Skupina zgodovinarjev je namesto, da bi podprla ali celo sprožila strokovno diskusijo o spornih vprašanjih, v dnevnih časopisih pred leti objavila izjavo o tim. zaskrbljenosti, v kateri nasprotuje reviziji zgodovinopisja. V tej izjavi je diskreditirala drugače misleče zgodovinarje, ki sledijo pravilom stroke. Revizija je namreč inštrument, katerega se mora poslužiti vsak zgodovinar, kadar odkrije nove dokaze, nove vire, nove dokumente. Nekateri zgodovinarji v Sloveniji gredo celo tako daleč, da določenih prispevkov, določenih avtorjev sploh ne upoštevajo. Dogaja pa se tudi, da se spuščajo na osebno raven.
4. Kako ocenjujete delo Študijskega centra za narodno spravo na splošno?
Študijski center za narodno spravo ima več nalog, ne samo raziskovalno. Tam so okrogle mize, simpoziji o določenih problemih iz zgodovine totalitarnih režimov, predstavljene so raziskave itd. Od vsega začetka je bil namen centra nuditi platformo za široko diskusijo o vseh totalitarnih režimih in pojavih, predvsem seveda teh, ki so se pojavili na slovenskih tleh v 20. stoletju. Center je izdal vrsto knjig, predvsem tudi primarnih virov. Predočiti pa si moramo, da je bil ustanovljen šele pred kratkim in da določeni projekti potrebujejo tudi svoj čas. Taki inštituti obstajajo v celotnem prej komunističnem svetu, le da jim delno drugod nudijo večjo podporo. Študijski center ima odlične povezave po celotni Evropi, predvsem tudi z inštituti s podobnimi nalogami. Ustreza popolnoma namenu Resolucije o evropski zavesti in in totalitarizmu, da „Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, priznati komunizma, nacizma in fašizma kot skupne dediščine in izvesti poštene in poglobljene razprave o vseh totalitarnih zločinih prejšnjega stoletja.”
5. Razno – vabljeni ste sporočiti karkoli dodatnega, kar še ni vključeno v vprašanja. Če namreč menite, da je kakšna informacija nujno relevantna v tem kontekstu, ste vabljeni, da jo posredujete in s tem izboljšate obveščanje javnosti o temi.
Ker se v javnosti vedno znova pojavljajo namigovanja o tem, da je bila direktorica Študijskega centra za narodno spravo postavljena politično, bi želela poudariti, da je bil objavljen razpis, da je bilo 15 prijav in da so od teh samo trije sploh izpolnjevali pogoje, ki so bili postavljeni. In od teh treh je sedanja direktorica izpolnjevala pogoje daleč najboljše. Ker sem član sveta SCNR vem, da je potekala izbira povsem po objektivnih in strokovnih kriterijih, kar danes v Sloveniji ni ravno vedno običajno.
doc. dr. Tamara Griesser-Pečar
Pismo predsedniku vlade RS in ministroma
Spoštovani predsednik vlade, gospod Borut Pahor,
Spoštovani minister, gospod Aleš Zalar,
Spoštovani minister, gospod Gregor Golobič,
v zadnjem času smo na Slovenskem, zlasti v nekaterih medijih (npr. Mladina, Dnevnik), prebrali kar nekaj člankov in pisem, ki jih je sprožilo poročilo Evropske komisije z naslovom Spomin na zločine totalitarnih režimov v Evropi. Poročilo je Evropska komisija decembra 2010 predložila Evropskemu parlamentu in Svetu. Med avtorji slovenskih odmevov na poročilo izstopa dr. Božo Repe, ki v svojih javnih nastopih izpostavlja in problematizira predvsem Študijski center za narodno spravo, njegovo delovanje in sodelavce. Pri tem se spušča tudi na povsem osebno raven. Njegovo pisanje ne bi zaslužilo resnega odmeva, saj sodi bolj v rumeni tisk in opravljive rubrike ter vsekakor resno načenja dostojanstvo osebe, ki sama sebe predstavlja kot znanstvenika. Vendar pa vse skupaj postane zaskrbljujoče in spominja na neke minule čase, ko dr. Repe brez argumentov, ne da bi t.i.špansko poročilo sploh prebral (kot priznava v intervjuju za Mladino št. 2, 14. januar 2010), po dolgem in počez udriha po strokovni instituciji, kot je Študijski center za narodno spravo, pri tem pa je očitno, da njenega znanstvenega in ostalega dela ne pozna in mu gre institucija zgolj kot taka hudo v nos. Tako zelo, da potem, ko natrese cel kup nepreverjenih insinuacij, poziva celo predsednika vlade Pahorja ter ministra Zalarja in Golobiča k ukrepanju.
Naj resnici na ljubo izpostavim nekaj korakov v procesu, ki so privedli do poročila Evropske komisije in vlogo Študijskega centra za narodno spravo pri tem. Odločitev Evropskega sveta za pravosodje in notranje zadeve 2008/913/JHA z dne 28. novembra 2008 v okviru boja proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi, je bila jasna. Namen okvirnega sklepa je bil zagotoviti, da se v državah Evropske unije kaznujejo iste vrste rasističnega ali ksenofobičnega ravnanja. V posebni izjavi je Svet obsodil zločine totalitarnih režimov, Evropsko komisijo pa zavezal, da v dveh letih razišče in pripravi posebno poročilo ter morebitno priporočilo Svetu o uvedbi dodatnih pravnih instrumentov, ki bi sankcionirali genocid, zločine proti človečnosti in vojne zločine, uperjene proti skupini ljudi zaradi njihovega družbenega položaja in političnega prepričanja. Gre torej za razširjen in posodobljen pravni in politični okvir boja proti kriminalnim dejanjem totalitarnih režimov, ki jih povojna denacifikacija ni vključevala.
Poziv je Svet ponovil v decembra 2009 sprejetem »Stockholmskem programu – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje«. V njem so članice EU zapisale, da je »…Unija območje skupnih vrednot, ki niso združljive z zločini proti človeštvu, genocidom in vojnimi zločini, vključno z zločini totalitarnih režimov…« in da ima »…vsaka država članica svoj pristop do tega vprašanja, vendar mora biti v interesu sprave spomin na te zločine kolektiven spomin, ki je skupen vsem nam in, če je le možno, si moramo vsi prizadevati za njegovo ohranjanje…«, Unija pa mora imeti pri tem »spodbujevalno vlogo«.
Aprila 2009 je Evropski parlament z veliko večino glasov, tudi glasov vseh slovenskih evropskih poslancev, sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je poudarjen pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj »brez resnice in spomina ni sprave«. V resoluciji izstopata poziv k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ter k vzpostavitvi Evropske platforme spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov.
Za pripravo posebnega poročila je Evropska komisija izbrala špansko institucijo Institute of Public Goods and Policies (IPP) oziroma Center za družboslovne in humanistične znanosti (CSIC), ki deluje v njenem okviru in ga vodi prof. dr. Carlos Closa Montero. K pripravi poročila so bili povabljeni posamezni strokovnjaki iz vseh sedemindvajsetih držav članic Evropske unije, tudi iz držav, ki niso neposredno doživele totalitarnih režimov (npr. Švedska, Irska in Velika Britanija). Slovenski del sta oblikovala tedanji direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in predsednik Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman ter mednarodni pravni strokovnjak za področje človekovih pravic dr. Jernej Letnar Černič.
T.i. špansko poročilo, v originalu Study on how the Memory of Crimes Committed by Totalitarian Regimes in Europe is dealt with in the Member States, se ukvarja z različnimi področji spravnega procesa v državah Evropske unije: raziskovanjem in pregonom zločinov totalitarnih režimov, dejavnostjo t.i. komisij resnice, reparacijami žrtvam, značilnostmi izobraževanja o totalitarnih režimih, kulturo spominjanja na žrtve totalitarizmov in institucionalnimi reformami, ki bi zagotovile, da se totalitarizmi ne ponovijo. Obsežno poročilo pokaže izredno pestrost in raznolikost držav Evropske unije v odnosu do dediščine totalitarizmov. Avtorji španskega poročila so se v skladu z navodili Evropske komisije izognili kakršnemu koli opisovanju ali vrednotenju, pač pa so v svojem poročilu povzeli pridobljene navedbe in informacije. Pri tem so dopustili možnost netočnosti in manjkajočih informacij ter zaprosili za pripombe, popravke in dopolnitve.
Študijski center za narodno spravo je bil v oblikovanje poročila Evropske komisije povabljen s strani Evropske komisije in Ministrstva za pravosodje RS konec maja 2010. Posebna strokovna skupina v okviru Študijskega centra je bila ustanovljena v skladu z veljavnimi pravnimi akti in je vključevala oba avtorja slovenskega nacionalnega poročila in strokovnjake s področja prava in zgodovinopisja (npr. prof. dr. Lovra Šturma, prof. dr. Tamaro Griesser Pečar idr.). Sredi julija 2010 je skupina odgovorila na vprašanja, poslana iz Generalnega direktorata za pravosodje, svobodo in varnost Evropske komisije. Vprašanja in odgovori nanje so bili pripravljeni v pomoč Evropski komisiji pri pripravi poročila EU. Po podrobnem pregledu španskega poročila in medsebojnem usklajevanju je strokovna skupina Študijskega centra jeseni 2010 oblikovala tudi svoje pripombe, dopolnitve in popravke ter jih poslala v Madrid prof. dr. Carlosu Closa Monteri ter Generalnemu direktoratu za pravosodje, svobodo in varnost Evropske komisije. Vrednotenja slovenskega univerzitetnega študija zgodovine, kar nam podtika dr. Repe, prav gotovo ni bilo med njimi.
V svojem poročilu Evropska komisija izraža prepričanje, da mora Evropska unija pomembno prispevati k soočanju držav članic z zapuščino totalitarnih režimov. Vsaka od držav članic ima sicer svoj način za reševanje teh zapletenih in občutljivih vprašanj, Evropska komisija pa lahko olajša spravni proces s spodbujanjem razprave, izmenjavo izkušenj in primerov dobrih praks. Komisija zagotavlja, da bo nadaljevala in spodbujala poglobljeno razpravo o teh vprašanjih, k čemer jo ne nazadnje zavezuje tudi sklep Sveta iz leta 2008.
Evropske ustanove jasno zavračajo zločine nacističnih, komunističnih in drugih totalitarnih ter avtoritarnih režimov. Slovensko predsedovanje EU je spodbudilo evropski spravni proces z organizacijo prve javne tribune o zločinih totalitarizmov. Javna tribuna je potekala na sedežu Evropske komisije v Bruslju aprila 2008. Slovensko predsedstvo EU je v angleškem jeziku izdalo mednarodni zbornik s prispevki strokovnjakov o zločinih totalitarizmov. Javno tribuno o totalitarizmih je leta 2009 organiziralo tudi češko predsedstvo EU, v tem letu pa tako madžarsko kot poljsko predsedstvo pripravljata v Bruslju kar nekaj dogodkov na to temo. V okviru Evropskega parlamenta je bila ustanovljena posebna skupina evropskih poslancev, ki si je nadela ime Sprava evropskih zgodovin in med drugim poudarja pomen poprave krivic. Ustanavljanje Evropske platforme spomina in vesti je spet v polnem teku po začasnem zastoju v lanskem letu zaradi težav v vodstvu češkega Instituta za študij totalitarnih režimov.
Študijski center za narodno spravo kot strokovna institucija za proučevanje totalitarnih sistemov, ki so prizadeli Slovence v 20. stoletju, deluje v skladu s svojim poslanstvom in pozdravlja dejanja, kot so podpora predsednika vlade Študijskemu centru za narodno spravo, skupen obisk predsednika vlade in slovenskega metropolita v Hudi jami in njuna udeležba na spominski slovesnosti v Štanjelu ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Obenem pa izražamo zaskrbljenost ob nesprejetju evropske Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu v slovenskem parlamentu, zmanjševanju sredstev za delo Študijskega centra, umiranju »na obroke« Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč in nerazumljivem ter ne civilizacijskem obnašanjem v zvezi s pokopom žrtev in ureditvijo Hude jame. Skrbijo nas tudi poskusi “lova na čarovnice”, kakor razumemo pozive dr. Repeta. Spominjajo nas na čase totalitarizma in države beloruskega tipa, kakršne si nikakor ne želimo nazaj.
Spoštovani predsednik vlade, spoštovana ministra,
kot že večkrat doslej, vas vljudno vabim na obisk v Študijski center za narodno spravo. Vrsta državnih in mednarodnih projektov, znanstveni prispevki, publikacije, mednarodni znanstveni posveti, izobraževalni projekti, okrogle mize, delovanje v okviru Zveze zgodovinskih društev Slovenije itd., nikakor ne govorijo v prid zlonamernih in nepreverjenih trditev ter ideoloških sodb, ki jih razširja prof. dr. Božo Repe. Sicer pa je tudi dr. Repe vedno dobrodošel v Študijskem centru za narodno spravo. Rade volje mu bomo predstavili naše delo. Pozivi k ukrepanju predsednika vlade in ministrov so torej povsem nepotrebni.
Lep pozdrav,
Mag. Andreja Valič
Direktorica
Študijski center za narodno spravo
Ljubljana, 18.1.2011
Razprava o zločinih totalitarnih režimov se v Evropski uniji nadaljuje
Evropska komisija je v skladu z odločitvijo Evropskega sveta 2008/913/JHA o boju proti rasizmu in ksenofobiji izdala posebno poročilo o razmerah v državah članicah EU glede zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi.Poročilo je na temelju prispevkov nacionalnih ekspertov pripravila španska institucija Institute for Public Goods and Policy v okviru svojega Centra za humanistične in družboslovne znanosti.
Skupino je vodil prof.dr. Carlos Closa Montero. Evropska komisija je dne 22. decembra 2010 poročilo posredovala Evropskemu parlamentu in Evropskemu svetu. Z javno objavo poročila se predvidoma začenja široka javna razprava o zločinih totalitarnih režimov v državah Evropske unije. Posebna strokovna komisija Študijskega centra za narodno spravo je Evropski komisiji in avtorjem poročila že posredovala pripombe, popravke in dopolnitve, ki zadevajo razmere na Slovenskem.
Poročilo Evropske komisije najdete na spletni strani:
http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/reding/pdf/com(2010)_873_1_en_act_part1_v61.pdf
Pripombe, popravke in dopolnitve, ki jih je pripravila posebna strokovna skupina Študijskega centra za narodno spravo, najdete na spletni strani: klik na povezavo.
