Študijski center za narodno spravo

Nemški tožilci obravnavajo usmrtitev prebežnikov na meji nekdanje Češkoslovaške kot mednarodni zločin

Praga, 27. marec 2017. Platforma evropskega spomina in vesti je prejela že dve pismi nemških tožilcev, ki se nanašata na obsežno kazensko ovadbo usmrtitve prebežnikov na mejah komunistične Češkoslovaške. Ovadba je bila vložena 18. avgusta 2016. Mnenje nemškega zveznega generalnega državnega tožilca je, da je bil uboj prebežnikov mednarodni zločin. Tožilstvo v Weidnu opozarja, da je bila usmrtitev prebežnikov umor, glede na osnovni motiv oseb, ki so odgovorne za varovanje meje.

V prihodnjih dneh bo Platforma posredovala ostale do sedaj nepoznane dokumente tožilstvu v Weidnu. Med njimi je tudi tajni ukaz nekdanjega ministra za notranje zadeve ter kasnejšega premiera Češkoslovaške Lubomírja Štrougala, ki razkriva sistematičen in načrtovan prodor tajne službe in mejne straže na ozemlje federalne republike Nemčije in Avstrije.

18. avgusta 2016 je Platforma pri nemškem zveznem generalnem državnem tožilcu vložila kazensko ovadbo proti 67 predstavnikom komunističnega režima nekdanje Češkoslovaške v primeru usmrtitve petih nemških državljanov na meji t.i. železni zavesi. Prejšnji teden je Platforma od nemškega tožilstva prejela drugo pismo.

V začetku oktobra 2016 je nemško zvezno tožilstvo označilo namerno usmrtitev neoboroženih civilistov na meji kot mednarodni zločin, ker naj bi kršil človekove pravice do življenja in svobode gibanja, zaščitenega z mednarodnim pravom ter zahtevo po pravičnosti.

Sredi marca 2017 je tožilstvo v Weidnu predlagalo, da se vsaj za poveljnike, ki so prispevali k ustvarjanju in ohranjanju ukrepov mejne zaščite, označi dejanja za umor iz osnovnih motivov.
V primeru bavarskega pohodnika, ki so ga ubili češkoslovaški mejni stražniki, medtem ko so lovili pobeglega prebežnika na suverenem ozemlju zvezne nemške republike Nemčije, je tožilstvo izrazilo dvom glede namena uboja v verigi poveljevanja.

Platforma bo tako posredovala ostale do sedaj nepoznane dokumente, med njimi tudi tajni ukaz enega izmed glavnih osumljencev, nekdanjega ministra za notranje zadeve ter kasnejšega premiera Češkoslovaške Lubomírja Štrougala, ki razkriva sistematičen in načrtovan prodor tajne službe in mejne straže na ozemlje sosednjih zahodnih držav.

»Temeljne izjave, ki so jih do sedaj podali nemški tožilci, so prelomne za žrtve češkoslovaške železne zavese, kajti do sedaj si ni še nihče ne iz javnega ali akademskega sveta, ne iz Češke ali Slovaške republike, upal trditi, da gre za dejanja, ki ne zastarajo« je izjavila dr. Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme.

Prelomna odločitev sodišča v Bratislavi: umor prebeglega je bil zločin, družina ima pravico do odškodnine!

Bratislava/Praga, 13. marec 2017. V prelomni odločitvi je okrožno sodišče v Bratislavi danes rehabilitiralo Hartmuta Tautza, osemnajstletnega prebežnika, ki so ga leta 1986 umorili psi obmejne straže na meji nekdanje Češkoslovaške in Avstrije. Družina umorjenega je upravičena do odškodnine s strani Slovaške republike. Platforma evropskega spomina in vesti pozdravlja odločitev sodišča kot prvo priznanje kaznivega dejanja povzročenega z umorom prebežnika. Slediti mora kazensko preganjanje izvajalcev zločina.

Osemindvajset let od padca komunizma ni bila dosežena pravica za umore prebežnikov, ki so poskušali prebegniti čez železno zavezo v bivši Češkoslovaški. Platforma evropskega spomina in vesti je v svojem projektu »JUSTICE 2.0« označila ubijanje civilistov med poskusom prebega na zahod, kot zločin proti človeštvu. Platforma je v primerih umorov nemških in poljskih državljanov na mejah bivše Češkoslovaške vložila kazenske ovadbe v Nemčiji in na Poljskem.

13. marca 2017 je okrožno sodišče v Bratislavi objavilo pomembno odločitev. Hartmut Tautz, osemnajstletni prebežnik iz Vzhodne Nemčije, ki so ga hudo poškodovanega zaradi pasjih ugrizov obmejni stražarji pustili umreti, je bil na podlagi akta št. 119/1990 o sodni rehabilitaciji, polno rehabilitiran. Družina bo za njegovo smrt od Slovaške republike prejela denarno odškodnino. Ta uspeh je posledica predanosti dr. Ljubomira Müllerja, odvetnika družine Tautz. Dr. Müller se nepopustljivo trudi za rehabilitacijo ljudi, ki so bili  nepravično preganjani pod komunizmom in je že dosegel nekaj sto sodnih odločitev v njihovo korist .

»To je prva in precedenčna odločitev slovaškega sodišča, ki izraža moralno zadostitev žrtvi železne zavese,« pravi dr. Ljubomir Müller.

Ondrej Krajňak, predsednik sveta slovaškega Inštituta za nacionalni spomin, vidi odločitev sodišča kot prelomno. »Po desetletjih so družine končno prejele moralno zadoščenje. In to je velik uspeh v slovaški sodni praksi,« pravi Ondrej Krajňak.

»Sedaj so za vse družine žrtev železne zavese odprta vrata, da se odpravijo na isto pot,« poudarja dr. Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme.

Izjava za javnost: Platforma evropskega spomina in vesti poziva k minuti molka za ženskami, ki so bile ubite, zaprte, mučene in preganjane med komunizmom

Praga/Talin/Riga/Vilna/Varšava/Berlin/Dresden/Bratislava/Ljubljana/Bukarešta/Tirana/Kijev, 8. marec 2017. 8 marca, na mednarodni dan žena, Platforma evropskega spomina in vesti poziva k minuti molka ob 12h za milijone žensk, ki so bile žrtve komunističnih diktatur.

 

Mednarodni dan žena, ki ima svoje začetke v boju za delavske pravice žensk v Združenih državah Amerike iz začetka 20. stoletja, so si prisvojile komunistične diktature v Evropi in ga obeleževale z ideološkimi počitnicami ter praznovale na pompozni način. Ženske so običajno dobile rdeče rože, alkohol pa je tekel v potokih.

Platforma želi opozoriti na dejstvo, da je bil komunistični režim zelo krut do žensk. Iz političnih razlogov so bile ženske obsojene na režiranih procesih, umorjene brez sojenja, ubite pri poskusih prebegov čez železno zaveso, zaprte v ječah, koncentracijskih in delavnih taboriščih, kjer jih je mnogo izginilo brez sledov. Ženske so bile mučene, odvzeto jim je bilo dostojanstvo. Preganjane so bile še na druge številne načine. Ženske, ki so bile žrtve komunističnega preganjanja, se še danes težko soočajo in govorijo o travmatičnih izkušnjah.

Zato Platforma evropskega spomina in vesti poziva k minuti molka 8. marca 2017 ob 12h za milijone žensk, ki so bile žrtve komunističnih diktatur. Prepoznati in počastiti moramo spomin na milijone žensk, ki so jim bile kršene temeljne človekove pravice v času komunizma.

 

Več o izjavi si lahko preberete tu.

 

Za več informacij se obrnite na:

Göran Lindblad, Predsednik, predsednik@memoryandconscience.eu, +46-706710366

Neela Winkelmann, Izvršna direktorica, director@memoryandconscience.eu, + 420-222 561 053

Izjava za javnost: Uspeh za projekt Platforme evropskega spomina in vesti »JUSTICE 2.0!

Izjava za javnost: Uspeh za projekt Platforme evropskega spomina in vesti »JUSTICE 2.0!«: poljski tožilci preiskujejo člana nekdanjega češkoslovaškega komunističnega politbiroja zaradi umorov na železni zavesi

Praga/Varšava/Bratislava, 21. februar 2017.

Tožilci poljskega Inštituta narodnega spomina (IPN) – glavna komisija za kazenski pregon zločinov zoper poljski narod – so sprožili kazenski postopek v primeru poljskih beguncev, ki so bili v času komunizma umorjeni na češkoslovaški železni zavesi z visoko napetostno elektriko. Glavna preživela odgovorna oseba je nekdanji minister za notranje zadeve, kasneje član politbiroja in predsednik vlade Slovaške, Lubomír Štrougal (*1924). Primere je IPN-ju predstavila Platforma evropskega spomina in vesti v okviru projekta »JUSTICE 2.0!«, katerega namen je doseči pravico za mednarodne zločine komunizma.

Po raziskavah Platforme evropskega spomina in vesti je nekdanji član češkoslovaškega politbiroja Lubomír Štrougal (*1924), Čeh, odgovoren za smrt najmanj 60 umorjenih oseb na železni zavesi v času komunizma. V času njegovega mandata ministra za notranje zadeve je bila železna zavesa pod napetostjo 4.000–6.000 voltov, kar je povzročilo kruto smrt beguncev, ki so poskušali prečkati mejo na zahod.

Od leta 1989 Češka in Slovaška republika nista bili pripravljeni obsoditi teh primerov pred domačimi sodišči. Tožilci iz poljskega Inštituta narodnega spomina (IPN) – glavna komisija za kazenski pregon zločinov zoper poljski narod, so začeli preiskovati smrt poljskih državljanov, ki jih je ubila elektrika na zahodni meji Češkoslovaške, po tem, ko je Platforma predstavila vzorčne primere.

»Upamo, da bo z vključitvijo mednarodne skupnosti pravičnost za umorjene civiliste v času komunizma dokončno prevladala,« je povedal predsednik Platforme Göran Lindblad. »Takšne pobude navdihujejo upanje za celovito poravnavo komunističnih zločinov, možnost za identifikacijo storilcev in za to, da žrtvam izkažemo spoštovanje,« je povedal dr. Jarosław Szarek, predsednik Inštituta narodnega spomina s Poljske.

»Inštitut narodovega spomina ceni delo tožilcev v partnerski organizaciji IPN, saj je pravica osnova za spravo in gradnjo prihodnosti,« je povedal dr. Ondrej Krajňák, predsednik upravnega odbora slovaškega Inštituta narodovega spomina.

Za več informacij se obrnite na:

Göran Lindblad, Predsednik, predsednik@memoryandconscience.eu, +46-706710366

Neela Winkelmann, Izvršna direktorica, director@memoryandconscience.eu, + 420-222 561 053

Rezultati ankete na Češkem: dve tretjini čeških dijakov meni, da soočenje s totalitarno preteklostjo ni bilo zadovoljivo; zahteva po izboljšavi pouka zgodovine

Ljubljana (5. 1. 2017) –  Dve tretjini čeških dijakov meni, da soočenje s totalitarno preteklostjo na Češkem ni bilo zadovoljivo! To je rezultat večletne ankete Platforme evropskega spomina in vesti, ki jo je izvedla v letih 2013, 2015 in 2016 med 2.500 dijaki iz 41 srednjih šol v vseh regijah Republike Češke. Dijaki si želijo manj poudarka na prazgodovini in antiki ter namesto tega boljši pouk novejše zgodovine. Anketa je del predstavitve učbenika Reader for School »Lest We Forget. Memory of Totalitarianism in Europe«, ki jo je v letu 2016 prijazno podprlo Ministrstvo za šolstvo Republike Češke.

Letos je Platforma Evropskega spomina in vesti že tretjič predstavila svoj mednarodni učbenik Reader for School »Lest We Forget. Memory of Totalitarianism in Europe«  na različnih srednjih šolah v vseh regijah Republike Češke, tokrat s prijazno podporo Ministrstva za šolstvo Republike Češke. Med dogodkom, pri katerem so sodelovali tudi znani igralci ter pričevalci, ki so bili preganjani v času totalitarnih režimov, so dijaki anonimno izpolnili vprašalnik, ki jih je spraševal »Ali menite, da se je naša družba po letu 1989 zadovoljivo soočila z zapuščino nacističnega in komunističnega režima?« V treh letih je statistično pomenljiva anketa vključila 2.485 anketiranih dijakov. Izmed teh je 843 dijakov odgovorilo DA (33,9%), 1.227 jih je odgovorilo NE (49,4%), 415 (16,7%) pa jih ni vedelo, kako odgovoriti.

map-with-towns-30-12-2016

Kraji v Češki republiki, kjer so izvedli raziskavo.

pie-chart-en-30-12-2016Rezultati ankete: 49% dijakov je odgovorilo nikalno, 34% pritrdilno, 17% pa jih ni vedelo odgovoriti. 

Aktivni pristopi k poučevanju, srečevanje s pričevalci, predstavitve biografij in filmov, obiski muzejev ipd. izstopajo med letošnjimi odgovori, kako izboljšati pouk zgodovine. Dijaki vidijo težavo v nesorazmernosti med lekcijami, namenjenimi prazgodovini in antiki, in zgodovino druge polovice 20. stoletja.

»Tretjič letos so se naše statistične ugotovitve potrdile. Naša najmlajša generacija želi poznati svojo zgodovino in vidi nerazrešeno zapuščino totalitarizmov kot težavo. Nujno je podpreti poučevanje novejše zgodovine v šolah,« dodaja Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme evropskega spomina in vesti, ki je spremljala projekt v šolah Republike Češke.

Srečanje Platforme s politiki, sprejetje petih novih članic, poklon žrtvam Holodomora (velike lakote) v Kijevu, Ukrajina

Na letnem srečanju Platforme evropskega spomina in vesti, ki je potekalo med 24. in 26. novembrom 2016, je Platforma evropskega spomina in vesti sprejela pet novih članic, organizacij in institucij, ki prihajajo s Češke, Slovaške, Poljske, Ukrajine in Albanije. Ob sklepu letnega srečanja so udeleženci prisostvovali uradni komemoraciji v počastitev žrtev Holodomora.

img_1762

Na letnem srečanju, ki ga je gostil Inštitut nacionalnega spomina v prostorih ukrajinske vlade v Kijevu, je Platforma obravnavala problem dekomunizacije v vzhodnoevropskih državah. Poleg obiska znamenitega trga Maidan v Kijevu, katedrale sv. Sofije in več muzejev, so se predstavniki Platforme srečali s Hanno Hopko, predsednico parlamentarnega odbora za zunanje zadeve, z Mykolom Knyazhytskym, predsednikom parlamentarnega odbora za kulturo in z Yevhenom Nyshchukom, ministrom za kulturo.

Nove članice Platforme evropskega spomina in vesti so The Institute for Democracy, Media & Culture (Albanija), the Nation’s Memory Institute (Slovaška), the Witold Pilecki Center for Totalitarian Studies (Poljska) in the Foundation to Preserve the History of Maidan (Ukrajina).

img_1814

26. novembra je Platforma sodelovala pri uradni komemoraciji Holodomora in prižgala sveče za žrtve velike lakote, ki jo je povzročil komunistični diktator Stalin med letoma 1932 in 1933.

Umrl dr. Ljubo Sirc

Ljubljana (2. 12. 2016) – V 97. letu starosti je umrl pravnik in ekonomist dr. Ljubo Sirc. Na Študijskem centru za narodno spravo smo ponosni, da smo lahko z njim sodelovali, in žalostni, da nas je zapustil. Ob tem izrekamo sožalje njegovi družini in najožjim sodelavcem.

sircscnr-016-jpgaDr. Ljubo Sirc kot gost na okrogli mizi SCNR leta 2010.

Dr. Ljubo Sirc se je rodil leta 1920 v Kranju v industrialsko-trgovski družini. Po maturi se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Ob nemški okupaciji leta 1941 so mu v Ljubljano sledili še oče, mati in nekateri sorodniki, saj so izvedeli, da bodo Nemci množično izseljevali v Srbijo. Sirc se je že v času študija povezal s skupino Stara pravda, ki se je po okupaciji priključila Osvobodilni fronti (OF). Ko je Stara pravda protestirala proti prepovedi OF, da bi se odpor organiziral mimo njenega okrilja, je bila izključena iz OF. Sircu je uspelo pred kapitulacijo Italije pobegniti v Švico, od koder je želel poročati o dogajanju v Sloveniji, a ga ni nihče poslušal. Sirc se je nato priključil Peti prekomorski brigadi, s katero se je tudi vrnil v Jugoslavijo. Kot pravnik je leta 1945 diplomiral v Ljubljani. Po vojni se je Sirc zaposlil na tiskovnem uradu slovenske republiške vlade, vendar je že kmalu zašel v nemilost pri tedanjih komunističnih oblasteh, saj je skupaj s Črtomirjem Nagodetom in drugimi somišljeniki razmišljal o organizaciji nekomunistične opozicije. Avgusta 1947 je bil na tako imenovanem Nagodetovem procesu kot domnevni britanski vohun obsojen na smrt, pozneje je bila kazen znižana na 20 let prisilnega dela. V zaporu je preživel sedem let in pol, od tega dve leti v samici.

Leta 1954 je bil Sirc sicer izpuščen iz zapora, a zanj v Jugoslaviji ni bilo ne dela in ne prihodnosti, zato je že leta 1955 preko Italije zbežal v Veliko Britanijo. Tam se je zanj začelo drugo življenje. V Veliki Britaniji si je ustvaril tudi družino. Leta 1960 je na univerzi v Fribourgu v Švici doktoriral iz ekonomije. Deloval kot univerzitetni profesor, od leta 1962 do upokojitve leta 1983 na univerzi v Glasgowu. Je avtor številnih knjig o mednarodni ekonomiji, pri tem je pomemben njegov prispevek h kritiki socializma. Leta 1983 je ustanovil in nato dolga leta vodil londonski inštitut za preučevanje komunističnih gospodarstev (CRCE ali Centre for Research into Communist Economies; od leta 1996 Centre for Research into Post-communist Economies). Živel je v Glasgowu in se redno vračal domov, leta 1992 je kandidiral tudi na predsedniških volitvah v Sloveniji. Za zasluge pri širjenju demokratičnih idej v Vzhodni Evropi mu je angleška kraljica leta 2001 osebno podelila britansko odlikovanje CBE.

Nagovor publicistke Alenke Puhar ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov

Imenovanje stvari z njihovimi imeni

 Mogoče smo poimenovali
 stvari z njihovimi imeni:
tisti, ki pridejo za nami,
 bodo laže razumeli –

Gregor Strniša, Cro-Magnon 3

IMG_1506

Slovesnost je namenjena spominu na diplomatski sporazum o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo ter počastitvi žrtev totalitarnih sistemov. Sporazum je bil dosežen 23. avgusta 1939 in je omogočil začetek 2. svetovne vojne: 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, dva tedna zatem pa je Sovjetska zveza z vzhoda napadla Poljsko… In potem so Nemci krenili na osvajalski pohod po zahodni in severni Evropi – Danska, Norveška, Belgija, Nizozemska, Francija, z manj uspeha še Velika Britanija… Sovjeti pa so krenili na osvajalski pohod na svoji strani – Finska, Estonija, Litva, Latvija, Romunija… Slabi dve leti potem smo prišli na vrsto tudi mi.

In da poimenujemo stvari z njihovimi imeni: Osvajalski pohodi enih in drugih so se zgodili z dobro oboroženo armado in s politično policijo. Eni in drugi so živeli v prepričanju o svoji superiornosti, sklicevali so se na visoke ideale in tako rekoč svete cilje; osvajali so vse okoli sebe, da bi vzpostavili nov, svoj, končno pravi red. Za dosego tega cilja so si dovolili množično ubijanje in tudi množične deportacije v daljna, z bodečo žico obdana taborišča, v živinskih vagonih. Taka je bila dominanta podoba Evrope od septembra 1939 do poletja 1941, ko je Hitler prelomil prijateljski dogovor in napadel Sovjetsko zvezo. In zdaj so nenadoma Rusi občutili, kako boli, če se pred domačimi kraji pojavi tuja vojska, s tujo politično policijo, in svojim absolutnim prepričanjem, da v imenu svojih višjih ciljev ali posebnega statusa lahko ubijajo, požigajo, v živinskih vagonih deportirajo

Vse to so zgodovinska dejstva in jih je mogoče pospremiti s priljubljenim zamahom – Kaj bi se ukvarjali s preteklostjo!? Usmerimo vendar pogled v prihodnost! Res, še pred kratkim se je zdelo, da bodo slovesnosti ob tem prazniku samo v vzvratno ogledalo obrnjene. S tem pa deležne sumničavih pogledov – prvič, naveličano, kaj nam je sploh treba gledati v zgodovino, drugič, jezno, še na neprimerno izbran datum, ki navaja k spornim primerjavam… V navadi je namreč, da se Rusom mirno spregleda tisti dve leti kolaboracije z Nemci, in se spominja samo onih štirih let, ko so postali njihove žrtve.

Zadnje leto, dve pa so na voljo tehtni razlogi proti misli, da bi šlo samo še za neprimerno obujanje tendenciozno izbranih trenutkov zgodovine. Pogled na vojno na Krimu, ki si jo je Rusija pred dvema letoma mirno prisvojila in kjer odtlej živijo napol v vojni, napol v izsiljenem miru, ponuja dovolj razlogov za to. Navsezadnje močno spominja na dogajanje, ki je zanetilo 2. svetovno vojno…Ker pa se ga da interpretirati tudi bolj blago, so lani gospoda tovariša Putina direktno povprašali, kakšni so njegovi pogledi na pakt med Stalinom in Hitlerjem. Mož, ki je prej rad molčal o tem poglavju zgodovine, je bil silno razumevajoč, še več, zatrdil je, da je imela Sovjetska zveza vso pravico braniti svoje interese! In njegovi ministri radi poudarijo, da je bilo pakt sijajen dosežek sovjetske diplomacije! Mladi ljudje morajo to zvedeti! In biti ponosni nanj in nasploh na sovjetski prispevek k antifašizmu… Ves spopad za Krim se odvija ob hudem propagandnem donenju proti t. im. ukrajinskemu nacionalizmu in fašistoidnosti, ki se jima, baje, hrabro postavljajo po robu ruske antifašistične oborožene sile. Hkrati pa komaj kakšna proslava polpretekle zgodovine mine brez resnih svaril proti ponarejevalcem. To večno mantro smo pred enim mesecem slišali tudi od gospoda Vladimirja Putina, ki je na Vršiču posvaril pred poskusi potvarjanja zgodovine (!) … Kdo bi si mislil, a ne?!… Le kdo bi bil bolj primeren za pridigarja o ponarejanju zgodovine kot šolani kagebejevec?!

Bahava samooznaka patentiranih antifašistov je z letom 1945 v vsej vzhodni Evropi postala čisto običajna, in z njo navada, da se fašistična oznaka lahko poljubno razteguje. V tej zmerjalski  športni disciplini je bilo vse dovoljeno – le paralel med nacionalsocializem (fašizmom) in komunizmom (ali stalinizmom, boljševizmom) ni bilo dovoljeno vleči. Ko so se jugoslovanski komunisti skregali s sovjetskimi, je baje Edvard Kardelj prizadeto oznanil: »Dobro poznam Ruse, poznam njihovo logiko. Razglasili nas bodo celo za fašiste, da bi pred svetom moralno in politično utemeljili boj proti nam.« Kar se je tudi zgodilo. Ampak to Kardelja in tovarišev ni motilo, da ne bi podlegli isti strasti. Obkladanje s fašisti, klerofašisti in njihovimi verbalnimi sorodniki je očitno prinašalo izjemno zadoščenje, zanesljivo tudi prav poceni dokazilo o lastnem antifašizmu in s tem avtomatično superiornost.
Sčasoma je ta večni, baročno razrasli antifašizem postal tako množičen, da je zbudil željo po kljubovanju in norčevanju – in kmalu tudi dovolj poguma za to. Tomaž Šalamun, ki je svojo poetiko zmeraj črpal tudi iz pobalinske žlehtnobe, je napisal celo pesem »Jaz sem fašist«. Najbolj v nebo vpijoč primer pa je plakat, ki so ga na natečaj za dan mladosti oziroma Titov rojstni dan predložili Laibachovci leta 1987. Izbrali so podobo mladeniča, ki bodro teče v prihodnost, z baklo v roki – in žiriji je bil tako všeč, da mu je dala prvo nagrado. Potem se je nekomu le posvetilo, da gre za prirejeno kopijo pol stoletja starega nemškega, nacističnega plakata – in ogenj je zajel streho… V tistem času se je občutljivost za »fašizem« tako poostrila, da so budna očesa zaznavala fašiste za vsakim grmom – pa so, recimo, v Sarajevu preganjali skupino študentov, ki so praznovali rojstni dan in je nekdo nesel udbi in partiji na znanje, da so se ob pivu pogovarjali o slovenskih pobudah, zraven pa jedli sendviče, ki so bili nekako fašistično okrašeni, menda z majonezo…

Če je kdo mislil, da bo s tem primerjanje med fašizmom in komunizmom dobilo dovoljenje za obstoj, se je zmotil. Tudi po padcu komunistov s položaja monopolnih oblastnikov in edino dovoljenih tolmačev resnice se je primerjanja obdržal slab glas. Kar se, jasno, pozna tudi temu prazniku in slovesnostim, s katerimi ga obhajamo.

Da bi nam bilo lažje, bom povabila med nas nekaj ljudi, ki si zaslužijo naš spomin in poklon, hkrati pa bi bili lahko tudi priče v obrambi današnjega praznika. Povabila jih bom v duhu, se razume, saj so pokojni. A na srečo so nam zapustili svoje besede. Z njimi so poimenovali stvari, pogosto v izolaciji, in v upanju, da bodo tisti, ki pridejo za nami, razumeli…
Najprej bi rada povabila Vaclava Havla, češkega pisatelja, ki je bil dolgo disident in zaradi tega več let zaprt, potem pa predsednik ne-več-komunistične Češkoslovaške. Njegova ideja je bila, da po obilnih čaščenjih žrtev fašizma in nacizma končno zaslužijo nekaj počastitvene energije tudi žrtve komunizma. In on je predlagal 23. avgust, v spomin na dan, ko sta si Hitler in Stalin prek svojih zunanjih ministrov podala roko in začela svoj osvojevalni pohod po Evropi.

Povabila bi med nas Angelo Vode, slovensko učiteljico in publicistko, ki je bila zgrožena nad paktiranjem nacistov in komunistov. Kar je tudi dala jasno vedeti, pa so jo zato izključili iz zveze komunistov. In jo potem preganjali, šikanirali, obsodili na nečloveškem montiranem procesu in zaprli. K sreči je napisala spomine, k sreči so se ohranili, k sreči so bili objavljeni, k sreči je bil celo posnet film o njeni usodi. A ko je na premieri o njej govorili Ljubo Sirc, edini še živi obsojenec z istega procesa, so mu na STA cenzurirali govor; pakt med Stalinom in Hitlerjem, skupaj z Angelinim kljubovanjem in kaznijo so retuširali.
Povabila bi Izidorja Cankarja, ki ni doživel tako drastičnega kaznovanja, zato pa ga je zagrnil pošten val šikaniranja, omejevanja in sramotenja. Verjetno tudi zato, ker je že nekaj mesecev po »osvoboditvi« izjavil, da pri najboljši volji ne vidi kakšne bistvene razlike med nacizmom in komunizmom. Eni in drugi so pripravljeni preko trupel korakati svojim slavnim ciljem naproti…
A z mislijo na tovariša Putina, ki nam je z Vršiča držal pridigo o nesramnem ponarejanju zgodovine, bi rada povabila med nas Vasilija Grossmana. Ta imenitni ruski pisatelj nam je zapustil roman Življenje in usoda. V domovini ga niso dovolili objaviti, vse rokopisne izvode in koncepte so zaplenili; a en izvid je bil dovolj dobro skrit, po pisateljevi smrti so ga pretihotapili na zahod in leta 1980 je izšel v Švici. Nesrečni Vasilij Grossman je kot vojni dopisnik skoraj štiri leta spremljal Rdečo armado na pohodih, to seveda tedaj, ko je opravljala svojo obrambno vlogo, pa tudi tedaj, ko je prestopila meje in začela pohod, ki je bil tako boj proti nacistom kot boj za razširitev sovjetskega imperija na pol Evrope. Ker je bil Žid, je posvetil veliko pozornosti uničevalnim taboriščem, kjer so nacisti izvajali holokavst. To je treba izreči zato, ker nasprotniki današnjega praznika prav holokavst ponujajo kot glavni argument proti temu, da bi tri vodilne totalitarne sisteme primerjali in se njihovim žrtvam poklanjali na isti dan. Grossman je napisal skoraj tisoč strani, kjer skozi človeške usode in občasne osebne refleksije razgrinja prav to:

Kako zelo, eklatantno, sramotno, prav gnusno sta si bila podobna Hitlerjev nacionalsocializem in Stalinov boljševizem. In kako »o tem sodobnost z razumljivo skromnostjo molči.« Janez Stanič, ki je prevedel ta Grossmanov roman, mu napisal spremno besedo, ga izdal v založbi, ki jo je vodil, je bil popolnoma jasen: »Velika tema Življenja in usode je enačenje vseh vrst totalitarizmov, v konkretnem primeru predvsem sovjetskega in nacističnega. To nakazuje večina prizorov, kjer nastopajo nemški  vojaki in častniki, ki v pogovorih pogosto uporabljajo sovjetski politični besednjak, kar je seveda povsem namerna in ciljna ‘napaka’. Povsem nedvoumno pa misel, da sta nacistični in komunistični totalitarizem samo dve plati iste medalje, razvije v prizoru, ko esesovski voditelj pokliče k sebi ujetega starega boljševiškega voditelja in mu razkriva svoje nazore o tem, da sta si nacizem in komunizem podobna in da je zato tragedija, da sta se Nemčija in Sovjetska zveza zapletli v vojno …« In ta Grossmanova »teza in tema je hkrati njegov največji zločin…«
Ja, tudi Janeza Staniča bi povabila med nas, to garaško prevajalsko delo je opravil v zadnjih mesecih življenja in v marsikaterem stavku spremne besede se čuti, da bi nam rad povedal nekaj zelo važnega, nekaj zelo strašnega o tem, kako deluje teror, kako zelo pohabi ljudi…

A začela sem s Strnišo in cromagnonci, tudi končala bom z njimi. Gregor Strniša je bil gimnazijec, ko so ga zaprli, odpeljali so ga kar iz šolskih klopi na klasični gimnaziji. Tovariši so bili prizadevni v boju za visoke cilje, pa so aretirali tudi njegovega očeta in mamo. Gregor Strniša je dolgo iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje s cromagnonci, našimi pradavnimi predniki, upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli —
Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.

Alenka Puhar, 23. avgust 2016

Primer Wałęsa razkriva razloge za neuspeh sodstva po letu 1989

Varšava/Praga, 22. februarja 2016. Obremenilni dokumenti, ki jih je poljski Inštitut narodnega spomina IPN prejel od vdove člana komunističnega politbiroja Kiszczaka, so razkrili morebitni mehanizem, s pomočjo katerega je bilo ovirano sodstvo v primeru odkrivanja zločinov komunizma v post-komunistični Evropi.

Razloge za pomanjkljivi pregon storilcev komunističnih zločinov po padcu režimov leta 1989 v Srednji in Vzhodni Evropi, najdemo v pomanjkanju politične volje, kontinuiteti kadrov v sodstvu, policiji in organih pregona ter v oteženem dostopu do dokumentov nekdanjih tajnih policij in represivnih sil, ki so bile odgovorne za hude kršitve človekovih pravic.

Uradni dokumenti, ki kažejo na osebno vpletenost Lecha Wałęse v delo tajne policije, so bili desetletja hranjeni v zasebni lasti. To dejstvo kaže na morebiten vzorec, po katerem storilci javnosti prikrivajo občutljive dokumente, kar ovira sodstvo ter omogoča dezinformacije in izsiljevanje.

Že večkrat smo pozvali države, naj zagotovijo popoln in neoviran dostop do arhivov totalitarnih diktatur. Samo odprt in popoln dostop do dokumentov bo omogočil pregon storilcev in ponovno vzpostavitev pravičnosti za kazniva dejanja iz preteklosti,” je povedal Paweł Ukielski, član izvršilnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti.

Platforma evropskega spomina in vesti deluje v smeri doseganja mednarodne pravičnosti za zločine komunizma – JUSTICE 2.0 Glejte: www.memoryandconscience.eu/justice

Za več informacij se obrnite na:

Göran Lindblad, Predsednik, predsednik@memoryandconscience.eu, +46-706710366
Neela Winkelmann, Izvršna direktorica, director@memoryandconscience.eu, + 420-222 561 053

Mednarodna spletna stran o tajni politični policiji kot instituciji totalitarne države

Platforma evropskega spomina in vesti je v češkem in angleškem jeziku ustvarila interaktivno spletno stran o komunistični tajni politični policiji. Opremljena je z zanimivo vizualizacijo delovanja češkoslovaške tajne policije med leti 1969 in 1989. Cilj spletne strani, ki jo bo v prihodnosti mogoče dopolnjevati s podatki iz drugih držav, je pomoč pri boljšem razumevanju zgodovine totalitarizmov in njihovega vpliva na današnjo družbo.

projekt-about-rust1

Dvojezična spletna stran www.communiststatesecurity.eu  je oblikovana v sodelovanju s češkim Centrom za dokumentiranje totalitarnih režimov, poljskim Inštitutom narodnega spomina, slovaško Fundacijo Jan Langoš, estonsko ambasado na Češkem ter Fundacijo Konrad Adenauer.

Zaenkrat je na spletni strani predstavljeno delovanje češkoslovaške tajne politične policije, predvsem njena tuja obveščevalna služba in direktorati t.i. »boja proti notranjim sovražnikom«. Zanimiva značilnost so njena predstavništva po svetu, s kratkim opisom njihovih nalog in ključnega osebja.

»Oblikovali smo edinstven izobraževalni pripomoček za mednarodno javnost, vključujoč na primer zahodno evropske nosilce odločanja in EU institucije. Mnogi se verjetno ne zavedajo, kako daleč je segel vpliv KGB-ja in njegovih satelitskih tajnih policij, kako so razmišljali in delovali ter kako so izgledale njihove strukture,« je povedal Peter Rendek, direktor Centra za dokumentiranje totalitarnih režimov.

« prejšna strannaslednja stran »

Študijski center za narodno spravo