Študijski center za narodno spravo

Revolucionarno nasilje na osrednjem in zahodnem Gorenjskem, 1941-1945

rev-nasilje-na-osred-gorenjskem

V uvodu avtor pojasni organizacijo in delovanje partizanskih enot, VOS-a, VDV-ja, OZNE, tj. organizacij, ki so izvajale revolucionarno nasilje na obravnavanem območju. Sledi prikaz konkretnih primerov rev. nasilja. Avtor ugotavlja, da primeri rev. nasilja v letih 1941 in 1942 niso bili množični in so bili usmerjeni proti dejanskim nasprotnikom partizanskega gibanja. Nasilje se je okrepilo sredi leta 1943 ter proti koncu leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec.

Cena: 15,00 € (+ poštnina).

Publikacijo lahko dobite na sedežu Zavoda (Tivolska 42, Ljubljana) ali

naročite na telefonski številki 01/230 67 00 in po elektronski pošti info@scnr.si.

Dr. Damjan Hančič; Revolucionarno nasilje na osrednjem in zahodnem Gorenjskem, 1941–1945

Tretja knjiga iz zbirke Revolucionarno nasilje in druga, ki se ukvarja z območjem Gorenjske, se, po prvi, ki je bila izdana pred dvema letoma in zajema območje vzhodne Gorenjske, osredinja na območje osrednje in zahodne Gorenjske, točneje medvojnega škofjeloškega, kranjskega ter jeseniškega partijskega oz. OF-okrožja, ki danes obsega območja upravnih enot Kranj, Tržič, Radovljica, Jesenice, Škofja Loka in severozahodni del UE Ljubljana. Obdobje raziskave študije je omejeno na čas od 6. aprila 1941 do 15. maja 1945; na koncu sledi še seznam vseh žrtev, ki jih je na celotnem območju medvojne Gorenjske  povzročila partizansko-revolucionarna stran.

Namen študije je bilo predstaviti, v kolikšni meri se je izvajalo oboroženo politično-ideološko nasilje Komunistične partije Slovenije z namenom utrjevanja in prevzema oblasti že med okupacijo, točneje, kako in v kolikšni meri je KPS oz. enote pod njegovim vplivom že med vojno izvajal eliminacijo političnih nasprotnikov med prebivalstvom (tako med civilisti, nasprotnimi partizanskemu gibanju ali nevtralnimi kot tudi med simpatizerji partizanskega gibanja in celo partizani ter partizanskimi dezerterji). Z nasiljem nemškega okupatorja in njegovih sodelavcev se ta raziskava podrobneje ne ukvarja in je zgolj okvir, v katerem se je vzporedno odvijalo tudi revolucionarno nasilje in se omenja, če je bilo delovanje revolucionarnih enot povezano z neposrednimi okupatorjevimi povračilnimi ukrepi, ki so prizadeli civilno prebivalstvo; to pomeni sicer zelo pogosto, vendar prikrito plat delovanja revolucionarno strani, saj je krivda navadno pripisana zgolj okupatorju.

Problematika raziskovanja medvojnih dogodkov in opredelitev pojma revolucionarno nasilje

V zvezi s preučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem in posledično tudi na Gorenjskem je treba izpostaviti, da so med drugo svetovno vojno potekali hkrati okupacija, kolaboracija (prisilna in prostovoljna), upor proti okupatorju, revolucija in protirevolucija ter da se je v posameznih konkretnih oblikah delovanja posameznikov lahko prepletalo več prej omenjenih vidikov hkrati, zato je marsikdaj zelo težko natančno razčleniti in ugotoviti podrobnosti glede značilnosti delovanja in opredeljevanja posameznika.

V pričujoči študiji izraz revolucionarno nasilje pomeni nasilje, ki so ga izvajale vojaške oz. oborožene skupine in enote pod odločujočim vplivom komunistične partije nad civilnim prebivalstvom. Te so pogosto izvajale nasilje iz političnih razlogov; ker pa je šlo za vojne razmere, so omenjene enote seveda izvajale nasilje tudi iz drugih, čisto vojaškooperativnih razlogov in bi ga izvajale tudi, če ne bi bile pod vplivom komunistične partije. K temu je treba prišteti še uporabo revolucionarnega nasilja kot sredstva za poravnavo osebnih in medsosedskih konfliktov in zamer ter obrekovanja. Tako je v mnogih primerih zelo težko razmejiti pravo naravo določenih nasilnih dejanj, zato je študija zastavljena nekoliko širše ter je v njej prikazano tudi nasilje oboroženih skupin pod partijskim vplivom (npr. VOS-a, partizanov), pri čemer namen ni bil le eliminacija političnih oz. ideoloških nasprotnikov KPS

(npr. streljanje dezerterjev, usmrtitev resničnih izdajalcev in sodelavcev okupatorja, hitra usmrtitev osumljencev, ki jim niso dokazali krivde zaradi neposredne nevarnosti sovražnikovega napada).

Tako je študija v določenem obsegu poskus ovrednotenja revolucionarnih in drugih procesov v okviru partizanstva, katerih posledica so bile smrtne žrtve, in dopolnjuje že objavljene študije o partizanskem in revolucionarnem gibanju na tem območju med drugo svetovno vojno, hkrati pa je odprta za interpretacijo novih pogledov in mnenj.

Kadar je šlo za revolucionarno nasilje, npr. umor ideološkega nasprotnika, so ga lahko povzročile bodisi posamezne partizanske enote bodisi t. i. terenci bodisi vosovci (varnostniki) bodisi vdvjevci bodisi oznovci; razlikovati je treba tudi med usmrtitvijo brez sodbe partizanskih vojaških sodišč – t. i. likvidacijo in t. i. justifikacijo – usmrtitvijo (umorom) na podlagi sodb partizanskih vojaških sodišč, ki so začela delovati sredi leta 1943 in ki v praksi največkrat prav tako niso slonela na dokazovanju krivde, ampak bolj na njenem potrjevanju. V dokumentih VOS-a, VDV-ja in Ozne je za usmrtitev oseb, povzročeno z njihove strani, sicer skoraj vedno rabljen izraz justifikacija (zelo redko tudi likvidacija), ki pa v pravnoterminološkem smislu ni korekten, ker se odločitev nekega represivno-izvršilnega organa ne more šteti za enakovredno odločitvi sodišča. Justifikacija namreč pomeni izvršitev smrtne kazni, ki jo je izreklo sodišče. Ob tem je treba tudi poudariti, da se tudi usmrtitev na podlagi sodbe partizanskih sodišč ne more šteti za justifikacijo v pravem pomenu besede, kajti partizanska vojaška sodišča med vojno niso bila prava sodišča v skladu z mednarodnim pravom, saj niso bila legitimirana.

Vsebinska razdelitev knjige

Knjiga ima 262 strani. Na začetku je podan osnovni oris organizacije in delovanja enot, ki so izvajala revolucionarno nasilje, njihova organizacija na ravni pokrajine (Gorenjske) in nato po posameznih od treh obravnavanih okrožij (partijskih in OF-okrožij); sledi prikaz konkretnih primerov revolucionarnega nasilja na območju vsakega izmed gorenjskih okrožij v naslednjem vrstnem redu: škofjeloško, kranjsko in jeseniško, znotraj vsakega okrožja pa si dogodki sledijo kronološko in glede na oborožene enote, ki so izvajale revolucionarno nasilje. Odmevnejši primeri nasilja so opisani nekoliko podrobneje. Objavljeni so tudi nekateri zanimivejši dokumenti VOS-a in nekaj pričevanj. Na koncu sta objavljena dva seznama:  seznam vseh žrtev, ki jih je na območju medvojne Gorenjske povzročila partizansko-revolucionarna stran ter seznam povojni pobitih gorenjskih domobrancev.

Glavne ugotovitve študije

Spomladi leta 1941 je območje Gorenjske okupirala nacistična Nemčija. Poleti 1941, po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, se je tudi tu začel oborožen upor proti okupatorju, ki ga je vodil KPS. Ta je z oboroženimi odporniškimi skupinami, ki so delovale pod njegovim vodstvom, poleg upora proti okupatorju in njegovim sodelavcem izvajal tudi revolucionarno pogojeno nasilje proti svojim političnoideološkim nasprotnikom, da bi si lahko z njihovo eliminacijo že med vojno v povojnem času olajšal prevzem oblasti. ≫Ko je

partija po nacionalsocialističnem napadu na Sovjetsko zvezo v ta boj poslala vse svoje članstvo, je svojo odločenost pokazala tudi tako, da je tudi ubijala Slovence, ki so se povezovali z okupatorjem. Vzporedno je potekal revolucionarni prevzem oblasti. Komunistična partija je bila eden od členov v dolgi verigi ideološko-političnih organizmov, ki so gradili svoj nastop na teoriji zarote. Tako inkvizitorji kot mnogi revolucionarji so si določili sovražnika, ki ga je bilo treba zato, da bi dosegli svoje svete cilje, uničiti, pa naj bodo to čarovnice, Judje, komunisti ali razredni sovražniki. Tako so pod udar partizanske justice padli tudi t. i. razredni sovražniki, zagovorniki kraljevine, demokracije, skratka vsakršni nasprotniki komunizma. Iz te partijske dvoplastne določitve sovražnika je nastala raztegljiva zloženka o t. i. gestapovsko belo-plavi gardi. S tem so partizanskim ubijalcem podelili bogate lovne pravice,≪ tedanje dogajanje nazorno opisuje zgodovinar Jože Dežman. Ali kot je zapisal v svojih spominih partijski sekretar Albert Svetina – Erno, je ≫podlago za nastanek bele garde dala sama Partija. Po partijskem načrtu se OF ni organizirala na široki pluralni podlagi, temveč se je že od samega začetka zoževala na partijsko diktaturo. Za Partijo ni bila pomembna samo osvoboditev izpod tuje okupacije, ampak tudi socialna in politična preobrazba /…/ Del likvidiranih od VOS-a je res sodeloval z okupatorjem, drugi pa so bili le proti OF in Partiji in se niso strinjali s takojšnjim odporom≪. Revolucionarno nasilje, katerega žrtve so bili pogosto uglednejši in vplivnejši predstavniki katoliškega političnega tabora, in mnogokrat okrutno izvedeni zločini so v sicer že iz predvojnega obdobja izvirajoči in obstoječi ideološki razklanosti vzpodbudili formiranje samoobrambe v toleriranju ali pomoči okupacijskih oblasti (npr. Gorenjska samozaščita oz. Gorenjsko domobranstvo).

Čeprav je bilo žrtev revolucionarnega nasilja med državljansko vojno na Gorenjskem v primerjavi z Ljubljansko pokrajino manj, jih je bilo tudi na Gorenjskem nadpovprečno veliko, in sicer 7,3 odstotka (povprečje je 6,3 %). Tudi tam je mogoče prepoznati močne sledi državljanske vojne, ki se na začetku kažejo v bolj prikriti obliki kot v Ljubljanski pokrajini.

Glede izvajanja komunistične revolucije na Gorenjskem je značilno, da primeri neposrednega revolucionarnega nasilja v letih 1941 in 1942 še niso bili množični in so bili večinoma usmerjeni proti dejanskim nasprotnikom partizanskega gibanja. V tem obdobju so prebivalci revolucionarno nasilje čutili posredno, z maščevanjem nemškega okupatorja za izvedene partizanske akcije. Neposredno partijsko oz. revolucionarno nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Takrat se je na Gorenjskem začela še večja ideologizacija odporniškega gibanja, kar je posledično vodilo v vse večje razplamtevanje državljanske vojne, ki je konec leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec. Še več: prav ustanovitev in delovanje VOS-a, ki je poleg dejanskih nasprotnikov odporniškega gibanja začel moriti politične in ideološke nasprotnike komunistične partije, je povzročila ustanavljanje oboroženih samozaščitnih oddelkov dela protikomunistično usmerjenega prebivalstva, kar je sčasoma, zlasti od pomladi 1944, začel dovoljevati tudi nemški okupator. Tako je po zgledu domobrancev iz Ljubljanske pokrajine nastalo Gorenjsko domobranstvo oz. Gorenjska samozaščita. Medtem ko domobranstvo na ožjem kamniškem in širšem jeseniškobohinjskem območju ni doživelo velikega razmaha, pa se je uspešno uveljavilo v osrednjem delu Gorenjske – na kranjskem in zlasti škofjeloškem območju. Skratka, ko je bil nemški nacistični teror večji, državljanske vojne oz. ideologizacije na Gorenjskem ni bilo toliko, takoj ko je nemški okupatorski pritisk popustil, pa se je že začel ideološki spor med Slovenci poglabljati, kar je povzročilo razplamtevanje državljanske vojne, katere sestavni del je bilo tudi revolucionarno nasilje v najrazličnejših oblikah, kot so odvzem premoženja političnim nasprotnikom, pregoni, grožnje, mučenje, uboji …

Seveda pa se revolucionarno nasilje ni kazalo samo kot sredstvo obračunavanja medsebojnih političnih nasprotnikov, pač pa v okviru nepredvidljivega vojnega obdobja, ko se misli, da je marsikaj dovoljeno, tudi kot sredstvo nekaterih nezadovoljnih posameznikov za obračun s tistimi, do katerih so gojili osebne ali tipične medsosedske zamere. In šele po vojni je to med vojno storjeno nasilje, v skladu z doktrino partijske delitve žrtev na »vaše in naše«, dobilo tudi ideološko konotacijo, saj so bile tudi čisto nepolitične žrtve revolucionarnega nasilja potisnjene v »politični pekel«, z vsemi iz tega dejstva izvirajočimi posledicami za svojce žrtev.

Med gorenjskimi civilisti je, na podlagi arhivskih virov, uporabljenih v pričujoči študiji, in kritičnega pretresa INZ-jevega popisa žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji v obdobju 1941–1945, revolucionarna stran povzročila 1275 žrtev. Če pogledamo civilne žrtve revolucionarnega nasilja po partijskih okrožjih oz. OF-okrožjih, ugotovimo, da je bilo največ žrtev v kamniškem okrožju –377, sledijo škofjeloško območje s 343 civilnimi žrtvami revolucionarnega nasilja, kranjsko okrožje z 223, jeseniško okrožje z 214 in litijsko okrožje s 118 civilnimi žrtvami. Da dobimo celotno slikomedvojnega revolucionarnega nasilja, je treba dodati še 220 žrtev med partizani in partizanskimi dezerterji, ki so jih iz različnih vzrokov (nezaupanja, kritiziranja vodstva, suma izdaje ali osebne zamere) pokončali pripadniki partizansko-revolucionarnih enot sami. Na podlagi ugotovitev s seznama na koncu pričujoče študije je bilo 68 tovrstnih žrtev v kamniškem, 50 v kranjskem, 47 v škofjeloškem, 37 v jeseniškem in 18 v litijskem okrožju. Če pogledamo po posameznih letih, ugotovimo, da je od datumsko znanih ubojev revolucionarni tabor leta 1941 povzročil 43 žrtev, leta 1942 232, leta 1943 500, leta 1944 623 in leta 1945 96 žrtev. Med žrtvami je bilo 286 žensk (19 %), od tega 274 civilistk (16,4 % vseh revolucionarnih civilnih žrtev) in 12 partizank (5,4 % partizanskih žrtev revolucije).

Skupno je torej revolucionarna stran na območju medvojne Gorenjske povzročila 1495 žrtev, v to številko pa niso vključeni pobiti domobranci, raztrganci, verkšuci, orožniki in gestapovci. Število teh znaša skupaj še nadaljnjih približno 2000 žrtev.To pomeni, da je revolucionarni tabor do konca leta 1943, to je do obdobja, ko se na Gorenjskem pojavi prva domobranska postojanka, tu pobil že okoli 775 žrtev, kar je že polovica medvojnih žrtev, ki jih je povzročil revolucionarni tabor.

Ob primerjavi podatkov, da naj bi na Gorenjskem med vojno partizansko-revolucionarna stran na Gorenjskem pobila okrog 1.300 okupatorskih (nemških) vojakov in da je ta stran v tem času povzročila kar okoli 1.500 slovenskih žrtev, če prištejemo še takoj po vojni pobite gorenjske domobrance pa kar okoli 3.300 slovenskih žrtev, se ponovno odpre vprašanje smotrnosti in pomena partizanskega boja tudi na tem območju. Tako spet trčimo ob problem vprašanja pravega vojaškooperativnega pomena slovenskega partizanskega boja v okviru celotnega boja protihitlerjevske koalicije, za katerega zgodovinarka dr. Tamara Griesser – Pečar meni, ≫da današnji zgodovinski pogled na potek vojne in okupacije kaže, da sabotažne akcije partizanov v Sloveniji niso prav nič ovirale okupacijskih sil ali prispevale k poslabšanju njihovega vojaškega položaja (nekoliko drugače moremo ovrednotiti razmere v ostali Jugoslaviji). Za dokončen poraz Nemcev in Italijanov so bili odločilni izključno zunanji razlogi: politične in vojaške razmere v vsej Evropi. To vprašanje si moramo zastaviti, čeprav ga je slovensko zgodovinopisje pod vladavino komunističnega duha doslej razglašalo za nedopustno in še danes vsakogar, kdor ga postavi, blati kot pristaša tedanjih kolaboracionistov. Odgovor nanj namreč zgodovinsko poučno in pomenljivo osvetli bistvo in značaj tedanjega partizanstva, njegove cilje in metode.

Študijski center za narodno spravo