Študijski center za narodno spravo

Revolucionarno nasilje na Primorskem

primorska

V publikaciji je prikazano revolucionarno nasilje na Primorskem, to je na slovenskem etničnem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadalo Italiji. Politične in vojaške razmere za revolucijo so bile na Primorskem v primerjavi z drugimi predeli Slovenije specifične, ker je dolgoletni italijanski fašistični pritisk povzročil, da je večina Primorcev partizansko gibanje sprejela kot odraz narodnih sanj po osvoboditvi. Zato je bilo drugačno tudi delovanje partizanskega gibanja pod vodstvom komunistične partije na Primorskem. Predvsem pa se do kapitulacije Italije septembra 1943 tukaj niso pojavile oborožene protikomunistične enote, ki bi dejavno posegle v državljansko vojno.

 

Cena: 5,00 € (+ poštnina).

Publikacijo lahko dobite na sedežu Zavoda (Tivolska 42, Ljubljana) ali

naročite na telefonski številki 01/230 67 00 in po elektronski pošti info@scnr.si.

mag. Renato Podbersič

UVOD

Knjiga Revolucionarno nasilje na Primorskem se posveča prikazu revolucionarnega nasilja na delu območja severne Primorske. Gre za območje, ki je stoletja gravitiralo proti mestu Gorica, deželnemu središču, in ga lahko danes bolj ali manj zamejimo s področjem upravnih enot Nova Gorica, Ajdovščina in Tolmin ter deloma Sežana in Idrija. V medvojni partizanski upravni delitvi lahko govorimo o srednjeprimorskem okrožju. Čez omenjene geografske okvire v tej publikaciji pa sega prikaz revolucionarnega nasilja nad duhovniki in bogoslovci, ki obravnava celotno Primorsko.

Časovno zajema obdobje druge svetovne vojne, to je od italijanskega napada na Jugoslavijo in posledično vključitve Primorske, dotedanje italijanske Julijske krajine, v vseslovensko dogajanje, do konca druge svetovne vojne oz. do prvih majskih dni leta 1945. Namenoma izpuščam dogodke ob koncu vojne, ki jih je na Primorskem zaznamoval pojav t. i. fojb, te pa so bile v zadnjih letih že večkrat predmet zgodovinskega proučevanja.

Hkrati opozarjam na zlorabo žrtev revolucionarnega nasilja za politično in nacionalno obračunavanje s strani dela italijanske politike in tudi stroke. Različni italijanski časopisi, knjige, razprave in spletne strani, zlasti tisti pod vplivom (skrajne) desnice, nekritično objavljajo različne sezname medvojnih žrtev na Primorskem in jih pogosto uvrščajo med posledice »slovanskega« barbarstva in sovraštva do Italijanov. Velikokrat žrtvam samo poitalijančijo njihova imena in priimke ter jih tako uvrstijo med »svoje« izgube.

Raziskava na podlagi analize dogajanja dokazuje, kako se je začelo ideološko nasilje s komunistične strani že med vojno in kako se je krvava komunistična revolucija izvajala tudi na Primorskem z eliminacijo političnih nasprotnikov in pod krinko NOB. Žrtev revolucionarnega nasilja je bilo med državljansko vojno na Primorskem manj v primerjavi s t. i. Ljubljansko pokrajino (it. Provincia di Lubiana), vendar je tudi tukaj mogoče prepoznati vzorce dogajanja, ki so se kmalu po začetku druge svetovne vojne kazali v Ljubljanski pokrajini. Z nasiljem italijanskega in nemškega okupatorja ter njegovih sodelavcev se ta raziskava ne ukvarja, ker je bilo to v povojnem zgodovinopisju v številnih raziskavah in objavah že obdelano. Z raziskavo se tako deloma zapolnjuje vrzel, ki je bila do zdaj iz različnih vzrokov skoraj neobdelana.

Že na začetku je treba posebej poudariti, da so bile razmere na Primorskem drugačne kot v drugih predelih Slovenije oz. predvojni Dravski banovini, tudi z vidika Ljubljanske pokrajine, ki so jo zasedli Italijani ob začetku druge svetovne vojne. Primorska je bila namreč mednarodno priznano ozemlje Kraljevine Italije, in oblasti nikoli niso dovolile, da bi tukaj delovale posebne neitalijanske vojaške formacije.Italijanska država je namreč že ob zasedbi slovenskih krajev ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 jasno pokazala, da je to ozemlje dobila v trajno posest. Kljub drugačnim obljubam je kmalu začela tudi načrtno italijanizacijo.

O začetkih komunistične revolucije na Primorskem lahko rečemo, da so primeri neposrednega revolucionarnega nasilja do pomladi 1943 redki. Primorci so namreč partizansko delovanje čutili bolj posredno, predvsem kot maščevanje Italijanov za izvedene partizanske akcije. Neposredno partijsko nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Zaostrila se je komunistična sestavina t. i. narodnoosvobodilnega gibanja, kar je posledično vodilo v vse večje revolucionarno nasilje tudi na (severnem) Primorskem, ki je jeseni leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec.

Študijski center za narodno spravo