Študijski center za narodno spravo

Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941-1945

rev-nasilje-v-ljubljani

Znanstvena monografija zgodovinarja dr. Damjana Hančiča je temeljna raziskava revolucionarnega nasilja v Ljubljani. Sloni na temeljitem študiju arhivskega gradiva, pridobljenega v Arhivu Republike Slovenije in Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ter na številnih objavljenih zgodovinskih virih, časopisih, pričevanjih in literaturi. Ljubljana je bila izhodiščna točka revolucionarnega nasilja in prav zaradi tega je Hančičeva raziskava izjemno dragocena za razumevanje celotnega dogajanja v slovenskem prostoru med drugo svetovno vojno.

Cena: 20,00 € (+ poštnina).

Publikacijo lahko dobite na sedežu Zavoda (Tivolska 42, Ljubljana) ali

naročite na telefonski številki 01/230 67 00 in po elektronski pošti info@scnr.si.

dr. Damjan Hančič; Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941 – 1945

1. Pojem revolucionarno nasilje

Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem potekalo več različnih procesov, ki so se tesno prepletali: odpor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. Območje slovenske prestolnice Ljubljane je bilo izhodišče medvojne odporniške in revolucionarne dejavnosti ter s tem povezanega nasilja. Pod izrazom »revolucionarno nasilje« razumemo nasilje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene skupine pod odločujočim vplivom komunistične partije; te so v okviru svojega delovanja poleg napadov na okupatorja pogosto izvajale nasilje zaradi svojih ideološko-političnih ciljev tudi nad civilnim prebivalstvom.

2. Vsebinska razdelitev knjige

Knjiga Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945 je razdeljena na pet vsebinskih delov. Najprej je podan splošni okvir italijanske okupacije Ljubljane in slovenske politično-ideološke delitve pri organiziranju upora proti okupatorju v začetnem obdobju okupacije; te delitve so  prav v Ljubljanski pokrajini, in še zlasti v Ljubljani, dobile največje razsežnosti in njihove posledice (revolucija, protirevolucija) so se od tod v večji ali manjši meri širile v druge slovenske pokrajine. V naslednjem poglavju je prikazano organiziranje in delovanje organizacij, ki so izvajale medvojno revolucionarno nasilje v Ljubljani. Osrednje poglavje je namenjeno prikazu konkretnih primerov nasilja v Ljubljani in njeni neposredni okolici; odmevnejši in do zdaj manj znani primeri nasilja so opisani nekoliko podrobneje. Objavljeni so tudi seznami vseh žrtev revolucionarnega nasilja na obravnavanem območju v letih od 1941 do 1945, in sicer na podlagi kritičnega pretresa različnih pridobljenih virov. Na koncu so predstavljeni tudi druge posledice revolucionarnega nasilja in poskusi organiziranega upora proti temu nasilju (vaške straže), kar je vodilo k dokončni zaostritvi medvojnega bratomornega spopada (državljanske vojne) med Slovenci, saj žrtev med Slovenci od tedaj dalje nista povzročala samo okupator in revolucionarna stran, pač pa dodatno še protirevolucionarna stran. Objavljena so tudi štiri pričevanja in nekateri arhivski dokumenti.

3. Časovnica revolucionarnega nasilja v Ljubljani v obdobju 1941-45

V Ljubljani in njeni neposredni okolici je bilo revolucionarno nasilje najintenzivnejše v prvi polovici leta 1942, ko so bile žrtve bodisi civilisti bodisi organi javnega miru; žrtve so izgubile življenje na tem območju (bodisi v Ljubljani ali njenih predmestjih bodisi so bili ugrabljeni po domovih in umorjeni v gozdovih v neposredni ljubljanski okolici). Revolucionarna stran, za katero je značilno, da sta se tesno prepletala odporniški in revolucionarni element, je svojim žrtvam očitala sodelovanje z okupatorji in »izdajstvo«, vendar so bile te obtožbe zelo pavšalne in razen v redkih primerih bi tem obtožbam težko pritrdili. Večinoma je šlo za t. i. preventivno odstranitev, in sicer z namenom, da te osebe ne bi bodisi že med vojno ogrožale odporniško-revolucionarne dejavnosti komunistične partije in enot pod njenim vodstvom bodisi bi ji po koncu vojne onemogočale prevzem oblasti.

Po nastanku vaških straž v ljubljanski okolici in Ljubljanske varnostne straže v samem mestu, ki jih je v samoobrambi in z dovoljenjem okupatorskih oblasti organiziral predvojni meščanski tabor, pa se status žrtev revolucionarnega nasilja in kraj njihove smrti spremenita. Tako so bili v letih 1943 do maja 1945 žrtve revolucionarnega nasilja iz Ljubljane večinoma oboroženi pripadniki protirevolucionarne strani (vaški stražarji, slovenski četniki, domobranci), ki pa so bili ubiti izven Ljubljane bodisi v spopadih s partizani bodisi ustreljeni kot ujetniki. V letu 1943 je bilo med Ljubljančani 164 žrtev, pri čemer je šlo večinoma za oborožene pripadnike slovenskega četniškega gibanja in vaških straž (MVAC), ki so izgubili življenje v spopadih po kapitulaciji Italije jeseni 1943 na Notranjskem in Dolenjskem. V letu 1944 se je število ljubljanskih žrtev, ki jih je povzročila revolucionarna stran, občutno zmanjšalo, saj je padlo na 79; tudi tega leta je bilo med žrtvami malo civilistov, v veliki večini je šlo za pripadnike Slovenskega domobranstva, padle v spopadih s partizani na Dolenjskem in Notranjskem. V letu 1945 pa je zlasti zaradi povojnih množičnih umorov pripadnikov domobranske vojske (npr. na Teharjah, v Kočevskem rogu, Hudi jami) mogoče zaznati občuten porast žrtev revolucionarnega nasilja tudi v Ljubljani, saj je bilo do konca junija tega leta med Ljubljančani kar okoli 934 žrtev revolucionarnega (vojnega) nasilja; v to številko pa niso vštete žrtve povojnih montiranih sodnih procesov, ki so jih povojne komunistične oblasti množično organizirale od poletja do konca leta 1945 in deloma še v začetku leta 1946.

 

Število medvojnih žrtev RN v Ljubljani po posameznih letih

4. Revolucionarno nasilje v Ljubljani pred nastankom vaških straž

Na podlagi predstavljenega seznama žrtev za leti 1941 in 1942, ki sta spričo statusne pripadnosti žrtev – gre namreč skoraj izključno za civiliste, še posebej pod drobnogledom moje raziskave, je razvidno, da je revolucionarna stran v obdobju od julija 1941 do konca oktobra 1942 izvedla napade na 207 oseb, od teh je bilo do konca oktobra 1942 kar 171 tudi ubitih. Med njimi je bilo 160 »civilistov« oz. nevojaških oseb in 11 partizanov ter partizanskih dezerterjev. Do konca leta 1941 je revolucionarna stran izvedla na obravnavanem območju napade na 35 oseb in jih pri tem ubila 23, v letu 1942 pa napade na 178 oseb, od katerih jih je ubila 158 (do konca oktobra tega leta 150, nato pa do konca leta še osem).

Za smrtne žrtve revolucionarnega nasilja v tem obdobju na ljubljanskem območju ugotovimo naslednje: v 171 primerih, v katerih je povzročitelj smrti znan, so za 90 primerov smrti (53 odstotkov) odgovorne partizanske enote, 78 primerov smrti oseb (47 odstotkov) so izvršili pripadniki VOS-a, tri žrtve pa so povzročili člani ali simpatizerji KPS že v obdobju, ko še niso delovali niti VOS niti partizanske enote, ampak od partije postavljeni »vojaški komiteji«.

Če gledamo v celoti, je revolucionarno nasilje na obravnavanem območju doseglo vrhunec poleti oz. v mesecih juniju, juliju in avgustu 1942, k čemur je prispevalo zlasti povečanje nasilja, ki so ga v tistem času povzročale partizanske enote v neposredni okolici Ljubljane, medtem ko je bilo nasilje VOS-a v ožjem mestu Ljubljana največje v obdobju od marca do junija 1942. Od 171 žrtev je bilo 40 žensk, kar znaša slabih 25 odstotkov.

Kategorizacija žrtev revolucionarnega nasilja v Ljubljani 1941-42

A. Žrtve revolucionarnega nasilja iz nerevolucionarne strani

a) Predvojni policisti, stražniki, orožniki, mestni in državni uradniki

b) Častniki, vojaki in uradniki bivše kraljeve jugoslovanske vojske

c) Železničarji, vlakovodje, železniški delavci

č) Predstavniki politično-strankarskega in sindikalnega življenja Ljubljane

d) Predvojni emigranti s Primorske

e) Dekleta, ki so jim očitali druženje z italijanskimi vojaki

f) Obrtniki in delavci, ki so opravljali delo na terenu ali imeli veliko stikov z ljudmi

g) Zajeti interniranci na vlaku pri Verdu, ki se niso želeli pridružiti partizanom

B.  Žrtve revolucionarnega nasilja iz »lastnih vrst«

a) Partizanski dezerterji, »nezanesljivi« partizani ter člani OF in disciplinsko kaznovani partizani

Študijski center za narodno spravo