Študijski center za narodno spravo

Tradicionalna spominska slovesnost v Škrbini

Ljubljana, 12. 11.2014) – V Škrbini na Krasu so se 17. leto zapored spomnili na pobite primorske padalce. Tako je bilo tudi letos, 11. novembra, pred nekdanjo domačijo Miloša Adamiča, enega izmed pobitih padalcev. Slovesnosti se je udeležil tudi sodelavec SCNR mag. Renato Podbersič.

Sicer je tradicionalna slovesnost posvečena spominu na primorske vojake, ki so se kot italijanski vojni ujetniki v Afriki pridružili zaveznikom, se tam izurili in se potem v letih 1943–1944 vrnili v domovino med partizane. Dvanajst izmed njih je med vojno oz. že po končani vojni izginilo v nepojasnjenih okoliščinah, bili so žrtve ideološke zaslepljenosti. Pobiti so bili brez sojenja in brez kakršnihkoli dokazov, niti danes ne vemo, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki.

DSCN2581

Slovesnosti se ni udeležil nobeden še živeči nekdanji padalec, tako kot prejšnja leta. Zadnji, Ciril Kobal, je umrl junija letos. Pred slovesnostjo je v župnijski cerkvi sv. Antona v Škrbini spominsko mašo za umrle padalce daroval Milan Pregelj, vojaški kurat Slovenske vojske.

Škrbina

V nadaljevanju objavljamo slavnostni govor, ki ga je letos predstavila zgodovinarka Irena Uršič iz Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije.

Spoštovani župan, gospod Marko Bandelli, spoštovani odpravnik poslov na britanskem veleposlaništvu gospod Christopher Yvon, spoštovani nekdanji britanski veleposlanik v Sloveniji gospod David Lloyd, dragi svojci padalcev in vsi navzoči.

V čast mi je, da na dan spomina na pomorjene in padle padalce lahko spregovorim nekaj stavkov. Po besedah Tineta Hribarja »človeško zgodovino beležimo od takrat, ko nahajamo prve človeške grobove. Dokler ne odkrijemo grobov, ne moremo reči, da je bil tu človek. In če imamo mrtve, grobov pa ne, ne moremo reči, da je bil tu človek, marveč je lomastilo nekaj nečloveškega.« Leta 1944, torej pred natanko 70 leti so preminili prvi padalci. Najprej Radko Zuodar, ki se mu padalo ob spustu ni odprlo, nato je v boju v partizanskih vrstah kot prvi padel Valter Gorjanc, za njim sta v partizanih padla še Andrej Škerjanc in Zvonimir Jelen. In isto leto je bil najverjetneje po nalogu OZNE likvidiran prvi padalec britanske misije, Milan Boštjančič, ki je deloval med slovenskimi partizani v Istri. Leto 1944 je bilo tisto leto, ko so komunistični voditelji vzpostavljali upravno, sodno in politično oblast in se pripravljali na povojni politični red. Eno ključnih mest je imela politična policija, tedaj OZNA, ki je bila komunistično orodje za obračunavanje z nasprotniki in je bila neposredno podrejena jugoslovanskemu komunističnemu vrhu. Za Boštjančičem so bili eden za drugim poslani v smrt Milan Golob, Ivan Volarič, v tej hiši rojen Miloš Adamič, Nikolaj Sever, Marjan Fegec, Zdravko Lenščak, Radoslav Semolič, Alojz Černigoj, Josip Dolenc, Alojz Sivec in Franc Ilenič. To je kar polovica od vseh tistih slovenskih padalcev britanskih misij, ki so pristopili v partizanske vrste in so delovali med partizani, nad večino preživelimi pa se je izvajal pritisk. Večina jih je bila likvidirana po vojni, do konca leta 1945. Nihče nima groba. Nima, po enovitem predpisu, ki je veljal za t.i. narodne izdajalce in ki ga lahko preberemo v izjemno redkih ohranjenih dokumentih, kakršen je na primer dopis Okrajnega Izvršnega NOO za Vipavsko z dne 15.12.1945, ohranjen v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica, v katerem je jasno zapisano, da se mora »za njimi zabrisati vsaka sled in spomin ter da se na ta način ohrani narodno čast na dostojni višini neokrnjeno.« Pred desetimi leti so se začela sistematična izkopavanja grobišč medvojno in povojni izvensodno pobitih, ki so v štirih letih s šeststotimi grobišči po vsej Sloveniji razkrila šokantno razsežnost komunistične revolucije, pri čemer je čuteč in razmišljujoč človek težko ostajal ravnodušen. Smo sposobni sprejeti v razmislek besede Jožeta Pučnika, da moramo spoštovati narodnoosvobodilni boj kot tak in zato obsoditi kolaboracijo, obenem pa obsoditi tudi revolucijo in spoštovati, kot tak, odpor proti komunizmu? Marsikateri svojci izvensodno pobitih so po odkritju posmrtnih ostankov izpovedovali olajšanje. Toda svojcem likvidiranih padalcev to ni bilo dano. Z likvidacijami padalcev so bili na najbolj okruten način izničeni njihovi patriotski napori, z brisanjem sledi in spomina pa poteptano človeško dostojanstvo. Če se samo v vojnih okoliščinah zdi sprejemljivo obračunavanje med nasprotniki (na tem mestu pomislimo na Antona Božnarja, ki je deloval med slovenskimi četniki in so ga ubili partizani, na Ivana Parona, ki so ga ubili četniki ter na Bojana Kolerja, ki je deloval med slovenskimi četniki in so ga ubili četniki, ker se je želel pridružiti partizanom), je toliko težje doumeti obračunavanje v lastnih vrstah. Prizaneseno ni bilo niti Josipu Dolencu, ki je bil že predvojni komunist. Obračun s padalci pod sumom vohunstva in špijonaže je v nebo vpijoč. To so bili fantje, po večini Primorci, predani svojemu narodu in svoji zemlji, ki jo je dolga leta teptalo fašistično raznarodovanje. V padalske vrste so prihajali s poitalijančenimi imeni in poitalijančenimi priimki, toda s slovenskim srcem in slovensko dušo. Pod okriljem prof. Ivana Rudolfa, ki je v fantih poživljal narodno zavest, so na afriških tleh postali odločni in pogumni v sprejemanju zahtevnih nalog z enim in najvišjim združenim ciljem: v sodelovanju z zavezniki boriti se proti nacifašizmu, osvoboditi domačo zemljo in prispevati k padcu rapalske meje in končni združitvi Primorske z matično domovino. Ciril Kobal, ki je kot zadnji padalec preminil junija letos, je v fotografskem albumu pod fotografijo fantov, zbirajočih se v taborišču El Tahag v Egiptu, decembra 1942 zapisal: razpravljanje, načrti, sanje, veselje in nestrpno pričakovanje. Za božič 1942 je bil med tistimi tristotimi slovenskimi fanti, ki so prof. Ivanu Rudolfu v zahvalo podarili domoljubja polno spominsko knjigo v izraz hvaležnosti in za katero je prispeval, za dvaindvajsetletnega fanta, ganljive zaključne verze: »Danes glasno prisegamo, da slave smo sinovi mi, svečano vsi obljubljamo, do smrti zvesti bomo nji!« Slovenski padalci, ki so se izurili v Palestini in v Egiptu, so bili izbrani fantje: razgledani, zanesljivi, polni patriotizma, psihično trdni in fizično težko uklonljivi. Ko so bili v letih 1943 in 1944 z britanskimi misijami poslani v Jugoslavijo, večinoma na slovenska tla, so se na lastno željo vključevali v partizane, pri čemer jih Britanci niso ovirali, in želeli so se vključiti v komunistično partijo. Predstavljali so prvi stik britanskih misij s partizanskim gibanjem, vzpostavljali radijske zveze, zbirali podatke, izvajali sabotaže. Zaradi padalcev je bila zavezniška pomoč odporniškemu gibanju učinkovitejša in zaradi naporov padalcev je bila zmaga nad silami osi bliže. Z likvidiranimi padalci so delili podoben epilog tudi nekateri drugi prekomorci, zlasti pripadniki 5. prekomorske brigade, ki so brez sledu izginili z bremenom oznake dotedanjih švabskih vojakov. In nenazadnje niti prekomorci kot celota, ki so v zadnjem letu in pol vojne močno okrepili partizansko gibanje in prispevali k zlomu nacističnih sil, niso bili deležni zadoščenja. Oblast jih je ignorirala 23 let po končani 2. svetovni vojni, pravice pa do leta 1990 priznala le četrtini vseh prosilcev.
Ohranjanje spomina na padalce je naša dolžnost. Naša dolžnost pa mora biti tudi ne pozaba, pač pa odpuščanje tistim, ki so za likvidacije padalcev odgovorni. Na ta način in s spoštovanjem vrednot, ki so padalce združevale v zvestobi slovenstvu bomo prispevali k svetlejši prihodnosti našega naroda.
V imenu Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki se trudi ohranjati spomin tudi na padalce, se zahvaljujem prizadevnim posameznikom, gospodu Ivu Javnikarju, in žal že pokojnim Johnu Earlu, Bobu Planu in Cirilu Kobalu. Hvala tudi vam za pozornost“.

Študijski center za narodno spravo