Študijski center za narodno spravo

Spomin na ženske – žrtve totalitarnih režimov

Ljubljana, 8. 3. 2018 – Današnji dan posvečamo spominu na ženske politične zapornice. Na Študijskem centru za narodno spravo smo se letos na dan žena poklonili Jelki Mrak Dolinar, ki smo ji v lanskem letu posvetili razstavo in publikacijo. V sledečem odlomku vam predstavljamo del njene zaporniške izkušnje.

Odlomek iz knjige SKOZI ČAS PREIZKUŠENJ, POLITIČNA ZAPORNICA JELKA MRAK DOLINAR

Jelka Mrak in njena sestra Krista sta bili leta 1946 obsojeni na dvanajst let odvzema prostosti s prisilnim delom in šest let izgube političnih pravic. Po pravnomočnosti sodbe so ju iz sodniških zaporov v Ljubljani premestili na prestajanje kazni v Begunje na Gorenjskem. Jelka se je spominjala, da so ju iz Ljubljane skupaj z drugimi zapornicami v zaprtih vagonih prepeljali najprej do Lesc, od tam pa s tovornjakom v Begunje. V Begunje sta bili privedeni 19. maja ob 15. uri, kazen naj bi se jima iztekla 9. maja 1957. /…/

Stanje v KPZ Begunje je bilo tako kot v drugih podobnih ustanovah neustrezno. Zaradi velikega števila zapornic so bile sobe prenapolnjene. Sestri Mrak sta se spominjali, da jih je bilo v sobi več kot trideset. Jelka je imela hud ekcem na rokah, zato je bila dodeljena v delavnico spominkov in igrač. Krista, ki je tudi trpela za ekcemom, je bila dodeljena v šiviljsko delavnico. Zaradi hudega kašlja, ki ga je sprožila alergija, je bila pozneje premeščena na delo na prostem, ki je bilo težaško, podirati so morali tudi drevesa. Jelka se je spominjala velikih norm, ki jih zaradi bolečih rok ni mogla dosegati, a bila je hvaležna, da je bila v delavnici vsaj na suhem. Še zdaj pa se s hvaležnostjo spominja pomoči sojetnic, ki so jima s Kristo lajšale bolečine na rokah. Pri tem izpostavlja Heleno Remec in Rezko Dimnik. Slednja je sestri Mrak ob večerih umivala, kljub temu da je bila izmučena po napornem delu. /…/

Sojetnice so delile trpljenje, znale pa so si tudi polepšati dneve. »Ko sedaj odhajam, mi stopa jasno pred oči tisti vroči poletni dan, ko smo se srečale v natrpani, smrdljivi celici 183. ‘Mrakov naraščaj’ je ležal v svojem ‘špampetu’. Takoj se je mladost našla in znašla, da ni izostal ne smeh, ne dobra volja. Meni se vrata odpirajo. Želim, da bi se odprla kmalu, kmalu tudi vama. Spominjajte se me kdaj, kot se vaju bom tudi jaz,« je Jelki v spominsko knjigo zapisala sojetnica Manica decembra 1946. Jelko je namreč v zaporniških letih spremljala majhna spominska knjižica, ki ji jo je uspelo skriti in obdržati: »To je šlo skozi vse zapore, vse trpljenje. /…/ To me je spremljalo, pa Marija me je spremljala.« Vanjo so ji sotrpinke zapisale veliko spodbudnih misli ali jo ilustrirale. Iz njihovih zapisov je mogoče razbrati povezanost zapornic, ki so se bodrile ob skupnem preživljanju težkih zaporniških dni, pa tudi njihovo vero v konec trpljenja. Ko se je sojetnici Zdenki leta 1947 iztekala kazen, je zapisala: »Kaj Ti naj napišem v spominsko knjigo, le to, da vaju imam rada – mislim, da je s tem povedano vse. Kmalu bom Vas zapustila – hudo mi bo. V upanju bom odhajala od tod, da se tudi Vi kmalu vrnete na svobodo. Če bo Vaju usoda vodila blizu Ruš – spomnita se me in pridita – zelo bom Vaju vesela.«

Študijski center za narodno spravo