80 let od smrti Franca Močnika

2. 4. 2022 je minilo 80 let, odkar so v Skornem pri Šmartnem ob Paki lokalni partizani umorili Franca Močnika, eno izmed prvih žrtev revolucionarnega nasilja na zahodnem Štajerskem.

Franc Močnik se je rodil 27. 9. 1892 očetu Janezu in materi Elizabeti. Močniki so bili napredni kmetje, o čemer priča ohranjeno strokovno časopisje s področja kmetijstva in čebelarstva z letnicami iz časa še pred prvo svetovno vojno. Ko so usodni sarajevski streli sprožili prvo svetovno morijo, se je Franc pridružil vojakom in odšel na vzhodno bojišče. V vojni je kot podčastnik prejel vse tri medalje za hrabrost, zlato ter srebrno »svetinjo« prvega in drugega reda, o čemer je med vojno poročalo slovensko časopisje. Ni potrebno posebno pojasnjevati, da je bilo takšnih odlikovancev slovenskega rodu malo. Močnik se je nato zaradi strela v stegno zdravil v graški bolnišnici. Po prvi svetovni vojni je služil še v jugoslovanski kraljevi vojski in se za tisti čas pozno, sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, poročil. V zakonu so se mu rodili štirje otroci. V obdobju miru je kmetoval in bil ustanovitelj čebelarskega društva ter nato njegov predsednik. Med domačini je bil znan kot dober in časten mož. Morija druge svetovne vojne ga je zajela na njegovi domačiji v Skornem. Po pričevanjih naj bi bila zanj usodna zavrnitev udeležbe na dveh sestankih lokalnih partizanov. Tam je bilo sklenjeno, da je treba umoriti njega in še nekaj drugih domačinov, saj so partizani mislili, da se bodo Nemci prestrašili. Toda dosegli so ravno nasproten učinek, ki je vodil v še hujše okupatorske represalije nad domačim prebivalstvom, izgone ter življenje po taboriščih. Zakaj je bil Močnik umorjen, ni znano, v literaturi se pojavlja zgolj pod oznako »narodnega izdajalca« brez obrazložitve. Po pričevanjih pa naj bi šlo za lokalne zamere in zavist.

Pred umorom se je Močnik še branil s pištolo in sabljo. Prebil se je iz hiše in izkrvavel ob vodnjaku na dvorišču. Povojne oblasti kmetije niso zaplenile, kakor so sicer počeli z nepremičninami »narodnih izdajalcev«, kar daje vedeti, da je bil njegov umor pod to oznako krivičen. Kljub temu je Močnikova družina vsa leta živela v lokalnem okolju s stigmo »izdajstva«. Zavladala sta molk in namerna pozaba, da potomci o tem ne bi govorili in v vsakdanjem življenju ne bi imeli težav. Tako je bila Močnikova zgodba pozabljena.

Franc Močnik na desni.

Mineva sedem let, odkar sem govoril z Močnikovimi potomci, prebiral ohranjeno gradivo in skušal rekonstruirati njegovo življenjsko zgodbo, ki se me je zelo dotaknila in o kateri sem v  preteklih letih večkrat razmišljal, čeprav sem se raziskovalno ukvarjal z drugimi temami. Kot zgodovinar sem razmišljal predvsem o tem, da brez poznavanja lokalnih razmer ne moremo razumeti konteksta dogajanja druge svetovne vojne na Slovenskem in da je potrebno vsako žrtev obravnavati individualno. Kot človek in državljan Republike Slovenije pa sem se ukvarjal z mislijo, kako malo je bilo storjeno, da  bi popravili krivico in vrnili dobro ime žrtvam, pa tudi njihovim sorodnikom oziroma potomcem, ki so desetletja trpeli in živeli stigmatizirani. Po osemdesetih letih je ta kratki zapis prvo javno objavljeno besedilo, ki opozarja na umor Franca Močnika, nedolžnega moža, očeta, cenjenega sokrajana. S takšnimi in podobnimi zgodbami se na Študijskem centru za narodno spravo (SCNR) ukvarjamo skoraj vsak dan, ko se na nas obračajo svojci žrtev druge svetovne vojne iz Slovenije in tujine. Po osmih desetletjih je primerov nedolžnih žrtev, katerih dobro ime še ni bilo povrnjeno, veliko in na SCNR se bomo tudi v prihodnje trudili, da zgodbe nedolžnih ne bodo pozabljene.

dr. Tomaž Ivešić

direktor SCNR