Borut Rutar predstavil knjigo “Krik mačehe”

Ljubljana (15. 3. 2012) – Na Študijskem centru za narodno spravo je potekala predstavitev knjige KRIK MAČEHE, ki pripoveduje o načrtovanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu leta 1938 in primorskem uporu proti fašizmu. Knjigo je predstavil avtor Borut Rutar, kulturni delavec, publicist in raziskovalec ter avtor več knjig o organizaciji TIGR, pogovor pa je vodil mag. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo.

V protifašistični organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, reka) so pred drugo svetovno vojno razmišljali, kaj bi lahko ustavilo preprečilo rasistični izbris slovenskega in hrvaškega življa na območju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija. Rešitev so zaznali tudi v uboju diktatorja Mussolinija. Kot datum atentata je bil določen 22. September 1938, kot izvršitelj pa Franc Kavs. Vse je bilo že pripravljeno, manjkalo je le še nekaj ur do usodnega dejanja. Borut Rutar je zbral in uredil dokumentacijo, ki se bere kakor prvovrstna kriminalka.

Borut Rutar je uveljavljeno ime med zgodovinarji in publicisti, ki so TIGR-u odmerili pravšnje mesto med koordinatami slovenske novejše zgodovine. Med drugim je napisal knjigo o Mirku Brovču in vstaji organizacije TIGR Iz primorske epopeje (2003) ter vrsto člankov in prispevkov za zbornike in druge počastitve spomina na boj primorskih domoljubov proti fašističnemu raznarodovanju pa tudi na poznejše poskuse oblastem »lojalnega« zgodovinopisja, da bi kolikor mogoče zmanjšalo pomen njihovih prizadevanj.

Tukaj se z novimi dognanj vrača k neizvedenemu atentatu na Mussolinija 20. oktobra 1938 v Kobaridu. Ob odprtju kostnice v spomin padlim Italijanom v tistem delu Posočja naj bi se na dučeja, opasan z razstrelivom, vrgel tigrovec Franc Kavs, ki bi v eksploziji tudi sam izgubil življenje. Do premišljene in skrbno pripravljene akcije pa ni prišlo. Po eni od razlag je Kavsa od atentata, ki se ga je namenil storiti tudi zaradi ljubezenskega razočaranja in zato da bi obvaroval obstoj Češkoslovaške in prispeval k osvoboditvi Primorske, odvrnila mačeha Ana. Ob ugotovitvi, da nekaj skriva, čeprav eksplozivne naprave na njegovem telesu ni videla, naj bi zagnala vik in krik (od tod naslov knjige) in ga prisilila, da se je odrekel načrtu. Avtor gre še korak dlje z domnevo, da mačeha ni po naključju razkrila pastorkove namere, temveč so jo o njej obvestili – bodisi vodstvo TIGR-a bodisi sami Angleži, ki so nasedli Mussolinijevim miroljubnim zagotovilom – z namenom, da bi jo »po žensko« preprečila.

Druga različica govori, da si je premislil sam Kavs, ker ni hotel, da bi bili med žrtvami tudi otroci, ki so jih razporedili ob cesti, da bi pozdravili Mussolinija. Še verjetneje je, da so atentat tik pred zdajci preklicali pravi naročniki. Tukaj se Borut Rutar spopade z različnimi domnevami in hipotezami. Najprej poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je botroval načrtu, in nato, kakšne bi bile posledice uspelega atentata ter naposled, komu od vpletenih bi odstranitev italijanskega vodje in Hitlerjevega najtesnejšega zaveznika tik pred sklenitvijo Münchenskega sporazuma bolj škodovala kot koristila.

Logično sklepanje ga pripelje do britanske obveščevalne službe, odkriva pa tudi tajne povezave tigrovcev z jugoslovanskimi protifašisti in celo z vojaškimi vrhovi. Jugoslovanska kraljeva vojska naj bi, med drugim piše, po splošni vstaji in množičnih sabotažah, ki bi jih po italijanskem napadu na Jugoslavijo sprožili tigrovci, v protinapadu osvobodila slovensko Primorsko pa tudi Istro s Trstom in Reko ter Zadar. Načrti so bili eno, aretacije vodilnih tigrovcev in dejanske možnosti jugoslovanske vojske, ki je po spremembi razmerja sil v Evropi v letih 1939–1941 ostala brez zaveznikov, pa takšne akcije niso omogočale.

Če bi atentat uspel, bi po avtorjevem prepričanju »gotovo pomenil drugi 'kobariški čudež', nov presenetljiv zasuk …« Ali pa bi se, kot meni na drugem mestu, podivjani fašisti še bolj krvavo maščevali nad upornimi Primorci. Del dokumentov, ki bi potrdili ali ovrgli te in druge domneve, še ni dostopen, kar pomeni, da Boruta Rutarja in druge zavzete raziskovalce čaka še veliko dela.

Kavs je bil na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt, a tik pred ustrelitvijo pomiloščen na 30-letno zaporno kazen. Velik del oboroženih tigrovcev se je po italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine pridružil OF, kjer pa, kot še ugotavlja Rutar, podobno kot Kocbek in drugi demokratično razmišljajoči odporniki niso imeli možnosti za uveljavitev svojih pogledov.Vse objave