Dr. Marjan Linasi: POHORSKA AFERA (predstavitev knjige Jurija Štesla z istim naslovom, Kadetnica, Maribor, 26. 1. 2010)

Dr. Marjan Linasi: POHORSKA AFERA (predstavitev knjige Jurija Štesla z istim naslovom, Kadetnica, Maribor, 26. 1. 2010)

Spoštovani!

Danes vam bomo predstavili izjemno zanimivo knjigo o mračnih, tragičnih in izjemno zapletenih dogajanjih v zimi 1943/44 na Štajerskem, ki so imeli svoje središče na Pohorju in se jih je zato oprijelo ime pohorska afera. Šlo je za ekscesna dejanja partizanov, podobno kot na območju ljubljanske pokrajine spomladi in poleti 1942 pa tudi drugje v drugih obdobjih, ki pa so se zlasti od prvih razlikovala po tem, da so bile tamkajšnje žrtve, vsaj pogojno povedano, večinoma nasprotniki osvobodilnega gibanja (čeprav je tudi tam prihajalo do lažnih sumničenj lastnih ljudi), v primeru pohorske afere pa je šlo za povsem nedolžne pripadnike osvobodilnega gibanja samega, ki so jih sumili, da so vrinjenci in da je njihov cilj sovražni prevzem partizanskih enot in organizacije OF na terenu s strani OF konkurenčne plave garde, kot so jo poimenovali. Osumljence, tako na terenu kot zlasti v drugem Koroškem bataljonu in Pohorskem odredu oziroma pozneje v Zidanškovi brigadi imenovani tudi Pohorska, so aretirali in jih z mučenjem in sugeriranjem izjav prisilili, da so celo priznali svoje namene, nakar so jih likvidirali. Takih primerov je avtor poimensko naštel 52 (geslo v 16., dodatnem zvezku  Enciklopedije Slovenije jih navaja 25), dopušča pa možnost, da jih je bilo celo do 80, pri čemer je upoštevano samo območje partizanske 4. operativne cone, ne pa tudi podobno dogajanje na Gorenjskem, ki ga avtor v knjigi prav tako na kratko oriše, kot tudi vzroke, ki so bili podobni kot v primeru pohorske afere. Teh dogajanj se je lotil v svoji diplomski nalogi mladi zgodovinar, diplomant Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Jurij Štesl, po rodu Prekmurec, ki sicer živi daleč od krajev dogajanja in je to dejstvo poleg njegove mladosti tudi velika prednost, saj se je teme lotil povsem neobremenjeno. Tema bi lahko bila glede na svojo zahtevnost vsaj magistrsko delo in jo je tudi obdelal na nivoju magisterija,  čeprav  jo je vzel za diplomsko nalogo. Menim, da si za svoj pogum in prizadevnost zasluži vse občudovanje in čestitke. V svoji dosedanji praksi sem se srečeval s študenti, ki pripravljajo diplomska dela. Na hitro bi jih lahko razdelil v dve skupini, in sicer na tiste, ki jim je cilj le čimprej diplomirati, kar se vidi že po temi, ki si jo izberejo ali pa niti nimajo ideje, kaj bi si izbrali, in na tiste, ki natančno vedo, kaj hočejo; ki imajo zdrave strokovne ambicije, veselje do stroke, zlasti do raziskovalnega dela, so samoiniciativni, radovedni, raziskovalni nemir jih povsem prevzame, in jim ni treba veliko govoriti in jih usmerjati. Delati z njimi je užitek. Med take bi brez velikega razmišljanja lahko uvrstil avtorja omenjene knjige, ki jo nocoj predstavljamo. Temo je obdelal zelo izčrpno in bi bilo težko karkoli pomembnega dodati. O izjemni izčrpnosti dela priča tudi zelo obsežen seznam virov in literature, tudi tuje,  na koncu knjige.

Poleg uvoda in zaključka je avtor snov razdelil na štiri zelo smiselna poglavja, v katerih je v prvem načel vprašanje revolucionarnih ciljev Komunistične partije Slovenije, v drugem je orisal razmere na Štajerskem v letih  1941-1945, v tretjem je spregovoril o koreninah pohorske afere, v najobsežnejšem četrtem poglavju pa izčrpno obdelal pohorsko afero samo. Osnovna teza, ki jo je postavil v prvem poglavju in ki preveva vse delo, saj jo skozi vse delo na osnovi dejstev lepo dokaže, je, da dogodki, povezani s pohorsko afero, niso bili posledica ekscesnih dejanj posameznikov, ampak posledica sistemskega delovanja komunističnega gibanja. To pa je čisto nekaj drugega kot so zvenele interpretacije takih in podobnih dogodkov, ki smo jih v prejšnjem sistemu poslušali iz ust govornikov na proslavah – nekdanjih partizanskih funkcionarjev in takratnih politikov, kadar se jim je že zdelo potrebno o tem karkoli spregovoriti.  Tudi posledice pohorske afere, kaznovanje glavnih akterjev, potem ko so ugotovili zmotnost presoje, so bile, kot ugotavlja avtor, čisto drugačne, kot pa bi bili radi to prikazovali omenjeni govorci in politiki v prejšnjem sistemu (primer Franca Šetinca). Kot bomo videli pozneje, so partizanska sodišča sodila ostro samo navadnim borcem, ne pa funkcionarjem – krivcem številnih nedolžnih žrtev. Pohorska afera tudi ni bila gestapovska provokacija, ki bi ji bili štajerski aktivisti nasedli, kot so bili slednji prepričani že med vojno, saj je podobno ugotovila tudi preiskava UDBE iz leta 1951, zaključena s 15 strani dolgo ekspertizo. So pa nanjo deloma le vplivale tudi splošne razmere na Štajerskem pod nacistično okupacijo, za katere avtor povsem pravilno ugotavlja, da nikakor niso bile take, da bi omogočale objektivno presojo. Kot dokaz za to trditev navede obsežno delo Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem iz leta 1976, dopolnjeno 1977, kjer avtorji, ki so veljali takrat za največje avtoritete na področju pisanja zgodovine NOB, še vedno govorijo o vrinjencih bele in plave garde. Res pa je, da zgodbe z vrinjenci niso popolnoma brez osnove. Ne smemo namreč biti preveč naivni; vsaka vojskujoča se stran v vojni skuša čimveč zvedeti o nasprotniku in ga tudi na znotraj razkrajati, pri čemer skuša vriniti svoje ljudi v nasprotnikove vrste. Na simpoziju v Brežicah pred leti, ki je bil namenjen junijski vojni, je bilo lepo povedano, da je imela naša stran tudi svoje ljudi v JA, ki so preusmerjali kolone itd. Ker pa so osvobodilno gibanje v okviru OF vodili komunisti, ki so bili pred vojno le majhna, v strogi ilegali delujoča sekta, so velik del vzorcev vedenja iz svojega ilegalnega obdobja prenesli tudi v celotno osvobodilno gibanje. Pohorska afera je ravno eden takih primerov. Da lahko razumemo pohorsko afero, se je potrebno najprej nekoliko poglobiti v miselni svet komunistov tiste dobe. Avtor pravilno ugotavlja, da so komunisti, čeprav so prisegali na materialni svet, bolj spominjali na vernike. Njihova ideologija jim je bila predstavljena na zelo preprost način, v obliki poenostavljenih dogem, ki pa so jim bile prikazane kot znanstvene resnice. Tako so bili prepričani, da je njihovo prizadevanje za novo družbo odraz znanstveno utemeljenih zakonitosti človeške družbe, ki po naravni poti vodijo v bolj pravično družbo. Prepričanje, da sodelujejo pri največjem projektu človeštva, v boju za boljšo in pravičnejšo družbo, jih je povsem prevzelo. Dejstvo je, da je bil cilj vseh komunističnih partij prevzem oblasti po nasilni poti, z revolucijo, in tudi KPJ oziroma KPS  pri tem ni bila nobena izjema. Potem ko je kominterna sprejela drugačno usmeritev, da torej še ni čas za revolucijo, kot je bilo prepričano novo partijsko vodstvo pod Titom, je tudi to vodstvo sprejelo na 5. državni konferenci oktobra 1940 novo usmeritev, katere bistvo je bila priprava na prihodnjo revolucijo. V tem smislu so začeli organizirati vojnorevolucionarne komiteje pri partijskih komitejih, vse po vzoru oktobrske revolucije. Ob napadu Nemčije na SZ se jim je ponudila priložnost za izvedbo revolucije, vendar so po več depešah kominterne in po Stalinovem govoru 3. julija 1941, ko je od komunistov zahteval domovinsko vojno in ustanovitev široke protifašistične koalicije, tudi tokrat opustili to misel, in tako so komunisti ves osvobodilni boj, ki je sledil, razumeli kot eno samo pripravo na revolucijo. Tudi partizanske enote je partija, čeprav je osvobodilni boj kot tak organizirala na široki antifašistični osnovi, z ustanovitvijo OF,  imela v prvi vrsti za svoj organ za izvedbo revolucije, zato je zlasti v začetni fazi pazila, da so bile organizirane na ozki razredni osnovi, in tu imamo že prve razloge za čiščenje enot od nezaželjenih elementov. Da bi nalogo čiščenja čim bolje izvajala, je brez vednosti vodstva OF že 15. avgusta 1941 ustanovila svojo varnostno-obveščevalno službo, VOS, ki je to ime dobila šele maja 1942, prej so jo najraje imenovali slovenska ČEKA, naša GPU, vse to po sovjetskem vzoru, kajti revolucijo so videli le kot natančno preslikavo ruske oktobrske revolucije. VOS so organizirali po teritorialnem načelu pa tudi v partizanskih enotah. Ne samo organizacijo, tudi metode dela so povsem prevzeli od sovjetskih varnostnih služb; tudi načine zasliševanja (tako imenovana Ježova metoda ali »poljska linija zasliševanja, kjer je bil osumljenec že spoznan za krivega, in si je moral sam spisati obtožnico, kar pomeni, da so ga z mučenji in sugestijami prisilili, da je priznal natančno tisto, kar so zasliševalci od njega zahtevali; konstrukte torej, ki so jih nosili v svojih glavah, vendar je bilo nekomu v interesu, da je dobil priznanje od njega in so ga nato seveda likvidiral, a tudi priznanje ni bilo vedno pogoj za obsodbo; torej so obsodili na smrt marsikoga, ki niti ni priznal krivde). Točno tako se je dogajalo tudi v pohorski aferi. Poleg posebne varnostnoobveščevalne službe pa so varnostni sistem tvorili vsi člani partije, od katerih je vodstvo nenehno zahtevalo budnost in konspiracijo in s tem povzročalo ozračje nezaupanja in sumničenja. V komunističnem gibanju ni bilo navade, da bi navadni komunisti o ocenah višjih organov dvomili ali jim celo oporekali. Vsi pripadniki varnostne službe pa so bili preverjeni komunisti, zato tudi v primeru pohorske afere niso dvomili o ocenah najvišjega partijskega vodstva. Uporaba rdečega terorja je bila po pojmovanju komunistov in v skladu z znanstvenim materializmom sestavni del revolucije, in najbolj zagreti komunisti so naravnost čakali na tako postopanje. Na obračun z nasprotniki revolucije  so jih najvišji voditelji v svojih člankih in na številnih predavanjih sistematično pripravljali. Na enak način so jih teoretično pripravljali tudi na prepoznavanje nasprotnikov zlasti v lastnih vrstah. Tako so izdelali tudi shemo osnovnih značilnosti vohunov, med katere je spadalo tudi neoporečno vedenje, discipliniranost in celo hrabrost v bojih, poleg tega tudi radovednost in godrnjanje, kar pa je lahko vodilo v drugo skrajnost, da so lahko osumili tako rekoč vsakega partizana, ki je imel kakršnekoli pripombe. Skratka, partija se je vseskozi pripravljala na revolucijo, vendar je te priprave skrivala zaradi politične linije, ki je temeljila na narodnoosvobodilnem boju in je za čas vojne predvidevala predvsem izgon okupatorja. Le v določenih obdobjih, ko se je zdelo, da se bliža konec vojne, ali na določenih območjih, kjer so za določen čas prevladali preveč zagreti komunisti, ki niso mogli skriti svojih revolucionarnih ambicij, je revolucionarna linija prišla do izraza, kar so imenovali »levi odklon« ali »sektašenje«.  Vodstvo osvobodilnega gibanja, v katerem je prevladovala partija, se je proti takim pojavom borilo, vendar ne zaradi kakšne svoje pravičnosti, ampak le zato, ker se je zavedalo, da mu lahko pokvarijo generalni načrt, predviden za čas po vojni. Včasih pa je take pojave samo spodbudilo, vendar potem, ko so se pokazale negativne posledice, je z dokaj milimi kaznimi kaznovalo tiste,ki so se preveč izpostavili. Tako je bilo pri dogodkih na območju ljubljanske pokrajine spomladi in poleti 1942, torej v času prvega osvobojenega ozemlja pred veliko italijansko ofenzivo, podobno tudi ob pohorski aferi. 

V nadaljevanju govori avtor o razmerah na Štajerskem v letih 1941-1945, posebej o nacistični okupaciji in o odporu, kar je vsekakor pravilno, saj je tudi to ključ za razumevanje strahu pred vrinjenci. Nemški okupator je namreč imel najmočnejše imperialistične težnje ravno v primeru Štajerske in Mežiške doline, saj ju je štel za območji, do katerih ima vso zgodovinsko pravico, ker sta bili po prvi svetovni vojni odtrgani od svojih matičnih dežel in vključeni v novonastalo jugoslovansko državo. Njuno okupacijo je leta pred vojno sistematično pripravljal, tudi s pomočjo kvaziznanstvenikov. Vse to je sicer na Slovenskem že dolgo znano zlasti po zaslugi prizadevanja dr. Toneta Ferenca pa tudi dr. Milana Ževarta. Obe območji je nemški okupator nameraval v najkrajšem času petih let radikalno ponemčiti, in sicer z izgonom tretjine prebivalstva, naselitvijo nemškega prebivalstva in z radikalnim ponemčenjem preostalega slovenskega prebivalstva. Zaradi teženj po priključitvi ni nikoli predvideval sodelovanja vrhnjega sloja slovenskega prebivalstva pri oblasti, ampak je hotel vrhnji sloj slovenstva uničiti in vzpostaviti svojega. Pri izvajanju svoje oblasti se je opiral na tajno državno policijo, gestapo. Na vsak pojav odpora je reagiral z radikalnimi ukrepi, pogosti so bili vdori gestapa v odporniško mrežo OF na terenu, posledice so bile strahotne, streljanje talcev je v letu 1942 doseglo svoj višek. Gestapo se je pri svoji dejavnosti posluževal raztrgancev in vrinjencev. Skupin raztrgancev, kot pravilno ugotavlja avtor, ne smemo zamenjevati s protirevolucionarnimi silami; prav tako tudi ne enot vermanšafta,ki jih je organiziral nemški okupator v skladu s svojimi načrti in na povsem drugi idejni osnovi kot so bile domobranske enote na Dolenjskem in Notranjskem. Zaradi narave okupacijskega sistema in okupatorjevih načrtov tu ni bilo nobenega manevrskega prostora za kakšno drugo opcijo, ki bi se naslanjala na okupatorja. Pojavilo pa se je tudi četniško gibanje Jožeta Melaherja – Zmagoslava, kar je med drugim prispevalo tudi k pohorski aferi. Prebivalstvo tod do jeseni 1944 marsikje ni ločilo med partizani in četniki.  Velike »provale«, kot so jih imenovali, pa so bile tudi posledice dezertiranja partizanov iz enot zaradi neurejenih razmer; tudi iz enote, ki je po avgustu 1943 ostala na Pohorju. Tako je bil strah partizanskih vodstev pred vrinjenci do neke mere celo utemeljen.

Okupacijski sistem, kakršnega je vzpostavil nemški okupator na Štajerskem in v Mežiški dolini, je povzročal odpor prebivalstva, ki ga je tudi tu že zgodaj v letu 1941, še pred napadom Nemčije na SZ organizirala KP, in tudi do nekaterih akcij je prišlo še prej. Zaradi radikalnih okupatorjevih ukrepov proti vsakršnemu pojavu odpora pa tudi zaradi dejstva, kot ugotavlja avtor, da se je vodstvo odpora zaradi oboroženih protirevolucionarnih sil v ljubljanski pokrajini bolj posvečalo njej, nekoliko pa zanemarjalo obrobne pokrajine, se je odpor tu razvijal počasneje in s težavo. Pa vendar je vodstvo mislilo tudi na Štajersko, saj je že poleti 1942 poslalo sem 2. Grupo odredov, na začetku leta 1944 pa 14. Divizijo, kar mnogi štejejo kot prelomni dogodek, čeprav je divizija prišla v času vzpona osvobodilnega gibanja. Res pa je po njenem prihodu prišlo do pravega razmaha vstaje in tudi mobilizacija v partizanske enote je odtlej premagala mobilizacijo v nemško vojsko.  V partizane so se vključili tudi mnogi dopustniki iz nemške vojske. Avtor ugotavlja, da je bil sestav tukajšnjih partizanskih enot v letu 1942 in pozneje veliko manj razredno obarvan kot v letu 1941, kar pripisuje spremembi linije KP, ki je postala veliko bolj defenzivna.

V tretjem razdelku se avtor ukvarja s koreninami pohorske afere. Razloži nam pojem plave garde in njeno razliko od pojma bele garde. Oba pojma sta seveda ideološka, prvi izvira iz časov državljanske vojne po oktobrski revoluciji, z njim so označevali pripadnike vaških straž na Dolenjskem in Notranjskem v času italijanske okupacije, z drugim je KP začela označevati četnike ali JVVD. Plava garda je bila za KP po kapitulaciji Italije vse bolj nevarna, kajti bela garda se je s sodelovanjem z italijanskim okupatorjem preveč diskreditirala, medtem ko četnikom, ki so bili vsekakor precej bolj maloštevilni, ni bilo mogoče očitati sodelovanja z okupatorjem, poleg tega so bili v tem času od zaveznikov priznana vojska, medtem ko partizani to takrat še niso bili. Po padcu fašizma v Italiji je vse bolj postajalo aktualno tudi izkrcanje zahodnih zaveznikov v Istri in v Dalmaciji, in tako partizani kot četniki so se pripravljali na to, da bi se pred zavezniki pokazali kot legitimni predstavnik slovenskega naroda. Ni čudno torej, da je KP videla v četnikih veliko bolj nevarnega nasprotnika kot v SNV, v katero so se prelevile vaške straže, in od tod tolikšna radikalnost pri obračunu z njimi po kapitulaciji Italije. V okviru boja proti belo-plavi gardi, kot jo je pogosto označeval, včasih tudi s pridevkom gestapovska, je CK KPS ponovno začel s poudarjanjem budnosti pred vrinjenci v partizanski vojski in terenskih organizacijah, s tem pa povzročal paranojo, kar je lahko hitro vodilo v številne neupravičene likvidacije. Obenem se je v CK utrdilo prepričanje, da se bo protirevolucionarni tabor po porazu v ljubljanski pokrajini skušal pod nazivom plava garda razširiti tudi v druge slovenske pokrajine, kar je bila seveda napačna ocena, zlasti kar zadeva Štajersko in Mežiško dolino, saj so tam vladale povsem drugačne razmere kot v ljubljanski pokrajini, česar pa se je CK premalo zavedal. Da bi preprečili širjenje plave garde, so poklicali na posvet načelnike pokrajinskih komisij VOS na centralno komisijo VOS na Dolenjsko, kjer so jih temeljito poučili o vseh namenih plave garde in jim dali navodila, kako ukrepati. Ta navodila so imela skupaj s pisnimi navodili, ki so jih naknadno pošiljali, usodne posledice, kar se je poleg Štajerske pokazalo zlasti na Gorenjskem, kjer je CK VOS s pismom na PK VOS 15. novembra 1943 slednjo opozorila na veliko število vrinjencev, ki da so se vrinili v organizacijo OF in v partizanske enote, krivdo za to pa pripisali PK VOS, in ji naročili, naj izvede temeljito čistko. S tem pismom so povzročili pravo paranojo v vrstah PK VOS in začelo se je mrzlično iskanje vrinjencev znotraj NOG.To je povzročilo sumničenja za vsako malenkost in v takih okoliščinah je lahko bil sumljiv že vsakdo. Lahko si mislimo, kako usodne posledice je imelo tako pismo. Do povsem identičnih dogodkov z gorenjskimi je prišlo po kapitulaciji Italije tudi na območju 4. operativne cone. Ti dogodki so torej znani kot pohorska afera.

Od splošnih slovenskih razmer preide avtor v tem razdelku na Štajersko. Krvavi izpadi partizanov so tu imeli že svojo tradicijo v delovanju Štajerskega bataljona spomladi in poleti 1942, in ni slučaj, da sta bila njegov poveljnik in politični komisar, Rudi Knez-Silas in Boris Čižmek-Bor pozneje med glavnimi akterji pohorske afere. (Tudi sam poznam veliko konkretnih primerov iz zgornjega dela Mežiške, Mislinjske in iz Šaleške doline, ko so partizani vsakemu, ki je kakorkoli sodeloval z okupacijsko oblastjo, požgali domačijo in nekatere med njimi tudi ustrelili. Take postopke je kritiziral Pavle Žaucer- Matjaž, ki je jeseni 1942 prišel na to območje kot okrožni partijski aktivist; sam je pripovedoval, koliko časa in energije je moral vložiti, da je popravil politično škodo, ki so jo ta dejanja povzročila med sicer narodno zelo zavednim prebivalstvom. Nemški okupator je namreč pod prisilo razdeljeval ljudem funkcije v svojem aparatu, predvsem pri Koroški ljudski zvezi, in mnogi so jih vzeli, saj jim ni preostalo drugega, poleg tega so bili prepričani, da se bodo na tak način izognili izgonu. Vsega tega imenovana dva seveda nista upoštevala). Likvidacije za vsako malenkost pa sta izvajala tudi v svoji enoti. Nenazadnje je Knez pozneje, ko je bil že načelnik Pokrajinske komisije VOS za severno Slovenijo, likvidiral celo svojega brata. Ker je jeseni 1942 prišla  na to območje 2. grupa odredov, ki je med pohodom čez Gorenjsko tudi sama opravila veliko neupravičenih likvidacij, ni prišlo do kritike njunih ravnanj, ampak do odobravanja, saj so ju imeli za najbolj zaslužna, da so se maloštevilni partizani na Štajerskem dotlej sploh ohranili. Ker o upravičenosti likvidacij niso dvomili, je tako glavni kriterij uspešnosti osvobodilnega gibanja bilo tudi število likvidacij, ki jih je neka enota izvedla; od tod tolikšno navdušenje nad njima. Že omenjenem aktivistu Žaucerju je takratni politični komisar 2. grupe odredov, pozneje 4. operativne cone Dušan Kveder-Tomaž v posebnem pismu naročal, kako naj prodirajo na Koroško, med drugim tudi: »Na Koroškem mora še ta mesec teči nemška kri! Pobijajte denuncijante! Kažite se čimveč prebivalstvu, da bo ves svet vedel, da ima tudi Koroška partizane!« Torej samo čimveč  denunciantov pobiti, pri tem ni posebno pomembno, ali je dotični zares kriv ali ne. Prav Kveder je bil tudi avtor kodeksa o prepoznavanju vohunov v partizanskih vrstah. Drugo središče številnih neupravičenih likvidacij se je oblikovalo v Kamniško-savinjskem bataljonu spomladi 1943, in tudi tu ni slučaj, da je pomembno vlogo v pohorski aferi igral prav takratni politični komisar bataljona Mitja Ribičič – Ciril. Likvidacije so tu zavzele tolikšen obseg, da je moral intervenirati celo štab 4. operativne cone. Od splošnih razmer na območju cone se avtor nato osredini na dogajanje na Pohorju leta 1943, nastanek novih enot po padcu prvega Pohorskega bataljona 8. januarja 1943, posebno od jeseni  1943 dalje, ko je po odhodu glavnine partizanov z območja cone na Dolenjsko ob pričakovani kapitulaciji Italije tudi na Pohorju ostala majhna terenska četa, v katero se je zateklo veliko pobeglih prisilnih delavcev, dezerterjev iz nemške vojske in tistih,ki so imeli pozive zanjo, zaradi neurejenih razmer v njej pa so začeli iz nje tudi množično bežati, nekateri ubežniki so se javili gestapu in s svojimi obširnimi izpovedmi povzročili obsežne vdore gestapa v nastajajočo mrežo OF. V tej enoti pa se že pojavi kot pomembna osebnost Aleksander Vojinović-Vojin, po rodu Srb, partizan od začetka vstaje, pozneje zajet in poslan v nemško delovno taborišče blizu Dunaja, od koder mu je po tretjem poskusu uspelo pobegniti in priti do Pohorja, kjer je zaradi pomanjkanja kadra po odhodu glavnine partizanov takoj postal politični komisar oziroma pozneje namestnik političnega komisarja, kar je bila partijska funkcija. Že v Topličkem partizanskem odredu v Srbiji je opravljal funkcijo »izslednika« in v tej vlogi, kot je v povojni preiskavi sam priznal, opravil nešteto čiščenj sovražnih vrinjencev v enoti in na terenu. Pogled nanje, kot pravi, se mu je izostril posebej po svojem zajetju in v ujetništvu, zaradi česar je vztrajal na tem, da direktivo budnosti in čiščenja popolnoma izvede tudi v brigadi (s tem je mislil Zidanškovo ali Pohorsko brigado, ustanovljeno 8. januarja 1944 iz Pohorskega odreda in bataljona koroških partizanov). Kot član varnostne službe je bil Vojinović seveda preverjen komunist, kar pomeni, da so lastnosti, kakršne so odlikovale takratne komuniste, zanj še posebej veljale; mednje spada sprejemanje ukazov z vrha kot verskih dogem ter črno-beli pogled na svet, kar pomeni, da so bili vsi, ki takega pogleda niso sprejemali, takoj spoznani za sovražnike naroda. Kot neslovenec tudi ni poznal tukajšnjih razmer, torej tukajšnje partijske linije, ki je za razliko od tiste, ki jo je poznal iz svojega prvotnega okolja, gradila na OF, deloval je torej popolnoma po partijski liniji in kot tak bil nestrpen do vernih ljudi in tudi ni mogel razumeti pogleda tukajšnjih ljudi na Nemce, ki so slednje po eni strani sovražili zaradi raznarodovanja, po drugi strani pa jih tudi občudovali zaradi njihovih tehničnih podvigov in delovne discipline. Naravnost čakal je na priložnost, da bo lahko odkril vrinjence in se tako izkazal. Priložnost se mu je pokazala ob prihodu funkcionarjev 4. operativne cone in Pokrajinske komisije VOS konec decembra 1943 oziroma v začetku januarja 1944.

V četrtem, najbolj obsežnem delu se avtor zelo izčrpno ukvarja s pohorsko afero samo. Opisovati na tem mestu vse dogodke bi bilo prepodrobno in bi trajalo predolgo. Do sumničenj in streljanj je prišlo že septembra 1943 na Moravškem, ko je Knez pod vtisom, ki ga je dobil na Dolenjskem na sestanku 21. septembra, odkril, vendar ne plavo, ampak belo gardo. Kmalu so pod vtisom tega, kar sta slišala na Moravškem dva bivša funkcionarja Pohorskega bataljona in s to novico kmalu prišla na Pohorje, prve vrinjence odkrili tudi v pohorski enoti. Novica o tem se je kakor dim razširila tudi v drugi Koroški bataljon, kjer so prav tako odkrili prvega in nato s pomočjo Kneza, ki je ravnokar prišel na Koroško,  še drugega osumljenca, nato se je vrnila nazaj na Pohorje, kjer so odkrivali nove in nove osumljence, nato pozneje spet v Koroškem bataljonu, kjer odkrijejo dva nova  osumljenca… Večinoma so izvirali iz območja Slovenskih Goric in Prlekije, kjer je razvijal svojo dejavnost četniški vodja Jože Melaher – Zmagoslav, ki pa je bil takrat s svojo organizacijo šele na začetku. Vsi so pod pritiskom mučenj, pretepanj in sugeriranja izjav priznavali vse, celo nemogoče stvari; tudi to, da so se sestajali z majorjem Karlom Novakom, ki je v resnici bil takrat že v Rimu. Z dogajanji sta bila sproti seznanjena tudi PK KPS za severno Slovenijo in štab 4. Operativne cone, ki sta se nazadnje vključila v kampanijo z izdajo posebne brošure in propagandnih spisov. Ker so osumljenci prihajali z območja, kjer sta kot aktivista delovala Ivan Nemec – Vojko in Dušan Špindler – Špiro, je sum o plavogardističnem delovanju začel padati tudi nanju, zlasti ker se na pozive PK, ki je bil na Moravškem, torej daleč od dogajanja, in tudi sam razmer v vzhodnem delu svojega območja ni dobro poznal, nista odzivala. Nazadnje se je v reševanje vprašanja vrinjencev vključil štab 4. Operativne cone, posebej politični komisar Ribičič in njegov namestnik Čižmek, ki so se odpravili na Koroško in na Pohorje, deloma tudi  zaradi ustanavljanja brigade. Po nekaterih posamičnih odkritjih in likvidacijah je nato prišlo 4. januarja na Urbančevi domačiji na Lehnu do procesa proti osmim osumljencem; deloma je šlo za tiste partizane v Pohorskem odredu, ki jih je že prej sumil Vojinović, deloma pa so med obtožence vključili tudi skupino partizanov iz Prlekije, ki je pravkar prispela na Pohorje, da bi se priključila partizanom. Na način, na katerega so bili navajeni, so jih prisilili k priznanjem, domnevno dva sta umrla že med zasliševanjem, nekateri so bili postreljeni po preplahu, ki je nastal ob novici, da se približuje okupatorjeva kolona, dva pa sta uspela pobegniti. Mrtve so nato po prenehanju preplaha odvlekli na skedenj ter vse skupaj s skednjem vred sežgali. S tem pa sumničenj in neupravičenih likvidacij, tako na terenu kot v Pohorski brigadi še ni bilo konec; nasprotno, šele sedaj je prišlo do prave paranoje pred delovanjem plave garde, ki so jo štajerski pokrajinski forumi razširjali po celotnem teritoriju pod njihovo pristojnostjo. V popolnem soglasju z njimi so se likvidacije izvrševale v vseh enotah, tudi v Zidanškovi brigadi, na štabu cone in na zvezah, po katerih so novinci prihajali v partizane. Likvidacija sedmih osumljencev se je zgodila tudi v 14. diviziji po njenem prihodu na Štajersko, psihoza o vrinjencih pa je vanjo prišla po srečanju s funkcionarji Zidanškove brigade. Posledica pohorske afere je bila tudi prekinitev stikov med Pohorjem in mariborsko organizacijo odpora, zaradi česar so novomobilizirane v omejenem obsegu pošiljali na Gorenjsko, nato so ustanovili svojo enoto, Lackovo četo oziroma Lackov bataljon, ta enota pa je, ker ni bila pod pravim vojaškim poveljstvom, tudi  doživljala hude notranje pretrese. Ker sta se omenjena aktivista Nemec in Špindler, ko sta zvedela, da ju nameravajo usmrtiti,  pritožila na CK in so se zanju zavzeli pomembni pripadniki osvobodilnega gibanja, je CK prisluhnil pritožbam in 16. 2. prekinil gonjo proti plavogardistom in prepovedal usmrtitev omenjenih dveh funkcionarjev. 3. marca je CK sklenil imenovati nov PK za Štajersko, GŠ pa je ostro prepovedal nadaljnje usmrtitve plavogardistov, toda preden je povelje prišlo v štab Zidanškove brigade, sta bila še ustreljena poveljnik čete  in vodnik. Prišlo je tudi do zamenjav funkcionarjev v brigadi in v PK, tudi do izključitev iz partije, ki pa bile le kratkotrajne, saj so bili izključenci ponovno sprejeti in poslani na druge, celo enako pomembne funkcije. Avtor v tem primeru pravilno ugotavlja, da so bile tako mile kazni odgovornih za pohorsko afero ležale v dejstvu, da so bile množične likvidacije v načrtu KPS in so se nanje tudi pripravljali, vendar je CK ugotovil, da so se dogajale na napačnem kraju ob nepravem času, likvidirani pa so bili ljudje, ki jih ni bilo mogoče uvrščati med razredne nasprotnike.

Avtor nam v svojem delu zelo jasno nakaže in opiše sam potek afere, po vseh fazah, iz katerega lahko izluščimo tudi lestvico odgovornih. V nasprotju z omenjeno udbovsko ekspertizo, za katero pravilno ugotovi, da je narejena zelo površno in mnogih dogodkov in tudi vloge posameznikov ne razkriva, zelo jasno govori tudi o posameznih akterjih in njihovi odgovornosti. Pri tem jih ne obsoja, ampak se skuša vživeti v njihov duhovni svet in v situacijo, v kateri so delovali. Neurejenost družbenih razmer  in vzgojenost pa vendarle ne moreta upravičiti njihovih slabih dejanj ali bolje rečeno, zločinov. Kljub prepričanju o plemenitosti ciljev, za katere se borijo, in plemenitosti svojega poslanstva, s tem tudi prepričanja o lastni plemenitosti je ravno pohorska afera naplavila na dan tudi njihove povsem človeške slabosti: v odkrivanju domnevnih vrinjencev in njihovem uničevanju so videli možnost za lasten vzpon, preko trupel svojih tovarišev so delali kariero, afera jim je dala tudi možnost iznebiti se svojih konkurentov tudi na povsem osebnem področju. Posamezniki, ki so igrali pomembno vlogo, v omenjeni ekspertizi sploh niso omenjeni, ker so v času njenega nastajanja pač igrali pomembno družbeno in politično vlogo. Navedena je glavna vloga Vojinovića, za katerega tudi avtorji ekspertize ne skoparijo z nelepimi besedami, a na koncu njegovo vlogo le zavijejo v meglo.  Bolj vprašljiv je sloves, ki ga je užival Bogdan Hrovat ali Puklasti Miha. Kolikor sam poznam to  dogajanje, se ga vsi spominjajo z grozo, in omenjajo samo  njega kot krivca vsega zla, čeprav dejstva govorijo drugače. Do procesa pri Urbancu, vključno z njim, ni igral nobene pomembnejše vloge, vlogo je dobil šele ob ustanovitvi brigade, ko je postal vodja brigadne protiobveščevalne službe. Za vlogo drugih najbrž mnogi niti ne vedo, njega pa so si zapomnili po značilni telesni hibi, zaradi katere je bil zaznamovan s kompleksi, ki jih je nato izživljal, čim je dobil priložnost za to. O poveljniku brigade Čižmeku pravijo le, da ga je ščitil pri njegovih dejanjih, toda poročila vendarle govorijo drugače tudi o Čižmeku in drugih članih štaba brigade, ki da so se obnašali vojvodsko, terorizirali tudi civilno prebivalstvo, in da se je že med vojno razmišljalo o sodnem procesu proti »pohorskim vojvodam«, a do njega ni prišlo.

Žrtve pohorske afere, čeprav obžalovanja vredne, so bile vendarle bolj maloštevilne kot žrtve podobnih ekscesov v drugih predelih Slovenije, zlasti pa v primerjavi s povojnimi poboji. Sumničenja, nenehna iskanja notranjih sovražnikov pa so bila sestavni del povojnega sistema, pri čemer so pomembno vlogo igrali tudi nekateri glavni akterji pohorske afere, ki so postali pomembni funkcionarji povojnega sistema. V maniri tega sistema, ki se je sam razglašal za najbolj humanega, je bilo tudi skrivanje lastnih napak in zločinov; marskiaj od tega je začelo prihajati na dan šele po demokratičnih spremembah; tudi večkrat omenjena ekspertiza o pohorski aferi.

Na koncu samo še iskrene čestitke mlademu avtorju, z željo po še nadaljnjih podobnih uspehih na strokovnem področju.Vse objave