Dr. Mateja Čoh v Trstu o preganjanju kmetov in delovanju ilegalnih skupin po vojni

Obiskovalce Peterlinove dvorane v Trstu so sinočnji gostje  Društva slovenskih izobražencev popeljali v čas kmečkih uporov in ilegalnih skupin, ki so na slovenskih tleh nastale po drugi svetovni vojni. Zgodovinarji Jože Dežman, urednik in soavtor knjige Le vkup uboga gmajna, ter soavtorici Irena Uršič in dr. Mateja Čoh, ki je predstavila tudi svojo knjigo “Za svobodo, kralja in domovino. Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952″, so v zanimivem predavnju razgrnili sveže ugotovitve povezane s to velikokrat še vedno “tabuizirano” tematiko.

Kot je bilo zapisano v predstavitvenem besedilu sinočnjega večera, je bil  kmet  navezan na zemljo in kmet je bil večinoma tudi veren. Oboje je bilo v nasprotju s komunistično ideologijo. Boj proti veri in Cerkvi oz. – kot se je reklo – proti »klerikalizmu«, je potekal na podeželju vzporedno z bojem proti kulakom. Zanimivo je, da se je izvajal najhujši pritisk na kmete, da je bilo tudi največ t.i. kulaških procesov prav po sporu z Informbirojem, in sicer ne samo zaradi očitkov iz Moskve in dokazovanja pravovernosti, temveč tudi zaradi nujnosti povečanja proizvodnje živil, ki so bila potrebna za vse večje število industrijskih delavcev. Vse to je zelo slabo vplivalo na podeželje, ga spremenilo in zapustilo daljnosežne negativne posledice.

Kakšne so bile dejanske številke dajatev partizanom in povojne usode mnogih večjih kmečkih družin, je na primerih z Gorenjske sinoči prikazal Jože Dežman, nekdanji direktor Muzeja za novejšo zgodovino, z navedbo ukrepov, ki jih je proti kmečkemu življu naperila tedanja oblast, in ki so pripeljali tudi do upora, pa ga je dopolnila dr. Mateja Čoh. Irena Uršič se je v svojem prispevku osredotočila na primorskega kmeta. Na podlagi zapisov družine Fabec z Brkinov in pisem  nekdaj premožnega kmeta Franca Urbančiča, ki jih je po vojni pisal hčerki in sinu v Trst, je Uršičeva orisala razmere v katerih je živelo kmečko prebivalstvo, predvsem pa s pomočjo ohranjenih uradnih dokumentov prikazala grotesken prepad med dejanskim stanjem in interpretacijo oblasti.

Znanstveni prispevki vseh treh gostov so objavljeni v zborniku z naslovom Le vkup uboga gmajna – Preganjanje kmetov in kmečki upori v Sloveniji 1945 – 1955. Knjiga  je izšla pri ljubljanski podružnici celovške Mohorjeve družbe in kot je sinoči dejal njen predsednik Martin Lisec, si založba šteje v čast, da lahko že več kot deset let sodeluje z Muzejem novejše zgodovine Ljubljana in tako med svojimi izdajami prostor namenja tudi knjigam, katerih vsebina nemalokrat predstavlja “zaprt prostor”.

Kot so še podčrtali zgodovinarji, so posegi v zborniku grajeni predvsem na osebnih in družinskih zgodbah.

Druga včeraj predstavljena publikacija nosi naslov Za svobodo, kralja in domovino - Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952 in je delo dr. Mateje Čoh. Avtorica v monografiji (izdal jo je Študijski center za narodno spravo) predstavi nastanek, organizacijo in delovanje ilegalnih skupin, t. i. band ali “Matjaževe vojske”, po koncu druge sv. vojne v  Sloveniji. Ilegalne enote so bile usmerjene protikomunistično in oblast je bila prepričana, da so delovale z namenom zrušiti tedanji jugoslovanski politični in družbeni sistem ter vrniti kralja Petra II v domovino. Ilegalno delovanje je odkrivala in preganjala Udba, ki je nekaj članov in podpornikov združb likvidirala v akcijah, večino pa obsodila na javnih, političnih in montiranih sodnih procesih.

Med člani ilegalnih skupin, ki so si bile med seboj zelo raznorodne, največ pa jih je bilo na Štajerskem in v Prekmurju, je bilo, kot je dejala dr. Čohova, največ kmetov. Tu se kaže povezava s temo s prvega dela sinočnjega srečanja, saj je bil to eden od načinov kmečkega upora na številne administrativne ukrepe komunistične oblasti, ki niso bili prilagojeni dejanskemu stanju na terenu. Prav zato so se dejavnosti skupin, po besedah Čohove, pogosto omejevale na ropanje zadrug, trgovin in ljudskih odborov pa tudi kmetov.

Delovanje večine teh ilegalnih skupin je, v vojaškem taborišču st. Johann v Pangauu pri Salzburgu, kjer je bil leta 1945 ustanovljen Glavni obveščevalni center (GOC), poskušal usmerjati podpolkovnik Andrej Glušič, pripadnik Vojske Kraljevine Jugoslavije in jugoslovanske vojske v domovini. Obveščevalni centri so bili tudi v drugih begunskih taboriščih (v Celovcu, Lipnici, Trstu in Gorici), kjer so se »šolali« pripadniki teh skupin za delovanje na terenu.

Število in delovanje ilegalnih združb je doseglo vrhunec leta 1947, od takrat pa nato hitro upadlo. T. K. Vir: www.slomedia.itVse objave