Javni pogovor na temo spravnega procesa v Slovenskem prostoru

Ljubljana (26. 11. 2012) – V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa so danes Študijski center za narodno spravo, Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic in Komisija Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč pripravili javni pogovor na temo spravnega procesa v Slovenskem prostoru. Sprva je bilo mišljeno, da bi v pogovoru sodelovala tudi oba kandidata za predsednika RS, ker pa sta se opravičila, je pogovor potekal brez njiju; na koncu je bila sprejeta tudi posebna izjava o nadaljevanju spravnega procesa z naslovom  »Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti«.

Dnevno se srečujemo z odprtimi vprašanji slovenskega in evropskega spravnega procesa.  Glede na to, da so bila v dosedanji predsedniški kampanji večkrat postavljena vprašanja na to temo, smo k sodelovanju pri pogovoru povabili oba predsedniška kandidata dr. Danila Türka in gospoda Boruta Pahorja  ter strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem področjem. Pogovor je vodil zgodovinar in novinar gospod Jože Možina.

Predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, mag. Majda Pučnik Rudl, voditelj pogovora novinar Jože Možina, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, dr. Andreja Valič Zver in predsednik komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč,  Jože Dežman.

IZJAVA

Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

Evropa in svet krepita kulturo človekovih pravic in občutljivost na njene kršitve. Zavedata se, da le s spominom, popravo krivic in ozdravljenjem ran iz preteklosti lahko gradimo uspešno in mirno prihodnosti. Spravni proces, ki si ga ni mogoče predstavljati brez iskanja resnice in pravice, se je poglobil po padcu železne zavese in vključitvi nekdanjih komunističnih držav v Evropsko unijo. Slovenci smo v dvajsetem stoletju doživeli tri totalitarne režime. Zločini fašizma in nacizma so bili prepoznani kot zločini in obsojeni, zločini komunizma pa so vse do začetka 90. let prejšnjega stoletja ostajali ”tabu” tema. Trpljenje ljudi je bilo zaprto za zidovi molka. Redki glasovi o sistematičnem kršenju človekovih pravic v času komunizma so se množili v obdobju slovenske pomladi in osamosvajanja. Spravna maša v Kočevskem Rogu julija 1990 je bila zgolj simbolno dejanje, ki je zaznamovalo začetek slovenskega spravnega procesa. V več kot dvajsetih letih, ki so minila od tedaj, so bili opravljeni pomembni koraki – npr. delo Pučnikove parlamentarne komisije o povojnih izvensodnih pobojih, vladne komisije za popravo krivic, vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijskega centra za narodno spravo, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, policijske akcije Sprava, nevladnih organizacij in predanih posameznikov. Vendar vsakodnevno lahko ugotavljamo, da je bilo storjenega premalo. Slovenska družba mora doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino v vsej njeni celovitosti.

Zato predlagamo: - potrditev resolucije o evropskem spominu in vesti, ki jo je aprila 2009 z veliko večino glasov sprejel Evropski parlament in v kateri obsoja vse totalitarne režime; - pravno presojo celovite medvojne in povojne problematike, saj obstajajo le posamezne pravne ocene revolucionarnih zakonov in komunističnega sodstva. Objektivno razpravo o hudodelstvih zoper človečnost zavirajo globoko zakoreninjena čustva, ki preprečujejo dialog. Razcepljenost slovenske družbe je posledica zanikanja vsakršne odgovornosti za povojne poboje. Iz različnih razlogov, predvsem zaradi uničenja oz. nedostopnosti arhivov oziroma pomanjkanja trdnih dokazov, je težko oziroma skoraj nemogoče dokazati utemeljenost suma, da je kdorkoli storil kazniva dejanja hudodelstev zoper človečnost na slovenskem ozemlju; - nediskriminatorni sveženj vojnih zakonov, identifikacijo ostankov žrtev, pieteten pokop vseh preminulih oz. ustrezno ureditev morišč in grobišč, identifikacijo slovenskih žrtev in skupni spomenik ter razglasitev Hude jame in drugih morišč za kulturne spomenike nacionalnega pomena. - dostopnost vseh arhivov druge Jugoslavije v skladu z rezultati referenduma o noveli ZVDAGA iz leta 2011, posebna pozornost naj velja prizadevanjem za dostop do arhivov nekdanje Jugoslavije v Beogradu v procesu sukcesije; - temeljne in primerjalne raziskave o kršenju človekovih pravic v totalitarnih režimih; - oblikovanje slovenske Platforme spomina in vesti.

Simbolna dejanja sprave (spominske slovesnosti, spomeniki idr.) so pomembna, vendar jim morajo slediti konkretna spravna dejanja na področju politike, pravne države, raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja in izobraževanja. Predvsem pa je temelj spravnega procesa srčna kultura vsakega izmed nas, ki mora izkazovati resnično sočutje, strpnost in odpuščanje.

Vse objave