SloveniaKnjiga dr. Mateje Čoh: »Za svobodo, kralja in domovino«
Knjiga dr. Mateje Čoh: »Za svobodo, kralja in domovino« - Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952
V Sloveniji je po koncu druge svetovne vojne, predvsem med letoma 1945 in 1950, nastalo in delovalo okoli petintrideset večjih ilegalnih skupin. Njihov nastanek in delovanje je oblast povezovala z delovanjem slovenske vojaške in politične emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Za delovanje skupin je bilo značilno predvsem dvoje: 1. Bile so protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. 2. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se zato začeli skrivati in so pri svojem delovanju posegali tudi po skrajnih metodah.
Pripadniki protirevolucionarnega tabora iz druge svetovne vojne so se po koncu vojne zbrali v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. V vojaškem taborišču St. Johann v Pongauu pri Salzburgu je bil leta 1945 ustanovljen Glavni obveščevalni center, ki ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič. Obveščevalni centri so bili organizirani tudi v drugih begunskih taboriščih, na primer v Celovcu, Lipnici, Gradcu, Trstu in Gorici. Ena od njihovih pomembnejših nalog je bila prodreti v domovino ter tam organizirati in podpirati ilegalno delovanje. Za delovanje obveščevalnih centrov v begunskih taboriščih v Avstriji so vedele britanske in ameriške okupacijske oblasti v Avstriji ter britanski Field Scecurity Service in ameriški Cunter Intelligence Corps; tako delovanje so dopuščale, če le ni bilo preveč očitno, in sicer predvsem v zameno za informacije o stanju v Jugoslaviji. Po sporu Jugoslavije z informbirojem se je odnos Velike Britanije in Združenih držav Amerike do Jugoslavije spremenil, zato so britanske in ameriške okupacijske oblasti v Avstriji konec leta 1949 prepovedale obveščevalno dejavnost v begunskih taboriščih in kakršnokoli ilegalno delovanje proti Jugoslaviji. Delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji ni bilo politično, vojaško ali versko gibanje, kot je prikazovala komunistična oblast. Predvsem v propagandnih letakih in časnikih zasledimo pozive k zrušenju tedanjega sistema v Jugoslaviji ter k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin, vendar o političnem programu, ki bi po spremembi sistema določal novo državno ureditev po vzoru demokratičnih držav, ne moremo govoriti. Člani ilegalnih skupin so bili večinoma oboroženi, vendar ilegalne skupine niso bile strogo vojaško organizirane, niso imele vojaških poveljnikov ali notranje hierarhije z natančno določenimi pravili delovanja. Delovanja ilegalnih skupin tudi ne moremo označiti za versko gibanje; s tem ko je komunistična oblast kot sodelavce ilegalnih skupin prikazovala duhovnike, je želela kompromitirati Katoliško cerkev kot ustanovo in kot najpomembnejšega ideološkega nasprotnika v Sloveniji (in Jugoslaviji) po drugi svetovni vojni. Med člani ilegalnih skupin, v Sloveniji jih je bilo največ na Štajerskem in v Prekmurju, skoraj ni bilo pripadnikov protirevolucionarnega tabora iz druge svetovne vojne; ti so bili dejavni predvsem v begunskih taboriščih v Avstriji, kjer so delovali v obveščevalnih centrih. Člani in podporniki ilegalnih skupin so bili v Sloveniji, kot je večkrat ugotavljala tudi partija, večinoma kmetje. Na ta način so se uprli številnim administrativnim ukrepom komunistične oblasti, ki so kmete prizadeli takoj po koncu vojne (odkupom, oddaji, agrarni reformi ipd.) in niso bili prilagojeni dejanskemu stanju na terenu. Dejavnost ilegalnih skupin se je tako pogosto omejevala na ropanje zadrug, trgovin in ljudskih odborov ter tudi kmetov. Tovrstnim akcijam lahko pripišemo dvojni značaj. Člani ilegalnih skupin so jih predvsem napadali, da so lahko preživeli, saj so si tako priskrbeli najnujnejše življenjske potrebščine. Po drugi strani pa so bile zadruge in KLO-ji za kmete simbol osovražene komunistične oblasti oziroma predvsem njenih ukrepov v kmetijstvu. Poleg roparskih akcij se je delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji kazalo tudi v širjenju protikomunistične propagande, in sicer predvsem z razširjanjem propagandnih letakov ter emigrantskih časnikov. Vendar ni mogoče vedno natančno ugotoviti, koliko so na delovanje posameznih ilegalnih skupin vplivali obveščevalni centri v Avstriji. Ilegalne skupine, ki so delovale na Štajerskem in v Prekmurju, lahko razdelimo v dve skupini. Nekatere ilegalne skupine so imele stike s centri v Avstriji, na primer Sernečeva ilegalna skupina, Škamljičeva ilegalna skupina v Slovenskih goricah, Šajnovičeva in Markojeva v lendavskem in ljutomerskem okraju ter ilegalna skupina Ignaca Škete ob jugoslovansko-avstrijski meji s centrom delovanja v Jarenini. Večina ilegalnih skupin pa ni imela stikov s centri v Avstriji. Člani teh skupin so bili večinoma mladi fantje, ki so se želeli izogniti služenju vojaškega roka, nezadovoljni kmetje in posamezniki, ki so nasprotovali komunistični oblasti in njenim ukrepom, ter posamezniki, ki so se iz različnih vzrokov skrivali pred oblastjo. Ilegalno delovanje je odkrivala Uprava državne varnosti (Udba). Z različnimi ukrepi, predvsem s široko razvejano agenturno-informativno mrežo na terenu in z agenti v skupinah, je Udv precej uspešno odkrival ilegalno delovanje skupin in zbiral podatke o njihovih članih. Manj uspešen je bil pri njihovem zajetju, saj se mu je izmuznilo več voditeljev in članov največjih skupin. V drugih predelih Slovenije je bilo delovanje ilegalnih skupin razširjeno v precej manjši meri kot na Štajerskem in v Prekmurju. Tako je bilo na Dolenjskem in Notranjskem v primerjavi z drugimi deli Slovenije veliko skrivačev, ki so se iz različnih razlogov skrivali pred oblastjo. Na Gorenjskem so delovale ilegalne trojke, ki so delno sodelovale z obveščevalnim centrom v Spittalu. Glavni cilj delovanja ilegalnih skupin na Primorskem je bilo tihotapljenje različnega blaga in »spravljanje« ljudi čez mejo. Število in delovanje ilegalnih skupin je doseglo vrhunec leta 1947 in je od takrat hitro upadalo, verjetno tudi zato, ker so se predstavniki politične in vojaške emigracije začeli izseljevati iz begunskih taborišč v Avstriji v Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Trdimo lahko, da je komunistična oblast spretno izkoristila pojav Matjaževega gibanja. Pod pretvezo, da člani ilegalnih skupin in njihovi podporniki sodelujejo z obveščevalnimi centri v Avstriji ali celo s tujimi obveščevalnimi službami, da si prizadevajo zrušiti komunistično oblast in se zavzemajo za vrnitev kralja Petra II. ter obnovo monarhije, je ob podpori Udv odstranila manj resničnih in veliko več domnevnih razrednih sovražnikov, kot je poimenovala vse, ki so ji nasprotovali. Od leta 1945 do 1949 je Udba obravnavala 512 članov ilegalnih skupin in 1325 podpornikov. Nekaj jih je likvidirala v akcijah za njihovo razbitje, večina pa je bila obsojena na javnih, političnih in montiranih sodnih procesih pred okrožnimi sodišči, ki so bili končani do konca leta 1952. Vendar je na podlagi obtožb Udv zelo težko ugotoviti in dokazati, kdo je dejansko podpiral ilegalno delovanje v smislu ciljev Matjaževega gibanja in kdo zgolj iz človekoljubja ter tako članom skupin pomagal preživeti.Vse objave
