Mednarodna razstava »Totalitarizmi v Evropi« gostuje v Sloveniji – na ogled v Kranju

Ljubljana (18. 1. 2013) – Študijski center za narodno spravo in Gorenjski muzej sta v četrtek, 17. januarja 2013 v Mestni hiši v Kranju organizirala okroglo mizo in otvoritev mednarodne razstave z naslovom »Totalitarizmi v Evropi«. Razstava je bila prvič na ogled od septembra lani v Bratislavi, druga postaja je Slovenija (Kranj), kjer bo na ogled do sredine februarja, nato pa gre na gostovanje v Prago.

Razstava je posvečena spominu na vse tisto, kar je bilo v Evropi v 20. stoletju izgubljeno zaradi totalitarizma – na človeška življenja ter narodnostno in kulturno raznolikost. Razstava je bila pripravljena v mednarodnem sodelovanju s člani Platforme evropskega spomina in vesti ter javnih in nevladnih institucij in organizacij, ki preučujejo dediščino totalitarizma v Evropi, želi javnost ozavestiti in izobraziti o najhujših zločinih, ki so jih v Evropi v 20. stoletju zagrešile totalitarne diktature, ter ponazoriti njihove zgodovinske vzajemne povezave, da bi podprla temeljne človekove pravice in preprečila ponovni vzpon katere koli oblike totalitarne oblasti v prihodnosti. Gonilna sila teh prizadevanj je bila dvojna totalitarna izkušnja držav Višegrajske skupine (Poljske, Slovaške, Madžarske in Češke republike). Od zahodno-evropskih držav se poleg Nemčije predstavlja še Nizozemska, sicer pa je razstava osredotočena na EU države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope (Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Romunija, Bolgarija).

Del razstave.

Slovenski del razstave.

Razstava je zasnovana kot album, posvečen državam, ki so trpele pod totalitarizmom. Po sredini, kjer so strani knjige zvezane z grobo vrvico, teče umišljena časovna os, ki označuje čas trajanja režima. Vsaka stran v knjigi vsebuje statistične podatke o civilnih žrtvah mednarodnih zločinov, zagrešenih po ukazu vodstva totalitarnih režimov – holokavsta in drugih genocidov, vojnih zločinov, množičnih pobojev, deportacij in prisilnega preseljevanja, etničnega čiščenja, usmrtitev in zapornih kazni zaradi političnih prepričanj, prisilnega dela itd. Kjer je to mogoče, je narava totalitarnih struktur moči ponazorjena s številom članov totalitarne stranke in pripadnikov tajne policije. Tam, kjer je znano, je navedeno tudi število ljudi, ki jim je uspelo pobegniti iz držav. Nazadnje je na vsaki strani še povzetek sodnega pregona storilcev po koncu režima. Poleg statističnih podatkov so prikazani obrazi nekaterih glavnih političnih vodij in vodilnih izvršnih funkcionarjev organizacij ali enot, ki nosijo odgovornost za različne oblike kršenja človekovih pravic. Razstava je sodelovalni projekt; vsebino posameznih panojev so prispevali navedeni partnerji in ne predstavlja mnenj drugih projektnih partnerjev. Podatki so odsev sedanjih spoznanj, ki temeljijo na raziskavah v predstavljenih državah. Pogosto so nepopolni, ker raziskave o žrtvah niso bile opravljene ali še vedno potekajo. V drugih primerih so nepopolni zaradi pomanjkljivih zgodovinskih evidenc ali težavnega dostopa do njih. Prav tako so zaradi metodologij različnih avtorjev nekatere žrtve včasih morda navedene v prekrivajočih se kategorijah.

Otvoritev razstave.

Nagovor direktorice SCNR, dr. Andreje Valič Zver. 

Čeprav mogoče nikoli ne bomo poznali natančnega števila žrtev totalitarizma v Evropi, razpoložljivi podatki razkrivajo več pomembnih vidikov. Prvič, vsi totalitarni režimi so zagrešili bolj ali manj enake kategorije mednarodnih zločinov. Drugič, med nacizmom in komunizmom ter njunimi zločini v Evropi lahko vidimo jasno zgodovinsko povezavo. Na podlagi pakta o nenapadanju med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki je bil podpisan 23. avgusta 1939 (tako imenovani pakt Molotov-Ribbentrop), in njegovih tajnih dodatnih protokolov sta Hitler in Stalin med drugo svetovno vojno začela zavzemati države in deliti Evropo v svoje interesne sfere. Na žalost je Sovjetska zveza, ki je po napadu Nemčije leta 1941 postala zaveznica zahodnih sil, po vojni še naprej gradila komunistični blok. Komunistični režimi v srednji in vzhodni Evropi so prišli na oblast tako, da so zagrešili hude zločine nad civilnim prebivalstvom, z volilnimi goljufijami in s političnimi udari, pri čemer je pomembno vlogo odigralo tudi etnično čiščenje po drugi svetovni vojni. Tudi tukaj obstajajo podobnosti z nedemokratičnim prevzemom oblasti fašističnih in nacističnih režimov. Tretjič, komunistični totalitarizem je v Evropi izvajal mednarodne zločine še med vso hladno vojno do samega konca svojega obstoja. Četrtič, v skorajda vseh državah so se pogumni ljudje z orožjem upirali totalitarnim režimom. Petič, vpliv totalitarne oblasti na družbo je poguben. 20. stoletje je pokazalo, da posledice terorja, brezpravnosti in zanikovanja temeljnih človekovih pravic, ki trajajo dlje časa, vztrajajo še dolgo po koncu režima. Posledice vključujejo zdesetkanje demokratičnih elit, vsenavzočno korupcijo in slabo delovanje demokratičnih institucij.

Ogled  razstave...

Še pred odprtjem razstave pa so o totalitarizmih, njihovem prepoznavanju in soočanju z njimi na okrogli mizi spregovorili: dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Andreja Valič Zver, ddr. Igor Grdina in Jože Dežman, ki je okroglo mizo tudi vodil.

Uvodna okrogla miza o totalitarizmih.

Kot je v uvodu k razstavi v Kranju zapisala koordinatorica projekta dr. Neela Winkelmann-Heyrovská s češkega Inštituta za preučevanje totalitarnih režimov v Pragi, nas krvava zgodovina 20. stoletja lahko le navdaja z upanjem, da bo v 21. stoletju po vsem svetu prišlo do zloma skrajnih gibanj in ideologij, usmerjenih v uničenje drugih ljudi. Radikalni fanatizem ali fanatični radikalizem na podlagi rasnih, političnih, verskih ali drugih prepričanj sta od nekdaj bila in sta še vedno grožnja človeštvu. Tragično je, da je v 20. stoletju Evropa postala zibelka in območje najpogubnejših totalitarnih režimov na podlagi radikalnega prepričanja – komunizma, fašizma in nacizma –, ki so povzročili pomore ali neizmerno trpljenje nešteto milijonov nedolžnih ljudi.

Še vedno namreč obstaja razlika med splošnim dojemanjem fašistične in nacistične diktature na eni strani ter komunistične diktature na drugi. Prvi dve sta odgovorni za hude zločine, ki so pripeljali do neprimerljive tragedije – do holokavsta in druge svetovne vojne z vsemi njenimi grozodejstvi. Njuno mednarodno obsodbo po koncu vojne v Evropi maja 1945 so v Evropi omogočila Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu v letih 1945 in 1946 ter mnoga nacionalna sodišča za vojne zločine, ki so jih ustanovile zmagovite zavezniške sile in so sodno preganjala ter obsodila politično, vojaško in gospodarsko vodstvo poražene nacistične Nemčije. Dosežena pravica je bila pogoj za moralno rehabilitacijo žrtev in spravo znotraj družbe. Nasprotno pa dejstvo, da je komunistični totalitarizem v času svoje vladavine, ki se je začela leta 1917 z boljševiško revolucijo v Rusiji in nekaterih državah preživela vse do danes, odgovoren za veliko večje izgube človeških življenj kot druga svetovna vojna, še ni postalo del javne zavesti. Glavna razloga za to pomanjkljivo zavedanje sta, da so komunistične diktature večino svojih grozodejstev izvajale nad svojimi državljani v obdobju miru ter da zlomu komunističnega bloka v srednji in vzhodni Evropi v letih med 1989 in 1991 ni sledil noben pomembnejši proces pravne obsodbe tistih, ki so bili odgovorni za najhujše zločine na nacionalni, kaj šele na mednarodni ravni.

V totalitarni diktaturi ima ena politična skupina popoln nadzor nad državo in družbo, pri čemer svojim državljanom odreka tako rekoč vse temeljne svoboščine in človekove pravice ter izvaja gnusne zločine. Mednarodna skupnost se je zavezala, da bo temeljne človekove pravice in svoboščine varovala s številnimi instrumenti, med katerimi so bili prvi Ustanovna listina ZN iz leta 1945, Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 in evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic Sveta Evrope iz leta 1950, sledile pa so še nadaljnje pogodbe. Poleg tega mednarodni sporazumi že od druge polovice 19. stoletja prepovedujejo vojne zločine. Statut Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu, Konvencija o genocidu iz leta 1948, Ženevska konvencija iz leta 1949 in poznejši instrumenti so na seznam prepovedanih dejanj dodali tudi genocid in zločine proti človeštvu.

Veliko zanimanje za to problematiko.

V današnji svobodni in demokratični Evropi je naša dolžnost ohranjati spomin in dediščino tistih, ki so se borili proti totalitarnim režimom in se jim upirali, tistih, ki so bili ubiti in izbrisani iz spomina, ter tistih, ki so pod komunizmom, fašizmom in nacizmom trpeli zaradi zatiranja, političnega preganjanja in poniževanja. Demokratične države in mi vsi smo dolžni podpirati in spodbujati temeljne človekove pravice vseh državljanov ter biti pozorni na znake, ki kažejo, da bi te pravice lahko bile znova kršene. Želimo, da bi razstava prispevala k mednarodni obsodbi vseh oblik totalitarizma, vključno s komunizmom.