Na gradu Rajhenburg prvič obeležen Dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov

Brestanica (23.8.2009) - Na gradu Rajhenburg v Brestanici je Študijski center za narodno spravo  z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, občino Krško in TV Slovenija s predvajanjem filma Maje Weiss "Angela Vode, Skriti spomin", obeležil vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na koncu članka si lahko ogledate tudi video posnetke nagovorov in glavnega govornika.

brestanica4 Udeleženci obeležitve 1. dneva spomina na žrtve totalitarizmov

brestanica5 Župan občine Krško in poslanec DZ Franc Bogovič

Najprej je navzoče pozdravil krški župan Franc Bogovič, ki je izrazil zadovoljstvo, da prav v gradu Rajhenburg, ki je simbol zgodovine njihove področja, poteka ta slovesnost.

brestanica6 Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič

Za njim je spregovorila direktorica SCNR, mag. Andreja Valič, ki je med drugim poudarila pomen praznovanja tega dneva in da se med totalitairizmi ne sme delati razlik.

brestanica7 Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Jože Dežman.

brestanica8 Režiserka filma Maja Weiss je opozorila tudi na nedavni izid knjige Jelke Mrak Dolinar, ki je doživela podobno usodo kot Angela Vode.

Osrednji govornik prireditve je bil dr. Stane Granda

Osrednji govornik svečanosti je bil zgodovinar in predsednik programskega sveta RTV Slovenija dr.  Stane Granda, ki je dejal, da dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov Slovencev ne razdvaja. Sprejeti tako trditev bi pomenilo zanikanje vseh temeljnih vrednot demokracije.

brestanica9Granda: "Nekatere države se soočajo z neonacizmom, druge z neokomunizmom"

Tako kot se Italija soočajo z neofašizmom ter Avstrija in Nemčija z neonacizmom, se po Grandi tudi nekdanje komunistične države soočajo z neokomunizmom. Tako neofašizem kot neonacizem in neokomunizem pa so posledica trdoživosti totalitarizmov ter nekaterih napak tranzicije in demokracije. Vir njihove moči ni v idejni moči, v prepričljivosti konkretnih totalitarnih ideologij in praks, ampak v socialnih razmerah. Države v tranziciji iz totalitarizmov v demokracijo pa podcenjujejo socialne probleme, ki so najboljše gojišče totalitarističnih nazorov, je nadaljeval. Ta praznik v svojem bistvu ni toliko zagledan v preteklost, ampak je dan vere in upanja v boljše življenje, je praznik svetosti življenja, nedotakljivosti pravic človeka in državljana. Hkrati je tudi manifestacija za demokracijo, je poudaril.

brestanica3 Med izvajanjem slovenske in evropske himne...

V Sloveniji so še vedno prisotni miselni vzorci, ki so po večini Evrope že stvar preteklosti: Problem današnje slovenske družbe ni toliko v tem, da tega izjemnega datuma parlamentarna večina ni sposobna artikulirati, temveč v tem, da so v Sloveniji še vedno prisotni miselni vzorci, ki jih je večina Evrope že zdavnaj poslala na smetišče zgodovina oziroma jih ni nikoli priznala.

"Uveljavlja se jezik Golega otoka"

Kot je ocenil dr. Granda, se domnevne ali dejanske politične nasprotnike ne obravnava kot politične tekmece, ampak kot sovražnike. "Uveljavlja se jezik Golega otoka in praksa popolnega izničenja človeka," je poudaril.

brestanica11 Film se je zaradi velikega števila obiskovalcev predvajal v dveh dvoranah.

Granda je menil, da je normalno, da se z nekom ne strinjaš, da pa mu ob tem vzameš osnovne atribute človeka in državljana in svetost življenja ter ga obravnavaš na način, ki dopušča le še njegovo popolno moralno diskvalifikacijo, ki ji lahko sledi le še eksistenčna ali celo fizična likvidacija, pa je po njem zaskrbljujoče. "Uradna vlada se od takih nazorov in dejanj ne diferencira. Opozarjanje na razmere, v katerih živimo ni histerija, ampak opozarjanje na realnost, v kateri živimo," je opozoril. Kljub dejstvu, da mnogi današnjega spominskega dneva ne morejo sprejeti, velja pri njem zaradi prihodnosti in prihodnosti otrok, ki bodo le v demokratični družbi uresničevali cilje slovenske osamosvojitve, vztrajati, je Granda povzel.

brestanica12 Pogostitev gostov po prikazu filma na grajskem dvorišču. Med ostalimi so bili med gosti predsednik SDS Janez Janša z ženo Urško Bačovnik Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak z možem Romanom in več poslank ter poslancev državnega zbora, med njimi tudi Eva Irgl, Alenka Jeraj, Jožef Jerovšek, dr. Vinko Gorenak, slovesnosti pa sta se udeležila tudi nekdanja ministra dr. Žiga Turk in dr. Andrej Bajuk.

brestanica14 Sodelavci SCNR z direktorico Valičevo in krškim županom Bogovičem.

VIDEO POSNETKI POZDRAVNI NAGOVOROV TER GLAVNEGA GOVORNIKA:

VIDEO: Pozdravni nagovori direktorice SCNR, direktorja MNZS in režiserke filma.

  Govor dr. Staneta Grande - 1. del

Govor dr. Staneta Grande - 2.del

Dan spomina na žrtve totalitarizmov, pa so obeležili tudi na Švedskem, državi ki trenutno predseduje EU. Več...

Celotni govor dr. Staneta Grande:

Spoštovani!

Kraj  prireditve ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ni izbran slučajno. Ne zaradi izjemne zgodovine tega gradu, katerega prednik se omenja že 895 leta in je ena najzgodnejših srednjeveških omemb naših krajev,  njegovo nemško ime Rajhenburg pomeni mejno področje Karolinske države, tudi ne samo zaradi težkih dni, ki jih je tu prebila Angela Vode, ampak, ker je s svojo okolico eden najvidnejših opominov zločinov totalitarizma na Slovenskem. Vsi se spominjamo podob iz zgodovinskih učbenikov, kako so nacisti tu zbirali in mučili štajerske redovnike, predvsem brate trapiste, predno so jih izgnali s slovenskega ozemlja. Tu so  ustanovili zbirno taborišče za Slovence, ki so jih določili za izselitev iz slovenskega ozemlja. Od tu je odšlo, pot naj bi bila brez povratka, okoli 45.000 naših rojakov- pregnancev. Grad je v naslednjih letih vojne služil različnim nacističnim organom.  Ob koncu vojne so ob njegovem vznožju tega  doživljali zadnje ure tisti, ki so si reševali življenje z begom v zahodno Evropo in so končali v hrastniškem ali laškem rudniku in protitankovskih jarkih. Tukajšnji zapori po II. svetovni vojni se eden klasičnih primerov določene totalitaristične kontinuitete, svojevrsten opomin povezave med nacizmom in komunizmom, podobni oni med Hitlerjem in Stalinom, ki je bila sklenjena na današnji dan pred 70 leti. Kot je znano je prav ta dogodek oddaljil Angelo Vode iz kroga njenih komunističnih somišljenikov in ji je, kljub sodelovanju v slovenskem odporniškem gibanju, kljub grozotam nacističnega taborišča, dejansko določil njeno usodo po II. svetovni vojni. Tudi kasneje, še v šestdesetih letih, so bili rajhenburški zapori prostori  groze za tiste, ki so jih ujeli pri poizkusih ilegalnih prehodov meje oziroma preživljanja kazni  za iskanje boljšega in večjega kosa kruha onstran železne zavese, ki je ločevala jugoslovanski svet virtualne svobode in blagostanja od realnega boljšega in svobodnejšega sveta na zahodu...

Danes nam nekateri kot totalitarizme ponujajo fašizem, nacizem in stalinizem. Komunizem  naj ne bi sodil med njih. Že z metodološkega stališča je tako razlikovanje nevzdržno. Po njem naj ne bi bilo niti nacizma, ampak hitlerizem. Če sprejmemo stalinizem, kje pa je njegov začetnik Lenin, kje so še številni drugi, ne le njihovi najožji sodelavci, ampak tudi Mao Ze Dong in nenazadnje kamboški Pol Pot, ki je najbolj dosledno uresničeval Leninovo pot v komunistično popolno srečo in svobodo? Nihče ne trdi, da so vsi totalitarizmi enaki, sicer ne bi bilo potrebno njihovo različno poimenovanje, nihče ne trdi, da so  komunistični režimi bili enaki. Že znotraj Slovenije so bil razlike, na primer med Dolenjsko in Goriško, kaj šele med državami. Vendar to njihove narave in bistva ne spreminja. Stane Dolanc je še tik pred osamosvojitvijo izjavljal, da je menda jasno, da imajo v Sloveniji oblast komunisti. To je posredno potrjeval tudi uradni strankarski časopis istega imena.  O tem, ali je in do kdaj v Sloveniji obstajal komunizem kot totalitarizem ali ne, imajo pravico govoriti predvsem njegove  žrtve. Nekulturno in politično nehigienično je, da imajo pri vrednotenju lastnih dejanj glavno besedo nosilci nekdanje komunistične oblasti, njihove oprode in pristaši. Svojevrstna zanimivost je, da niso niti  malo pripravljeni braniti nekdanje ideologije, ampak samo nekdanje oblastnike. To samo potrjuje, da jim v bistvu ni bil cilj drugačna, pravičnejša družba, ampak zgolj oblast v imenu katere je dovoljeno vse. Prav v tem je njihova bistvena razlika od njihove nekdanje sotovarišice Angele Vode. Njej ni šlo za oblast, ampak za pravičnejšo družbeno ureditev. Sporazum Hitler Stalin ji je razkril, da je temeljni cilj komunizma oblast za vsako ceno in nad vsemi, pa naj bo posameznik, narod ali družbeni razred. Prav zato, ker ni bila udeležena na oblasti in ji ta očitno tudi nikoli ni bila cilj, je zmogla kritični pogled na nazore, ki se jim je v mladostnem nekritičnem idealizmu zapisala. Tudi pri nas, kljub tako imenovanemu socializmu s človeškim obrazom, kljub samoupravljanju,  je bila vseprisotna ekskluzivna ideologija z mesijansko namero ustvarjanja nove družbene ureditve in novega človeka (tudi »samoupravljavca«). Po njej si bil »naš« ali »nenaš«, »napreden« ali »reakcionar«, razgledan ali omejen, predvsem pa družbeno primeren ali neprimeren, pravi državljan ali pa drugarazredni osebek. Obstajal je monopol oblasti v rokah ene stranke ter istovetenje njene vladavine s hotenji vseh.  Obstajal je kult voditelja in učitelja. Uveden je bil od zgoraj usmerjen teror po načelu prijatelj-sovražnik. Pravna država ni delovala. Kultura in znanost sta bili omejeni. Partija je imela absolutno vrednost in vednost v razmerju do posameznikov in raznih skupin. Opozicija ni bila dovoljena (Pluralnost samoupravnih interesov je bila samo mehanizem za politično registracijo razlik). Sindikati so bili zgolj transmisija oblasti, delavski štrajki kot taki niso obstajali, bile so prekinitve dela, ki pa so bile ocenjene kot protioblastne manifestacije. Cerkev in vernike so izrivali na rob  družbe, najpogosteje pa preko njega. Obsežen birokratski aparat je z njemu lastno sposobnostjo  nadziral vse oblike gospodarskega in družbenega življenja, zlasti pa medije. Poizkuse nekdanjih oblastnikov in njihovih dedičev, da bi  režim, ki v vseh identifikacijskih točkah potrjuje svojo totalitarno naravo označevali kot demokratični, je Jože Pučnik duhovito označil kot odkrivanje lesenega železa. Kronski dokaz nekdanje totalitarne narave nekdanjega režima pa so žrtve povojnih pobojev. Tudi način pobijanja in prikrivanje grobišč. Žrtve niso bile sad nekakšnega maščevanja zmagovalcev, ampak izjemno organizirana akcija državnih organov pod neposrednim vodstvom komunistične partije. Ponavljam trditev, ki sem jo zapisal že več kot pred desetletjem, da bi pri nas do pobojev prišlo, četudi ne bi bilo državljanske vojne. Bila je načrtno in premišljeno izzvana. Povojni poboji so preventivni ukrepi oblasti za ustvaritev njeno totalitarne narave. Na podlagi sovjetskih izkušenj je namreč vedela, s katere strani ji grozi največ težav. Dodam še to, da se je takrat s to tezo strinjal eden nekdanjih tesnih Titovih sodelavcev. Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ne razdvaja Slovencev. Sprejeti tako trditev bi pomenilo zanikanje temeljnih vrednot demokracije. Tako kot se Italija sooča z neofašizmom in Avstrija ter Nemčija z neonacizmom, se tudi nekdanje komunistične države soočajo z neokomunizmom. Dolgo časa sem bil prepričan, da je bila slovenska osamosvojitev kot največji slovenski zgodovinski dosežek tako velik in tako zahteven projekt, da nismo zmogli obračuna z komunističnim totalitarizmom, oziroma sta njegov obstoj in vpliv v sodobni slovenski družbi kolateralna škoda slovenske osamosvojitve. Če primerjamo razmere v nekdanjem komunističnem svetu ugotovimo, da temu ni tako. Tako neofašizem kot neonacizem in neokomunizem so na eni strani posledica trdoživosti totalitarizmov ter na drugi nekaterih napak tranzicije in demokracije. Vir njihove moči ni v idejni moči, prepričljivosti konkretnih totalitarnih ideologij in praks, ampak socialnih razmer, ki so jih ti pustili za seboj. Države v tranziciji iz totalitarizmov v demokracijo podcenjujejo socialne probleme, ki so najboljše gojišče totalitarističnih nazorov. Današnji praznik je dan spomina  na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. V svojem bistvu pa ni toliko zagledan v preteklost, ampak je dan vere in upanja v boljše življenje. Je praznik svetosti življenja, je praznik nedotakljivosti pravic človeka in državljana. Je manifestacija za demokracijo. Problem današnje slovenske družbe ni toliko v tem, da tega izjemnega datuma parlamentarna večina ni sposobna artikulirati, ampak v tem, da so v Republiki Sloveniji še vedno prisotni miselni vzorci, ki jih je večina Evrope že zdavnaj poslala na smetišče zgodovine oziroma jih ni nikoli priznala. Domnevnih ali dejanskih političnih nasprotnikov se ne obravnava kot politične tekmece, ampak sovražnike. Uveljavlja se jezik Golega otoka, uveljavlja se praksa popolnega izničenja  človeka, ki ni »naš«. Normalno je, da se z nekom ne strinjaš, da mu pa ob tem vzameš osnovne atribute človeka in državljana, svetost življenja, da ga obravnavaš na način, ki dopušča le še njegovo popolno moralno diskvalifikacijo, ki ji lahko sledi le še eksistenčna ali celo fizična likvidacija, pa je zaskrbljujoče. Znamenita novogoriška izjava nekdanjega predsednika države pridobiva na realni vsebini. Uradna vlada se od takih nazorov in dejanj ne diferencira. Opozarjanje na razmere v katerih živimo ni histerija, ampak opozarjanje na realnost v kateri živimo. Spoštovani. Slovenci smo neposredno po I. svetovni vojni doživeli komunizem s Prekmursko republiko, potem pa v obsežnejši in zreli obliki od 1941 dalje do slovenske osamosvojitve, fašizem, ki je oslabil našo zahodno etnično mejo, po Anschlussu Avstrije leta 1938 so  koroški Slovenci  izpostavljeni zločinom nacizma. Vsi trije totalitarizmi so bili največja nevarnost za Slovence v 20. stoletju. Prva dva sta nas hotela dobesedno izbrisati, komunizem posredno. Kljub dejstvu, da mnogi današnjega spominskega dneva ne morejo sprejeti, velja pri njem vztrajati. Zaradi vseh  žrtev totalitarizmov in trpljenja, ki so ga povzročili, zaradi naše prihodnosti, zaradi naših otrok, ki bodo lahko le v demokratični družbi uresničevali cilje slovenske osamosvojitve.Vse objave