Odgovori članice Sveta SCNR, dr. Tamare Griesser Pečar na vprašanja novinarja Aljoše Mastena na Multimedijskem portalu RTV SLO

 Odgovori članice Sveta SCNR, dr. Tamare Griesser Pečar na vprašanja novinarja Aljoše Mastena, novinarja na Multimedijskem portalu RTV SLO

„Tema članka je Študijski center za narodno spravo, natančneje popravki, ki jih je center poslal na Evropsko komisijo.“

Študijski center za narodno spravo ni sodeloval pri pisanju španskega poročila za Evropsko komisijo, je pa potem po nalogu Ministrstva za pravosodje sestavil ekspertno skupino, v kateri sem sodelovala, Ta je posredovala španskemu inštitutu celo vrsto pripomb in zelo me preseneča, da se mediji ukvarjajo samo z enim samim stavkom in da večina sploh ni prebrala poročila, kar bi bilo zelo poučno saj bi lahko primerjala stanje v drugih prej komunističnih državah s tem v Sloveniji.

Citat, ki ga omenjate, se sicer nanaša na zgodovinopisje, pravzaprav pa bi izjavo morali razširiti tudi na druga področja. Dejstvo je, da je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. V Nemčiji sodelavcem nemške tajne službe Stasi niso bile dostopne določene javne oz. državne službe. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti iz univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. V Sloveniji lustracije sploh ni bilo, tim. udbovski amandma je propadel in danes nekateri iz vrst prejšnjih nosilcev oblasti trdijo, da komunizma od leta 1953 pri nas praktično ni bilo. V Ljubljani je bila celo na Hitlerjev rojstni dan na novo poimenovana cesta po Titu, ki je bil odgovoren za številne zločine, ki jih je povzročila komunistična partija. Naj citiram korespondenta Frankfurter Allgemeinen Sonntagszeitung Karla-Petra Schwarza o Sloveniji 23. 12. 2007: „Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe še vedno uradujejo, in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanski zavesti.“  

  3. Citat dr. Boža Repeta kot odgovor na prvi citat: "V resnici niti ni tako težko ugotoviti, na katere profesorje letijo, le da imen (najbrž zaradi možnih civilnih tožb) niso zapisali." Je to torej, če postavimo dva ekstrema: Lov na "čarovnice", ali poskus lustracije "režimskih" zgodovinarjev?

Ne nameravam komentirati prof. Repeta ali prof. Pirjevca, ki se je oglasil nekje drugje. Očitno se čutita prizadeta, zakaj, Vam lahko razložita sama.  3. Je prostor slovenske zgodovinarske stroke res okužen z ideologijo, razdeljen? Marsikateri vidnejši zgodovinarji naj se med seboj "niti videti" ne bi mogli. Kako sami, po vaših izkušnjah, ocenjujete stanje na tem področju?

Prostor zgodovinske stroke je res ideološko popolnoma razdeljen. Žal v Sloveniji ni  diskusije med zgodovinarji, ki zastopajo različna stališča, kot je to običajno v zahodnem svetu. Ni konsenza niti o tem, da mora biti zgodovinar nasprotnik vsake nesvobode, vsakega totalitarizma. Medtem ko je komunistično zgodovinopisje bilo propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov, mora zgodovinopisje v demokratični družbi najti pot nazaj k znanstvenim pravilom stroke. Nova interpretacija zgodovine je potrebna in sicer interpretacija, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata.  Skupina zgodovinarjev je namesto, da bi podprla ali celo sprožila strokovno diskusijo o spornih vprašanjih, v dnevnih časopisih pred leti objavila izjavo o tim. zaskrbljenosti, v kateri nasprotuje reviziji zgodovinopisja. V tej izjavi je diskreditirala drugače misleče zgodovinarje, ki sledijo pravilom stroke.  Revizija je namreč inštrument, katerega se mora poslužiti vsak zgodovinar, kadar odkrije nove dokaze, nove vire, nove dokumente. Nekateri zgodovinarji v Sloveniji gredo celo tako daleč, da določenih prispevkov, določenih avtorjev sploh ne upoštevajo. Dogaja pa se tudi, da se spuščajo na osebno raven.

4. Kako ocenjujete delo Študijskega centra za narodno spravo na splošno?

Študijski center za narodno spravo ima več nalog, ne samo raziskovalno. Tam so okrogle mize, simpoziji o določenih problemih iz zgodovine totalitarnih režimov, predstavljene so raziskave itd. Od vsega začetka je bil namen centra nuditi platformo za široko diskusijo o vseh totalitarnih režimih in pojavih, predvsem seveda teh, ki so se pojavili na slovenskih tleh v 20. stoletju. Center je izdal vrsto knjig, predvsem tudi primarnih virov. Predočiti pa si moramo, da je bil ustanovljen šele pred kratkim in da določeni projekti potrebujejo tudi svoj čas. Taki inštituti obstajajo v celotnem prej komunističnem svetu, le da jim delno drugod nudijo večjo podporo. Študijski center ima odlične povezave po celotni Evropi, predvsem tudi z inštituti s podobnimi nalogami. Ustreza popolnoma namenu Resolucije o evropski zavesti in in totalitarizmu, da „Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, priznati komunizma, nacizma in fašizma kot skupne dediščine in izvesti poštene in poglobljene razprave o vseh totalitarnih zločinih prejšnjega stoletja.”   5. Razno - vabljeni ste sporočiti karkoli dodatnega, kar še ni vključeno v vprašanja. Če namreč menite, da je kakšna informacija nujno relevantna v tem kontekstu, ste vabljeni, da jo posredujete in s tem izboljšate obveščanje javnosti o temi.

Ker se v javnosti vedno znova pojavljajo namigovanja o tem, da je bila direktorica Študijskega centra za narodno spravo postavljena politično, bi želela poudariti, da je bil objavljen razpis, da je bilo 15 prijav in da so od teh samo trije sploh izpolnjevali pogoje, ki so bili postavljeni. In od teh treh je sedanja direktorica izpolnjevala pogoje daleč najboljše. Ker sem član sveta SCNR vem, da je potekala izbira povsem po objektivnih in strokovnih kriterijih, kar danes v Sloveniji ni ravno vedno običajno.