Okrogla miza o škofu Rožmanu

Ljubljana (10.2.2010) - Ob izidu knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti ter 50. obletnici smrti in nedavni ustavitvi sodnega postopka proti škofu Rožmanu, je na Študijskem centru za narodno spravo potekala okrogla miza z  dr. Tamaro Griesser Pečar, ki se jo je udeležilo veliko udeležnecev, med njimi tudi ljubljanski škof  Tone Jamnik.

Uvodne besede direktorice SCNR, mag. Andreje Valič.

Pogovor sta povezovali uslužbenik SCNR Marta Keršič in Jelka Piškurić.

Udeleženci okrogle mize so z zanimanjem prisluhnili predavanju in nato zastavili kar nekaj vprašanj.

Dr. Tamara Griesser Pečar med predstavitvijo lika in dela škofa Rožmana...

Nekaj poudarkov iz izvajanja dr. Tamare Griesser Pečar:

Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikavanj kot dr. Gregorij Rožman, ki je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa do leta 1959, čeprav po 5. maju 1945 praktično ni več upravljal svoje dieceze.  Vedno znova se pojavlja lažna trditev, da je sodeloval z okupatorjem. Za to se že standardno ponuja slika ob domobranski prisegi 20. aprila 1944, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval, še predno so na stadion prišli nemški vojaki in oficirji, rokoval s SS-generalom Erwinom Rösenerjem, slika pri mimohodu pred uršulinsko cerkvijo januarja 1945, pa tudi tim. „lojalnostna izjava“, ki jo je na zahtevo poslal italijanskemu Visokemu komisarju Emiliu Grazioliju in, ki jo je ta potvoril brez škofove vednosti. Tako izhaja Slovenski zbornik za leto 2007 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu, ki ga je izdala Zveza borcev še vedno iz prepričanja, da je objavljena izjava avtentična in to kljub temu, da je v resnem zgodovinopisju nesporno, da temu ni tako in da je škofijski ordinariat že leta 1946 vojaškemu sodišču predložil ustrezno dokumentacijo, ki je dostopna v procesnem gradivu tako v Arhivu Slovenije kot na sodišču v Ljubljani. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal. Kaka naivnost je potrebna, da nekdo lahko misli, da je bilo mogoče okupatorjem ugovarjati? Tudi v eni od šolskih knjig za IV. razred gimnazije, ki je izšla po osamosvojitvi, je facsimile časopisne objave izjave brez obrazložitve, da je potvorjena.

Pogosto je bilo zaslediti tudi domnevne citate iz medvojnih pridig, ki so delno citirani popolnoma iz konteksta in so v nasprotju s tendenco rečenega, največkrat pa so povsem izmišljeni. Na vprašanje po priči potem sledi odgovor kot, da je neka gospa to slišala od znanke, tej pa je povedala spet neka druga ženska, ki naj bi to sliüala v stolnici. Vse brez konkretnih imen prič in vendar so take zgodbe ponavljali celo nekateri publicisti, ja celo zgodovinarji, ki se imajo za verodostojne. Kot je napisala kolegica Čipić Reharjeva je Rožman svoja besedila temeljito pripravil. V Nadškofijskem arhivu so pridige, pastirska pisma in pisma duhovnikom dobro ohranjena in če bi omenjeni publicisti oz. zgodovinarji bili bolj temeljiti in bi upoštevali pravila stroke, potem bi se lahko ob obisku tega vzorno urejenega arhiva sami prepričali o verodostojnosti oz. ne-verodostojnosti takih trditev. Eden od znanih zgodovinarjev  se je po ogledu „Temne strani meseca” v Naših razgledih januarja 1999 zgražal nad ljubljanskim škofom Rožmanom,  ki da je spomladi leta 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake. Pri tem citira novo italijansko publikacijo Marca Cuzzija, L‘occupatione italiana della Slovenia, 1941-1943, Rim 1998, str. 171. Na tej strani pa o kakšnem škofovem blagoslavljanju javne hiše sploh ni govora. Trdovratno se vedno znova pojavlja tudi trditev, da je Rožman interveniral samo za tiste, ki so šli k domobrancem. Kako je mogel škof leta 1942 vedeti kdo bo šel po italijanski kapitulaciji 8. 9. 1943 in po ustanovitvi slovenskega domobranstva konec leta 1943 k domobrancem?

Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za pregnance, begunce, talce, zapornike, internirance, Jude, za pravoslavne Srbe na Hrvaškem, za otroke, za duhovnike, jugoslovanske oficirje itd. Po vsem, kar je znano, je bil Rožman globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami prestane vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta nacizem in fašizem premagana, komunizem pa bo, če bo prevzel oblast, ostal dalj časa. Zgodovina mu je dala prav.

Škofovi kritiki neprestano trdijo, da ni nikoli dvignil glasu proti okupatorju. Ne glede na to, da je seveda moral upoštevati svoj položaj in odgovornost do vernikov, tudi sam očitek ni resničen. Škof Rožman je dvakrat ostro obsodil okupatorje. Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Da je premišljeval o tem, kako bi tudi s prižnice napadel italijanskega okupatorja, vemo iz poročila njegovega tajnika Stanislava Leniča. O tem se je maja 1942 celo posvetoval s papežem Pijem XII. in mu je ta odsvetoval, ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije. Ljubljanska škofi ja pa bi izgubila svojega škofa in s tem človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman se je torej znašel pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in z dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo oz. zaporom v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih posameznikov in skupin. Da mu tudi Italijani niso zaupali, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal na ministrstvo za notranje zadeve. Poročal je, da je škof po »znani avdienci“ v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena ‚velika Slovenija‘.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom …« Prisluhnimo kaj je o intervencijah napisal Lenič v svojem Življenjepisu v zaporu: »Z intervencijami za obsojene ali zaprte se začne nova in glavna doba sodelovanja med škofom in Italijani. Italijani so po nekaj mirnih mesecih kmalu začeli zapirati ljudi in z njimi surovo postopati. Vsaka malenkost je bila lahko povod. Ker je bilo že splošno znano, da Italijani škofa upoštevajo, je jasno, da se je kar spontano vsak prizadeti domači ob taki aretaciji začel obračati na škofa. Škof je bil cele dneve oblegan od mater, žena in domačih, ki so ga prosili pomoči. Škof je vsakega takega sprejel, poslušal in obljubil intervencijo. Spominjam se dneva, ko je en sam dan prišlo nad 50 prošenj. Škof je te intervencije opravljal večinoma pismeno na kvestorja, Graziolija ali generala. Sprva je mnogokrat uspelo. Če je bila stvar bolj nujna (smrtna obsodba) je šel tudi osebno prosit. Tako se dobro spominjam, da so trije ljubljanski mladi fantje sept. 1941 odšli z municijo v nahrbtniku v Dolomite k partizanom. Peljali so se v avtobusu proti Polhovem gradcu. Tam so jih Italijani ustavili, preiskali in sledila je nagla smrtna obsodba. Matere so v blaznem joku prosile škofa, ki je takoj odšel intervenirat h Grazioliju in uspel. Italijani so sami rekli materam: Zahvalite se škofu! Taki dogodki so se ponavljali dan za dnem. Resnici na ljubo moram povdariti, da je škof interveniral ne glede na prepričanje prizadetega. Še zdaj ga vidim, s kako naglico mi je narekoval intervencijo tudi za komuniste in so ob neki priliki rekli dr. Lenčku: Škof je dober in prosi tudi za komunista, zato se na njegove prošnje nič ne zanesemo.« Kmalu so Italijani spoznali, da se je škof zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča. Če pa si ogledamo imensko tabelo intervencij, ki jo danes predstavljamo, je takoj moč ugotoviti, da so navedeni mnogi, katerih prepričanje škof ni delil. To so ugotovili tudi Italijani, zato njegovih intervencij potem niso več obravnavali kot na začetku okupacije. Visoki komisar je dal navodilo, da je treba Rožmanove intervencije obravnavati tako kot intervencije privatnih oseb. Med nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je bilo manj intervencij, ker so Nemci imeli povsem drugačen odnos do Cerkve kot Italijani, vendar se je tudi v tem času zavzemal za npr. zapornike v ljubljanskih zaporih, za duhovnike kot priorja kartuzije Pleterje p. Josipa Edgarja, za brata p. Aljančiča OFM itd.

Če torej preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško (duhovniki) in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa število oseb ni navedeno. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi.

Res je, da nam še danes niso dostopni vsi dokumenti, predvsem ne tisti v Vatikanskem arhivu, ki bodo gotovo prispevali k še veliko boljši osvetlitvi škofovega vojnega delovanja, vendar smo po osamosvojitvi odkrili celo vrsto novih dokazov, med drugim je od leta 2007 dostopna tudi dokumentacija, ki jo je škofija dala na voljo branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku – in je ta ni uporabil na procesu  –, da lahko postavimo trditev, da so očitki, ki jih navaja obtožnica oz. sodba iz leta 1946, pa tudi različne komunistične in postkomunistične publikacije, popolnoma neutemeljeni. Nekaj teh tako imenovanih Vrtačnikovih dokumentov, npr. intervencije za komunista Toneta Tomšiča in seznami intervencij, ki jih je škof pripisal na prošnje domačih (v času od septembra 1942 pa do februarja 1943 kar 1004) so bili prvič predstavljeni javnosti na razstavi „Boj proti veri in Cerkvi” v Muzeju novejše zgodovine septembra 2007. Sedaj pa so upoštevani in objavljeni v knjigi, ki jo danes predstavljamo. Danes pa predstavljamo tudi celotno sodno dokumentacijo: tisto iz leta 1946, vloge za obnovo procesa, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo in sicer s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946, ker je enačilo »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo”. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima ničesar skupnega, temveč je služilo kot propagandno sredstvo totalitarnemu komunističnemu režimu.

Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem.

Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.