SloveniaPodoktorski raziskovalni projekt - FLUIDNA KRAJINA: ARHITEKTURA, IDENTITETA IN OBMEJNI PROSTOR V SEVERNEM JADRANU OD 1943 DO 1954
Raziskovalni projekt (so)financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).
Evidenčna številka ARRS: Z6-3222
Vodja projekta: dr. Matic Batič, znanstveni sodelavec
Nosilec projekta: Študijski center za narodno spravo
Trajanje projekta: 1. 10. 2021 – 30. 9. 2023
Projekt »Fluidna krajina: arhitektura, identiteta in obmejna krajina v severnem Jadranu od 1943 do 1954« obravnava ideološko razsežnost prostorskih posegov v kulturno krajino na območju severnega Jadrana v prelomnem zgodovinskem obdobju od 1943 do 1954. Zgodovino severno-jadranske regije je v 20. stoletju zaznamovala množica političnih in kulturnih pretresov, saj je to ozemlje najprej pripadalo Avstro-Ogrski, po prvi svetovni vojni pa ga je anektirala Kraljevina Italija. Med drugo svetovno vojno je med 1943 in 1945 to območje upravljala nacistična Nemčija v okviru Operacijske cone Jadransko Primorje. Po koncu druge svetovne vojne pa je bila regija najprej okupirana s strani jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških sil, nato pa razdeljena med Italijo in komunistično Jugoslavijo po določbah Pariške pogodbe iz leta 1947 in Londonskega memoranduma iz leta 1954.
Vse omenjene države so na ozemlju izvajale svojo kulturno politiko, ki se je odražala tudi v posegih v javni prostor oz. lokalno kulturno krajino. Ideološko zaznamovano (pre)oblikovanje javnega prostora je bilo še posebej intenzivno v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je italijanska država monopolizirala nadzor nad javnim prostorom. Neželeni prostorski fenomeni (kot npr. spomeniki, imena krajev) so bili sistematično odstranjeni in nadomeščeni z ideološko ustreznimi. Proces ideologizacije prostora je svoj vrhunec dosegel v času fašističnega režima, ko so številne prostorske intervencije služile utrjevanju uradne zgodovinske naracije, ki je večplastno zgodovino regije pojmovala kot boj za ohranitev njenega domnevno prvobitnega italijanskega značaja, obenem pa so na tem ozemlju bile zgrajene tudi nekatere najpomembnejše fašistične reprezentativne zgradbe (kostnice, vojaški spomeniki) v vsedržavnem merilu.
Proces ideološko zaznamovanih posegov v prostor v času italijanske oblasti je že sorazmerno dobro raziskan, to pa ne velja za čas po letu 1943, ko se je ponovno odločala nadaljnja politična usoda regije. Dosedanje zgodovinopisno raziskovanje tega obdobja se je osredotočalo predvsem na politično dimenzijo tega konflikta, projekt pa »Fluidna krajina« pa predstavlja prvo obširnejšo in sistematično raziskavo ideološko zaznamovanih posegov v lokalni javni prostor. V okviru projekta bo raziskan širok spekter prostorskih posegov, pri čemer bodo raziskave zajele zgodovinsko rekonstrukcijo tozadevnih procesov (vprašanje poteka, odločilnih akterjev ipd.), predvsem pa njihovo ideološko ozadje. V okviru projekta potekajo analize naslednjih tipoloških posegov v kulturno krajino:
- odstranjevanje italijanske prostorske markacije (spomenikov, javnih napisov ipd.);
- ideološko dimenzijo uničevanja druge kulturne dediščine (predvsem gradov);
- postavljanje partizanskih spomenikov in napisov;
- gradnja Nove Gorice.
Projekt združuje različne metodološke pristope z namenom celostne predstavitve procesov preoblikovanja kulturne krajine. Prva metodološka osnova projekta zadeva aplikacijo koncepta kulturne dimenzije prostora in prostorskih značilnosti, sledeč kateremu prostorsko okolje ni zgolj objektivni fizični okvir, ampak tudi kulturni konstrukt. Med najpomembnejše načine kulturnega ustvarjanja prostora sodi arhitektura, poimenovanje posameznih prostorskih fenomenov, urbanistika ipd. Prostorska politika (načrtno opomenjanje prostora) je eden od dejavnikov vzpostavljanja politične legitimnosti, od 19. stoletja dalje pa tudi nacionalne identitete. Druga metodološka osnova projekta pa izhaja iz ugotovitev obmejnih študij (border studies), saj območje severnega Jadrana sodi med tipična evropska obmejna področja. Za celovito razumevanje razvoja obmejnih področij je nujno izhajati prav iz njihovega obmejnega značaja, slednji pa je temeljil na odsotnosti jasnega vira suverenosti. Posledično so obmejna območja zaznamovana z večjo mero (politične in kulturne) indeterminiranosti. Spričo spornosti jasnega vira suverenosti so bile namreč države prisiljene investirati toliko več napora v zagotavljanje lastne oblastne legitimnosti, pogosto prav preko (pre)oblikovanja javnega prostora.
S pomočjo uporabe in kombiniranja raziskovalnih pristopov in teoretičnih konceptov, ki so jih razvile druge veje humanistike, zlasti kulturne, spominske in mejne študije, projekt presega »klasični« zgodovinski pristop (vzročno-posledično narativno analizo), kar omogoča celovito globinsko razumevanje preoblikovanja lokalne kulturne krajine. Projekt se tako umešča v metodološko središče sodobnega zgodovinopisja, ki ga v zadnjih desetletjih zaznamujeta predvsem interdisciplinarni pristop in zanimanje za kulturno-zgodovinske raziskave. Rezultati projekta tako ne bodo pomembni le z vidika slovenskega zgodovinopisja, temveč se umeščajo tudi v mednarodni znanstveni dialog, k čemur teži tudi načrtovana diseminacija projektnih rezultatov.
