Predstavitev knjige »Kulaški procesi v Sloveniji med letoma 1949 in 1951«

Ljubljana (18. 3. 2014) – Danes je na Študijskem centru za narodno spravo potekala predstavitev nove knjige naše sodelavke dr. Mateja Čoh Kladnik z naslovom »Kulaški procesi v Sloveniji med letoma 1949 in 1951«. Pri predstavitvi knjige je sodeloval tudi prvi direktor SCRN, dr. Milko Mikola.

Predstavitev knjige je z uvodnimi besedami pospremila direktorica SCNR, dr. Andreja Valič Zver.

Razvoj kmetijstva po koncu vojne ni bil samo gospodarski, ampak tudi ideološki, politični in socialni problem. Oblast ga je urejala s številnimi administrativnimi ukrepi. Med prvimi, ki so neposredno prizadeli kmečko prebivalstvo, je oblast uvedla odkupe in obvezno oddajo viška pridelkov s ciljem zagotovitve preskrbe prebivalstva. Pomembni ukrepi na kmetijskem področju, ki so po koncu vojne močno vplivali na položaj kmetov, so bili še sistem racionirane preskrbe, agrarna reforma leta 1945, ustanavljanje kmetijskih zadrug od leta 1946 ter t. i. proces socialistične preobrazbe vasi in kolektivizacije kmetijstva z ustanavljanjem kmetijskih obdelovalnih zadrug od leta 1949 naprej. Kmetje so se ukrepom oblasti na različne načine upirali. Posledica upora so bili tudi sodni procesi, ki so se začeli že jeseni 1945.

Leta 1948 je izbruhnil spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Ena od pomembnih posledic spora z informbirojem je bila, da je partija močno zaostrila odnos do kmetov, saj je resolucija informbiroja kritizirala tudi kmetijsko politiko KPJ. Začela sta se t. i. proces socialistične preobrazbe vasi in kolektivizacija kmetijstva z ustanavljanjem kmetijskih obdelovalnih zadrug, ki so se zgledovale po sovjetskih sovhozih. Oblast je želela težave v preskrbi in grozečo lakoto odpraviti z večjimi obremenitvami kmetov. Ekonomski in politični pritisk so posebej čutili veliki kmetje – kulaki.

Izvedba procesa socialistične preobrazbe vasi in kolektivizacije kmetijstva je bila od začetka leta 1949 najpomembnejši projekt na področju kmetijstva, ki ga je partija želela doseči s političnimi in predvsem z ekonomskimi ukrepi. Omenimo predvsem povišanje davkov in zaostritev politike glede obveznih odkupov. Ustanavljanje kmetijskih obdelovalnih zadrug naj bi potekalo po načelu prostovoljnosti, kar pomeni, da naj bi se kmetje odločili vstopiti v zadruge sami in brez prisile. Stanje na terenu je bilo večinoma drugačno, saj je bila najpogostejša nepravilnost pri ustanavljanju zadrug ravno kršitev načela prostovoljnega vstopa: kmetje so se namreč vključevali v zadruge zaradi političnih pritiskov in predvsem zaradi ekonomskih ukrepov oblasti.

Najhujši so bili pritiski na kmete leta 1949, ko je bilo na novo ustanovljenih tudi največ zadrug. Takrat je začelo naraščati tudi število sodnih procesov proti velikim kmetom – kulaških procesov, ki so višek dosegli med letoma 1949 in 1951. Na teh procesih so sodišča izrekala visoke prostostne in denarne kazni ter v primerjavi s procesi proti kmetom v prejšnjih letih kot najhujšo tudi kazen zaplembe premoženja. Sodišča so namreč izrekala zaplembe premoženja kmetom, da bi se z zaplenjenim premoženjem ustanovile nove kmetijske obdelovalne zadruge. Čeprav je partija tako prakso kritizirala, je bila zaplemba premoženja po sodni poti eden od načinov ustanavljanja kmetijskih obdelovalnih zadrug.

Avtorica knjige dr. Mateja Čoh Kladnik.

Na izvedbo kulaških sodnih procesov so vplivali ne samo različni ukrepi oblasti na področju kmetijstva, ampak tudi razna navodila partijskega in političnega vodstva za njihovo izvajanje. Čeprav se ta navodila ne nanašajo neposredno na delovanje sodišč in izvedbo sodnih procesov, jih lahko označimo kot temeljne smernice sodiščem, kako naj izvajajo kaznovalno politiko proti kmetom. Te procese lahko označimo kot politične. Sodniki, ki so bili v tedanjem pravosodnem sistemu tudi nekakšni politični aktivisti, so sodbe, ki so bile večinoma odraz tedanjih političnih in gospodarskih razmer v državi, utemeljevali izključno s političnimi argumenti.

Na kulaških procesih so sodišča sodila kmetom, ki so nasprotovali kolektivizaciji kmetijstva in se niso želeli vključiti v kmetijske obdelovalne zadruge, ter tistim, ki niso izvrševali predpisanih obveznosti (odkupov, oddaj). Odpor kmetov se je kazal predvsem kot zanemarjanje obdelovanja zemlje, obnavljanja inventarja in vzreje živine, v utaji obdelanih površin in pridelanih pridelkov ter kot sabotiranje obveznih oddaj in neplačevanje davkov. Mnogo kmetov je bilo obsojenih tudi zato, ker naj bi druge kmete nagovarjali, naj ne vstopajo v zadruge. Med obsojenimi kmeti so bili tudi člani zadrug, ki naj bi zadruge na različne načine skušali razbiti. Sodišča so izrekala visoke kazni tudi kmetom, ki naj bi poškodovali ali uničevali zadružno premoženje.

Kolektivizacija kmetijstva kljub številnim prisilnim ukrepom v izvajanju kmetijske politike ni dosegla pričakovanih uspehov. Posledica različnih pritiskov in ukrepov oblasti oziroma nepravilnosti pri ustanavljanju zadrug in nasilja nad kmeti je namreč bila, da so začeli kmetje jeseni 1951 množično izstopati iz zadrug, novih pa skoraj niso več ustanavljali. Poleg tega je po sporu z informbirojem Jugoslavija prejela najprej gospodarsko in nato še vojaško pomoč zahodnih držav, predvsem Združenih držav Amerike in Velike Britanije, ki so jo pogojevale tudi s spremembami jugoslovanske gospodarske politike. To je sprožilo premike tudi v kmetijski politiki in tako je začela oblast v letih 1951 in 1952 postopoma odpravljati nekatere administrativne ukrepe na področju kmetijstva, na primer obvezno oddajo in odkupe. Zmanjšal se je tudi pritisk na kmete glede ustanavljanja zadrug, leta 1951 pa se je zmanjšalo tudi število kulaških procesov.

Vprašanje rehabilitacije kmetov, ki so bili obsojeni v obdobju procesa socialistične preobrazbe vasi in kolektivizacije kmetijstva, je leta 1970 izpostavil poslanec v republiškem zboru Skupščine Socialistične republike Slovenije Ivan Pučnik. Republiški sekretar za pravosodje Viktor Damjan je takrat možnost njihove rehabilitacije zavrnil. Več kot dvajset let pozneje sta rehabilitacijo v obdobju kolektivizacije kmetijstva obsojenih kmetov omogočila Zakon o denacionalizaciji (1991) in Zakon o popravi krivic (1996).