Predstavitev knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti

Ljubljana (3.11.2009) - V Galeriji Družina je potekala predstavitev knjige "Med sodbo sodišča in sodbo vesti", ki predstavlja nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana v doslej še večinoma neznani luči. Knjiga je delo štirih avtorjev Tamare Griesser-Pečar, Franceta M. Dolinarja, Marije Čipić Rehar, Blaža Otrina, prevode latinskih tekstov je prispevala Julijana Visočnik.

Video: utrinki s predstavitve knjige.

skof1

"Prav je, da se nekaj stori in se vsaj najhujše neresničnosti zavrnejo − pomagalo pa ne bo nič. Nas se drži madež sodelovanja in tega madeža nam v sedanjih razmerah nobena reč ne izmije. Čeprav je ta madež v resnici le umišljen in ga v resnici − v naši vesti − ni, pa pod propagando svet sodi drugače".  S temi besedami se je škof Rožman kmalu po izrečeni sodbi 29. avgusta 1946 odzval na pismo Mihe Kreka, ki ga je opogumljal, naj pojasni vse nepravilnosti in laži, ki so bile izrečene tekom procesa. Iz teh besed so avtorji izpeljali naslov pričujoče knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti.

skof2 Na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige je sodeloval tudi ljubljanski nadškof msg. Alojz Uran.

Knjiga je razdeljena na 4 dele.

Prvi del nosi naslov Rožman v vrtincu druge svetovne vojne, ki se začne z obširnim Rožmanov življenjepisom, nadaljuje pa z obdelavo posredovanj škofa Rožmana pri okupatorju za zaprte, internirane, obsojene, begunce, Jude, pravoslavne Srbe na Hrvaškem itd. Na podlagi na novo pridobljenih in odkritih dokumentov smo tako prišli do konkretnih 1210 posameznikov oz. družin in blizu 2500 ljudi, imenovanih s skupino (npr. pravoslavni Srbi, otroci v taboriščih), za katere je Rožman posredoval pri okupatorju. Naslednji vélik sklop v tem delu knjige prinaša analizo in objavo vseh pridig in pastirskih pisem škofa Rožmana, ki se nanašajo na vojno obdobje in komunizem. Ta je še toliko bolj pomemben, ker se v javnosti in zgodovinopisju vedno znova pojavljajo različne variante istih pridig.

skof3 Dr. Tamara Griesser Pečar in mag. Marija Čipić Rehar.

Drugi del z naslovom Rožmanov proces najprej prinaša analizo celotnega sodnega procesa proti škofu Rožmanu, ki se je v treh etapah vršil v avgustu 1946  ter v zadnjih 14 letih, do aprila 2009. Nato so objavljeni sodni spisi procesa v avgustu 1946 ter Rožmanov odgovor na sodbo. Pri tem je potrebno posebno izpostaviti objavo dokumentov, ki so bili sodišču sicer na razpolago, a jih ni upoštevalo, in dokumente, ki so bil predani Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti, a jih ta ni vključil v svoj zagovor.

V tretjem delu so objavljeni vsi sodni spisi Zahteve za obnovo procesa, ki se je vršila med leti 1995 do 2003, v četrtem delu pa spisi Zahteve za varstvo zakonitosti med leti 1998 in 2009.

skof6Prof. Blaž Otrin

Knjiga, poleg sodnih spisov, prinaša številne javnosti do danes še nepoznane dokumente, kar je posledica predvsem svojevrstne usode arhivske zapuščine škofa Rožmana. Mnogo gradiva iz časa, ko je deloval v domovini, je v povojnih letih v številnih preiskavah na škofiji zasegla UDV in je bilo v večini uničeno in nam je poznano le v fragmentih. Gradivo, ki ga ni odnesla UDV, je bilo dolga desetletja skrbno skrito v raznih prostorih nadškofijskega dvorca in se je v preteklih letih postopoma, ko se je našlo, predalo NŠAL. Med tem gradivom je bil tudi prezidialni arhiv škofa Rožmana. Zanimiva je zgodba gradiva, ki ga je škofija predala Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku, o katerem je zaokrožila zgodba, da mu ga je zasegla UDV, a se je izkazalo, da je bila to le pretveza, saj je bilo na koncu najdeno v njegovi zapuščini. Tu smo našli tudi večino gradiva, ki govori o Rožmanovih posredovanjih, med drugim seznam 1004 posredovanj z imenom in priimkom osebe, za katero je posredoval, datumom, in imenom priporočitelja. Gradivo iz Rožmanove zapuščine v begunstvu pa prihaja še dan danes, v večini pa je bilo NŠAL izročeno po letu 2000.

skof4 Veliko zanimanje javnosti...

Marsikdo se bo ob izidu knjige vprašal: Zakaj ukvarjanje z Rožmanom, s temo, ki je bila že tolikokrat preigrana in ki vzbuja toliko skrajnih, sovražnih čustvenih izbruhov? Kdor koli vstopi v diskurz o Rožmanu je tudi nujno podvržen vsemogočemu etiketiranju. Če odstopaš od večinskega zacementiranega javnega mnenja, si v najboljšem primeru označen za belčka ali revanšista, v glavnem pa kar za klerofašista; v nasprotnem primeru pa si lahko deklariran tudi kot okužen s komunistično ideologijo! A kako in zakaj naj zgodovinar molči, če ima pred seboj gradivo, ki še ni bilo raziskano in prinaša povsem nova dejstva?

skof5 Predstavitev je potekala v galeriji Družina na Krekovem trgu.

Nakopičeni predsodki in neracionalni traktati, ki v večini določajo to temo, pa bolj kot o škofu Rožmanu in njegovem času pričujejo o stvarnosti današnjega stanju duha v Sloveniji – stanju nepripravljenosti na normalen dialog, stanju nepripravljenosti za sprejemanje drugega (in drugače mislečega) oz. kot je dejal Branko Klun na forumu Resnica vas bo osvobodila: »Četudi nas preteklost določa in pogojuje, jo po drugi strani mi konstruiramo s sedanjega stališča, pri čemer si na ta način določimo okvire prihodnosti – in to vzpostavljanje zgodovine je globoko zaznamovano s strastmi /…/ in željo po triumfalizmu.«

skof7 Predstavitve so se udeležili tudi direktorica SCNR, mag. Andreja Valič  in nekateri sodelavci SCNR.

Na koncu objavljamo še celotni govor dr. Tamare Grieeser Pečar ob predstavitvi knjige:

Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikavanj kot dr. Gregorij Rožman, ki je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa do leta 1959, čeprav po 5. maju 1945 praktično ni več upravljal svoje dieceze.  Vedno znova se pojavlja lažna trditev, da je sodeloval z okupatorjem. Za to se že standardno ponuja slika ob domobranski prisegi 20. aprila 1944, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval, še predno so na stadion prišli nemški vojaki in oficirji, rokoval s SS-generalom Erwinom Rösenerjem, slika pri mimohodu pred uršulinsko cerkvijo januarja 1945, pa tudi tim. „lojalnostna izjava“, ki jo je na zahtevo poslal italijanskemu Visokemu komisarju Emiliu Grazioliju in, ki jo je ta potvoril brez škofove vednosti. Tako izhaja Slovenski zbornik za leto 2007 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu, ki ga je izdala Zveza borcev še vedno iz prepričanja, da je objavljena izjava avtentična in to kljub temu, da je v resnem zgodovinopisju nesporno, da temu ni tako in da je škofijski ordinariat že leta 1946 vojaškemu sodišču predložil ustrezno dokumentacijo, ki je dostopna v procesnem gradivu tako v Arhivu Slovenije kot na sodišču v Ljubljani. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal. Kaka naivnost je potrebna, da nekdo lahko misli, da je bilo mogoče okupatorjem ugovarjati? Tudi v eni od šolskih knjig za IV. razred gimnazije, ki je izšla po osamosvojitvi, je facsimile časopisne objave izjave brez obrazložitve, da je potvorjena. Pogosto je bilo zaslediti tudi domnevne citate iz medvojnih pridig, ki so delno citirani popolnoma iz konteksta in so v nasprotju s tendenco rečenega, največkrat pa so povsem izmišljeni. Na vprašanje po priči potem sledi odgovor kot, da je neka gospa to slišala od znanke, tej pa je povedala spet neka druga ženska, ki naj bi to sliüala v stolnici. Vse brez konkretnih imen prič in vendar so take zgodbe ponavljali celo nekateri publicisti, ja celo zgodovinarji, ki se imajo za verodostojne. Kot je napisala kolegica Čipić Reharjeva je Rožman svoja besedila temeljito pripravil. V Nadškofijskem arhivu so pridige, pastirska pisma in pisma duhovnikom dobro ohranjena in če bi omenjeni publicisti oz. zgodovinarji bili bolj temeljiti in bi upoštevali pravila stroke, potem bi se lahko ob obisku tega vzorno urejenega arhiva sami prepričali o verodostojnosti oz. ne-verodostojnosti takih trditev. Eden od znanih zgodovinarjev  se je po ogledu „Temne strani meseca” v Naših razgledih januarja 1999 zgražal nad ljubljanskim škofom Rožmanom,  ki da je spomladi leta 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake. Pri tem citira novo italijansko publikacijo Marca Cuzzija, L‘occupatione italiana della Slovenia, 1941-1943, Rim 1998, str. 171. Na tej strani pa o kakšnem škofovem blagoslavljanju javne hiše sploh ni govora. Trdovratno se vedno znova pojavlja tudi trditev, da je Rožman interveniral samo za tiste, ki so šli k domobrancem. Kako je mogel škof leta 1942 vedeti kdo bo šel po italijanski kapitulaciji 8. 9. 1943 in po ustanovitvi slovenskega domobranstva konec leta 1943 k domobrancem? Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za pregnance, begunce, talce, zapornike, internirance, Jude, za pravoslavne Srbe na Hrvaškem, za otroke, za duhovnike, jugoslovanske oficirje itd. Po vsem, kar je znano, je bil Rožman globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami prestane vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta nacizem in fašizem premagana, komunizem pa bo, če bo prevzel oblast, ostal dalj časa. Zgodovina mu je dala prav.

Škofovi kritiki neprestano trdijo, da ni nikoli dvignil glasu proti okupatorju. Ne glede na to, da je seveda moral upoštevati svoj položaj in odgovornost do vernikov, tudi sam očitek ni resničen. Škof Rožman je dvakrat ostro obsodil okupatorje. Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Da je premišljeval o tem, kako bi tudi s prižnice napadel italijanskega okupatorja, vemo iz poročila njegovega tajnika Stanislava Leniča. O tem se je maja 1942 celo posvetoval s papežem Pijem XII. in mu je ta odsvetoval, ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije. Ljubljanska škofi ja pa bi izgubila svojega škofa in s tem človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman se je torej znašel pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in z dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo oz. zaporom v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih posameznikov in skupin. Da mu tudi Italijani niso zaupali, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal na ministrstvo za notranje zadeve. Poročal je, da je škof po »znani avdienci“ v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena ‚velika Slovenija‘.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom ...« Prisluhnimo kaj je o intervencijah napisal Lenič v svojem Življenjepisu v zaporu: »Z intervencijami za obsojene ali zaprte se začne nova in glavna doba sodelovanja med škofom in Italijani. Italijani so po nekaj mirnih mesecih kmalu začeli zapirati ljudi in z njimi surovo postopati. Vsaka malenkost je bila lahko povod. Ker je bilo že splošno znano, da Italijani škofa upoštevajo, je jasno, da se je kar spontano vsak prizadeti domači ob taki aretaciji začel obračati na škofa. Škof je bil cele dneve oblegan od mater, žena in domačih, ki so ga prosili pomoči. Škof je vsakega takega sprejel, poslušal in obljubil intervencijo. Spominjam se dneva, ko je en sam dan prišlo nad 50 prošenj. Škof je te intervencije opravljal večinoma pismeno na kvestorja, Graziolija ali generala. Sprva je mnogokrat uspelo. Če je bila stvar bolj nujna (smrtna obsodba) je šel tudi osebno prosit. Tako se dobro spominjam, da so trije ljubljanski mladi fantje sept. 1941 odšli z municijo v nahrbtniku v Dolomite k partizanom. Peljali so se v avtobusu proti Polhovem gradcu. Tam so jih Italijani ustavili, preiskali in sledila je nagla smrtna obsodba. Matere so v blaznem joku prosile škofa, ki je takoj odšel intervenirat h Grazioliju in uspel. Italijani so sami rekli materam: Zahvalite se škofu! Taki dogodki so se ponavljali dan za dnem. Resnici na ljubo moram povdariti, da je škof interveniral ne glede na prepričanje prizadetega. Še zdaj ga vidim, s kako naglico mi je narekoval intervencijo tudi za komuniste in so ob neki priliki rekli dr. Lenčku: Škof je dober in prosi tudi za komunista, zato se na njegove prošnje nič ne zanesemo.« Kmalu so Italijani spoznali, da se je škof zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča. Če pa si ogledamo imensko tabelo intervencij, ki jo danes predstavljamo, je takoj moč ugotoviti, da so navedeni mnogi, katerih prepričanje škof ni delil. To so ugotovili tudi Italijani, zato njegovih intervencij potem niso več obravnavali kot na začetku okupacije. Visoki komisar je dal navodilo, da je treba Rožmanove intervencije obravnavati tako kot intervencije privatnih oseb. Med nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je bilo manj intervencij, ker so Nemci imeli povsem drugačen odnos do Cerkve kot Italijani, vendar se je tudi v tem času zavzemal za npr. zapornike v ljubljanskih zaporih, za duhovnike kot priorja kartuzije Pleterje p. Josipa Edgarja, za brata p. Aljančiča OFM itd.

Če torej preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško (duhovniki) in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa število oseb ni navedeno. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Res je, da nam še danes niso dostopni vsi dokumenti, predvsem ne tisti v Vatikanskem arhivu, ki bodo gotovo prispevali k še veliko boljši osvetlitvi škofovega vojnega delovanja, vendar smo po osamosvojitvi odkrili celo vrsto novih dokazov, med drugim je od leta 2007 dostopna tudi dokumentacija, ki jo je škofija dala na voljo branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku – in je ta ni uporabil na procesu  –, da lahko postavimo trditev, da so očitki, ki jih navaja obtožnica oz. sodba iz leta 1946, pa tudi različne komunistične in postkomunistične publikacije, popolnoma neutemeljeni. Nekaj teh tako imenovanih Vrtačnikovih dokumentov, npr. intervencije za komunista Toneta Tomšiča in seznami intervencij, ki jih je škof pripisal na prošnje domačih (v času od septembra 1942 pa do februarja 1943 kar 1004) so bili prvič predstavljeni javnosti na razstavi „Boj proti veri in Cerkvi” v Muzeju novejše zgodovine septembra 2007. Sedaj pa so upoštevani in objavljeni v knjigi, ki jo danes predstavljamo. Danes pa predstavljamo tudi celotno sodno dokumentacijo: tisto iz leta 1946, vloge za obnovo procesa, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo in sicer s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946, ker je enačilo »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo”. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima ničesar skupnega, temveč je služilo kot propagandno sredstvo totalitarnemu komunističnemu režimu. Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem. Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.Vse objave