Predstavitev znanstvene monografije dr. Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in „Bleiburška tragedija“ na SCNR

Ljubljana (25. 4. 2013) - Včeraj je na Študijskem centru za narodno spravo potekala predstavitev znanstvene monografije dr. Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in „Bleiburška tragedija“, na kateri so poleg avtorja knjige sodelovali tudi zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar in zgodovinar Jože Dežman ter publicist in zgodovinar Hanzi Filipič iz Mohorjeve družbe iz Celovca, ki je predstavitev tudi moderiral.

Znanstvena monografija dr. Floriana Thomasa Rulitza Vetrinjska in „bleiburška tragedija“ opisuje kot pravi podnaslov „Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem“. Kot je povedala dr. Griesser Pečarjeva, knjiga  sodi prav gotovo  k temeljnim raziskavam dogajanja na Koroškem ob oz. takoj po koncu 2. svetovne vojne, ker so se prav tja zatekle različne protikomunistične vojaške enote iz jugoslovanskega prostora: slovenski domobranci in četniki oz. Slovenska narodna vojska, četniki, domobrani in ustaši, pa tudi številni civilisti različnih jugoslovanskih narodnosti.  Obstajajo sicer že različne dobre študije o vprašanju vračanja Jugoslovanov, tudi o življenju in dogajanjih v taboriščih, predvsem pa  študije o prikritih grobiščih na slovenskih tleh, o žrtvah vojne in revolucije ter o angleški odgovornosti za repatriacijo brez mednarodnopravne podlage, veliko vprašanj pa je še vedno odprtih. Do sedaj so se raziskave osredotočile na dogajanje izročitve protikomunističnih enot in angleške odgovornosti za repatriacijo, predložena monografija pa obravnava še popolnoma neobdelano področje tega kar se je dogajalo na koroških tleh.  Monografija pospravi z nekaterimi ustaljenimi miti in objektivno, po pravilih zgodovinske stroke rekonstruira dejansko stanje leta 1945 na Koroškem, tudi delovanje partizanskih čet oz. jugoslovanske armade tam.

Poleg številne literature in dokumentov iz angleškega in slovenskega državnega arhiva je Rulitz prvič obdelal dokumente iz avstrijsko-koroških arhivov: iz Deželnega arhiva v Celovcu, Arhiva Deželnega sodišča v Celovcu, Arhiva  deželne policije oz. deželne žandarmerije, pa tudi iz arhivov okrajnih poveljstev Celovec, Beljak in Velikovec, iz Arhiva krške škofije ter številnih župnijskih arhivov, šolskih kronik, krajevnih in privatnih arhivov ter Arhiva Črnega križa na Koroškem, ki oskrbuje vojaška grobišča. Dragocen vir so tudi številna pričevanja očividcev in preživelih žrtev. Rulitz na podlagi novih virov poda natančne časovne in krajevne opise dogodkov, spopadov, prikritih morišč in grobišč na Koroškem, predvsem na področju Pliberka in Velikovca, pa tudi pogajanj med Britanci in jugoslovansko vojsko (JA). Ti novi viri, ki jih kritično osvetli in analizira ter primerja z že znanimi dokumenti, dopolnjujejo sliko dogodkov na Koroškem leta 1945. Na naslovni strani je tudi prvič objavljena fotografija vetrinjskega taborišča z britanskega letala, ki je bila posneta 15. maja 1945 iz arhiva v Washingtonu.

Rulitz je našel odgovor tudi na nekatera sporna vprašanja. Tako je nedvoumno dokazal, da spopadi niso končali 15. maja kot do danes trdi večina zgodovinarjev, boji in pokoli na koroških tleh so potekali vse do 23. maja, torej do umika jugoslovanske armade iz Koroške. Na podlagi koroških dokumentov in pričevanj je potrdil tudi, da so bili glavni boji pri Borovljah 10. maja 1945, kar je vedno poudarjal tudi pokojni Tine Velikonja, in ne 11. maja, kot to lahko razberemo iz partizanske literature in režimskega zgodovinopisja. To sicer ponovno problematizira koroški zgodovinar Avguštin Malle v svoji recenziji Rulitzevaga dela. Zgodovinopisje je do sedaj popolnoma ignoriralo grobišča umorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko-koroških tleh, delno so te grobove zaradi propagandnih razlogov pripisali celo napačni strani. Ko so Titove čete zasedle Koroško, so posebne enote Vojske državne varnosti in Ozne prijele tudi veliko civilistov domačinov  na prostoru Pliberka in Velikovca, to se pravi avstrijskih državljanov. Redke so umorile na avstrijskem prostoru, večinoma pa so jih nasilno odpeljali v Jugoslavijo, kjer so končali na moriščih tako npr. v masovnem grobu v Lešah. Za usodo nekaterih pa še danes ne vemo. Bila so dopisovanja med avstrijsko in jugoslovansko vladno stranjo, kot je razvidno iz dokumentov v dunajskem arhivu, vendar do razčiščenja usode teh ljudi ni prišlo. Avstrija pa tega tudi ni zasledovala s preveliko vnemo.

Knjiga je opremljena tudi s številnim slikovnim gradivom, dokumenti in zemljevidi.

Rulitz tudi poudarja, da pravna podlaga za izročitev jugoslovanskih beguncev niso bile konference zaveznikov v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu. Februarja 1945 so na Jalti bili bilateralno sklenjene pogodbe med Sovjetsko zvezo in Američani ter s Sovjetsko zvezo in Angleži – kasneje tudi Francozi in Belgijci – o vrnitvi sovjetskih državljanov.

Zanimiva je Rulitzeva  obravnava  ti. „kravjih kupčij“ med Britanci in Jugoslavijo v času od 15. do 19. maja, ko je šlo na eni strani za repatriacijo jugoslovanskih beguncev in na drugi strani za umik jugoslovanskih enot iz Koroške. V dveh tednih med nemško kapitulacijo in umikom jugoslovanske vojske je jugoslovanska vojska poravnala notranje jugoslovanske račune. Morišča v Avstriji ležijo ob glavnih poteh, po katerih so begunce transportirali nazaj v Jugoslavijo, večina teh je na nekdanjem plebiscitnem področju. Dosedanjo zgodovinsko prikaz bo po tej raziskavi potrebno delno spremeniti in delno dopolniti.

Vse objave