ROP POŽIG UMOR - Šentjošt pred 70. leti v Možinetovi hiši

Ljubljana (6. 12. 2012) - V petek, 23. novembra 2012 je v Šentjoštu nad Horjulom potekal že tretji letošnji spominski dogodek, v katerem so se domačini in drugi obiskovalci spomnili težkih vojnih časov in  posledic, ki jih je njihova vas utrpela zaradi nasilja komunistične ideologije in vladavine.

Zbrani na spominskem večeru v Možinetovi hiši v Šentjoštu.

Zbrani so v uvodu prisluhnili pomenu spominjanja in sledili pogovoru s sinom ustanovitelja vaške straže v Šentjoštu gospodom Janezom Žakljem, ki je bil prav v teh dneh na obisku v domovini, sicer živi v Clevelandu.  Ogledali so si del pričevanja edinega še živega člana vaške straže iz Šentjošta, Viktorja Tominca, ki prav tako živi v Clevelandu. Pričevanje je lansko leto posnela Marta Keršič s Študijskega centra za narodno spravo, ko je s sodelavkami obiskala tamkajšnjo slovensko skupnost in so posnele več pričevanj po vojni pregnanih Slovencev iz domovine v ZDA.

Sledil je pregled seznama požganih hiš, gospodarskih poslopij in javnih zgradb, ki so jih požgali partizani leta 1942 v Šentjoštu in okolici. Prav tako je grozljiv seznam imen 50 otrok, ki so v enem tednu, od 31. julija do 4. avgusta 1942 ostali brez enega ali obeh staršev. Na krut način, brez sojenja, nekatere v pričo svojih otrok, so jih umorili terenci, ki so v polnem zamahu izvajali revolucijo.

Marta Keršič v pogovoru z Janezom Žakljem iz Clevelanda, sinom ustanovitelja vaške straže v Šentjoštu.

Da se travme prenašajo iz generacije v generacijo pa je ob koncu pričevalo pismo ene od Šentjoščank, ki je prav leta 1942 ostala brez obeh staršev, potem so si jo podajale različne družine, izgubila je svoje ime, identiteto in šele pred dobrim desetletjem ugotovila, kdo so bili njeni starši in od kod izhajajo njene korenine. Zgodba je pretresljiva in nas opominja, da smo kot družba in država dolžni storiti mnogo več, da vsaj delno zacelimo rane iz preteklosti.

Vse objave