SCNR že drugič obeležil Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov

Štanjel (23.8.2010) – Študijski center za narodno spravo je v soorganizaciji z občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta že drugo leto zapovrstjo pripravil slovesnost ob 23. avgustu, vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Osrednji govornik je bil slovenski pisatelj in akademik Boris Pahor iz Trsta. Med udeleženci sta bila tudi predsednik slovenske vlade Borut Pahor, svetovalec predsednika RS, Ladislav Lipič, evropski poslanec dr. Milan Zver predsednik SAZU akademik Jože Trontelj, češki veleposlanik v RS Petr  Voznica, ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, koprski škof Metod Pirih, predsednika SDS Janez Janša ter NSi Ljudmila Novak in poslanci DZ, med njimi tudi predsednica odbora za človekove pravice Eva Irgl.

VIDEO 1: Nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič in čestitke Borisu Pahorju za 97 let.

VIDEO2: Nagovor Nataše Šuštar, IJP in Sergija Pahorja, DSIT.

apahor1»Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega,« je na grajskem dvorišču v Štanjelu poudaril slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor.

apahor2 Direktorica SCNR. mag. Andreja Valič čestita Borisu Pahorju za 97 let.

Boris Pahor je v nagovoru poudaril, da je Slovencem najbolj stregel po življenju fašizem. Dodal je, da ne bodo nikoli pozabljena nemška taborišča, kjer so postali pepel dobri trije milijoni političnih deportirancev. »Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega. Tudi slovenska družba je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in bližnje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja.«

pahor2Velika udeležba na slovesnosti.

Pahor je nekajkrat poudaril, da kljub nacističnemu zlu daje na prvo mesto črno diktaturo: »V poštev je treba vzeti resnico, da je imel nacizem z nami opraviti kot z odraslimi ljudmi, fašizem pa se je lotil naših otrok v vrtcih in šolah. V tržaški provinci je bilo več kot 50.000 priimkov poitalijančenih. Na tako zaničevanje smo pozabili, namesto da bi dali vse to pred sodišče. Tudi sedaj. Takšni zločini ne zastarajo.« Vprašal se je tudi, kako se čutimo Evropejce 21. stoletja? Na vse skupaj smo se navadili. Ko počastimo spomin na osvobodilni boj, ob strani pa puščamo tigrovce, je dodal.

apahor5 Župan Občine Komen Uroš Slamič.

apahor3 Direktorica SCNR, mag. Andreja Valič.

apahor6Nataša Šuštar, IJP

apahor8 Sergij Pahor, DSI Trst.

Posebej se je Pahor dotaknil poročila slovensko-italijanske zgodovinske komisije. »Sedem let nosečnosti je potrebovala, da je zagledala luč sveta. Priti mora v šole, podobno kot sta to napravili Francija in Nemčija. Še bolj pomembno je, da slovenska mladina spozna iz knjig vso preteklost Slovencev, vso medvojno in predvojno usodo Primorske. Pri nas prihaja državna zavest na dan ob nogometnih tekmah. To niti ni čudno, saj niti državna himna ne omenja, da gre za Slovence. Dvakrat sem predlagal, da društvo slovenskih pisateljev pošlje predlog, da se popravi himno. Narod, ki ima tri manjšine zunaj meja, v svoji himni zanika proti pesniškemu geniju svoj obstoj in kot navadni anonimnež hvali svoje sosedstvo. Govorimo o sosedih, ki jih ni,« je dejal Boris Pahor.

apahor7Na koncu programa smo si z zanimanjem ogledali še dokumentarni film "Sonja", ki prikazuje osebno zgodbo Sonje Amf Canziani, ki je pretrpela strahote mučenja v fašističnih zaporih, mamo pa so ji na podlagi krive obtožbe ubili partizani. (Na fotografiji: komenski župan izroča Sonji Amf Canziani šopek rož).

Na koncu objavljamo še celotni nagovor direktorice SCNR, mag. Andreje Valič ob začetku slovesnosti

V čast mi je, da vas lahko pozdravim na nocojšnji slovesnosti v spomin žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ko je sistem vse, je posameznik nič... Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo, nam pove Nobelova nagrajenka, poljska pesnica Wisława Szymborska v pesmi Taborišče lakote pri Jaslu, in nadaljuje:

Tisoč in eden je še zmeraj tisoč. Ta eden – kot bi ga sploh ne bilo; plod je izmišljen, zibka prazna, abecednik odprt za nikogar, zrak je, ki se smeji, kriči in raste, stopnice za praznino, ki hiti na vrt, za nikogar prostor v vrsti.

Pesničine pretresljive misli pričarajo grozljivo podobo posameznika, ujetega v neusmiljeno kolesje zgodovine. Dr. Jože Pučnik opozarja na brezobzirno podcenjenost človekovega življenja v vsakem totalitarizmu, neodvisno od njegovega zastavljenega cilja. Boris Pahor, današnji slavnostni govornik, meni, da se ljudje povečini ne zavedajo, kako so pravzaprav igrače družbenih zakonov in silnic, v katerih so se znašli.

Zgodovina je kruta. Še bolj krut pa je molk o vsem, kar smo si hudega prizadejali. In občutek poraženosti ob tem molku, občutek, ki ga delimo z nekdanjim taboriščnikom Borisem Pahorjem, stoječim ob skromnem pokopališču na mestu nekdanjega koncentracijskega taborišča.

Danes se poskušamo zavarovati pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti, kot piše pisatelj Pahor v Nekropoli.

Danes se spominjamo. Z nami in v naših srcih so ljudje, ki so v času krutosti premogli ljubezen in pogum, ki so kljub človeka nevrednim razmeram poskušali obdržati človeško dostojanstvo.

Danes govorimo, poslušamo in pripovedujemo njihove zgodbe.... zaradi mladih generacij, zaradi prihodnosti. Boris Pahor nas opozarja, da je »...v resnici poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človekovega dostojanstva.« Danes se torej upiramo pozabljanju, molku, ki ne zdravi ran, pač pa jih poglablja.

Wyslawa Szymborska ob koncu svoje pesmi zapiše:

In peli so s prstjo v ustih.

Lepo pesem o tem, da vojna zadeva naravnost v srce. Napiši, kako je tiho tu. Bom. (obljublja pesnica in z njo mi).

Zato govorimo, pišemo, se spominjamo... ker preteklost živi v sedanjosti in oblikuje naš jutri. Prihodnost brez temnih senc pa ne bo prišla sama od sebe. Treba jo bo ustvarjati: vsi, ki sooblikujemo  stvarnost, moramo delovati v isti smeri, v smeri spoštovanja človekovega dostojanstva. Potem bo možnosti, da se ponovi temna stran meseca, temna stran zgodovine, mnogo manj. Vse je v nas samih.

apahor9Žrtvi - živi priči totalitarizmov 20. stoletja: Sonja Amf Kanziani in Jelka Mrak Dolinar.

Vse objave