SCNR na spravni slovesnosti v Teharjah

Ljubljana (15. 10. 2013) - V nedeljo, 6. oktobra 2013, je bila v spominskem parku Teharje spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Slovesnosti sta se udeležili tudi predstavnici Študijskega centra za narodno spravo.

IMG_9501Spominski park Teharje.

Mašo je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. V pridigi je poudaril, da se je na tem kraju zgodil dvojni zločin. Prvi, najbolj grozljiv, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, in ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in jih prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, kjer mrtvim niso vzeli le življenja, ampak tudi človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi. Tretji zločin pa bi bil po besedah škofa Lipovška, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob. Mnogi evropski narodi so to že storili.

Škof Lipovšek je še poudaril, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost slovenskega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Pot do sprave je sicer dolgotrajen in zahteven proces in bo potrebno še opraviti zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Po njegovih besedah bo sprava mogoča le tedaj, če bomo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica pa je tista, ki osvobaja.

Po sveti maši je sledilo pretresljivo pričevanje Ivana Korošca, ki se je rešil iz teharskega koncentracijskega taborišča. Opisal je pot od celjske železniške postaje do taborišča na kateri so bili mnogi pobiti ter pričal o grozotah in trpljenju ujetnikov: mož, žena in otrok. Materam so trgali otroke iz naročja. »Klici otrok in jok mater je šel do kosti.« Dojenčke so zmetali na voz. Ti so jokali in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Nato so jih odpeljali za barako ter jih zmetali iz voza kot naročena drva.

Ob koncu je še dodal: "Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi, živi, ločeni polagali vence in svečke na njih grobove. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov, prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju, dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu.«

IMG_9499Pričevalec Ivan Korošec, teharski taboriščnik.

Ob koncu je zbrane nagovoril še prof. dr. Aleš Maver in dejal, da bi moral biti spominski park v Teharjah s tistim, kar predstavlja, postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo.

Med drugim je povedal: »Očitno je pogled v brezno takrat divjajočega spopada na slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse do slej bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti. V podobo, kjer je kristalno jasno kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik. Predvsem je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapojemajoči heroji nimajo obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično gmoto opremljeno z vselej zacementiranimi nalepkami. Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države moramo z žalostjo ugotoviti, da se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek, da globoko neravnovesje, ki je obstajalo vse obdobje po drugi svetovni vojni ni odpravljeno.«

Vse objave