Strokovna ekskurzija na Goli otok

Ljubljana (4. 10. 2013) - Študijski center za narodno spravo je v soboto sodelovanju z agencijo Domicijan letos že tretjič organiziral strokovno ekskurzijo na Goli otok. Ekskurzije sta se udeležila tudi dva preživela zapornika, mag. Andrej Aplenc in Mihael Cenc, ki sta udeležence vodila po otoku in jim v svojih spominih spregovorila o trpljenju in nasilju v taborišču.

IMG_0555 Mag. Andrej Aplenc in Mihael Cenc.

Otok leži v Kvarnerskem zalivu med Rabom in celino. Njegova površina znaša 4,7 km2. V času prve svetovne vojne je tam Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike z vzhodnih bojišč. Po drugi svetovni vojni pa so ga jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor političnih zapornikov. Taborišče je bilo v prvi vrsti namenjeno informbirojevcem, to je tistim članom komunistične partije in drugim Jugoslovanom, ki so po razkolu med Titom in Stalinom leta 1948 ostali zvesti Sovjetski zvezi. Med njimi so bili visoki politiki, predvojni komunisti, stari partizani, španski borci in intelektualci.

IMG_0391 Goli otok

9. julija 1949 so v taborišče pripeljali prve politične zapornike. Zaporniki so bili podvrženi fizičnemu in psihičnemu mučenju (zimsko polivanje z mrzlo vodo, na vročini tiščanje glave v čebru s fekalijami, mučenje z neznosnimi fizičnimi obremenitvami, vpreganje v volovske vprege…), poleg tega pa so bili izpostavljeni še težkim klimatskim razmeram saj je pozimi pihala burja, poleti pa žgala vročina. Taborišče na Golem otoku

Po letu 1958 so na otok pošiljali tudi druge jetnike, predvsem kriminalce. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tu zapirali kosovske Albance. Zapor je bil ukinjen leta 1988, dokončno izpraznjen pa naslednje leto. Danes stavbe na Golem otoku počasi propadajo.

IMG_0394 Taboriščne delavnice na Golem otoku.

IMG_0357 Udeleženci ekskurzije.

Kdo so bili informbirojevci: Milovan Djilas v izjavi z dne 30. januarja 1949: “To je običajno tip intelektualca, ki je po svojem izvoru in življenju tuj delavskemu razredu, kateremu so šele pisma CK VKP(b) in Resolucija Informbiroja dala ‘legalno’ priložnost, da izkaže svojo skrivno sovraštvo do Partije in ljudstva. Običajno so to suhoparni dogmatiki, ki se na zunaj držijo besed marksizma, dejansko pa ubijajo njegovo revolucionarno dušo. Ti ljudje ne trdijo odkrito, da so resnične klevete, ki jih mečejo proti naši Partiji in njenem vodstvu, oziroma - našim delovnim ljudem in naši državi.”Vse objave