V 109. letu starosti je za vedno prenehalo biti srce velikemu rojaku Borisu Pahorju


Slovenski pisatelj, srednješolski profesor in akademik Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, tedaj še avstro-ogrski luki z nacionalno mešanim prebivalstvom. Kot otrok je bil Pahor tudi priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu (1920). O dogodku je pisal v zbirki Kres v pristanu in v romanu Trg Oberdan. Vedno znova je pričeval o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji in vztrajno opozarjal na potrebo po ohranjanju  slovenske narodne zavesti.

Po slovenski osnovni šoli v Trstu je nadaljeval šolanje na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru in leta 1935 maturiral. Zatem je v Gorici študiral teologijo, a je študij po slabih treh letih opustil. Leta 1940 so ga oblasti vpoklicale v italijansko vojsko in ga poslale v Severno Afriko (Libija). O tej izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo spodbudila srečanja z arabskim svetom in vojaškimi sotrpini, je pisal v romanu Nomadi brez oaze (1956). Po napadu na Jugoslavijo je nekaj časa deloval kot vojaški prevajalec v taborišču ob Gardskem jezeru za ujete jugoslovanske častnike, hkrati pa je na Univerzi v Padovi vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je pridružil slovenski OF, januarja 1944 pa so ga aretirali. Konec februarja 1944 so ga nemški okupatorji poslali v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, osvoboditev pa je dočakal v taborišču Bergen-Belsen. Že v taborišču je zbolel zbolel za jetiko, zato se je dobro leto zdravil v švicarskem sanatoriju. V domači Trst se je Boris Pahor vrnil leta 1946, v času Zavezniške vojaške uprave. V naslednjem letu je v Padovi doktoriral z disertacijo o Kocbekovem pesništvu. S pesnikom sta v tem času navezala tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti.

Leta 1966 je Pahor skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu v tedanji Jugoslaviji. Prav v tej reviji sta z Alojzom Rebulo leta 1975 objavila prelomni intervju z Edvardom Kocbekom o pokolu domobrancev ob koncu druge svetovne vojne.

Boris Pahor je se življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede.  Vedno znova je poudarjal, naj ta temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete. Do smrti je ostal zapriseženi borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur ter je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev in človeštva v svetu. Domači in tuji bralci ga najbolj poznajo po kultnem romanu Nekropola (1967), kjer je popisal lastno taboriščno izkušnjo. Za svoje delo je Boris Pahor prejel številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado, srebrni častni znak RS, francoski red legije časti ter reda za zasluge v Italiji in Sloveniji. Sam je sicer večkrat poudaril, da so ga v tujini prej prepoznali kot doma. Tudi njegovo najbolj znano delo »Nekropola« je dolgo ostalo spregledano tako v matični domovini kot pisateljevem rodnem Trstu, šele francoski prevod iz leta 1996 je bralce opozoril nanj.

Boris Pahor je rad sodeloval tudi s Študijskim centrom za narodno spravo. Kar dvakrat se je kot osrednji govornik udeležil slovesnosti ob 23. avgustu, vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov; leta 2010 v Štanjelu in leta 2013 v Kobaridu.

Boris Pahor, Štanjel, 23. avgust 2010


Ob tem je poudaril, da je Slovencem najbolj stregel po življenju fašizem. Dodal je, da ne bodo nikoli pozabljena nemška taborišča, kjer so postali pepel dobri trije milijoni političnih deportirancev. »Vtis imam, da se je danes človeška družba tako izmaličila, da se je tako imenovano zlo, pa naj bo moralno, socialno ali politično, tako zelo navadilo, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega. Tudi slovenska družba je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in bližnje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja.«

Hkrati je nekajkrat izpostavil, da kljub nacističnemu zlu daje na prvo mesto črno diktaturo: »V poštev je treba vzeti resnico, da je imel nacizem z nami opraviti kot z odraslimi ljudmi, fašizem pa se je lotil naših otrok v vrtcih in šolah. V tržaški provinci je bilo več kot 50.000 priimkov poitalijančenih. Na tako zaničevanje smo pozabili, namesto da bi dali vse to pred sodišče. Tudi sedaj. Takšni zločini ne zastarajo.«

Tržaški pisatelj Claudio Magris je o Pahorju med drugim dejal, da »idealno predstavlja drugi pol, je dvojnik tržaškega italijansko pišočega pisatelja, je tržaški pisatelj, ki ustvarja v slovenskem jeziku«.

Naj bo Borisu Pahorju lahka domača zemlja, ki jo je tako ljubil!

Vse objave