Zločini komunističnega totalitarizma - Kako razdvajajo narode

Ljubljana (21.4.2011) - Mednarodni znanstveni posvet z naslovom ZLOČINI KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA - KAKO RAZDVAJAJO NARODE je potekal v sredo, 13. aprila 2011, v Londonu, na sedežu Centra za raziskovanje postkomunističnih gospodarstev (The Centre for Research into Post-Communist Economies, 57 Tufton Street). Posvet sta organizirala The Centre for Research into Post-Communist Economies iz Velike Britanije in Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane. Posvet je vodil predsednik Britansko-slovenskega društva prijateljstva Keith Miles.

Slovenski udeleženci posveta s Johnom Corsellisom, ki je bil maja 1945 na Vetrinjskem polju, po 29. juniju 1945 pa v begunskih taboriščih v Peggetzu pri Lienzu, Spittalu in drugih. V Vetrinju je bil zadolžen za higieno in izobraževanje, v Peggetzu in Spittalu je deloval v upravi taborišča, nazadnje pa je bil v vodstvu bolnišnice za begunce s TBC.

Sodelujoči zgodovinarji, pravniki, digitalni oblikovalci in publicisti so spregovorili o vetrinjski tragediji in o še vedno neizmerjenih posledicah tega strašnega obdobja za slovenski narod, o odgovornosti tedanjih britanskih oblasti pri prisilnem vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo po koncu vojne leta 1945, o povojnem preganjanju Cerkve, ilegalnih skupinah, o nastanku ideje o ustanovitvi britansko - slovenske zgodovinske komisije in kako mladim predstaviti bolečo polpreteklo zgodovino.

Direktorica SCNR mag. Andreja Valič  s Keithom Milesom.

Mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), je predstavila pobudo za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki naj bi zbrala in ovrednotila vse razpoložljive dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o okoliščinah vrnitve dvanajst tisoč slovenskih beguncev iz taborišča Vetrinj po vojni leta 1945. To njeno pobudo so s podpisi podprli zbrani na spominski slovesnosti z mašo v spomin na vrnjene in pobite v zunajsodnih pobojih v Great Missendenu, Velika Brtanija, 29. oktobra 2010. Temelj dela in sodelovanja naj bi bilo zgodovinsko raziskovanje polpretekle zgodovine, s poudarkom na zgodovinskem raziskovanju okoliščin in dejstev prevare in pobojev.

Na posvetu sta z referati nastopili tudi sodelavka SCNR dr. Mateja Čoh in članica Sveta SCNR, dr. Tamara Griesser Pečar.

Direktorica je predlagala vsebinske cilje in konkretne naloge za delovanje te komisije ter končni cilj, da se v skupnem končnem poročilu o delu te komisije podajo predlogi za ukrepe in rešitve, ki bodo omogočili, da se to poglavje zgodovine lahko z mirom v duši zapre.

Do sedaj je v podporo za ustanovitev meddržavne britansko-slovenske komisije zbranih več kot 1600 podpisov podpore; med podpisniki je mnogo uglednih oseb in institucij. Slovensko-britanska interna komisija Študijskega centra za narodno spravo je že začela izvajati določene ciljne naloge. Direktorica je v svojem prispevku med drugim izpostavila tudi problem nedopustnega oživljanja komunističnih simbolov v Sloveniji v zadnjem obdobju.

Mag. Jim Kosem, dr. Rolf Wiesemes in dr. Dave Kirk so predstavili projekt “Spomenik”, ki je del večjega raziskovalnega projekta “Pervasive Monuments”. Cilj projekta 'The Pervasive Monuments' je načrtovanje in kasneje razvoj tako imenovanega 'vseprisotnega spomenika'. Na podlagi izbranih digitalnih storitev in upodobitve/digitalizacije zapisov izkušenj ljudi in dogodkov, projekt ustvarja trajno digitalno spominsko obeležje, namenjeno določenim, predvsem mlajšim skupinam ljudi in preživelim žrtvam. Tovrstni digitalni spomenik je gledalcu navadno dostopen preko spleta ali kot storitev mobilnih tehnologij z geografsko omejitvijo. Projekt se ukvarja z vprašanji resničnosti, zasebnosti, priznanja, infrastrukture, predstavitve, izobraževanja in motivacije javnosti. Projekt namerava zasnovati dva spomenika žrtvam genocida v množičnih grobiščih, enega v Sloveniji ter drugega v Ruandi.

Grof Nikolai Tolstoy in John Corsellis.

Dr. Mateja Čoh, ki je v prvi polovici aprila 2011 v Londonu (The National Archives) raziskovala gradivo britanskega zunanjega in obrambnega ministrstva iz obdobja po koncu 2. svetovne vojne, je govorila  o ilegalnih skupinah v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. V Sloveniji jih je bilo največ na Štajerskem in v Prekmurju. Člani in podporniki ilegalnih skupin so bili v Sloveniji večinoma kmetje. Za delovanje skupin je bilo značilno predvsem dvoje: 1. Bile so protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti Komunistične partije Jugoslavije/Slovenije ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. 2. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom, ki so se zato začeli skrivati in so pri svojem delovanju posegali tudi po skrajnih metodah. Ilegalno delovanje je odkrivala Uprava državne varnosti (Udba). Z različnimi ukrepi, predvsem s široko razvejano agenturno-informativno mrežo na terenu in z agenti v skupinah, je Udv precej uspešno odkrivala ilegalno delovanje skupin in zbirala podatke o njihovih članih. Od leta 1945 do 1949 je Udba obravnavala 512 članov ilegalnih skupin in 1325 podpornikov.

Jože Dežman in John Corsellis.

Jože Dežman je spregovoril o žrtvah državljanske vojne in revolucije ter o posledicah tragedije v Vetrinju: o množičnih povojnih grobiščih, emigraciji, diskriminaciji žrtev, o tabujih komunizma. Slovenija (ter njene manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem) je med letoma 1920 in 1990 (kot žrtev in kot storilec) izkusila tri totalitarne režime: fašizem (1920-1943), nacionalsocializem (1938-1945) in komunizem/titoizem (1941-1990). Totalitarni teror je neposredno prizadel več sto tisoč oseb. Temeljni cilj zmagovitih komunistov je bila izvedba boljševistične revolucije in zmaga v državljanski vojni. Titoizem je v letih 1943 – 1950 pod skupnim imenovalcem preganjanja in maščevanja pobil več kot 180.000 vojakov in civilistov vseh narodnosti. V Sloveniji je več kot 600 prikritih grobišč z verjetno sto tisoč žrtvami, Hrvaška pa ima okoli 600 lokacij s prikritimi grobišči z verjetno okoli 90.000 žrtvami. Racionalizacijska teza branilcev titoizma se glasi: "Ujete protikomuniste in civiliste so nam po dogovoru z Jalte vrnili Britanci in so oni krivi za njihovo usodo, saj so vedeli, kaj se dogaja v Jugoslaviji." Termin "največ pobitih v Jugoslaviji" velja tudi za nemške vojne ujetnike. Ocenjeno število pobitih je več kot 70.000, kar je več kot polovica ujetih; celo iz SZ se je vrnil domov večji delež nemških vojnih ujetnikov.

Dr. Tamara Griesser-Pečar je v prispevku obravnavala Katoliško cerkev na Slovenskem v obdobju treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Vsi trije totalitarizmi so zapustili globoke sledi, najgloblje komunizem, ker je trajal skoraj pet desetletij. Komunizem je preganjal Katoliško cerkev ter njene predstavnike in vernike v vojnem in v povojnem času, vse do demokratičnih sprememb 1990/1991. Katoliško cerkev so po prevzemu oblasti omejevali z zakonskimi predpisi in predvsem s predpisi, ki so bili del paralelnega tajnega pravnega sistema ter z drugimi ukrepi, in sicer s hišnimi preiskavami, stanovanjskim utesnjevanjem, z brisanjem z volilnih seznamov, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, agrarno reformo in nacionalizacijo, omejevanjem verskega tiska, odpuščanje sester iz šol in bolnišnic, čeprav zanje ni bilo nadomestila ter z množičnimi aretacijami in s sodnimi procesi. Višek nasilja pa je bil sežig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952 v Novem Mestu.

Majda Pučnik Rudl med predstavitvijo referata.

Mag. Majda Pučnik Rudl je govorila o množičnih povojnih pobojih, hudem zločinu nad lastnim narodom, ki ga je skrbno načrtovalo in organiziralo najvišje jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, za njegovo izvedbo pa pooblastilo politična in represivna vodstva posameznik republik. Načrt zločinov, njihova povečini izvensodna in brutalna izvedba in ustvarjanje ozračja strahu in molka so bili neločljivi deli sistema in delovanja uradnih ustanov takratne komunistične države in so izražali takšno brezobzirnost in podcenjenost človekovega življenja kot v drugih totalitarnih sistemih (fašizem, nacionalsocializem). Dopolniti je potrebno zgodovinski spomin, izraziti sočutje trpečim in njihovim svojcem ter z obžalovanjem odločno obsoditi zločine komunističnega sistema in sistem, ki je to dopuščal.

dr. Rolf Wiesemes in Dave Kirk.

Mag. Renato Podbersič je govoril o tipičnih primerih hudih kršitev človekovih pravic in onemogočanja temeljnih svoboščin v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne. V svojem prispevku je izpostavil povojne množične poboje, izgone prebivalstva, nasilne preselitve, vpliv partijske oblasti na sodišča, onemogočanje svobodnega političnega združevanja. Konec koncev je tudi krvavi razpad Jugoslavije pokazal vso zgrešenost jugoslovanske povojne totalitarne oblasti.

John Corsellis, avtor knjige »Slovenija 1945«, britanski kveker in pacifist, je bil priča repatriacijam domobrancev in civilistov. Dve leti je skrbel za Slovence, ki so ostali v begunskih taboriščih v Vetrinju, Peggetzu pri Lienzu- in v Spittalu na Koroškem. Govoril je o pričevanjih, ki jih je posnel z ljudmi, ki so bivali v teh begunskih taboriščih in ki so povezani z delovanjem begunskih taborišč na Koroškem. Razmišljal je o tem, kako doseči, da bi učitelji uporabljali razpoložljive materiale in pričevanja (posnetke, transkripte) o novih zgodovinskih dejstvih, kajti nova zgodovinska dejstva so del zgodovine in ne smejo ostati tabu.

Renato Podbersič, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar.

Marcus Ferrar, pisatelj, soavtor knjige »Slovenija 1945«, je med hladno vojno kot dopisnik Reutersa poročal iz Vzhodne Evrope. Govoril je o nesprejemljivosti komunističnega ustrahovanja, ki je ustvarjalo ozračje strahu, omejenega dostopa do znanja v tujini, ipd. Meni, da je Slovenija dosegla pomemben napredek z osamosvojitvijo in s sprejetjem vrednot Evropske unije. Podelil je svoje izkušnje, da se v postkomunističnih državah ljudje ne želijo soočati s svojo polpreteklo zgodovino, kar usodno vpliva na kulturo teh družb. Za razumevanje zgodovine je potreben čas.

Keith Miles, mag. Andreja Valič in dr. Tamara Griesser Pečar pred sedežem britanske vlade.

Grof Nikolai Tolstoy, angleški zgodovinar in avtor zgodovinskih razprav na temo 2. svetovne vojne (The Minister and the Massacres, Victims of Jalta …) je govoril o povojni tragični usodi beguncev: civilistov in vojnih ujetnikov. Izpostavil je vprašanje odgovornosti za prevaro in vrnitev beguncev in kritiziral angleško ravnanje po koncu druge svetovne vojne. Poudaril je, da nihče ne bi smel biti poslan nazaj proti svoji volji ali pod pretvezo, kar je prepovedovala Ženevska konvencija iz leta 1929 in je bilo tudi v neskladju z Jaltskim sporazumom. Bil je prvi, ki je v poznih osemdesetih letih spregovoril o britanski vlogi pri vrnitvi beguncev. Meni, da je obžalovanje pomembnejše, kot opravičilo. Nadalje je poudaril pomen zgodovinskih dejstev in izrazil upanje, da bo peticija in britansko-slovenska zgodovinska komisija dosegla svoje cilje.

Izročitev peticije z več kot 1.600 podpisi britanski vladi.

Po zaključku mednarodnega znanstvenega posveta so udeleženci britanski vladi izročili peticijo z zbranimi več kot 1600 podpisi v podporo ustanovitvi britansko-slovenske zgodovinske komisije. Peticijo namerava Študijski center za narodno spravo izročiti tudi slovenski vladi, zaradi česar je direktorica Študijskega centra že pisala predsedniku slovenske vlade.

Ob tej priložnosti smo se srečali tudi s slovenskimi izseljenci Elizabeto Pleničar, Valentinom Moharjem in Ivanom Lavričem, ki so podali pričevanja o vojnem času, o razlogih in okoliščinah pobega maja 1945 ter o življenju v begunskih taboriščih.